Hilary Mantel (1952-2022)

Hilary Mantel je umrla.

Za njo je ostala praznina, ki jo je težko opisati in je ne bo mogoče zapolniti. Veljala je za eno najboljših sodobnih pisateljic. S svojo Trilogijo o Thomasu Cromwellu (Wolf Hall, Bring up the Bodies in The Mirror & the Light - prvo knjigo imamo prevedeno tudi v slovenščino)  je na novo določila standarde zgodovinskim romanom in z enim samim zamahom poslala v obskurnost vse romantične zgodbe in prigode izmišljenih in resničnih zgodovinskih oseb, ki so jih do tedaj pisali ti ali oni.

Hilary Mantel pa ni bila samo pisateljica. Kakor je rekel njen založnik, je gledala stvari, ki jih običajni ljudje ne vidimo, in videla tisto, kar preprosti ljudje ne opazimo. Njena opažanja so bila prodorna in pronicljiva, razmišljanja preudarna in modra - ob tem pa vedno tudi duhovita, saj je imela čudovit smisel za humor. Bila je krasna sogovornica in enkratna predavateljica. Izredno radi so jo vabili na najrazličnejša omizja, kjer so jo pogosto poslušali z odprtimi usti, osuplo, pa čeprav je pripovedovala o povsem običajnih stvareh. Spraševali so jo za mnenje o najrazličnejših stvareh - o literaturi, Tudorjih, britanski monarhiji, politiki, bolezni, duhovih in onostranstvu - in ona je rada odgovarjala, premišljeno in vedno drugače, kot so pričakovali. Tisti, ki so jo srečali, so povedali, da je bila izjemno prijazna in velikodušna oseba. Njena inteligenca se je odsevala v vsakem stavku, ki ga je izgovorila ali napisala. Ljudem, ki so jo nagovarjali, je pisala elektronska pisma, ki so bila prave male literarne umetnine. Mladim pisateljskim kolegom je nesebično pomagala in jih spodbujala, da so lažje vstopili in napredovali v svojem poklicu.

Če si ogledate katerega od posnetkov njenih nastopov - na  YouTube jih je kar nekaj - boste vedeli o čem pišem. Ko Hilary Mantel začne pripovedovati ali pa se samo pogovarja z radovednim novinarjem, je težko prenehati s poslušanjem - tako zanimivo je, pa naj bo to samo nekaj minut jutranjega programa na CBS Morning ali pa uro trajajoče prestižno predavanje na The Huntington.

Hilary Mantel se je rodila v delavski družini na severu Anglije, potomcem irskih katoliških priseljencev. Imela je nesrečno otroštvo - ne toliko zaradi skromnih razmer, v katerih je živela, pač pa predvsem zaradi družinskih razmerij. Njena mati je nekoč v hišo pripeljala svojega ljubimca, ki je tam potem kar ostal, čeprav je v isti hiši še vedno živel tudi njen mož, Hilaryjin oče. Takšno življenje pod skupno streho je trajalo kar nekaj let in je v majhnem kraju, kjer je družina živela, sprožalo najraznovrstnejša zgražanja in opravljenja, ki so še posebej prizadela ravno Hilary, ki je bila takrat še otrok. S časom je - kot pravi Hilary Mantel - očetova podoba začela bledeti, postajal je vse bolj podoben duhu, dokler ni popolnoma izginil iz domače hiše in iz pisateljičinega življenja. 

O svojem otroštvu je napisala zbirko kratkih zgodb z naslovom Lerning to Talk.

Ko je bila stara 16 let, je spoznala svojega bodočega moža. Z njim se je poročila kmalu za tem, ko je končala študij prava, se nekaj let pozneje od njega ločila, a se potem ponovno poročila z njim. Zakonska zveza je potem v drugo zdržala do smrti. 

Moža, geologa po poklicu, je spremljala v Bocvano in Saudsko Arabijo, kjer sta živela kar nekaj let. A tam se ni dobro počutila. Kot je nekoč izjavila, je bil dan, ko sta z možem zapustila Savdsko Arabijo, eden njenih najlepših v vsem življenju.

Ker med bivanjem v neevropskih deželah, ni mogla ali ni smela delati, je začela pisati. V tem času je napisala svoj prvi roman z naslovom A Place of Greater Safety, v katerem se že odraža njeno navdušenje nad zgodovino in začrtuje njena pisateljska kariera. Roman se dogaja v času Francoske  revolucije in opisuje življenje njenih glavnih treh protagonistov: Dantona, Robespierra in Desmoulinsa. Za mnoge je to njena najboljša knjiga, a v 70ih letih prejšnega stoletja literarni svet še ni bil zrel za tako vrsto zgodovinskih romanov, kot jih je pisala Hilary Mantel. Knjiga je tako izšla šele leta 1992, v vmesnem času in za tem pa je Hilary Mantel napisala kar nekaj sodobnih romanov: Every Day Is Mother Day, Vacant Possession, Eight Months in Ghazzah Street in druge. Ti so tisti, s katerimi je začela počasi graditi svoje pisateljsko ime, a v začetku 21. stoletja je bila vendarle še vedno dokaj nepoznana pisateljica, ki nikakor ni mogla konkururati svojim britanskim pisateljskim kolegom, kot so Ian McEwan, Martin Amis ali Salman Rushdie. Pravi uspeh je prišel šele s trilogijo romanov o Thomasu Cromwellu, s katero je - prepričana sem v to - postavila nov mejnik v literarni zgodovini.

Privatno in pisateljsko življenje Hilary Mantel pa je zaznamovalo še eno usodno dogajanje. Tiče se njenega zdravja in je zelo tragično, a brez njega - tako pravi sama - ne bi bila to, kar je. Mogoče niti pisati ne bi začela.

Že ko je bila otrok, jo je lokalni družinski zdravnik klical "Miss Neverwell", saj naj bi bila vedno nekaj bolna ali pa naj bi si samo domišljala, da je bolna. Ko je bila stara 19 let, je dokončno spoznala, da je z njenim telesom nekaj hudo narobe. Imela je namreč hude bolečine, zaradi katerih je bila popolnoma ohromljena - vzroka zanje pa nihče ni uspel najti. Še več, zdravniki so bili prepričani, da je vse samo v njeni glavi in da si bolečine samo domišlja. Zdravili so jo z antidepresivi in ostalimi psihofarmaki, dokler si pri 27ih letih, po prebiranju najraznovrstnejše medicinske literature, ni sama postavila diagnoze. Pravilne diagnoze. Izkazalo se je namreč, da boleha za posebno hudo obliko endometrioze. Sledile so operacije in zdravljenje z zdravili, obdobja, ko je bilo bolečin manj kot običajno, obdobja, ko so se bolečine vrnile. Vse to je imelo na njeno življenje velik vpliv. Zaradi jemanja zdravil je pridobila na teži in izgubila svoje goste lase. Zaradi ene od operacij je postala neplodna.

Je pa začela pisati in to zato, ker je - ambiciozna, kot je bila - kljub bolezni želela pustiti svoj pečat na tem svetu. Napisala je kratke zgodbe in romane, ki so se rojevali ali dokončno oblikovali v njenih možganih, tudi takrat, ko jo je bolelo ali ko je bila pod vplivom analgetikov. Zaradi svojih bolečin je bolje razumela čudaško vedenje Henrika VIII, ki je z odprto rano na nogi trpel podobne bolečine, in to odlično uporabila v svojih romanih o Thomasu Cromwellu. A Henrik VIII se je zaradi bolečin spremenil v zagrenjenega tirana, Hilary Mantel pa je kljub svojim zdravstvenim težavam ostala optimistična in prijazna.

Hilary Mantel je bila velika pisateljica in velik človek. Žalostno je, da ne bo več nobene nove knjige, ki bi jo napisala, da nikoli več ne bo izrekla nobene precizne opazke, ki zadene v dno duše, napisala nobenega mnenja o knjigi katerega od drugih avtorjev, predložila svojega seznama novih knjig, ki jih je vredno prebrati.

Žalostno je tudi zato, ker je smrt prišla čisto prehitro. Še nekaj tednov pred smrtjo je namreč v enem izmed intervjujev navdušeno razlagala o novem romanu, ki ga piše, z veseljem predstavljala svojo knjigo, ki je ravno izšla, in sporočila, da bosta z možem obrnila novo stran v življenju. Odločila sta se namreč, da se bosta izselila iz Velike Britanije. Hilary Mantel se je vedno počutila Evropejko in je bila zaradi Brexita globoko razočarana. Z možem sta že kupila hišo na Irskem in v naslednjih mesecih sta načrtovala tudi selitev. Na Irsko pa ne bi odšla samo zato, da bi dobila evropski potni list, ampak tudi zato, da bi bila bližje koreninam svojih irskih prednikov.

Pa je smrt prekrižala ta njen načrt, kakor je prekrižala še mnoge druge. Tako je to pač z nami ljudmi.

Pa vendar. Ostali so romani in ostale so kratke zgodbe, ki jih je napisala, ostali so eseji in kolumne, ki jih je pisla za različne revije in časopise, ostali so posnetki njenih predavanj in intervjujev. Te lahko beremo in poslušamo ter se ob tem spominjamo čudovite ženske in velike pisateljice.

Hilary Mantel
1952-2022

Za konec pa še nekaj njenih misli:

o bolezni:

"Illnes strips you back to an authentic self, but not one you need to meet."

o priljubljenosti britanske monarhije:

"The popularity of monarchy as an institution is something that baffles me. I don’t want to think that people are naturally slavish, and actually enjoy inequality, though I understand that they prefer change to continuity."

o Borisu Johnsonu:

"I have met him a number of times, in different settings. He is a complex personality, but this much is simple – he should not be in public life. And I am sure he knows it."

o katolištvu:

"I think that nowadays the Catholic Church is not an institution for respectable people. [...] When I was a child I wondered why priests and nuns were not nicer people. I thought that they were amongst the worst people I knew."

"The real cliché, the sense of guilt. You grow up believing that you're wrong and bad. And for me, because I took what I was told really seriously, it bred a very intense habit of introspection and self-examination and a terrible severity with myself. So that nothing was ever good enough. It's like installing a policeman, and one moreover who keeps changing the law."

o tem, kako piše:

"Fiction makes me the servant of a process that has no clear beginning and end or method of measuring achievement. I don’t write in sequence. I may have a dozen versions of a single scene. I might spend a week threading an image through a story, but moving the narrative not an inch. A book grows according to a subtle and deep-laid plan. At the end, I see what the plan was."

o tem, kaj bi svetovala mladim pisateljem:

"Cultivate confidence, even the arrogance is purposeful, have no shame in being bullish about your ideas and your abilities."

"I often say to people who are beginning to write, and experiencing rejection, that patience matters almost as much as raw talent."

o zgodovini in zgodovinskih romanih:

"What my historical novels tell people is that much of what they have been taught is not well-founded, and that the truth (as far as we can get it) is more complex and interesting than the legend, and therefore worth digging out. I want to alert my readers that history is a valuable discipline but not a pure one, and that there are fashions in historical thinking, and that a constant process of re-evaluation is necessary."

o rasizmu:

"To me – but what would I know? – it seems that we are going in the right direction, and most people aren’t as racist or misogynistic as they were  when I was growing up. But once sexual and racial discrimination are ‘baked in’ to a country’s opinions and institutions, it takes generations to scrub them out; language may be made over, but real-world change takes longer."

o položaju žensk:

"I would say, as I did above, that from where I stand, the world seems to be getting better. But I would hardly feel that if I were a young Afghan."

o TERF obtožbah, ki jih je bila deležna JK Rowling:

"I have never met JK Rowling, but I know her to be a woman who has brought much pleasure and done much good. I think the attacks on her were unjustified and shameful. It is barbaric that a tiny minority should take command of public discourse and terrify those who disagree with them."

o misgendering-u:

"I recently found myself ‘misgendered.’ I received a university publication, with news items relating to alumni, where I was referred to as ‘they,’ not ‘she.’ My books were ‘their books.’ I wasn’t singled out – the other alumni were similarly treated."

"I thought, ‘Being a woman means a lot to me. My sense of it has been tested. I have thought deeply about it. I value it, even though it has meant struggle and pain. I do not want my womanhood confiscated in print. It is not right to deprive an individual of identity on a whim, and make him or her into something neuter, plural. I have not given my consent to become a grammatical error.’"

"I almost wrote to protest. But my husband said, ‘It’s a fad. It will pass.’ I think he’s probably right, and the controversy will become a footnote in cultural history."

o tem, ali verjame v posmrtno življenje:

"Yes. I can't imagine how it might work. However, the universe is not limited by what I can imagine."