Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Dušan in Leja sta oče in hči. Med njima se kreše in bliska, čeprav pogosto pritajeno. On je star blizu osemdeset let, je upokojen nevrolog in živi v domu za ostarele. Ona je na pragu štiridesetih let in dela kot dramaturginja v mestnem gledališču. 

Odnos med njima je osnova romanu, a na njuno razmerje se potem navežejo še druge osebe: žena, oz. mama Neža - že pokojna, pred smrtjo je bolehala za hitro napredujočo demenco, Juntez ali Janez - Lejin ljubimec, voznik kamiona - njegova žena Ignacija in sin Božo; pa potem še Dušanov oče Marjan - predan komunist, ki je bil po vojni interniran na Goli otok. Usode glavnih nastopajočih so zanimive že same po sebi, a je roman še bolj napet in prijetnejši za branje, ker je v njem tudi kriminalna zgodba, ki protagoniste še tesneje poveže med seboj. Zaradi kriminala določene stvari, ki so bile dolga leta potlačene, planejo na dan in zahtevajo, da se razjasnijo.

Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, so roman o nerazumevanju in napačnih predstavah. Zdi se, da nihče od nastopajočih - še posebej pa to velja za Dušana in Lejo - ne razume oseb, ki so mu blizu. V svoji samozadostnosti in vzvišenosti si v glavah ustvarjajo povsem drugačne predstave o ljudeh, kot pa so ti v resničnosti. To počnejo zato, ker se takšen način razmišljanja pač bolje sklada z njihovo lastno predstavo o svetu in ker je tako lažje živeti. Brskanje po lastni  notranjosti, kjer se skriva tudi marsikaj neprijetnega in slabega, v takšnih primerih potem ni potrebno. Vendar pa takšen način hoje skozi življenje ne prinese nič dobrega. Povzroči krivico in rani ljudi - tiste, ki so nam najbližje, najbolj. To je v knjigi zelo lepo predstavljeno.

Leja postopa lahkomiselno in izzivalno, vse, kar počne je za hec in zajebancijo - tako jo vidi Dušan. Za Lejo pa je oče s svojo vestnostjo in zanesljivostjo nič več kot egoistični malomeščan, ki so mu vsi ostali malo mar. Ob prvem, površnem vtisu se nam zdi, da imata oba prav, a potem, ko se zgodba razvija, ko začnemo dojemati bolj globoko, seveda ugotovimo - tako bralci kot tudi glavna nastopajoča, kako sta se motila. In kako malo bi bilo potrebno, pa bi se stvari razvijale v povsem drugo, boljšo smer. Včasih bi bil dovolj objem ali dotik; včasih bi bilo pametno manj govoriti, saj besede lahko globoko ranijo in celo morijo.

Roman ima poleg tega, da razjasnjuje intimne medčloveške odnose, še nekaj drugih dobrih plati. Potek demence je opisan izredno pretanjeno in občutljivo, tako s strani obolelega kot tudi njegovih sorodnikov. Opisana je negotovost bolnice; predstavljena je zadrega tistih, ki so okrog nje in ne vedo, kako bi se bilo najbolje odzvati; vsi pa trpijo.

Čudovito je predstavljen način dela v gledališču in kaj vse je potrebno postoriti, da se določeno dramsko delo postavi na oder in tam dokončno zaživi - kako pomembno vlogo pri tem ima dramaturg.

S knjigo sem dobila tudi vpogled v povojno dogajanje na Golem otoku. Od tam so ljudje prišli zlomljeni - niti ne tako fizično kot predvsem psihično. Potem, ko sem knjigo prebrala, mi je postalo jasno, zakaj so si le redki od njih opomogli. Usoda Golega otoka jih je spremljala dalje - pa ne samo v obliki udbe.  Večina je sikala in sovražila naprej. Samo cilj njihove razdraženosti je bil nekdo drug.

Roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, je roman o očetu in hčerki - dveh trmastih in vase zaverovanih sebičnih ljudeh, ki strupeno udrihata drug po drugem, vsak na svoj prefinjen način - dokler jima življenje kot tako v obliki tragičnega in nenadejanega dogodka ne odpre oči še za drugo plat človeka, ki ga imata pravzaprav rada.

Komisija za podelitev nagrade kresnik je letos naredila drzno in pogumno potezo. Pred približno desetimi leti bi se zaradi tega hudovala - le preberite. Dandanes - v času najrazličnejših obveznih kvot, pa je izključno moška peterica finalistov (in to brez Vojnovića) nekaj, kar je pravzaprav dobrodošlo. Obuja upanje, da se bo nagrado kresnik podelilo najboljšemu romanu lanskega leta, ob čemer spol, spolna naravnanost, svetovni in politični nazor pisatelja ne bodo prav nič pomembni.

In roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, vsekakor zasluži, da je med finalisti.

===================================================

Aja, pa še nekaj! Zaradi tega imam rada knjige. Ker me vedno znova prijetno presenečajo. Sploh nisem vedela, da je tudi ta knjiga povezana s Hamburgom - mestom, ki me trenutno tako zelo fascinira. Tale moj zapis bi lahko podobno kot recenzije drugih romanov, ki se tudi dogajajo v tem mestu, podnaslovila kot Hamburg, leta 2008 (se mi zdi, da se roman dogaja takrat, Elbphilharmonie še ni bilo).

Juntez je namreč na eno od svojih fur s seboj vzel tudi Lejo. S tovornjakom sta se odpeljala v Hamburg. Ko on pretovarja svoj kamion, se Leja sprehaja po mestu, tudi tukaj:

HafenCity
Hamburg

Potem se ji je odprl razgled na nabrežja znamenitih starih hamburških pristaniških skladišč. Za trenutek je kar obstala... Tam so stara, opečnata zgodovinska skladišča že nadomeščale moderne poslovne in stanovanjske stavbe, kompleksi. Spet je obstala in strmela. Ni se ravno spoznala na arhitekturo, ampak tole se ji je zdelo drugače kot vse, kar je videla po pristaniščih dotlej.

Tudi ona je navdušena nad Hamburgom:)

===============================

Sicer pa - najboljši citat iz knjige je zadnji stavek romana:

Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe.

In najboljša izjava finalista za nagrado kresnik:

Občutek je prijeten. Če dobim nagrado, bi si rad kupil nov računalnik.

Ja, tole nagrado jemljemo vse preveč resno;)