Arkadij & Boris Strugacki: Težko je biti bog

To je kakor znanstveno-fantastični, a je bolj psihološki ali filozofski ali eksistencialni roman. Znanstvena fantastika - ali še bolje, fantastika, je le ozadje, na katerem se rešujejo vprašanja, o katerih ponavadi razpravljajo filozofi in psihologi.

Pravzaprav skoraj ni možnosti, da bi ljudje nekoč res postopali tako, kot je opisano v knjigi. Kako verjetno je namreč, da nekoč najdemo planet, ki bi bil poseljen z ljudmi, ki bi nam bili tako zelo podobni, da bi se lahko pomešali mednje in bi se od nas razlikovali samo po tem, da so obtičali na predindustrijski stopnji razvoja. Nikakršna. A v 60ih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je nastal roman bratov Strugacki, Težko je biti bog, so na naše vesolje in na človeško prihodnost gledali drugače, kot nanjo gledamo danes.

A to pravzaprav ni pomembno. Pomembne so dileme, ki mučijo glavnega junaka romana. Anton je ruski raziskovalec, zgodovinar, ki ga skupaj s še nekaterimi drugimi pošljejo na tuj planet, ki je poseljen z ljudmi na nekoliko nižji razvojni stopnji, kot je naša. Njegova naloga je opazovati. Pod krinko - kot don Rumata, predstavnik elite na tem planetu, se pomeša med ljudi in opazuje, kaj se dogaja. Spremlja razvoj družbe.

V dogajanje in v odnose med ljudmi naj se ne bi vmešaval. A to je lažje reči kot storiti, še posebno, če je družba tako nazadnjaška, prostaška in nehumana, kot je ta na tem planetu. Don Rumata težko ostane neprizadet, potem ko opazuje samovoljo vladarjev, njihovo krutost in brezobzirnost, a tudi neumnost in kratkovidnost preprostih ljudi. Mogoče bi bilo včasih vendarle pametno poseči vmes in rešiti kakšnega učenjaka ali umetnika - predstavnika tistih, ki so na tem planetu najhuje preganjeni; ali pa spraviti s poti kakšnega okrutnega diktatorja. Mogoče bi potem družba krenila na pravo pot - pot svobode in demokracije. Ali pa tudi ne. Marsičesa so se znanstveniki z Zemlje že polotili na tujih planetih in poskušali nazadnjaške družbe usmeriti na nove poti, a niso bili uspešni. Mogoče z vsakim svojim - sicer dobronamernim posegom, domačinom celo škodujejo. In kakšen pomen ima potem to, da so sploh prisotni na tem planetu? In zakaj bi sploh opazovali drugo civilizacijo in ji solili pamet? Ali ni najbolje vse skupaj pusti tako kot je, se ne vmešavati in se brigati le zase? Taka vprašanja se motajo po Antonovi glavi in ga mučijo. 

Težko je biti bog in ravnati pravilno. Naloga, ki ji človek ni dorasel.

Takole pravi eden od domačih učenjakov s planeta:

"Vedno bodo obstajali bolj ali manj kruti kralji, bolj ali manj divji baroni in vedno bo obstajalo neuko ljudstvo, ki bo občudovalo svoje zatiralce in sovražilo osvoboditelje. In vse to se dogaja, ker suženj bolje razume svojega, čeprav krutega gospodarja kakor svojega osvoboditelja in si lažje predstavlja samega sebe na mestu svojega gospodarja kakor pa na mestu nesebičnega osvoboditelja. Tak je svet, don Rumata, in taki smo ljudje."

Taki smo tudi ljudje na Zemlji. Seveda, saj je bila knjiga napisana za nas. Sploh ni treba, da se oziramo v preteklost, le okrog sebe lahko pogledamo, pa že vidimo despote in zaslepljeno ljudstvo. In tudi tiste, ki bi ljudi osvobajali ter jih usmerjali na nova pota.

Pisanje znanstveno-fantastičnih del je bilo v času socializma v državah Varšavskega pakta izredno priljubljeno opravilo. Pisatelji so lahko preko svojih del prikrito kritizirali oblast in režim, v katerem so živeli, in zaradi tega niso bili kaznovani. Saj je vendar vse izmišljeno, so rekli. Brata Strugacki pa sta v svoj roman, Težko je biti bog, na mestih, kjer so prikazani najtemačnejši tokovi družbe na neznanem planetu, zapisala še besedo fašizem, in zaradi tega knjigo kljub ostri kritiki stalinizma uspela v svoji domovini Sovjetski zvezi izdati brez velikih težav.

Kajti knjiga Težko je biti bog je v prvi vrsti roman o totalitaristični oblasti in pasivnemu, prestrašenemu ljudstvu, ki zatiranje potrpežljivo prenaša. Knjiga poskuša razložiti zakaj je tako in kako bi lahko krivično razmerje razrešili, a ob tem priznava, da gre za božje vprašanje brez enoznačnega odgovora. Poleg tega izpostavlja dilemo, ali ima nekdo, ki bolje razume - ali pravilneje, misli, da bolje razume položaj - pravico, da se vtika v življenje drugega in ga poučuje.

Mi je dalo kar misliti. 

★★★★☆