Agatha Christie: Umor v Mezopotamiji

Hercule Poirot je precej nesimpatičen literarni junak. Po zunanjem izgledu, vsekakor. Če ga primerjamo z visokim, vitkim in čednim Sherlockom Holmesem, je s svojo čokato postavo, jajčasto glavo in zavihanimi brki, kakor tudi čudnim govorjenjem, dokaj borna pojava. Poleg tega pa je še seksist. Poslušajte, kaj si je v romanu Umor v Mezopotamiji drznil svetovati mladeniču, ki je bil v družbi lepe in spogledljive ženske vedno povsem zmeden in nesiguren:

"Mon ami, to naj vam bo v pouk. Moški ste. Torej se tudi obnašajte kot moški! Klečeplazenje je proti moški naravi. Ženske in narava se odzivajo skoraj povsem enako! Zapomnite si, da je bolje vzeti največji krožnik, ki je pri roki, in ga vreči ženski v glavo, kakor pa se zvijati kot črv, kadarkoli vas pogleda!"

Kakor se sicer s to izjavo nikakor ne moremo strinjati, pa je tudi ne bomo vzeli preveč resno. Nočemo namreč, da se zato, ker smo tako občutljivi in prehitro užaljeni, s Herculom Poirotom zgodi nekaj takega, kot se trenutno dogaja z ubogim Vinetoujem, ki ga umikajo tako s knjižnih kot tudi filmskih trgov. Mi bi pač romane Agathe Christie še vedno radi brali, četudi niso čisto v duhu današnjega časa. Pri tako sposobnem detektivu smo prizanesljivi in zlahka zatisnemo oko pred kakšno od njegovih slabosti, ki v današnjih tako zelo korektnih časih še posebno zoprno sili na dan. 

Upam, da imam prav, in da mi v naslednjih letih kriminalk Agathe Christie ne bo treba skrivati po odročnih kotih hiše, ko jih bodo iskali, da bi jih zažgali.

Hercule Poirot je namreč vendarle simpatičen literarni junak. Ostali nastopajoči v romanih Agathe Christie to prej ali slej ugotovijo in Poirota vzljubijo. V romanu Umor v Mezopotamiji se to zgodi medicinski sestri Amy Leatheran, ki s svojim medicinskim in negovalnim pogledom na svet dodobra popestri pripoved. Sestra Leatheran je tista oseba, ki smo ji lahko kakor hvaležni, da pričajočo knjigo sploh imamo, saj je ona tista, ki piše poročilo o dogodkih, ki so se pripetili v Mezopotamiji. No, ne ravno v Mezopotamiji, pač pa na kraju, kjer se je nekoč razprostirala Mezopotamija. Umor se namreč zgodi med ameriško arheološko odpravo, ki izkopava ostanke starodavnih mezopotamskih kultur ob reki Tigris. Umorijo pa ženo vodje arheološke odprave.

Gospa Luise Leidner, je za detektivski roman skoraj preveč zapletena osebnost. Tako dobro označenih in kompleksnih oseb v žanrskem pisanju namreč ne srečamo prav pogosto - dokaz, da je Agatha Christie mojstrica ne samo kakovostnega detektivskega pisanja, ampak še česa več.

Torej, imamo arheološko odpravo, v kateri se nekateri člani medsebojno dobro poznajo, saj so sodelovali že pri prejšnjih odpravah, ki jih je vodil dr. Leidner, nekaj je novih, mladih arheoloških moči, dve sta pa ženi, ki na izkopavanju spremljata svoja moža - nekaj takega, kot je bila kdaj pa kdaj tudi Agatha Christie, ko je na podobnih ekspedicijah spremljala svojega moža, ki je bil arheolog.

Med člani odprave se čuti napetost. Sproščenosti, ki je vladala prejšnja leta, ni več. Vse kaže, da je vzrok za to Luise Leidner, ki se je šele pred kratkim poročila z dr.Leidnom. Novopečena žena glavnega šefa odprave namreč v takšni zaprti skupnosti lahko zelo hitro postane sila kočljiva zadeva, ki sproža najraznovrstnejša nelagodja, še posebno, če je spogledljiva in vajena, da jo vsi občudujejo. 

Kako bo na prisotnost nove ženske reagirala arheološka sodelavka, ki na skrivem občuduje svojega šefa? Ali pa mladi kolegi arheologi, ki cenijo svojega šefa ter so mu vdani, in ne želijo kritizirati ali kako drugače slabo govoriti o njegovi ženi, ki se sicer neusmiljeno igra z njihovimi čustvi? Zelo zanimivo. Te in podobne dileme so idealen vir najrazličnejših dvomov in predvidevanj, med katerimi pisateljica svoje bralce vodi izredno spretno in zelo premišljeno.

Roman je bil napisan leta 1936. To je bilo tri leta po vzponu Hitlerja in nacistov na oblast - dejstva, ki je skrbelo in zaposlovalo misli številnih Evropejcem, tudi Agathe Christie. Tako ni čudno, da v romanu vedno znova najdemo namigovanja na Nemce. Eden izmed arheologov je Nemec, prvi mož umorjene ženske je bil nemški špijon in konec koncev - tudi priimek Leidner zveni zelo nemško.

Naj povem, da so v tem odstavku namigi za rešitev kriminalnega primera.

Agatha Christie je znala dobro oceniti odnose med ljudmi in pravilno predvidevati, kako bi kdo od njih v določeni situaciji postopal. Na to kaže še en čudovit primer iz romana Umor v Mezopotamiji. Zelo je podoben pripetljaju iz pisateljičinega osebnega življenja. Nič posebnega ni, ampak je zanimiv. Agatha Christie je bila namreč podobno kot Luise Leidner žena vodje arheološke odprave in je, kot že rečeno, svojega moža tako kot Luise spremljala na izkopavanjih. Tam sicer ni bila umorjena;), a po njeni smrti čez mnogo let se je - točno tako, kot je v romanu kazalo, da se bo zgodilo dr. Leidnerju - tudi njen mož arheolog Max Mallovan zelo hitro ponovno poročil in sicer s svojo sodelavko in pomočnico. Agatha Christie takrat, ko je pisala roman Umor v Mezopotamiji, seveda ni vedela, da se bo nekoč to res zgodilo, a potem, ko sem knjigo prebrala, prav lahko predvidevam, da se ji je nekaj takega zdelo ne samo mogoče, ampak celo zelo verjetno.

Romani Agathe Christie so strašno zabavni in so mi vedno bolj všeč.

★★★★☆