Eden izmed glavnih junakov je Satoru Nakata, nekaj čez šestdeset let star umsko prizadet moški, ki ne zna ne brati in ne pisati, drugi je Kafka Tamura - zelo zrel, dobrih petnajst let star fant, ki pobegne od doma. Poglavja, ki opisujejo Kafkovo zgodbo, se izmenjujejo s poglavji, kjer je Nakata glavni protagonist pripovedi. Zgodbi sta tako lepo grajeni in napeti, da mi je bilo ob skoraj vsakem poglavju žal, da ga je že konec, saj si nisem želela, da bi se zgodba na tem mestu prekinila; a obenem sem se tudi veselila, da lahko začnem z novim poglavjem in nadaljujem z zgodbo drugega od obeh junakov romana, ki je bila tudi prekinjena na mestu, ki je obetalo zelo zanimivo nadaljevanje. Zaradi tega je roman Kafka na obali pageturner, ki ga je težko izpustiti iz rok.
Kakor je v knjigi enako veliko prostora namenjeno vsakemu od obeh glavnih protagonistov, je vendar Kafka Tamura tisti, ki je osrednja oseba pripovedi. Na to kaže že to, da je njegova pripoved pisana v prvi osebi ednine - on je tisti, ki pripoveduje svojo zgodbo, Nakatova poglavja pa so pisana v tretji osebi. Poleg tega tudi vsebinsko vse teži k temu, da se razjasnijo Kafkove življenjske dileme. Nakata pri tej razrešitvi pomaga - on sam in njegova življenjska zgodba pa pravzaprav nista pomembni.
Kafka Tamura beži pred Ojdipovim prekletstvom.
Ko je bil Kafka še čisto majhen, je mama skupaj z njegovo sestro zapustila družino, tako da je ostal sam s svojim zelo čudnim očetom. Ta oče je - pa naj se to sliši še tako nenavadno - Kafki prerokoval, da bo tako, kot je to storil mitološki Ojdip, tudi on nekoč ubil svojega očeta in spal s svojo materjo. Poleg tega pa še posilil svojo sestro.
Da bi se izognil prekletstvu - pa tudi zato, da bi poiskal mamo in sestro, Kafka pobegne od doma. Pot ga zanese v mesto Takamatsu. Na poti tja sreča Sakuro - nekaj let starejše dekle, ki bi bilo lahko njegova sestra; v privatni knjižnici v mestu pa spozna gospo Saeki - izredno lepo žensko v srednjih letih, ki bi bila lahko njegova mama. To so seveda samo Kafkove hipoteze. Ali pa tudi ne... Tega ne gre izdati; kakor tudi tega ne, ali se bo očetovo prekletstvo izpolnilo. V grških dramah je usoda zapečatena že od samega začetka, pa naj si junaki igre še tako prizadevajo, da bi jo spremenili.
Kafka večino časa preživi v privatni knjižnici, ki jo je ustanovila družina Komura - stoletja pesništvu in umetnosti predana družina, ki je v teku let zbrala številne raznovrstne knjige in jih potem z ustanovitvijo knjižnice delila tudi z ostalimi ljudmi, ki imajo radi knjige. To je knjižnica, ob kateri vsakemu strastnemu bralcu zaigra srce! Knjige, prijetni kotički namenjeni branju, čudovit vrt, ki obdaja vilo, v kateri je knjižnica in prijazno osebje. Kafka v tej knjižnici preživi cele dneve, veliko bere, pozneje tam celo prenoči in se spoprijatelji z Oshimo, tam zaposlenim knjižničarjem. V pogovorih med Oshimo in Kafko počasi izvemo, kakšen fant je Kafka, kaj ga teži - običajni pubertetniški problemi, a tudi marsikaj usodnejšega - kaj si želi in kaj obžaluje, kaj je sposoben storiti in česa ne. Na tem mestu Kafka priraste k srcu, Oshima pa se razvije v nekakšnega vodnika ali mentorja mlademu Kafki. Mladeniča se veliko pogovarjata tudi o literaturi - o Kafki, seveda:) ampak ne toliko, kot bi mogoče pričakovali - o Tolstoju, Čehovem in mnogih drugih.
Poleg knjižnice pa v romanu najdemo še en čudovit kraj dogajanja. To je koča na samem, v hribih, sredi gozda. Tja Oshima odpelje Kafko, ko vse skupaj postane le preveč nevarno. V tem delu knjiga postane zelo podobna Murakamijevem zadnjem romanu, Die Ermordung des Commendatore. Tudi tam glavni junak živi samotno življenje v divjini in poskuša priti na čisto s svojimi razmišljanji in spomini ter se odločiti za pravo pot v nadaljnjem življenju. Kafka v samotni koči v hribih spet bere in bere. Pa tudi telovadi, saj hoče postati najmočnejši petnajstletnik na svetu. To, o najmočnejšem petnajstletniku na svetu, je tudi eden izmed stalno ponavljajočih se motivov v romanu. Zakaj je tako zelo pomembno, da je močan, je pravzaprav logično in ves čas jasno zarisano pred bralčevimi očmi, samo videti je treba.
Poleg Oshima v knjigi nastopa še ena prijetna stranska oseba. To je Hoshino. Če Oshima skrbi za Kafko - mu priskrbi bivališče, ga varuje in mu svetuje ob pomembnih dilemah, Hoshino skrbi za Nakato. Umsko prizadeti Nakato brez Hoshina ne bi uspel opraviti naloge, ki mu je (na skrivni način) zaupana. Odlomki s Hoshinom so tudi najbolj zabavni odlomki knjige. Tako čudovitih dialogov, kot so med Hoshino in Nakato, že dolgo nisem brala. A ob tem je vendarle potrebno takoj napisati tudi to, da so duhovitost, prikupnost in prisrčnost, ki sijejo iz tega odnosa, vendarle navzoče samo zaradi Nakate. Nakata je s svojo iskrenostjo in dobrohotnostjo tisti, ki ga bralec vzljubi še prej in bolj globoko kot Kafko.
Haruki Murakami je zelo prijazen in topel pripovedovalec, bralcu naklonjen in mil. Dokaz za to so osebe njegovih romanov: nedolžni Nakata, vdani Hoshino, topel Oshima in na koncu Kafka - na zunaj trden in močan, a znotraj hudo občutljiv - ki so simpatične in lepe. Tudi zgodba romana teče prijetno in gladko, a zgodi se - tako v knjigi, kot tudi v resničnem življenju - da na plan udari tudi temna plat, nenadoma in nepričakovano; v knjigi silovito in brutalno, da sem lovila dih. Pa naj bo to v povezavi z Ojdipovim kompleksom ali pa zaradi mučenja mačk.
 |
| Hirošige (public domain) |
Ja, mačke pogosto zaidejo v romane Harukija Murakamija, tokrat pa imajo še posebno pomembno vlogo. Nakata ne zna pisati in brati, ima pa zato druge sposobnosti - zna dobro masirati in razume mačji jezik. Tako se lahko pogovarja z mačkami, ki mu pri marsičem pomagajo. Nakatovi pogovori z Otsuko, Kawamuro, Mimi in Gomo so sila zanimivi. Svojevrstni mačji karakterji se zarišejo v vsaki izmenjani besedi.
Nadnaravni dogodki, ki se pripetijo v knjigi - pogovarjanje z mačkami je najbolj nedolžni med njimi, so večinoma povezani z Nakato. On je tisti, ki odpira in zapira prehode v paralelni svet, oz. na mejo med svetom živih in mrtvih, on je tisti, ki ve, da bodo z neba deževale pijavke. Ta Murakamijev magični svet, do katerega sem bila še do pred kratkim izredno skeptična, je potrebno enostavno sprejeti in se mu prepustiti. Šele ko sem to storila in se znebila vseh predsodkov, se je pred mano razkrila vsa lepota romana in začela sem uživati v vsakem stavku pripovedi.
Proti koncu knjige me je začelo skrbeti, da pisatelju ne bo uspelo povezati vseh najraznovrstnejših niti pripovedi, ki jih je tako mojstrsko razpletal tekom pripovedi. Strah je bil upravičen. No, tiste najdebelejše so že našle svoje konce, mnogo drobnih niti pripovedi pa je obviselo v praznem prostoru - vsaj zdi se mi tako. Prav mogoče je, da sem bila med branjem premalo pozorna, pa mi je kakšno pomembno dejstvo, ki bi lahko kaj razložilo, ostalo skrito. Vsekakor pa nisem edina bralka s takšnimi občutki, se pravi, nisem edina, ki romana nisem popolnoma razumela.
Ko je roman leta 2002 izšel, so pri japonski založbi, ki je knjigo izdala, povabili bralce, da postavijo vprašanja o vsebini in pomenu knjige. Prispelo je več kot 8000 vprašanj in na 1200 od njih je Haruki Murakami odgovoril osebno.
V enem izmed intervjujev v angleškem jeziku je svoje odgovore o vsebini knjige povzel z naslednjimi besedami:
Kafka on the Shore contains several riddles, but there aren't any solutions provided. Instead, several of these riddles combine, and through their interaction the possibility of a solution takes shape. And the form this solution takes will be different for each reader. To put it another way, the riddles function as part of the solution. It's hard to explain, but that's the kind of novel I set out to write"
Torej je pisatelj povsem namerno dopustil, da v romanu določene stvari ostanejo nedorečene, kar pa jim ne preprečuje, da se ne bi na določen način medsebojno prepletale in mogoče na takšen način pripeljale do večje jasnosti. Vsak posamezni bralec si lahko najde svoje rešitve in odgovore za nejasnosti, na katere naleti med branjem. Skrivnost romana naj bi bila tako v večkratnem branju knjige.
Roman Kafka na obali, Harukija Murakamija, je roman o odraščanju, napisan na surrealistični ali magični način s številnimi sila prikupnimi osebami in mački. Pove nam, da je samemu sebi nemogoče ubežati in da težave, ki jih imamo, lahko razrešimo samo s tem, da se z njimi soočimo, ne pa da bežimo pred njimi.
Knjigo bodo radi prebirali tudi vsi ljubitelji lepih knjižnic in, seveda, tisti, ki veliko, veliko berejo. Roman pa bi priporočila tudi vsem, ki ljubijo samoto in se, kadar so sami, nikoli ne dolgočasijo - kakor se nista nikoli dolgočasila Kafka in Nakata.
★★★★★
 |
| Haruki Murakami (vir: Fahrenheitmagazine) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)