Chris Naunton: Egytologists' Notebooks

The Golden Age of Nile Exploration in Words, Pictures, Plans, and Letters

Zamislite si, da z ladjo po dolgem in napornem potovanju po Sredozemskem morju zaplujete v delto reke Nil. Ne v današnjem času, ampak pred tristo ali celo štiristo leti. O skrivnostni deželi ob Nilu ne veste veliko - mogoče nekaj malega, kar je pred dva tisoč leti napisal Herodot, ko je hodil tu okoli. Zaradi njegovih zapisov poznate sfingo in ste že slišali za kraljevski mesti Memfis in Tebe. 

Egipt pa poznate tudi iz ene od najlepših svetopisemskih zgodb. Zgodba o Jožefu in zgodba o Mojzesu se dogajata v Egiptu; v Egipt pa sta pred Herodom bežala tudi Marija in Jožef s svojim novorojencem Jezusom. To je vse. Kaj več o Egiptu verjetno ne veste.

Potem pa se s krova ladje, ki zdaj že pluje po Nilu, začnete čuditi. Pred vami se namreč odpre pogled na pokrajino, ki je še niste videli. Zagledate obsežna področja obdelane zemlje, prepletene s kanali, kjer je vse bujno in zeleno; le malo stran od teh rodovitnih polj pa že ozrete puščavo in pusto skalovje. Vidite čolne in ladje, ki tiho drsijo po Nilu, in včasih iz daljave slišite glas duhovna, ki kliče k molitvi. Vroče vam je in moč sonca ubija, a takoj, ko zaide, vas že spreleti hlad in iščete toplo ogrinjalo, da lahko potem na kristalno jasnem nočnem nebu opazujete zvezde.

Vendar pa pokrajina vseeno ni tisto, kar vas na tej avanturi najbolj navduši. Osupnete ob pogledu na piramide v Gizi, saj tako visokih stavb še niste videli, in se zdrznete ob kamniti sfingi, ki je skoraj popolnoma zakopana v pesku. Vašo domišljijo burijo številne druge ruševine, delno zakopane v pesku, delno na prostem, vse pa popisane s čudno pisavo, ki je ne razume nihče na svetu. Čudite se domačinom, ki živijo v nekaterih od teh ruševin, in se ob tem sploh ne zavedajo, kako zelo nenavadno je vse, kar jih obdaja. In domačini se čudijo vam, ker se vi čudite ruševinam in kipcem in ostankom posod in drugim ničvrednim črepinjam, ki jih najdete kjerkoli že sežete v pesek.

Kaj si zaželite, ko zagledate vse te skrivnostne lepote Egipta? Želite jih nekako zabeležiti in ohraniti. Dokumentirati. In ker je nemogoče, da bi že imeli fotografski aparat, sežete po beležnici ali kakšnem drugem kosu papirja in začnete risati, beležiti in prepisovati. Opisujete svoja občutja in razmišljanja. Predpostavljate, kaj bi lahko kaj pomenilo. 

Nastanejo zapiski iz zlate dobe raziskovanja Egipta, ko je bila dežela ob Nilu še povsem nedotaknjena, ko se o njej še skoraj nič ni vedelo in so morali še vse raziskati.

Zapiske, slike, pisma in zemljevide, ki so jih ustvarili prvi raziskovalci Egipta, je Chris Naunton zbral v svoji knjigi Egyptologists' Notebooks.

Knjiga je čudovita in je narejena tako, da jo lahko beremo in pregledujemo na različne načine. Vsak od kronološko razporejenih raziskovalcev Starega Egipta ima svoje poglavje. Med listanjem lahko samo pregledujemo slike in beremo kratke zapiske iz beležnic teh pustolovcev - že samo ti so tako presunljivi, da je knjigo vredno imeti. Če o kakšnemu od njih želimo izvedeti kaj več, lahko preberemo kratek odstavek na začetku zapisa, v katerem so povzete glavne značilnosti njihovega dela in odkritij, ki so jih prispevali v egiptovsko zakladnico znanja. Če pa se hočemo poglobiti v življenje kakšnega od njih, lahko preberemo celotno besedilo o posameznem raziskovalcu, ki je ravno prav izčrpno - ne preveč za laičnega bralca in ne premalo.

Prvi je predstavljen Athanasius Kircher - nemški jezuit iz 17. stoletja, ki sicer nikoli ni bil v Egiptu, a se je vse svoje življenje ukvarjal s hieroglifi. Prepisoval jih je z obeliskov, ki so bili že od rimskih časov dalje postavljeni v Rimu in Konstantinoplu, ter jih poskušal razvozlati. Ni mu sicer uspelo - čeprav si je domišljal, da mu je - a je vseeno postavil prvi kamenček v mozaik egiptologije in s tem znanja, ki ga imamo danes o Starem Egiptu, in se nam zdi skoraj samo po sebi umevno.

Povsem drugače je s Kircherjevim angleškim sodobnikom Georgem Sandysem. Ta je leta 1610 v okviru svoje Grand Tour prepotoval Egipt in velja za prvega Evropejca, ki je o svojem potovanju poročal v pisni in slikovni obliki. Pravilno je tudi predvideval, da so velike piramide grobovi, ne pa kašče, ki jih je svetopisemski Jožef zgradil za zaloge žita v egiptovskih sedmih letih debelih krav.

In tako dalje, korak za korakom, od enega do drugega pustolovca in raziskovalca, vse do Howarda Carterja in njegovega odkritja Tutankamonove grobnice in še naprej. 

Pri predstavitvi Howarda Carterja bi mogoče pričakovali, da bo največ pozornosti posvečeno ravno temu njegovemu največjemu odkritju, katerega stoletnico smo praznovali pred dobrim mesecem dni, pa ni tako. Chris Neuntan je v svoji knjigi zelo natančno opisal tudi Carterjevo zgodnjo poklicno kariero. Ta je bila bližje umetnosti kot arheologiji, saj je bil Howard Carter nadarjen slikar in risar. V Egipt je odpotoval že kot šestnajstleten fant in si tam kaj hitro pridobil sloves izredno natančnega in dobrega prerisovalca podob s sten grobnic in ostalih staroegipčanskih spomenikov. S prodajo akvarelov s staroegipčansko motiviko, ki so jih kupovali bogati angleški navdušenci nad skrivnostno kulturo ob reki Nil, pa si je nemalokrat služil tudi kruh. A njegova ljubezen je bila vseeno arheologija in ta ljubezen ga je pripeljala k lordu Carvaranu, s katerim sta potem s skupnimi močmi pripomogla k - po mojem mnenju - največjemu arheološkemu odkritju 20. stoletja.

Seveda pa zgodbe o odkrivanju staroegipčanskih skrivnosti niso bile vedno tako romantične in lepe, kot bi si mogoče lahko predstavljali iz tega mojega zapisa in tudi navdušenja nad Starim Egiptom. Takšne avanture so bile vsaj na začetku precej nevarne in samo najdrznejši so se upali napotiti navzgor po Nilu. Egipt je bil namreč v času prvih raziskovanj izredno negostoljubna dežela. Domačini, ki so živeli v naseljih vzdolž Nila, so evropske prišleke obmetavali s kamni in jih ropali, kadar so le mogli. Raziskovalci se tako včasih sploh niso upali izkrcati z ladje ali pa so to storili samo v spremstvu janičarjev - če so imeli to srečo, da jim jih je otomanska oblast v Egiptu priskrbela. Potem pa so bili tukaj še vedno lačni krokodili, ki se tudi niso obotavljali, da ne bi prišlekov mimogrede napadli.

Seveda pa je tudi veliko stvari, ki jih lahko zamerimo evropskim raziskovalcem. Mogoče to, da je bilo skoraj vsem - no, vsaj tistim iz zgodnejših dob raziskovanja Egipta, nekaj splošno sprejemljivega, če ne celo pričakovanega, da si pred potovanjem po Egiptu v Kairu ali Aleksandriji kupijo sužnjo, ki je potem med plovbo po Nilu skrbela zanje - tako in drugače. Večina se je z njimi potem sicer tudi poročila, a to pravzaprav ne izbriše sence nad njihovim početjem.

Sporno je seveda tudi odnašanje staroegipčanskih predmetov iz Egipta v Evropo, pa čeprav takrat ni bilo nobenega odloka ali zakona - ne v Egiptu in ne v Evropi, ki bi to prepovedoval. In konec koncev je bil sporen tudi način raziskovanja, pri katerem je bilo precej kulturne dediščine poškodovane ali celo uničene.

Na tem mestu potem v egiptologijo vstopijo ženske, ki so sposobne na ostanke Starega Egipta pogledati nekoliko drugače, kot so to dolga stoletja počele le moške oči. Leta 1873 sta se kar dve ženski istočasno, ne da bi se poznali, še manj pa dogovorili, podali na potovanje po Nilu. Ena je bila Amelia Edwards, druga Marianne Brocklehurst. Bili sta samostojni ženski, brez moških, dovolj bogati, da sta si lahko privoščili "ljubezen do Starega Egipta" in zbiranje staroegipčanskih artefaktov. Potovali sta vsaka s svojo življenjsko družico (ali pa samo s "travel companion" - takrat so to še težko razlikovali) in bili med potovanjem zgroženi nad tem, kako malomarno evropske raziskovalne ekspedicije postopajo z ostanki staroegipčanske civilizacije. Edwards je potem po vrnitvi v Anglijo s pomočjo Brocklehurst ustanovila Egypt Exploration Found, ki je skrbel za primerno ravnanje in ohranjanje staroegipčanske dediščine. Napisala pa je tudi izredno popularno knjigo - potopis A Thousand Miles up the Nile, ki ga je opremila z lastnimi ilustracijami.

Knjiga Chrisa Nautona, Egyptologysts' Notebook je knjiga o Egiptu, ki ga ni več. Za največje navdušence nad Starim Egiptom je dragocena in neprecenljiva.

★★★★★