Agatha Christie: Strupeno pero

Detektivske romane Agathe Christie imam rada, ker so po eni strani zelo podobni drug drugemu, po drugi pa so med njimi tudi velike razlike. Podobnost je v tem, da je zgodba vedno izredno inteligentno zastavljena in psihološko dodelana. Če berete natančno in pazljivo, storilca lahko uganete.

Romani pa se med seboj tudi razlikujejo in tako nikoli niso dolgočasni. Stil pisanja je lahko zelo različen. To, da se pisateljica v vsaki od svojih knjig poslužuje drugačnega sloga pisanja in je v tem tudi prepričljiva, je sila težko delo, ki ga zmorejo le največji mojstri.

Potem pa je tu še nekaj, kar me vedno znova fascinira. To so detektivi, ki preiskujejo in na koncu razrešijo umore. Mislim na Hercula Poirota, Miss Marple in kar je še drugih bistrih detektivskih glav, ki razrešujejo umore v romanih Agathe Christie. Ti ne stopajo po poti, ki je skoraj vedno pripravljena za podobne preiskovalce iz sodobnih detektivskih romanov. Detektivi, ki dandanes nastopajo v svojih serijah kriminalnih romanov, so namreč skoraj vedno najprej zaposleni na eni izmed policijskih postaj, potem napredujejo ali pa jih premestijo drugam, nato postanejo zasebni detektivi, pa sodelujejo s policijskimi postajami, kjer so prej delali in tako naprej. Poleg tega kriminalistični primer skoraj vedno vodijo od začetka do konca. Zaradi tega se njihova detektivska raziskovanja dogajajo na zelo zelo predvidljivem ozadju, kar zgodbi ponavadi škoduje.

Pri Agathi Christie je drugače. Njeni dobro poznani detektivski preiskovalci lahko vstopijo v zgodbo že na samem začetku ali pa šele tik pred koncem. Z razreševanjem primera so lahko zaposleni ves čas poteka romana ali pa samo na določenih mestih. Lahko so osrednji liki romana ali pa igrajo eno najbolj obstranskih vlog. Bralec nikoli ne ve, kako se bo tokrat obrnilo, in zaradi tega so romani Agathe Christie nepredvidljivi in zanimivi.

Tako je tudi z romanom Strupeno pero ali The Moving Finger, kakor se glasi naslov v izvirniku. Glede izvirnega naslova: premikajoči prst namiguje na dogodek iz Stare zaveze, ki jih opisuje Danielova knjiga. Tam je opisana Belšacarjeva gostija, na kateri prst človeške roke piše po steni kraljeve palače in kralja na smrt prestraši. Na smrt pa so prestrašeni tudi nastopajoči v romanu The Moving Finger - tudi zaradi tega, ker nekdo nekaj piše.

Miss Marple vstopi v ta roman čisto na koncu in - kar se mi zdi še posebno posrečeno, povsem neopazno. Nekaj, česar pri sodobnih detektivskih romanih nismo vajeni. Primer razreši logično in preprosto - tako, da sem se resnično spraševala, kako je vendar mogoče, da sama tega nisem zapazila in ugotovila. Nobenih zapletenih morilskih ovinkov ni, ki so sicer pogosti v današnjih romanih, in želijo bralca speljati na napačne misli; ob tem so pa tako zelo prozaični, da jih težko spregledamo. 

Motiv je jasen in eden tistih najpogostejših. Zanimivo pa je tudi to, da določena dejstva ob koncu romana niso eksplicitno razložena, a povprečen bralec, ki je bil tekom romana opozorjen nanje, si jih potem zlahka razloži. In je ob tem prav navdušen nad samim seboj:)

In potem še slog pisanja. Takšnega pri Agathi Christie še nisem srečala - izredno lahkoten, skoraj lagoden, sproščajoč in modern je. Čudovito se sklada z mladim parom, ki ima osrednjo vlogo v romanu. To sta sestra in brat, Joanna in Jerry Burton, ki se zato, da bi Jerry po letalski nesreči čim hitreje in čim bolje okreval, preselita v zakotno podeželsko mestece Lymstock blizu Devona. Moderna in urbana, tudi premožna mlada človeka pomenita za mestece veliko popestritev. Čeprav sta tako drugačna od ostalih prebivalcev mesta, pa bi med neznanci kljub temu lahko prav lepo in umirjeno živela, če se, seveda, ne bi zgodile nepričakovane stvari, ki potrebujejo detektivsko obravnavo.

Začne se z anonimnimi pismi, ki jih dobijo številni prebivalci mesta, tudi brat in sestra. Vsa so nesramna in vulgarna ter vedno znova namigujejo na spolnost. Nekateri njihovo vsebino vzamejo resno, drugi jo zavrnejo kot neumnost, vse naslovnike pa pisma vsaj nekoliko prizadenejo in jim dajo misliti. Vsebina pisem je vedno tudi dobrodošla tema za mestne čenče in obrekovanja, kajti saj veste, kako je to: Kjer je dim, je tudi ogenj. V pismih, ki ju dobita Joanna in Jerry,  je pisalo, da se ve, da sploh nista brat in sestra, ampak ljubimca. 

Zaradi teh pisem mesto ni več podobno samemu sebi. Prebivalci sumijo drug drugega in se sprašujejo, kdo le bi bil lahko avtor teh pisem, in ko se pojavijo še smrti, se vse skupaj dodatno zaplete.

Moj drugi najljubši roman Agathe Christie, so far, samo za odtenek slabši od Zmenka s smrtjo. Jerry Burton - prvoosebni pripovedovalec, je top. Že zaradi njega - se pravi zaradi njegovega ležernega sloga pripovedovanja, razmišljanja in načina življenja, je knjigo vredno prebrati. 

★★★★☆