Zgodba romana se pred bralcem razkriva milimeter za milimetrom. Ali pa naj uporabim še manjšo mersko enoto? Tako počasi to gre. In ta droben delček, milimeter, mora biti obdelan z vseh možnih filozofskih kotov preden prepusti mesto naslednjemu mili-delčku romaneskne zgodbe. Za branje romana Zaljubljenosti, Javierja Mariasa, je potrebno nekaj potrpežljivosti. In veliko ljubezni do filozofskega razglabljanja o preminulih - predvsem tistih umrlih, ki ne morejo oditi in pustiti živih pri miru.
Zdaj pa tisto najboljše:) Zgodba, ki je tako zanimiva, da sem ves čas branja dobesedno hrepenela in moledovala za nov milimeter, ni toliko ljubezenska (kar bi upravičeno lahko domnevali iz naslova), ampak kriminalna. Več bi bilo škoda zaupati.
"Število nekaznovanih zločinov daleč presega število kaznovanih; kaj šele število neznanih in prikritih zločinov, zanesljivo je neskončno večje od števila znanih in ugotovljenih."
Tako pravi odvetnik Dervill in ta citat zelo lepo pristoji zgodbi romana, pa čeprav Dervill sploh ni eden od nastopajočih v knjigi, pač pa oseba iz druge knjige, ki jo v romanu Zaljubljenosti, vedno znova navajajo. Balzac.
Roman ima čudovit začetek, ki me je prikoval h knjigi. Tega vam pa lahko zaupam:
Nekaj čez trideset let stara Maria, ki je prvoosebna pripovedovalka, vsako jutro preden gre na delo v eno od madridskih knjižnih založb, zajtrkuje v lokalu, kamor redno zahaja tudi neznan zakonski par. Od nje nekaj let starejša mož in žena sta ji zelo všeč. Ko ju opazuje, kako zadovoljna sta v družbi drug drugega, kako srečen zakon imata, se bolje počuti tudi ona. Lažje gre na delo, lažje se sooča z zoprnim šefom in še bolj nadležnimi, samovšečnimi pisatelji, s katerimi ima opravka na svojem založniškem delovnem mestu. Potem pa nekoč srečnega para ni več na zajtrk. V tem trenutku se potencialna ljubezenska zgodba preobrazi v kriminalno.
Nadaljevanje zgodbe in njen zaključek sta zelo nekonvencionalna. Takole pravi Maria proti koncu romana:
... ne bi bila rada kot preklete knjige, sredi katerih mi mineva življenje, katerega čas miruje in zmeraj zaklenjen preži v prošnji, naj mu odprem, da bo znova mineval in vnovič pripovedoval svojo staro ustaljeno zgodbo. Nočem biti kot tisti zapisani glasovi, ki se pogosto zdijo kot zadušeni vzdihljaji, ječanje, ki prihaja iz sveta trupel, sredi katerega vsi obležimo v hipu, ko postanemo nepozorni.
Zaradi zgodbe, ki nekako ne gre v okvir ustaljenih ljubezenskih in kriminalnih zgodb, roman Zaljubljenosti deluje izredno sveže in sodobno. V njem ni zatohlosti starih knjig, ki jih Javier Marias poleg Balsaca še navaja v svojem romanu. Na zločin in ljubezen se v romanu Zaljubljenosti gleda drugače kot v Treh muškatirjih, Macbethu ali Polkovniku Chabertu. Ta vidik zgodbe postane jasen ob Mariinem razmišljanju, ki predstavlja tisti del romana, ki mogoče zahteva nekaj bralčeve potrpežljivosti. Kako plahni spomin na umrle in kako kopni ljubezen, kako se ljudje spreminjamo in kaj vse smo pripravljeni narediti iz ljubezni - ali pa bolje rečeno, iz zaljubljenosti, je namreč v romanu razloženo natančno in slikovito, v dolgih odstavkih in na celih straneh, v čudovito oblikovanih stavkih polnih modrosti, kar pa bi se marsikateremu od bralcev prav lahko zdelo tudi preobširno. Meni samo na redkih mestih. Verjetno tudi zato, ker mi je bila glavna protagonistka romana, Maria, izredno simpatična s svojo drznostjo ter pogumom, preudarnostjo ter inteligenco in sem zato roman zelo rada brala.
★★★★☆
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)