Tomo Podstenšek: Dvigalo

Prvenec Dvigalo že kaže na to, v kakšnega pisatelja se bo v naslednjih desetih letih razvil Tomo Podstenšek. V dobrega, seveda. Njegov lanski kandidat za kresnika, roman Kar se začne z nasmehom, mi je bil prav všeč in rada sem brala tudi kratek roman Dvigalo, ki sem ga dobila v priporočilo.

Roman Dvigalo je najprej izhajal kot podlistek v časopisu Večer in temu primerna je njegova zgradba. Sestavljen je iz kratkih poglavij, ki se končujejo s klifhengerji, kar je zelo primerno za tedenske časopisne objave. A zgodba je tudi brez tega dovolj zanimiva in napeta. Opisuje pet oseb, ki v petek zvečer obtičijo v dvigalu visoke poslovne stavbe, kjer so zaposleni. Ker je alarmni sistem, ki se v takšnih primerih aktivira, med koncem tedna izključen, je peterica prisiljena, da skupaj preživi do ponedeljka zjutraj. Morajo se organizirati, postaviti pravila in se le-teh tudi držati, sicer jim preti kaos. Morajo biti solidarni, sicer ne bodo preživeli. Težka naloga, še posebej zato, ker so v dvigalu obtičali zelo raznovrstni ljudje.

Glavne nastopajoče vsaj nekoliko spoznamo še preden obtičijo v dvigalu, saj je vsakemu od njih posvečeno eno izmed začetnih poglavij. Teh prvih pet poglavij je po mojem mnenju ena boljših plati romana. Opisi čisto običajnih - a vendar za vsakega posameznika posebnih dnevnih obredov in pripetljajev, iz katerih lahko kar precej natančno sklepamo o njihovih življenjskih zgodbah in mogoče tudi značajih, so opisani tako živo in prepričljivo, da sem resnično uživala. Zgodbe se potem začnejo rahlo, komaj opazno medsebojno prepletati in to še preden v ospredje stopi visoka steklena poslovna zgradba s svojim dvigalom. Fajn.

V dvigalu se znajdejo:

Tina - sedemindvajsetletno dekle, ki dela v agenciji, ki se ukvarja z marketingom in raziskavami trga. Lepotica in ljubiteljica zabav.

Dan - petintridesetletni novinar, ki je v preteklosti delal na kriznih območjih Bližnjega Vzhoda in Afganistana, zdaj pa je zaposlen pri časopisu, ki ima svoje prostore v  poslovni stavbi. Kar precej nastopaški je in zagledan vase.

Viktor - nekaj čez sedemdeset let star direktor centra, v katerem se vsi nahajajo. Razmišlja o tem, ali bi bil mogoče že čas, da se upokoji.

Samo - dvaintridesetletni oblikovalec internetnih strani. Še vedno živi pri mami in je prekomerno prehranjen - če se bolj vljudno izrazim.

Irena - nekaj čez trideset let stara mati samohranilka z dvema otrokoma, ki dopoldne dela kot kuhinjska pomočnica v eni od okrepčevalnic, zvečer pa še pospravlja poslovne prostore v stavbi.

Nabor oseb je raznolik in predstavlja posrečeno zasnovo za zanimivo zgodbo. A pripoved vendarle ne uspe tako zelo prepričljivo, kot bi lahko. O dogajanju v prvih petih, šestih urah v dvigalu, nisem in nisem mogla sproščeno brati, ker se mi je po glavi kotalilo eno samo vprašanje: Pa ja ne bo pozabil? Pa ja ne bo enostavno ignoriral tako zelo pomembne stvari? Pisatelj, namreč. Ker se tako dolgo ni menil zanjo in je sploh ni omenjal - nastopajoči pa tudi ne, kar je bilo še bolj nenavadno - sem postajala vse bolj nervozna in se bala, da bo roman izpuhtel v prazno. Pa na srečo ni. Po prvi noči v dvigalu je vse sililo na lulanje;)

Potem ko je pisatelj poskrbel za osnovne fiziološke potrebe svojih junakov ter jih zadovoljivo uredil, sem bila nekaj časa pomirjena. A ne za dolgo. Spet me je začelo nekaj motiti - tokrat preobračanje značajev in vedenja glavnih junakov, ki so obtičali v dvigalu. Ti so kar naenkrat postali povsem drugačni od tistih iz začetnih poglavij, pa čeprav skrajne okoliščine, ki bi lahko vplivale na razmišljanje in vedenje, pravzaprav sploh še niso zares nastopile. In ko so nastopile, so spet nekako na neverodostojen način vplivale na junake knjige - na predvidljiv in obenem neverjeten način, kar je strupena mešanica, ki lahko uniči še tako dobro knjigo.

No, pa vendar, brez pretiranega strahu:) Roman Toma Podstenška, Dvigalo, kljub slabostim preživi. Začetniške napake ga ne uničijo in ker poznamo pisateljeve poznejše romane, smo lahko prizanesljivi - lahkega srca in brez slabe vesti. Osnovna ideja romana se vendarle jasno zariše pred bralčevimi očmi - ta namreč, kako nebogljeni smo s svojimi slabostmi in kako surovo se le-te razgalijo, ko nastopijo izredno razmere. Skrajni dogodki in doživetja pa še enkrat postanejo izziv in preizkusni kamen človeškega značaja - ali pa kar človečnosti na splošno.

★★★★☆