Po prvih nekaj poglavjih romana sem se spomnila na francosko televizijsko serijo En therapie ali Na terapiji. Glavni junak romana Dedič, neimenovani prvoosebni pripovedovalec, bi bil prav lahko dr. Philippe Dayan iz serije.
Dayan ima v Parizu svojo ordinacijo in sprejema najrazličnejše bolnike s psihičnimi težavami. Bolniki se mukoma, korak za korakom, pod psihoterapevtskim vodstvom soočajo s svojimi problemi in jih počasi rešujejo. Eni so uspešnejši od drugih. Pri spopadanju s težavami bolnikov pa tudi psihoterapevt ne more ostati neprizadet. Ob pogovoru s svojimi strankami se spopada z lastnimi težavami in dilemami, tako iz osebnega kot poklicnega življenja.
Serija je posneta tako, da je vsakemu od bolnikov namenjena ena dvajsetminutna epizoda - za vsakega od njih ena seansa na teden, lepo v vrstnem redu eden za drugim, vsak na določen dan v tednu. V naslednjem tednu pa potem na enak način dalje, spet eden za drugim nadaljujejo s svojo zgodbo in s težavami, ki jih imajo. Zgodbe bolnikov so napete in se občasno prepletajo; seanse pa se končajo, ko je najbolj zanimivo. S časom se problemi razjasnijo in možnost, da se jih bo dalo rešiti, postaja vse bolj verjetna. Ali pa tudi ne. Potek psihološkega pogovora je nepredvidljiv in lahko vodi tudi v napačno smer.
Knjiga Marjana Žiberna, Dedič, ima to smolo, da so zaradi te serije moji standardi glede tega, kako mora izgledati takšne vrste psihološki roman - ali roman s psihologom in njegovimi klienti v glavni vlogi, postavljeni zelo visoko. Psiholog iz romana na žalost ni niti senca dr. Dayana, saj ga bolniki ali stranke pravzaprav sploh ne zanimajo. Do njih se vede vzvišeno in jih celo zaničuje. Svoj poklic opravlja brez veselja. Nekaj koncentracije zmore le pri seansi z enim samim klientom, s Stanetom Lavtižarjem, pa še pri njem bi ga lahko nadomestil kdorkoli - spovednik recimo, kajti Stane Lavtižar si želi samo to, da bi ga nekdo poslušal. O kakšnih psihoterapevtskih srečanjih tako v romanu ni niti sledu. Seanse s psihologom so le literarni okvir za to, da Stane Lavtižar pove svojo tragično življenjsko zgodbo.
Da pa knjiga vseeno ne bi bila prekratka, je pisatelj v roman vključil še številna poglavja, kjer pripoveduje o kolesarstvu. Psihoterapevt je namreč navdušen kolesar in je v mladosti obetal, da bo v tem športu še veliko dosegel. Poglavja o kolesarjenju so pravzaprav najboljši del knjige, saj je kolesarstvo predstavljeno izredno nazorno in zanimivo. Pisatelj se spozna na to - tukaj ni dvoma. So pa ta poglavja namenjena tudi temu, da spoznamo psihoterapevtovo življenjsko zgodbe in njegove težave, ki jih mora rešiti - no, to pa ni tako fino; vse preveč predvidljivo je in dolgočasno. V nasprotju z glavnimi junaki iz romana Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, ki menijo, da bi bilo dobro, da bi ljudje manj govorili, pa psiholog iz romana Dedič meni, da je treba tudi "kričati in tuliti" na ljudi, jih "obtoževati in žaliti, pa čeprav po krivici", le molčati ne. Hm...
V romanu Marjana Žiberna, Dedič, se prepletata dve življenjski zgodbi. Ena izmed njiju je izredno tragična in zasluži, da jo sliši širši krog ljudi, še posebno, ker je - kakor piše v spremni besedi - biografska. A samo zgodba, ob kateri se bralcem solzijo oči - pa naj bo še tako verjetna in resnična, ne zadostuje za dobro literarno delo. Dober vtis, ki ga je sicer povzročila, bi lahko okrepila druga zgodba - zgodba psihoterapevta, ki pa je preveč predvidljiva, da bi ji to uspelo. Pomagalo bi tudi bolj psihoterapevtsko začinjeno dogajanje, saj bi se na ta način znebili te zoprne in povsem nepotrebne melanholije, ki se vleče preko cele knjige. Tragične zgodbe pa ne zaslužijo tega, da bi bile dolgočasne.
A glejte, z romanom je pisatelj mislil le dobro - to pa je v današnjem času tudi veliko.
 |
| Frederic Pierrot kot dr. Philippe Dayan v seriji En therapie (vir: Les Films du Poison) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)