Miodrag Majić: Otroci zla

Resnica nam ne pomaga vedno, gospod Bobić. Morda smo zaradi nje modrejši, ne pa tudi boljši.

Kriminalni roman srbskega pisatelja Miodraga Majića je v njegovi domovini doživel velik uspeh. To je dober znak. Pomeni, da Srbov ni (več) strah, da bi se soočili z (neprijetnimi) dogodki iz bližnje preteklosti svojega naroda in da kritično gledajo tudi na to, kar se dogaja danes. Z dogodki iz preteklosti mislim tisto, kar se je dogajalo v času razpada Jugoslavije, ko so srbski vojaki pobijali in posiljevali civiliste v Bosni in Hercegovini ter na Hrvatskem - od tod izvirajo otroci zla. S sedanjim dogajanjem pa mislim na tipične težave držav z mlado demokracijo, kot so podkupljivost in druge vrste korupcije, ki se ji ne morejo izogniti niti najvišji predstavniki te ali one veje oblasti - ali pa ti še posebno težko. Ne samo v Srbiji, ampak tudi drugod.

Ko sem brala roman, si nisem mogla pomagati, da ne bi vlekla vzporednic med Srbijo in Slovenijo. Dogovarjanje med tožilcem in zagovornikom, kako bosta vodila primer, da se bo ta čimprej in za vse najugodneje zaključil. Izbira primernega sodnika, da bo primer šel po predvidenih poteh. Vse zveni tako znano. Nagrade za tiste, ki delajo, kot se od njih pričakuje, v obliki stanovanj po ugodnih cenah ali pa parcel zemlje, ki še niso zazidljive, a bodo vsak čas - kje sem že to prebrala. To so stvari, ki se dogajajo; resnica in pravica pa pri tem nista pomembni. Ubogi obtoženec, ki se znajde v tako naoljenem in kompleksnem mehanizmu, in nima botrov na visokih položajih, ki bi se lahko zavzeli zanj. Miodrag Majić je sodnik in dobro ve, kako to poteka v Srbiji. Pa še kje.

Vendar se je zavedal, da v sistemu, globoko pogreznjenem v korupcijo, ni prostora za junake.

A dobro poznavanje pravnih postopkov zavitih v lokalno srbsko folkloro ni edina prednost tega romana. Zasnova in razvoj kriminalne zgodbe sta mi bila zelo všeč. Zdelo se mi je, da med branjem sestavljam pazel, ki ni preveč težek, a tudi lahek ne - ravno takšen, da imaš z njim veliko veselja. Slika, ki naj bi se na koncu sestavljanja pokazala, je sicer že od vsega začetka napovedovala nekaj groznega, a zadovoljstva ob tem, ko sta se mi dva delčka sestavljanke idealno poklopila, mi vseeno ni pokvarila.

Lep je Beograd, kjer se zgodba dogaja, s svojimi stavbami in ljudmi; lepa in obenem nevarna je Donava, ki teče skozi mesto.

Všeč mi je bil tudi glavni junak romana, odvetnik Nikola Bobić. Dobro raziskuje primer umora. Najbolj človeški pa je takrat, ko mu pot prekriža ženska - ni nujno, da tista, ki jo ima rad. Takrat postopa popolnoma iracionalno in podleže njeni moči - tako ali drugače. Ženske ga obenem osvobajajo ter uničujejo - in on se jim ne more upreti ali odreči.

Roman Otroci zla, Miodraga Majića je eden boljših kriminalnih romanov, ki sem jih prebrala v zadnjem času. Nekoliko moti le zadnjih deset strani, ki so nekako preveč gosto napisane. Odražajo veliko željo po tem, da bi bilo vse natančno razloženo in da ne bi nič ostalo odprto - tudi stvari, ki z zgodbo pravzaprav nimajo veliko skupnega.

No, in  neodvisnost novinarjev, njihova nepristranskost in častna predanost poklicu so kar preveč samoumevne.

Knjigo priporočam vsem ljubiteljem kriminalk in političnih trilerjev, še posebno pa tistim, ki se spoznajo na pravo in so še posebno tesno povezani z našim pravnim sistemom - odvetnicam, notarkam, tožilkam in sodnicam. 

No, od ene izmed tožilk, s katero me veže tesna vez, sem roman dobila tudi v dar:)

★★★★☆