Detektivi pravijo, da je pošiljatelje anonimnih pisem, ki jih včasih dobijo poročene ženske, in iz njih izvedo, da jih mož vara, prav lahko odkriti, saj jih v veliki večini napišejo kar moževe ljubice same. Naveličane čakanja in neizpolnjenih obljub o ločitvi s takim pismom poskušajo pospešiti - iz njihovega vidika - logičen potek dogodkov, ta namreč, da bo moški končno le naredil odločilni korak, zapustil svojo ženo in prišel tja, kamor sodi - v objem ženske, ki jo ljubi. Da moški potem ne postopajo vedno po takšni vrsti logike, kot so si jo zamislile njihove ljubice, pri vsem skupaj pravzaprav ni pomembno.
Tudi glavna junakinja v romanu Površinska napetost, slovenskega pisatelja Toma Podstenšeka, napiše takšno pismo.
A ji je potem žal.
Pismo ženi svojega ljubimca, v kateri jo obvešča, da ima njen mož afero z mlajšo žensko, je napisala v trenutku užaljenosti in jeze ter ga odposlala malo iz maščevanja in nekaj iz ljubosumja, vsekakor pa iz iskrenega prepričanja, da ne dela nič slabega, ampak samo pomaga dvema, ki sta nesrečna v zakonu, da se rešita svojega trpljenja. Potem pa ugotovi, da je postopala povsem napačno in začne ukrepati.
Roman se začne z enim boljših začetnih stavkov:
Stojim na križišču, skrita za časopisnim kioskom, in oprezam za moškim, od katerega je odvisna moja prihodnost.
Ta pomembni moški ni njen ljubimec, ampak poštar - ravno tisti, ki ima v torbi anonimno pismo za ljubimčevo ženo. Anja poštarja prestreže in ga želi na vsak način prepričati, da ji pismo vrne. A tako seveda ne gre. Pravila so pravila in tudi tista, ki veljajo za pošto, so zelo stroga. Poštar pisma ne vrne, privoli pa v to, da ga Anja spremlja pri raznašanju pošte in mu ob tem pripoveduje, zakaj je pismo napisala in zakaj ga zdaj hoče nazaj - češ mogoče se bo pa potem, ko bo izvedel vse podrobnosti povezane s pismom, le premislil.
Ko Anja pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, s poštarjem hodita mimo različnih hiš in blokov ter srečujeta zelo raznovrstne ljudi. Eni so ju veseli, drugi sploh ne; eni so pomilovanja vredni, zaradi drugih bi bilo potrebno poklicati na policijsko postajo. Takšen poštarski sprehod po mestu je hvaležna tema za stranske odvode glavne zgodbe, ki so s svojo tematiko včasih še pomembnejši in bolj resni kot osrednja zgodba. Med njimi sta nasilje za stenami domače hiše in težave pri vročanju priporočenih pošiljk s sodišča, če naštejem samo dve.
Glede Anjine življenjske zgodbe pa naj povem samo to, da tekom pripovedi postane jasno - kakor pravi njena prijateljica Nataša, ki je plezalka - da ima Anja pri plezanju na steni življenja premalo opornih točk, na katere bi se lahko zanesla. Če smo natančni, ima samo dve; svojo poklicno kariero in svojega ljubimca - kar pa je občutno premalo za to, da v primeru, če ena od njiju odpove, ne bi zgrmela v globino.
Ali pa - če uporabimo primero iz naslova romana: samo še površinska napetost preprečuje, da bi se tekočina iz prekomerno napolnjene skodelice, ki predstavlja življenje, prelila preko robu in povzročila katastrofo. Tako nekako.
Če vzamete v roko enega od romanov Toma Podstenšeka, veste še preden začnete, kaj boste brali. In to je v redu, kajti prepričani ste lahko, da boste prebirali nekaj simpatičnega in lahkotnega, a z dodatkom resnih tem, ki so premišljevanja vredne. Tudi zgodba nikoli ne razočara. Tokrat je to tipična zgodba klasičnega ljubezenskega trikotnika, ki je povedana na čudovit in zelo izviren način, ki junakom zgodbe daje neko novo dimenzijo, ki jo ponavadi pri takšnih vrstah zgodb ne najdemo. Priporočam.
Zakaj ta roman ni prišel med finaliste za kresnika? Nikoli mi ne bo jasno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)