Thomas Mann: Mladi Jožef

V drugi knjigi tetralogije o Jožefu in njegovih bratih nastopi najusodnejši dogodek zgodbe, dogodek, ki življenje Jožefa - pa tudi njegovih bratov, zapelje na povsem nove in nepričakovane poti. 

Jožefa bratje vržejo v vodnjak in nato prodajo trgovcem, ki potujejo v Egipt.

Takole je dogajanje iz knjige opisano v Bibliji (1 Mz 37; 2-35):

Ko je bil Jožef star sedemnajst let, torej še mladenič, je z brati pasel drobnico, skupaj s sinovi očetovih žena Bilhe in Zilpe. Jožef je očetu poročal, kar so slabega govorili o njih. Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo. Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti.

Jožef je sanjal sanje in jih je povedal svojim bratom; zato so ga še bolj sovražili. Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. Sredi polja smo vezali snope in glej, moj snop se je vzdignil in stal pokonci, vaši pa so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« Bratje pa so mu rekli: »Ali bi res rad zakraljeval in zavladal nad nami?« In še bolj so ga sovražili zaradi njegovih sanj in besed.

Nato je sanjal še druge sanje in pripovedoval je o njih bratom. Rekel je: »Glej, spet sem sanjal sanje: in glej, sonce, mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomeni, kar se ti je sanjalo? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje in se ti klanjamo do tal?« Njegovi bratje so mu bili zato nevoščljivi, oče pa si je stvar zapomnil.

 Ko so bratje odšli past drobnico svojega očeta proti Sihemu, je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje pri Sihemu? Pojdi, pošiljam te k njim!« Jožef mu je rekel: »Tukaj sem.« In rekel mu je: »Pojdi torej, poglej, ali se dobro godi tvojim bratom in ali se dobro godi drobnici, in mi sporôči!« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in Jožef je prišel do Sihema.

 Ko je blodil po polju, ga je našel neki mož. Vprašal ga je in rekel: »Kaj iščeš?«  Rekel je: »Brate iščem. Povej mi, prosim, kje pasejo!«  Mož je rekel: »Odšli so od tod, slišal pa sem jih, ko so govorili: ›Pojdimo v Dotán!‹« Jožef je torej šel za brati in jih našel pri Dotánu.

 Zagledali so ga od daleč, in še preden se jim je približal, so se odločili, da ga usmrtijo. Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! Dajmo, ubijmo ga in ga vrzimo v kak vodnjak! Potem porečemo: ›Divja zver ga je požrla.‹ Bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!«

 Ko je to slišal Ruben, ga je hotel rešiti iz njihovih rok. Rekel je: »Ne vzemimo mu življenja!« In Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v tale vodnjak tukaj v pustinji, rok pa ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli haljo, dolgo haljo, ki jo je nosil. Nato so ga zgrabili in vrgli v vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. Nato so sedli in jedli kruh.

Ko so povzdignili oči, so zagledali karavano Izmaelcev, ki je prihajala z Gileáda. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in ládan. Potovali so, da bi to spravili v Egipt. Tedaj je Juda rekel bratom: »Kaj imamo od tega, če ubijemo brata in skrijemo njegovo kri? Dajmo, prodajmo ga Izmaelcem, naša roka pa naj se ga ne dotakne, saj je naš brat, naše meso.« Bratje so ga ubogali.

Ko so tedaj šli mimo midjánski trgovci, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem in ti so ga odpeljali v Egipt. Ruben pa se je vrnil k vodnjaku in odkril, da Jožefa ni več v njem. Pretrgal je svoja oblačila, se vrnil k bratom in rekel: »Dečka ni več tu! In jaz, kam naj grem?« Vzeli so Jožefovo haljo, zaklali kozla in pomočili haljo v kri. Potem so poslali dolgo haljo očetu in rekli: »To smo našli. Poglej, ali je to halja tvojega sina ali ne!« Ko jo je pogledal, je rekel: »To je halja mojega sina! Divja zver ga je požrla. Raztrgan, raztrgan je Jožef!« In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom.  Vzdignili so se vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere, da bi ga tolažili, pa se ni dal potolažiti. Rekel je: »Zares, žalujoč pojdem k sinu pod zemljo.« Tako ga je oče objokoval.

Ta svetopisemska zgodba je ustvarjena za pripovedovanje in obrušena od tisočletne poti od ust do ust. Zgodba je zgoščena, kot le more biti, in idealizirana do te mere, da izpolni svoj glavni namen - ta namreč, da nam prikaže osnovna človeška občutja in razmišljanja na kar najpreprostejši in jasen način. Orisani so zapleteni odnosi med sorojenci ter odnosi med starši in otroci - ljubezen med brati, a tudi njihovi ljubosumnost in nevoščljivost, celo sovraštvo; očetovska ljubezen, ki je globoka in iskrena, a tudi pristranska.

Thomas Mann je s svojim romanom to zgodbo spremenil v "meso". Napisal je kar se da realistično zgodbo o Jožefu - zgodbo, kot se je (ali kot bi se lahko) res odvila. Vsak stavek biblijske zgodbe je razširjen ter po thomasmannovsko interpretiran in razložen. Čudovito delo.

Opisana je lepota sedemnajstletnega mladeniča Jožefa, njegova razgledanost, a tudi prebrisanost, vzvišenost in mogoče celo aroganca - ali pa le naivna domneva, ki jo je gojil - očetov ljubljenček pač, da ga ima vsakdo rajši kakor sebe in si zato lahko marsikaj privošči.

Opisane so Rubenove dileme, ki jih čutimo že v svetopisemski zgodbe, a so v knjigi Thomasa Manna razložene pragmatično in logično, tudi s pridihom svetosti, vedno pa v maniri, ki zgodbi daje patino tisočletij in davne preteklosti.

Razložene so Jožefove sanje in burna reakcija bratov nanje, in tista besedica prosim iz Jožefove prošnje bratom: Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. - dobi po branju romana Mladi Jožef, prav poseben pomen.

Opisana je dolga halja, ki jo je Jožef izsilil od Jakoba, - ki je pravzaprav Rahelina tančica (tančica Jožefove matere), a bi bila prav lahko tudi Lejina tančica (tančica matere Jožefovih polbratov), zaradi česar je jeza bratov še razumljivejša.

Da pa ne boste imeli občutka, da je roman samo nekako religiozno povzdignjeno literarno delo, naj napišem, da so izredno živo in razmišljanja vredno opisane tudi povsem banalne in vsakdanje stvari - recimo golota. Jakobova. V Bibliji si svete osebe, kadar so žalostne ali celo na robu obupa, vedno trgajo svoja oblačila in bralci (no, jaz sigurno) gremo preko tega več ali manj neprizadeto. Thomas Mann pa je ob opisovanju Jakobove golote in pogledu na staro ter onemoglo telo, uspel zbuditi sočutje, ki je bilo tako globoko, da ga niti približno nisem pričakovala.

Odveč je napisati, da roman izredno lepo prikaže tudi način nomadskega življenja na Bližnjem Vzhodu pred več tisoč leti, pa čeprav si je Thomas Mann pri pisanju dovolil tudi grobe, skoraj nedopustne napake. Jožefovi bratje namreč pri svojem delu uporabljajo železno orodje - le-to pa se je v resnični zgodovini pojavilo šele okrog tisoč let po času, v katerem se odvija Jožefova zgodba. A ta nedoslednost v tem primeru res ni pomembna.

Pomembna je Jožefova zgodba in zgodbe, ki se razvijejo iz nje. Thomas Mann namreč z zgodbo o Jožefu vedno znova namiguje na druge zgodbe iz človeške zgodovine ali mitologije in jih na svojevrsten način povezuje. Večkrat se obrača na ostale svetopisemske zgodbe. Tako je na primer Jožef tri dni v vodnjaku in potem tako rekoč vstane od mrtvih, kar njegovo usodo močno približuje Jezusovi. 

Poleg tega se pripoved pogosto naveže na staroegipčansko mitologijo - predvsem na boga Ozirisa, katerega telo naj bi bilo raztrgano na enak način kot Jožefovo. 

Imamo pa tudi namige na grško mitologijo, saj se Jožef in njegov brat Benjamin (ki je bil, mimogrede, rojen v bližini Betlehema) pogosto srečujeta v Adonisovem vrtu, Jakob pa v trenutkih obupa, potem ko je izvedel, da naj bi bil Jožef mrtev, želi v Orfejevi maniri v podzemni svet mrtvih, da svojo Evridiko (v Jožefovi podobi) spet pripelje med žive. 

In tako naprej. Še bi lahko naštevala, saj vsak odstavek romana Mladi Jožef prinaša nove in nove namige in povezave. Mojstrsko.

Zgodba o odločilnem trenutku v Jožefovem življenju se nam zdi na prvi trenutek tuja in oddaljena, a Thomas Mann jo je v romanu Mladi Jožef uspel predstaviti realno in vedno aktualno, saj na čudovit način opisuje stvari, ki se jih delimo z ljudmi iz preteklosti in bodo zaposlovale tudi ljudi, ki se še niti rodili niso.

Tetralogijo Jožef in njegovi bratje je Thomas Mann pisal v času vojne in nazadovanja osnovnih človeških vrednost, jaz pa jo prebiram v podobnih časih. Mogoče je zaradi tega njena vsebina še pomenljivejša.

★★★★★

A pojdimo dalje.

Midjánci pa so Jožefa prodali v Egipt Potifárju, faraonovemu dvorjanu, načelniku telesne straže. (1Mz 37; 36)

In zdaj se skupaj z Jožefom končno odpravljamo v Stari Egipt. Ta pa je bil - poleg tega, da je romane napisal Thomas Mann, pravzaprav glavni razlog, da sem se lotila branja te serije romanov.

==============================

Tetralogija Jožef in njegovi bratje je sestavljena iz naslednjih knjig:

• Jakobove zgodbe
• Mladi Jožef
• Jožef v Egiptu
• Jožef, hranitelj