David Mitchell: Cloud Atlas

Najprej sem si ogledala film - in bolj malo razumela. A nekaj je bilo v njem, da me je vleklo in vleklo. Torej sem si ga - kljub temu, da je dolg skoraj tri ure, ogledala še enkrat. In tokrat bistveno več razumela. Vleči pa je začelo še bolj močno. Tako sem si nabavila še knjigo in začela brati. Spet enkrat se je pokazalo tisto, kar se ponavadi pokaže v razmerju knjiga - film. Knjiga je bila (še) boljša kot film. Požirala sem stran za stranjo in se že pred koncem odločila: Moja peterica najboljših knjig vseh časov se bo spremenila. Čarobni gori, Vojni in miru, Iskanju izgubljenega časa in trilogiji o Thomasu Cromwellu se bo pridružil roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Iz velike peterice bo izrinil Ime rože ali Pokoro ali Brate Karamazove - ne vem več točno.

Roman Cloud Atlas je sestavljen iz šestih zgodb. Tri se dogajajo v preteklosti, ena približno v sedanjosti in dve v prihodnosti. Med sabo so povezane - po eni strani le rahlo, po drugi izredno trdno. Zgradbo romana si najlažje predstavljamo s skladbo "Cloud Atlas Sextet", ki jo je napisal eden izmed junakov romana, kjer vsaka zgodba predstavlja solo enega izmed inštrumentov v skladbi. Takole piše Robert Frobisher o svojem delu Cloud Atlas Sextet: piano, clarinet, cello, flute, oboe, and violin, each in its own language of key, scale, and color. In the first set, each solo is interrupted by its successer; in the second, each interruption is recontinued, in order.

Prva zgodba - recimo, da je to solo piana, je dnevnik Adama Ewinga, ki potuje preko Pacifika. Smo v sredini 19. stoletja in  Adam - star nekaj čez trideset let, notar po poklicu - na svoji službeni poti pluje z ladjo Prophetess iz Sydneya proti domačemu San Francisku. Med potjo se ladja ustavi na večih pacifiških otokih, kjer živijo različni polinezijski domorodci, a tudi beli naseljenci.

Druga zgodba - recimo, da je to solo klarineta, prekine Adamove zapise, ko ti postanejo najbolj napeti, saj Adam zboli za nenavadno boleznijo, in vstopi z novo pripovedno tehniko. Drugo zgodbo romana predstavljajo pisma mladega skladatelja Roberta Frobisherja, ki jih leta 1931 piše svojemu prijatelju in ljubimcu Rufusu Sixsmithu. V njih opisuje svoja doživetja na dvorcu Zedelghem v Belgiji, kjer je zaposlen kot amanuensis oz. pomočnik slavnemu skladatelju Vyvyanu Ayrsu.

Tretja zgodba - smo že pri čelu, je triler. Dogaja se v sedemdesetih letih 20. stoletja. Opisuje zgodbo novinarke Luise Rey, ki raziskuje nepravilnosti, ki se dogajajo v nuklearki Hydra in jih vodstvo elektrarne poskuša skriti pred javnostjo. Ključno je obremenjujoče poročilo o nevarnem delovanju jedrskega reaktorja, ki ga Luise poskuša pridobiti, a ji to nepridipravi vedno znova preprečijo. Poročilo o jedrskem reaktorju je napisal Rufus Sixsmith, ki ni nihče drug kot prejemnik pisem, ki jih je pisal skladatelj Frobisher iz prejšnje zgodbe romana.

Ravno, ko se Luise Rey besno bori za svoje življenje, njeno solo čela prekine flavta, ki nastopi z novo pripovedno tehniko in v drugačnem ključu ter barvi melodije. S četrto zgodbo se preselimo v sedanjost in spremljamo nekaj čez šestdeset let starega literarnega založnika Timothyja Candisha, ki se po spletu okoliščin in proti svoji volji znajde v domu za starejše občane, ki ga nikakor ne more in ne sme zapustiti. Ta zgodba je pronicljiva in iskriva, polna (črnega) humorja; prepletena z literaturo in izreki o knjigah ter branju. Eden izmed njih se navezuje na splošno znano resnico, da knjige nudijo pobeg iz realnega sveta. No, ne ravno: Books don't offer real escape, but they can stop a mind scrathing itself raw. Fajn, a ne? Kaj pa naslednji: It's true, reading too many novels makes you blind.

Peta zgodba - solo oboe, nas ponese v prihodnost. Spremljamo intervju, ki ga je pred usmrtitvijo dala Sonmi-451. To je čas, ko je demokracijo nadomestila korpokracija. Svetu vladajo različne korporacije, kar se kaže tudi v tem, da obstajajo obvezne kvote denarja, ki ga morajo ljudje zapraviti v različnih trgovinah in restavracijah. Poleg tega ne smejo varčevati, obute pa imajo nike-ice, kadijo marborle in ne cigarete, pijejo sturbuckse in ne kavo, gledajo na svoje sonyje, vozijo forde in gledajo disneye, ne pa filme. Delijo se na purebloods in fabricants - prvi so rojeni, drugi so kloni, ki so jih vzredili za posebne potrebe. Sonmi-451 je klon, vzrejena za delo v strežbi ene izmed franšiz za hitro prehrano. Od ostalih njej podobnih klonov se razlikuje po tem, da je prva, pri kateri je živčni sistem stabilen in je tako sposobna dejanj, ki jih drugi njene vrste ne zmorejo. Ima pomembno vlogo v revoluciji, naperjeni proti korpokraciji.

Šesta zgodba - solo violine, je edina zgodba, ki ni prekinjena in razdeljena v dva dela. Je osrednja in predstavlja višek romana. Zelo težko jo je brati - pa ne zaradi vsebine, ampak zaradi načina pisanja. Dogajanje je postavljeno daleč v prihodnost, v čas po velikem padcu (The Fall), ko ljudje živijo v majhnih skupinah na redkih področjih, ki so še primerna za življenje in niso poplavljena ali radioaktivno onesnažena. Skoraj vse, kar so odkrili in spoznali rodovi pred njimi, so ti ljudje pozabili in ne poznajo več. Njihova govorica je postala preprosta in pogovorna; knjižnega izražanja ne zmorejo več. V takšni govorici je napisana šesta zgodba romana. Naj kot primer, kako to gre, navedem začetek zgodbe, ki jo pripoveduje Zachry - doma z enega izmed otokov otočja Ha-Why oz. po naše Havaji:

Adam, my bro, an' Pa'n'me was trekkin' back from Honokaa Market on miry roads with a busted cart axle in draggly clothesies. Evenin' catched us up early, so we tented on the southly bank o'Sloosha's Crossin', 'cos Waipio River was furyin' with days o'hard rain an' swollen by spring tide.

Zachrijev rod  predstavlja eno redkih še civiliziranih skupin ljudi na Zemlji. Živijo preprosto - kot kmetovalci in rejci koz, in so precej vraževerni. Verujejo v boginjo Sonmi (ja, točno tisto iz prejšnje zgodbe) in ves čas trepetajo pred napadi neciviliziranih divjakov, ki tudi naseljujejo otok.

Zahry se tekom zgodbe spoprijatelji z Meronym - žensko iz tehnološko razvitejšega plemena, ki je ohranilo več znanja kot Zahryjev rod, in skupaj z njo raziskuje otok in se zoperstavlja divjakom.

Po koncu osrednje zgodbe romana, ki se dogaja daleč v prihodnosti, sledijo drugi deli vseh ostalih petih zgodb v romanu, tokrat v obratnem kronološkem redu: iz prihodnosti, preko sedanjosti, nazaj v 19. stoletje. Takšna zgradba romana je enkratna, saj druge polovice ostalih petih zgodb čudovito zaokrožijo vsebino romana, razjasnijo stvari, ki so nas begale in poudarijo osrednje motive in idejo romana. Zgodbe so mojstrsko povezane med seboj z osebami iz prejšnjih zgodb, ki se jih ti iz prihodnosti spominjajo, berejo njihov dnevnik ali pisma, poslušajo njihovo skladbo, gledajo film (pardon, disney), ki je bil posnet po njihovem pričevanju ali pa jih celo po božje častijo. Res čudovito izpeljano. Nastopajoče iz različnih zgodb pogosto povezuje tudi isti kraj dogajanja (Havaji, San Francisko, Seul, na primer) in tudi čisto konkreten znak, ki ga imajo na telesu - materino znamenje v obliki kometa. To bi lahko nakazovalo, da gre pri junakih romana za neko obliko reinkarnacije - še posebno zato, ker se vedno znova pojavljajo fenomeni deja vu-ja in jamais vu-ja, a tako preprosto to vendarle ni.

Tekom knjige, iz zgodbe v zgodbo, se krepi osrednja ideja romana in postaja vse bolj jasna. Ta namreč, da smo judje v svoji lakoti (ali še bolje pohlepu) po bogastvu, dominantnosti in moči, pa tudi v lakoti po znanju, zgradili civilizacijo, ki pa jo bomo prav verjetno zaradi želje po teh istih stvareh tudi uničili in izgubili. "Human hunger birthed the Civ'lize, but human hunger killed it too," pravi Meronym. Kajti že celotno človeško zgodovino velja - enkrat sicer bolj, drugič manj odkrito - če si zatiskamo oči pred tem ali pa ne, surovo dejstvo: The weak are meat, the strong do eat. Eni so plenilci, drugi so plen. Eni vladajo, drugi so jim podrejeni ter prepuščeni na milost in nemilost - že celotno človeško zgodovino preko rasizma in kolonizma, različnih diktatur, do potrošništva in neusmiljenega kapitalizma. Rast in razcvet človeške civilizacije, še bolj pa njen zaton, so v knjigi Cloud Atlas prikazane tako, da bolje ne bi mogli biti.

Vsaka od šestih zgodb romana je mojstrsko napisana - vsaka na svoj enkraten način in v svojem stilu, vse so napete in zanimive. Že zaradi teh zgodb je roman več kot vredno prebrati. Pomenljiva pa so tudi premišljevanja junakov o preteklosti in prihodnosti ter našem odnosu do teh dveh pojmov. Kot razglablja eden izmed junakov romana, obstajata dejanska in namišljena preteklost. Kakšna je razlika med njima se najbolje pokaže na primeru kakega velikega zgodovinskega dogodka, n. pr. potopitvi Titanika. Dejanska resnica o Titaniku z leti začne bledeti in popolnoma izgine, ko umrejo vse priče dogodka in razbitin ladje na dnu Atlantskega oceana ni več. Z leti je dejanski zgodovinski dogodek vse težje rekonstruirati. Povsem obratno je z namišljeno zgodovino. Fikcijski zapisi in filmi o potopitvi Titanika, na novo obdelani spomini o dogodku pa s časom postajajo vse močnejši in vedno težje jih je ovreči. V naši zavesti namišljena dejstva zasedejo pomembnejše mesto od dejanskih. 

Takšen način dojemanja preteklosti je v romanu izredno natančno in pretanjeno orisan; mogoče še najbolj v povezavi zadnjih dve zgodb, ko Zahryjev rod za svojo boginjo izbere nepomembno klonirano dekletce in iz ostankov preteklih civilizacij - n. pr. ruševin astronomskega observatorija na najvišji gori na Havajih, skuje mite in legende.

V simetriji življenja pa poleg dejanske in namišljene preteklosti obstajata tudi dejanska in namišljena prihodnost. Namišljeno prihodnost gradijo predvidevanja in prerokbe. Za nas je zanimivejša od dejanske prihodnosti, saj je ta zadnja predaleč, da bi se nas lahko dovolj globoko dotaknila. Eno izmed namišljenih prihodnosti človeštva nam predstavlja roman Davida Mitchella, Cloud Atlas. Napisan je tako zelo pomenljivo, da bi si zaslužil večkratno branje.

Pri tem pa ne gre pozabiti tudi tega, da ima namišljena prihodnost - mogoče  tudi ta, ki je ujeta v romanu Cloud Atlas, veliko moč. Lahko vpliva na dejansko prihodnost. Lahko spremeni tok zgodovine, mogoče celo tako močno, da se izognemo nečemu, kar bi bilo podobno The Fall-u iz romana. Če nam ta res grozi...

Tom Hanks in Halle Barry
kot
Zachry in Meronym

In zdaj grem še tretjič pogledat film posnet po romanu:) Mojega navdušenja nad knjigo ne bo skalil. Edina škoda, ki mi jo je prizadel film, je bila že storjena - ta namreč, da imajo junaki iz romana obraze Toma Hanksa, Halle Barry, Hugha Granta, Susan Sarandon in še nekaterih. A to me pretirano ne moti - kakor tudi to ne, da so bile nekatere od zgodb za potrebe filma predelane, bolj srečno zaključene in bolj optimistične kot v romanu - s tisto osrednjo, ki gre tako daleč, da se Tom Hanks iz 16-letnega fanta spremeni v odraslega moškega, z enim samim namenom, da se odnos mati-sin, lahko spremeni v odnos ženska-moški. 

Čudovito bo še enkrat poslušati dialoge iz romana, se potopiti v zvok glasu Bae Doona in spremljati potek zgodb, ki v filmu sicer ne morejo teči tako premočrtno in kronološko urejeno kot v knjigi. Zaradi takšne zapletenejše zgradbe je za ogled filma potrebno nekaj več vztrajnosti in požrtvovalnosti. Če ste med tistmi, ki so si že kdaj poskušali ogledati film Cloud Atlas, pa se niso mogli prebiti do konca, zgodba pa vas vseeno privlači, nikar ne oklevajte - preberite knjigo, ki je ne morem prehvaliti.

Ja, in slovenski prevod romana bi bil zelo dobrodošel.

★★★★★