Ena od Hoffmannovih pripovedk

Goethe ga ni maral. Odklanjal ga je skupaj z romantiko, ki se mu je zdela kot maškarada - nekaj umetnega, bizarnega, absurdnega in fantastičnega; prav nič naravnega in izvirnega. Menil je, da o njegovih pripovedkah sploh ni mogoče napisati kritike, kajti od opija poškodovani možgani, ki so si izmislili takšne pravljice, bolj kot kritiko potrebujejo zdravniško oskrbo.

Toda E.T.A. Hoffmann (1776 - 1822) je bil vseeno velik mož, ki je bil s svojim ustvarjanjem stoletje pred sodobniki. Umetniško je bil zelo nadarjen, saj je bil glasbenik, slikar in literat. Napisal je prvo nemško kriminalno zgodbo in njegov roman Življenjski nazori mačka Murra je uvrščen v zbirko Sto romanov. V svojih delih je raziskoval človeško psiho na način, ki ga je šele stoletje pozneje predstavil Sigmund Freud in, nenazadnje, ustvaril je prvega literarnega robota - dve leti pred Mary Shelley in njenim Frankensteinom.

Umrl je pri 46-ih letih in hitro poniknil v pozabo, dokler ga ni nekaj desetletij pozneje ponovno oživel Jacques Offenbach v svoji operi Hoffmannove pripovedke. Opera je še vedno zelo popularna in jo vedno znova najdemo na repertoarjih različnih opernih hiš.

E.T.A. Hoffmann je najbolj znan ravno po svojih pripovedkah. Tudi tista o hrestaču je njegova. Ob 200-letnici njegove smrti, ki smo jo obeleževali zadnjo soboto v juniju, pa sem prebrala, tako pravijo, njegovo najboljšo. Naslov te pripovedke je Der Sandmann. Zelo verjetno jo imamo prevedeno tudi v slovenščino, njen naslov bi se lahko glasil Peščeni mož.

Peščenega moža so si izmislile mame, da bi zvečer svoje otroke lažje spravile v posteljo. Znano je namreč, da v primeru, če otrok noče zapreti oči in zaspati, pride Sandmann in mu v oči natrosi pesek. To je že samo po sebi dovolj grozno, a Hoffmann gre v svoji pripovedki še korak dalje, saj njegov Sandmann neposlušnemu otroku oči celo vzame in jih da za hrano ptičem. 

Motiv oči, slepote, gledanja in spregledanja se v pripovedki pojavlja vedno znova.

Nathanaela - glavnega junaka pripovedke, je zgodba o Sandmannu, ki jo je slišal v otroštvu, tako zelo zaznamovala, da je zaradi nje trpel vse življenje. Pa smo že pri Freudu in njegovih tezah, ki ena za drugo poudarjajo, kako lahko travme iz otroštva usodno vplivajo na človekovo nadaljnje življenje. Nesrečnež ima lahko zaradi tega halucinacije, nočne more in napačne predstave. Lahko znori in celo mori. Racionalni in pragmatični argumenti - v pripovedki prihajajo iz ust Nathanaelove zaročenke Clare - ne pomagajo, ali pa le za kratek čas.

Pripovedko o Sandmannu je Offenbach vključil v drugi akt svoje opere Hoffmannove pripovedke. Nathanaela je nadomestil kar s Hoffmannom samim, kar sploh ni zgrešeno. E.T.A. Hoffmann je bil namreč v marsičem zelo podoben Nathanaelu. Tudi on je v otroštvu trpel in imel podobno neodgovornega očeta z nenavadnimi navadami, kot ga je imel Nathanael. In tudi Hoffmann sam je bil do neke mere "čuden" - če sem prizanesljiva in ne uporabim besede nor.

Pri Offenbachovi operi Hoffmannove pripovedke so ustvarjalci pri vsaki novi predstavi vedno znova pred velikim izzivom, kako predstaviti še eno od pomembnih nastopajočih iz pripovedke o peščenem možu. To je Olimpia - lepotica s čudovito postavo in ljubkim obrazom, v katero se Nathaneal nesmrtno zaljubi. Všeč mu je njen pogled, ki je vedno nekam zasanjan in uprt v daljavo. Všeč mu je, ker ga Olimpia vedno zavzeto posluša, ko ji bere svoje pesmi, in ob tem ni tako raztresena, kot so ostale mladenke. Všeč mu je, ker Olimpia z malo besedami veliko pove, pa čeprav so edine besede, ki jih uporablja le: ah, ah. 

Zaljubljen (in nor) kakor je, ne opazi, kar je jasno njegovim prijateljem, to namreč, da z Olimpio ni vse v najlepšem redu - kar preveč toga in mehanična je in njen pogled je brez duše. 

Seveda, Olimpia je robotka - ali kakor to poimenuje Hoffmann, avtomat. V pripovedki je čudovito predstavljena. Pravo razmerje med ljubkostjo in predanostjo na eni strani, ter brezčutnostjo in otopelostjo na drugi, je težko najti, a E.T.A. Hoffmannu je to enkratno uspelo. Izvajalci Offenbachove opere morajo pa vedno znova dokazovati, da so pri tem vsaj približno enako uspešni.

Olimpia in Hoffmann
iz opere Hoffmannove pripovedke

Mož, ki v pripovedki izdela Olimpio, se imenuje Spalanzani. Pri tem je zanimivo, da je znanstvenik s tem imenom resnično živel (Lazzaro Spallanzani (1729 - 1799)). Ukvarjal se je s fiziologijo in je raziskoval nastanek življenja. Zavrnil je do takrat splošno privzeto teorijo o spontani generaciji organizmov (saj poznate tisto: preznojena srajca + pšenično zrnje  = => počakamo 3 tedne in ==> dobimo miši). E.T.A. Hoffmann se je zelo zanimal za njegova raziskovanja.

Bralci so vedno radi brali o norih stvareh, ki se dogajajo norim ljudem. To pa zato, ker ljudje verjetno le nismo tako zelo razumni, kot bi radi bili in kot si nekateri - od razsvetljenstva prekomerno razsvetljeni, napačno predstavljajo. Ljudje vedno ne postopamo racionalno, pogosto se odločamo po občutku in vse preveč zaupamo svojim (napačnim) predstavam. V času najrazličnejših teorij zarote, ki pritegnejo nepričakovano velike množice ljudi in iskanju superherojev, ki jim brezglavo zaupamo in naivno pričakujemo, da bodo rešili probleme, ki jih moramo pravzaprav sami rešiti, postaja E.T.A. Hoffmann s svojimi fantastičnimi pripovedkami aktualnejši, kot je bil kadarkoli. Da bi Hoffmanove pripovedke izgubile svoje bralce, se tako ni bati. Nasprotno. V času iracionalnosti so mogoče celo eden boljših medijev, ki bi nam lahko pomagal, da ne samo odpremo oči, ampak tudi spregledamo. 

Saj okrog oči se pravzaprav v pripovedki Der Sandmann ali Peščeni mož vse vrti.