Wolf Serno: Große Elbstraße 7, Das Schicksal einer Familie

Hamburg, konec 19. stoletja.

Roman Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, usoda neke družine, je prvi roman serije knjig o družini zur Haiden. Ta  živi v vili na Große Elbstraße v Hamburgu, njeni družinski člani pa so tesno povezani z najpomembnejšo bolnišnico v okolici - bolnišnico Eppendorf. V času dogajanja prvega od romanov, je bila to čisto nova splošna bolnica, danes je to Univerzitetna klinika Hamburg- Eppendorf. 

Tudi Große Elbstraße še vedno obstaja. Vije se ob obali Elbe in je bila tako ob koncu 19. stoletja, kot je tudi še danes, povezana z bližnjo ribjo tržnico.

Gospa zur Haiden se konec 19. stoletja zgraža nad smradom in hrupom, ki se širita od tam, dandanes pa mimoidoče to preveč ne moti, še posebno zato ne, ker se lahko ustavijo v kakšni od številnih ribjih restavracij tam okoli in se okrepčajo - če z drugim ne, pa s hamburškim ribjim kruhkom.

Ne hamburger ampak Fischbrötchen
 je značilen prigrizek iz Hamburga.
Tale se imenuje Bismarck.

Profesor Carl-Heinrich zur Heiden je kirurg in predstojnik kirurškega oddelka v Splošni bolnici Eppendorf. Toda ni on tisti, ki je glavna oseba romana. Glavna je njegova hči Viktoria ali na kratko Vicki, ki želi postati zdravnica, a je to v tistem času še nemogoče. Zato po številnih pregovarjanjih in težavah, ki jih ima zaradi svoje odločitve z očetom, postane medicinska sestra. Že na samem začetku knjige se zaljubi v mladega zdravnika, doktorja Johannesa Dreyerja ali na kratko Hannesa, ki je v nemilosti pri svojih predstojnikih in je na začetku romana ravno izgubil svojo zaposlitev v bolnišnici Eppendorf.

Malo diši po Doktor romanih, kajne? No, malo se res zdi, da bo šlo po utečenih tirnicah posladkanih ljubezenski zgodbic med zdravniki in medicinskimi sestrami, a če iščete takšne vrste roman, ta knjiga ne bo za vas. Romantične ljubezenske zgodbe med Vicki in Hannesom je namreč bore malo - samo v začetnih poglavjih romana, ko se vse razvija nepričakovano hitro, in potem na koncu, seveda, ko se vse srečno konča. Vmes je obilo prostora in številne strani knjige, ki so zapolnjene s čisto drugimi stvarmi. In te so sila zanimive.

Kolera, na primer. V letu 1892 je v Hamburgu izbruhnila kolera in ko je bila bolezen na vrhuncu, je na dan zbolelo preko tisoč ljudi, umrlo pa jih je preko štiristo. Bolnice so bile preobremenjene in niso mogle sprejeti vseh bolnikov, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo, in ponekod, predvsem v revnih predelih, so pomrle cele družine. Toliko, da lahko primerjate z našo korona pandemijo. V romanu je to, zakaj je do bolezni prišlo, kako se je širila in kako so se proti njej borili, zelo natančno in nazorno predstavljeno. Tudi zanimivo in verodostojno. V Hamburgu so malo oklevali s tem, da bi mesto razglasili za okuženo in uvedli karanteno, saj je to pomenilo, da nobena ladja ne bi smela več pripluti v hamburško pristanišče ali iz njega, kar bi pomenilo veliko izgubo zaslužka. Zaradi tega se je bolezen še hitreje širila in jo je bilo še težje nadzorovati.

Da bi pomagal zajeziti bolezen, je iz Berlina v mesto prispel sam Robert Koch. Njegovo ime smo v Nemčiji med korona pandemijo poslušali dan za dnem, saj je bil Inštitut Roberta Kocha v času pandemije osrednja ustanova, kjer so se zbirali vsi podatki o obolelih s korono, se obdelovali; iz inštituta pa so prihajale tudi vse smernice za postopanje v pandemiji in vsi certifikati o cepljenju. No, v romanu je Robert Koch odločen in spoštovan strokovnjak - povsem primeren, da se po njem nekoč poimenuje inštitut za nadzorovanje infekcijskih obolenj. Kako navdušen infektolog je bil, pa je v knjigi simpatično predstavljeno s tem, kaj reče, ko z mikroskopom opazuje povzročitelja kolere, Vibrio cholerae. Takole pravi: "Das Bild, das sich unter einem Mikroskop auftut, will mir manchmal schöner erscheinen als die ganze neumodische Malerei: Pointilismus, Post-Impressionismus, Impressionismus, Sie wissen schon, was ich meine..." Bakterije - kakor se vidijo z mikroskopom, se mu zdijo lepše kot vsa nova umetnost; pointilizem, post-impresionizem in impresionizem:)

Spomenik žrtvam kolere iz leta 1892
na pokopališču Ohlsdorf v Hamburgu

Ali pa rentgenski žarki. Takrat, v času dogajanja romana, jih še niso tako imenovali, saj so jih šele ravnokar odkrili, profesor fizike Röntgen pa še živ in še kako aktiven okrog 400 km južneje v Würzburgu. V Hamburgu pa so se že zavedali prednosti, ki jih prinaša slikanje s to vrsto žarkov. Zaradi x-žarkov se Vickijin oče lažje odloča ali bo nekoga operiral ali ne. Najdejo pa se tudi takšni, ki že sumijo, da s temi žarki ne bo vse v redu in da so lahko celo škodljivi.

V romanu poleg Roberta Kocha nastopa še nekaj resničnih oseb. Najzanimivejša je verjetno Hedwig von Schlichting, ustanoviteljica medicinskih sester Erika, ki je dodobra spremenila organizacijo nege bolnikov v bolnišnici Eppendorf. Do tedaj so za bolnice in bolnike skrbeli  izključno moški strežniki, s prihodom sester Erika, pa se je vse bistveno spremenilo.

Da pa ne bom pisala samo o medicini. Z romanom dobi bralec tudi dober vpogled v težko delavsko življenje, v to, kako je potekala stavka pristaniških delavcev in kakšno vlogo so imeli stavkokazi. Z Vickinim bratom Bennom, ki je umetnik, pa spoznamo tudi bohemsko življenje v grešnem predelu mesta Hamburg, v St. Pauli.

Knjiga Wolfa Serna, Große Elbstraße 7, je prav prikupen ljubezenski roman z medicinci v glavni vlogi - ravno prav klišejski in ravno prav poglobljen, da se ga prijetno bere in uživa v njegovi vsebini. Da ne berem tipičnega chick-lita pa me je dokončno prepričala krčmarica mati Ohloff, ena od pomembnih oseb v knjigi. Vicki je od nje dobila nasvet, kakršnega takšne starejše in izkušene ženske v taki vrsti romanov ponavadi ne dajejo. 

Vicki je krčmarico vprašala ali naj se poroči z mladim, lepim, pametnim in bogatim fantom, ki jo snubi, čeprav ga ne ljubi. In mati Ohloff ji pove, da obstajajo trije pravilni odgovori na to vprašanje. Odvisni so od starosti potencialne neveste. Dvajsetletna ženska bo brez oklevanja rekla ne, saj je prepričana, da brez ljubezni ni sreče in da je ljubezen večna. Tridesetletna ženska bo odgovorila mogoče, štiridesetletnica pa bi odgovorila da. Ta zadnja je pač že toliko modra, da ve, da ljubezen z leti bledi in da jo postopoma zamenjujejo druge vrline, ki pa so za dobro zakonsko zvezo ravno tako pomembne kot ljubezen. 

No, kako se je Vicki na koncu odločila, seveda vemo;), četudi je najprej oklevala in poskušala postopati bolj modro, kot ji gre.

★★★★☆

Bivša avkcijska hiša za prodajo rib

na ulici Große Elbstraße.

Zgradili so jo v času dogajanja romana in stoji čez cesto vile družine zur Heaiden.

Stavba je primer industrijske arhitekture, ki so ji na prelomu 19. v 20. stoletje povsod po svetu posvečali veliko pozornosti.