Agatha Christie: Smrt na Nilu

Knjigo Smrt na Nilu sem brala drugače kot ostale detektivske romane Agathe Christie. Ker sem že gledala film, ki je bil posnet po romanu, sem pač vedela who-did-it. A roman je bilo - kakor sem pravilno predvidevala - vseeno užitek brati. Lahko sem bila pozorna na drobne namige, ki so razpršeni preko cele knjige in izurjenemu bralcu detektivskih romanov pomagajo pri razrešitvi primera, mimo mene pa ponavadi vedno spolzijo povsem neopazno.

Roman Smrt na Nilu je eden najbolj znanih, najbolj presenetljivih, najatraktivnejših in najzapletenejših kriminalnih primerov, ki jih mora razrešiti Hercule Poirot. Da pa je vse še bolj zanimivo, je dogajanje postavljeno pred kuliso ene izmed največjih znamenitosti Starega Egipta. Ne, ne pred piramide, ampak pred tempelj Abu Simbel, čisto na jugu Egipta.

Herculu Poirotu se zdi raziskovanje umora, ki se dogodi na parniku, ki pelje od Shellala proti Abu Simblu, podobno arheološkemu izkopavanju. Ob tem malo namiguje na primer, ki ga je razreševal v Iraku in je opisan v romanu Umor v Mezopotamiji. Pravi, da je pred izkopavanjem pomembnega arheološkega artefakta potrebno najprej očistiti okolico - odstraniti zemljo, kamne in vse ostalo, kar zakriva odkritje, ter se šele potem lotiti izkopavanja tistega najpomembnejšega predmeta. Na takšen, arheološki način Hercule Poirot razrešuje smrt na Nilu. Najprej razjasni vse stranske dogodke, ki so se zgodili na potovanju. Ti se na prvi pogled zdijo odločilni, a se pozneje izkažejo za zastranitve, ki pa vseeno niso nepomembne, saj detektivski zgodbi prinesejo nepričakovano dodatno vrednost. Potem šele se loti glavnega kriminalističnega pripetljaja, ki je presenetljiv in izviren - če ga slučajno še ne poznate.

Za Poirota torej kot izkopavanje, meni pa se je roman zdel kot reka Nil. No, ne čisto tako, ampak podobno - bolj kot Nilova delta, pa še to takšna, kot da bi voda tekla v nasprotno smer kot v resnici. Zdi se namreč, da se tako kot rokavi reke ljudje z vseh koncev sveta - vsak s svojim posebnim namenom in ciljem - stekajo v eno samo strugo, oziroma na eno samo mesto na jugu Egipta, da bi se tam lahko zgodilo nekaj strašnega. V mestu Asuan se namreč sreča pisana druščina turistov, ki zgleda popolnoma običajna, a to še zdaleč ni. Pravih turistov je med njimi bore malo, kajti večina od njih je v Asuanu zaradi povsem drugih stvari, kot je ogledovanja starodavnih znamenitosti. Pri tem je zanimivo predvsem to, da bralci že od vsega začetka vemo, da srečanje vseh nastopajočih nikakor ni naključno. Vsak rokav reke, ki se steka v Nil, je namreč dobro opisan in razložen - čeprav, seveda, ne popolnoma - še preden se zgodba preseli v Egipt. V Asuanu se vsi ti rokavi združijo in voda postane deroča, napetost na parniku pa komaj vzdržna. Tako to gre pri Agathi Christie.

A vendar je eden od rokavov Nila pomembnejši od drugih, saj se zdi, da se vse vrti le okrog njega. To je Linnet Ridgeway - dekle, ki ima vse na svetu. Mlada, pametna in lepa je; poleg tega pa še ena najbogatejših dedinj v Angliji. In da bo mera res polna, tudi zaljubljena je in srečno poročena. V Egiptu je na medenih tednih.

Linnet pa je prepričana, da zato, ker je tudi dobrohotno in prijazno dekle, ki vsem želi samo dobro, na vsem svetu nima sovražnikov. A kjer je veliko denarja, je tudi zavist. In kjer je strastna ljubezen, se prav lahko pojavi tudi globoko sovraštvo. Tako se prav hitro izkaže, da bi bilo za marsikoga na parniku zelo prikladno, če bi Linnet umrla. Velike ljubezenske zgodbe se na žalost pogosto končajo kot tragedije, pravi Hercule Poirot.

Po romanu Smrt na Nilu sta bila posneta vsaj dva filma - eden leta 1978, drugi je prišel v kinematografe pred nekaj meseci.

Tisti iz sedemdesetih let se lahko pohvali z zvezdniško igralsko zasedbo. Nepozabni Peter Ustinov je tu prvič upodobil Hercula Poirota, poleg njega pa igrajo še Bete Davis, Mary Smith in Mia Farrow ter zame še posebno omembe vredna Angela Lansbury. Film je dokaj zvest vsebini romana in je tipični detektivski film, ki si ga je še vedno več kot vredno ogledati.

Film iz leta 2022 je drugačen. Potem, ko so ustvarjalci odkljukali obvezne woke detajle, ki pa so - to je že potrebno povedati, dokaj diskretni in ne motijo, se je film lotil detektivske zgodbe z drugega konca kot njegov predhodnik. Poudarek je na dramatičnosti in ne toliko na zgodbi; film pa se osredotoči tudi na Hercula Poirota in razjasni nekaj podrobnosti iz njegovega osebnega življenja - to, na primer, zakaj ima te smešne brke. Všeč mi je bilo, kako je predstavljena Linnet Ridgeway. Njena podoba iz tega filma je nekako zvestejša podobi, ki se mi je ustvarila v glavi med branjem romana. Linnet iz starega filma je namreč kar preveč arogantna in prevzetna - takšna, kakršne si med branjem knjige pač nisem predstavljala.

Če bi me vprašali, ali je film iz leta 2022 boljši od tistega iz leta 1978, vam ne bi znala odgovoriti. Filma nekako ne morem primerjati, ker sta se vsak na svoj - dokaj različen način lotila poustvarjanja literarne podlage, romana Agathe Christie. 

A vendar moram priznati, da imam kljub vsemu rajši tistega prvega. Prepričljivejši in verodostojnejši se mi zdi, ne tako umeten - mogoče zato, ker je bil posnet na pravem parniku, ki je plul po Nilu, in na resničnih krajih v Egiptu. Tudi najboljši efekti in animacije, ki so jih sicer uporabili v najnovejšem filmu, ne morejo nadomestiti resničnih posnetkov piramid, templja v Luksorju in Abu Simblu. Original je še vedno boljši od ponaredka, pa naj bo ta še tako dober in skrbno narejen.

A kaj bi o filmih, če imamo čudovit roman, ki navdihuje že sam od sebe in v bralcih budi predstave, ki jih ne more preseči noben izdelek filmske industrije. Pri meni vsekakor ne:)

★★★★★

Linnet skupaj z možem
na vrhu Kufujeve piramide
(film Smrt na Nilu iz leta 1974)