Arkadij & Boris Strugacki: Težko je biti bog

To je kakor znanstveno-fantastični, a je bolj psihološki ali filozofski ali eksistencialni roman. Znanstvena fantastika - ali še bolje, fantastika, je le ozadje, na katerem se rešujejo vprašanja, o katerih ponavadi razpravljajo filozofi in psihologi.

Pravzaprav skoraj ni možnosti, da bi ljudje nekoč res postopali tako, kot je opisano v knjigi. Kako verjetno je namreč, da nekoč najdemo planet, ki bi bil poseljen z ljudmi, ki bi nam bili tako zelo podobni, da bi se lahko pomešali mednje in bi se od nas razlikovali samo po tem, da so obtičali na predindustrijski stopnji razvoja. Nikakršna. A v 60ih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je nastal roman bratov Strugacki, Težko je biti bog, so na naše vesolje in na človeško prihodnost gledali drugače, kot nanjo gledamo danes.

A to pravzaprav ni pomembno. Pomembne so dileme, ki mučijo glavnega junaka romana. Anton je ruski raziskovalec, zgodovinar, ki ga skupaj s še nekaterimi drugimi pošljejo na tuj planet, ki je poseljen z ljudmi na nekoliko nižji razvojni stopnji, kot je naša. Njegova naloga je opazovati. Pod krinko - kot don Rumata, predstavnik elite na tem planetu, se pomeša med ljudi in opazuje, kaj se dogaja. Spremlja razvoj družbe.

V dogajanje in v odnose med ljudmi naj se ne bi vmešaval. A to je lažje reči kot storiti, še posebno, če je družba tako nazadnjaška, prostaška in nehumana, kot je ta na tem planetu. Don Rumata težko ostane neprizadet, potem ko opazuje samovoljo vladarjev, njihovo krutost in brezobzirnost, a tudi neumnost in kratkovidnost preprostih ljudi. Mogoče bi bilo včasih vendarle pametno poseči vmes in rešiti kakšnega učenjaka ali umetnika - predstavnika tistih, ki so na tem planetu najhuje preganjeni; ali pa spraviti s poti kakšnega okrutnega diktatorja. Mogoče bi potem družba krenila na pravo pot - pot svobode in demokracije. Ali pa tudi ne. Marsičesa so se znanstveniki z Zemlje že polotili na tujih planetih in poskušali nazadnjaške družbe usmeriti na nove poti, a niso bili uspešni. Mogoče z vsakim svojim - sicer dobronamernim posegom, domačinom celo škodujejo. In kakšen pomen ima potem to, da so sploh prisotni na tem planetu? In zakaj bi sploh opazovali drugo civilizacijo in ji solili pamet? Ali ni najbolje vse skupaj pusti tako kot je, se ne vmešavati in se brigati le zase? Taka vprašanja se motajo po Antonovi glavi in ga mučijo. 

Težko je biti bog in ravnati pravilno. Naloga, ki ji človek ni dorasel.

Takole pravi eden od domačih učenjakov s planeta:

"Vedno bodo obstajali bolj ali manj kruti kralji, bolj ali manj divji baroni in vedno bo obstajalo neuko ljudstvo, ki bo občudovalo svoje zatiralce in sovražilo osvoboditelje. In vse to se dogaja, ker suženj bolje razume svojega, čeprav krutega gospodarja kakor svojega osvoboditelja in si lažje predstavlja samega sebe na mestu svojega gospodarja kakor pa na mestu nesebičnega osvoboditelja. Tak je svet, don Rumata, in taki smo ljudje."

Taki smo tudi ljudje na Zemlji. Seveda, saj je bila knjiga napisana za nas. Sploh ni treba, da se oziramo v preteklost, le okrog sebe lahko pogledamo, pa že vidimo despote in zaslepljeno ljudstvo. In tudi tiste, ki bi ljudi osvobajali ter jih usmerjali na nova pota.

Pisanje znanstveno-fantastičnih del je bilo v času socializma v državah Varšavskega pakta izredno priljubljeno opravilo. Pisatelji so lahko preko svojih del prikrito kritizirali oblast in režim, v katerem so živeli, in zaradi tega niso bili kaznovani. Saj je vendar vse izmišljeno, so rekli. Brata Strugacki pa sta v svoj roman, Težko je biti bog, na mestih, kjer so prikazani najtemačnejši tokovi družbe na neznanem planetu, zapisala še besedo fašizem, in zaradi tega knjigo kljub ostri kritiki stalinizma uspela v svoji domovini Sovjetski zvezi izdati brez velikih težav.

Kajti knjiga Težko je biti bog je v prvi vrsti roman o totalitaristični oblasti in pasivnemu, prestrašenemu ljudstvu, ki zatiranje potrpežljivo prenaša. Knjiga poskuša razložiti zakaj je tako in kako bi lahko krivično razmerje razrešili, a ob tem priznava, da gre za božje vprašanje brez enoznačnega odgovora. Poleg tega izpostavlja dilemo, ali ima nekdo, ki bolje razume - ali pravilneje, misli, da bolje razume položaj - pravico, da se vtika v življenje drugega in ga poučuje.

Mi je dalo kar misliti. 

★★★★☆

Bernhard Schlink: Olga

Leipziški knjižni sejem so letos odpovedali. Bila je to pametna odločitev, ki pa sredi februarja, ko smo izvedeli zanjo, še ni zgledala tako zelo primerna in nujna. Veliko razstavljavcev, pa tudi prireditelji sami, so se nad odločitvijo pritoževali. Potencialni obiskovalci smo bili žalostni. A zdaj je že več kot jasno, da bi poleg knjižnega sejma morali odpovedali tudi karnevale in nogometne tekme. Tako število okuženih s covid-19 v Nemčiji v tem trenutku ne bi tako strmo naraščalo in sejalo strah celo med tistimi, ki se sicer tako radi pohvalijo, da imamo drugo največje število intenzivnih postelj na število prebivalcev na svetu in se nam torej ni potrebno ničesar bati.

Pred dvema letoma je bilo drugače. Z Lepiziškim knjižnim sejmom, mislim. Takrat je na modri sofi sedel Bernhard Schlink in predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Olga. Bila sem navdušena tako nad njim kot nad knjigo, ki sem jo takoj uvrstila na svoj seznam must-read. A vendar je knjiga morala počakati še nekaj časa, da sem jo res prebrala. Morala se je zgoditi letošnja Fabula, na kateri je bil eden najpomembnejših gostov (tudi eden redkih povabljenih, ki se ni ustrašil covid-19 in obiskal Ljubljano) prav Bernhard Schlink. Ko sem preko podcasta poslušala intervju z njim, sem se ponovno spomnila na to, kako zelo simpatičen je ta gospod, kako umirjeno in prijazno se zna pogovarjati, kako lucidno odgovarja na vprašanja in kako fajn bi bil lahko njegov, ravnokar v slovenščino preveden roman Olga. In sem si knjigo naložila na kindla in prebrala:)

Roman Olga je sestavljen iz treh delov.

V prvem delu spoznamo večino Olgine življenjske zgodbe in sicer od njenega zgodnjega otroštva nekje ob prelomu 19. v 20. stoletje pa do njene smrti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav ima slovansko ime, je Olga Nemka. Pametno dekle je bila, ki se je rada učila in če bi živela v današnjem času, bi šla študirat, tako pa je dosegla maksimum, ki je bil v tistem času mogoč za žensko, in postala učiteljica. Zaljubila se je v fanta, ki je bil povsem drugačen od nje. Ne samo da je izhajal iz bogatejše in pomembnejše družine kot ona, tudi po značaju in mišljenju se je zelo razlikoval od nje. Olga je stala in opazovala, Herbert pa ni zdržal pri miru. Kot otrok je neprestano tekel, pozneje, ko je odrasel pa potoval in iskal nove in nove, pogosto življenjsko nevarne pustolovščine.

Ta prvi del romana je površen in luknjast. Dejanja oseb so težko razumljiva, če ne celo neverjetna; njihovo obnašanje pogosto klišejsko in predvidljivo. Pojavijo se stranske osebe, za katere ni jasno, kakšno povezavo imajo s potekom zgodbe in z Olgo samo. 

V nadaljevanju romana se sicer razjasni, zakaj je pisatelj pisal tako površinsko. To je storil povsem namerno, saj je na takšen način sam sebi pripravil priložnost, da nam v drugem in tretjem delu romana, kaj dodatno razloži - pokaže na drugačen način in skozi druge oči. Čisto zanimiv način pisanja, ki pa po mojem mnenju ni najbolje uspel. Prvi del romana kljub vsemu ostane plitek in dolgočasen. Dolg je 110 strani.

V drugem delu nastopi prvoosebni pripovedovalec Ferdinand. Z Olgo se je srečal, ko je bil še otrok, saj je prihajala k njegovi družini, kadar so potrebovali, da jim kdo kaj zašije ali sešije. Pripovedovala mu je zgodbe in ob tem tudi o svojem življenju in življenju njenega Herberta. Ta del romana je najboljši. V tem delu Olga skozi Ferdinandove oči zažari v povsem drugačni luči, veliko bolj polno. Postane človeško bitje, ki bi bilo lahko resnično. Človeško topla je in modra. Nekatere luknje pripovedi iz prvega dela romana se lepo zapolnijo, nekatera vprašanja dobijo odgovore. A še zdaleč ne vsa. Kar me je najbolj motilo, je bilo to, da se niti globoka ljubezen med Olgo in Herbertom, ki naj bi bila vendarle glavno gonilo pripovedi in njeno središče, sploh ne začuti. Vsaj jaz je nisem. Ostane nekako neverjetna in nejasno je odkod črpa svojo moč, ki je vendarle velikanska, kot  nas pisatelj prepričuje v skoraj vsakem poglavju svoje knjige.

No, tukaj je potem še tretji del. Mogoče bo tretji del le prinesel nekakšen vrhunec pripovedi in zapolnil pomanjkljivosti dosedanjega poteka zgodbe, sem premišljevala in upala do zadnjega. No, saj ni bilo slabo. V tretjem delu marsikaj iz preteklega dogajanja dobi primeren poudarek in se razjasni. Celo eno presenečenje nas čaka, ki pa konec koncev mogoče sploh ni presenečenje, saj ga je dokaj lahko predvideti. Pisatelj ga je tako jasno skrival, da postane zelo očiten. 

Ta zadnji del knjige sestavljajo pisma, ki jih je Olga leta dolgo pošiljala Herbertu. Polna so močnih čustev s tako ene kot z druge skrajnosti in skoraj bi morala zapolniti Olgino lukenj polno življenjsko zgodbo, ki smo jo spremljali do sedaj, ji dati globino in človeško verodostojnost. Pa ni ravno tako. Meni so pisma delovala kanček patetično in - kar je še bolj obžalovanja vredno - ne skladajo se z osebo Olge, ki sem jo spoznala do takrat. 

Poleg tega je način, kako je Ferdinand prišel do teh pisem, tako malo verjeten in vse preveč naključen ter prisiljen. Prav neprijetno sem se počutila, ko sem brala o tem. Kakor mi je bilo neprijetno tudi ob svetlobni hitrosti poteka Ferdinandove življenjske zgodbe, ko le-ta na le nekaj straneh knjige odraste, se zaposli, poroči, dobi otroke, postane vdovec, se upokoji in na novo zaljubi. Spet preveč površno za moj okus. Pametneje bi bilo o tem molčati, kot pa takole pisati, saj za potek glavne zgodbe nima posebnega pomena.

Ne, Olga ni nekaj, kar bi se dalo primerjati z Bralcem - pa čeprav knjiga na določenih mestih spominja na Schlinkovo svetovno uspešnico, ali pa celo vzbuja občutek, da je pisatelj poskušal napisati nekaj podobnega, kot je bil njegov roman Bralec.

Roman Olga je zgodba o ženski, ki ji v življenju ni bilo dano izživeti vseh svojih ambicij - tako poklicnih kot osebnih. Kriv je bil čas in prostor, v katerih je živela, in kriva je bila tudi sama.
Njena življenjska zgodba teče vzporedno z zgodbo Nemčije od časa vladanja Bismarcka, preko prve svetovne vojne in nato nacizma do časa moderne Nemčije. Dotakne se tudi manj znanih plati nemške zgodovine kot so nemške kolonije v Afriki in raziskovalne ekspedicije nemških pustolovcev. A tudi v tej štreni romana pisatelj ostane zvest sam sebi in celotno zgodovinsko dogajanje preleti hitro in površno, tako da bralec nima časa, da bi se ga posamezni dogodki posebej dotaknili, vznemirili in napeljali h globljemu razmišljanju.

A roman Olga se vseeno splača prebrati. Že zato, da se lovi redke žarke kakovostne literature, pa čeprav se večinoma zdi, da ne prihajajo iz romana samega, ampak so le bledi odsev druge, precej bolj kakovostne in globoko presunljive Schlinkove knjige Bralec.

★★★☆☆

Bernhard Schlink
(1944)
(vir: Wikipedia)

Ödön von Horvath: Mladost brez Boga

Ne prehitro napačno sklepati! 

Bog je sicer tudi v slovenskem prevodu pisan z veliko začetnico, a knjiga je kljub temu politično zelo korektna;) 

Ob izidu je bilo drugače - takrat ni bila v skladu z aktualno politiko in je bila nemudoma uvrščena na seznam "škodljivih in nezaželenih besedil". Seznam so pripravili nacisti; mi pa imamo s tem še eno potrditev, da gre za dobro knjigo.

A vendar Bog v naslovu knjige ni tam kar tako in slučajno. Glavni junak intenzivno razmišlja o njem. Med potekom pripovedi se v njegovih očeh spremeni iz "najstrašnejše stvari na svetu" (Gott ist das Schrecklichste auf der Welt) v "resnico" (Gott ist die Wahrheit).

V osnovi pa je knjiga (mladinska) kriminalka, katere srž je umor, ki se zgodi med taborjenjem dijakov v hribih. Imamo osumljene, imamo sodni proces in tam pridejo na dan presenetljive stvari, zaradi katerih nekateri doživijo srčni napad, nekateri pa osebo, ki so jo do sedaj ljubili, začnejo sovražiti. Zelo napeto in razburljivo.

Zgodba je pisana skozi oči učitelja geografije in zgodovine, ki poučuje na eni izmed gimnazij za učence iz "boljših" družin. Da je dogajanje postavljeno v nacistično Nemčijo ni nikjer jasno napisano, a se to zlahka ugane. Represija in pomanjkanje svobode se čutita na vsakem koraku. Tisto, kar rečejo po radiju (v času nacizma je bil radijo glavno orodje propagande), je potrebno jasno ubogati in delati v skladu s tem. 

Tako učitelj že na samem začetku romana zaide v konfliktno situacijo, ker si pri popravljanju spisov z naslovnim vprašanjem: Zakaj moramo imeti kolonije?, dovoli pripombo, da so zamorci vendarle tudi ljudje in razpravljati o tem ali jim je dovoljeno živeti ali ne - kar je počel eden od dijakov v svojem spisu - ni ravno okusno. Zaradi te pripombe se mora pozneje zagovarjati pred očetom dijaka in tudi pred ravnateljem gimnazije, kajti radijska navodila so glede tega jasna. Toliko za ozadje romana. 

Sicer pa se dijaki skupaj s svojim učiteljem za velikonočne počitnice odpravijo na taborjenje. To je obvezno in od oblasti predpisano taborjenje, ki je pravzaprav predvojaška vzgoja - fante je namreč potrebno pripraviti na vojno; tako moralno kot tudi fizično. Dijaki pod vodstvom upokojenega oficirja in dveh pionirjev postavijo svoje šotore, hodijo na pohode, ponoči stražijo tabor in se - nad tem so najbolj navdušeni - učijo streljat. Nekoč po vrnitvi v tabor ugotovijo, da eden od dijakov manjka. Nekaj pozneje ga najdejo umorjenega v grapi. 

Kdo bi lahko bil morilec, je jasno že takoj, saj že iz predhodnega dogajanja dobro vemo, da se nekateri izmed dijakov med seboj ne razumejo dobro. Da je stvar še bolj zapletena, se v okolici tabora zadržuje skupina treh mladih lopovov, ki krade (tudi v taboru enemu izmed fantov izgine fotografski aparat) in tudi ti bi lahko morili. Slabo vest pa ima tudi učitelj, ki je vedel, da lahko pride do zločina, a se na to ni odzval.

Kakorkoli že, fantje po umoru skupaj s svojim učiteljem pospravijo šotore in se vrnejo v dolino, kjer se potem začne sodni proces proti osumljencu. Sodni proces je povod za razvoj psihološke drame, ki prizadene marsikoga - najbolj učitelja. Učitelj bi lahko molčal. Lahko bi samo pasivno opazoval potek sodnega procesa, ki je obiral predvidljive in pričakovane poti. Ali pa tudi ne. V veliki dilemi je in se sprašuje, ali naj za resnico - za katero ve, da je tisto, kar edino lahko prepreči nadaljevanje krivic - žrtvuje svoj ogled. Ve, da če pove po resnici, ne bo več mogel opravljati svojega poklica. In s čim se bo potem preživljal?

Učitelj je izredno posrečeno predstavljena glavna oseba romana. Precej duhovit je. Zlahka ugotovi ali pa celo samo začuti, kaj se v razredu dogaja. Z učenci zna delati in jih ukrotiti tudi kadar se le-ti poskušajo norčevati iz njega, mu nagajati ali celo uničiti njegovo kariero. Včasih se napije in včasih pristane v postelji neznane ženske - Kajti noben svetnik nisem, izjavi nekje v knjigi, in tudi ženske niso nobene svetnice.
A od vsega so mi bili najbolj všeč njegovi kratki in ostri komentarji ob različnih malih pripetljajih. Ali pa samo retorična vprašanja. Vsebujejo nekaj ironije in sarkazma, a ne preveč, ob katerih sem se morala nasmehniti in mu prikimavati. Tako človeški in zdravorazumski so bili. Z njimi se je učitelj lažje prebijal skozi težke mrzle čase, ko v deželi vladajo "bogati plebejci" (nacistični povzpetniki in njihovi podporniki) in je nastopilo - kot je to v knjigi slikovito rečeno, Obdobje ribe; ko je človeška duša tako negibna, kot je negibno obličje ribe.

Ödön von Horvath se je rodil leta 1901 v Sušaku v bližini Rijeke v madžarski diplomatski družini. Čeprav je nekaj časa živel tudi v Beogradu, je vsa šolanja zaključil v Nemčiji. O vzponu nacizma je lahko pisal iz prve roke. Njegov roman Mladost brez Boga je izšel v letu 1937 in bil takoj preveden v številne tuje jezike; nacisti pa so knjigo skupaj z mnogimi drugimi v Münchnu javno zažgali. 

Ödön von Horvath je tragično preminil že leto po izidu romana, v azilu, in sicer med sprehodom po Champs-Élysées, kjer ga je med nevihto smrtno ranila ena izmed odlomljenih drevesnih vej.

Kratki roman, Mladost brez Boga, meni do sedaj popolnoma neznanega pisatelja, je tako čudovito delo, da budi željo po tem, da bi prebrala še kakšno od von Horvathovih knjig. Roman pa je vedno znova zanimiv tudi za filmske in dramske ustvarjalce, saj je bilo delo že večkrat predelano v dramsko besedilo, po njem pa je bil posnet tudi film - nekoliko sodobnejša različica. 

Glavna vrednost knjige je v tem, da preko zanimive in napete kriminalne zgodbe na jasen način kritizira in obsodi fašizem, a pri tem z duhovitostjo glavnega junaka, ki se mora med drugim spopasti tudi s svojimi filozofsko-religioznimi dilemami in s svojim poklicem učitelja, poskrbi, da vzdušje v knjigi ni preveč temačno, temveč da budi upanje v boljše čase in je konec koncev celo optimistično. Pametne in pozitivnim vrednotam zavezane ljudi namreč najdemo tudi v tako mrzlih obdobjih človeške zgodovine, kot je Obdobje ribe (ali fašizma). Ödön von Horvath je bil že eden izmed njih.

★★★★★

Ödön von Horvath
(1901-1938)
(vir: Wikipedia)

von Horvath, Ödön

Jugend ohne Gott

112 strani

ISBN 978 3 87291 229 9

slovenski prevod: Mladost brez Boga

Inter-Kulturo, Maribor 1996

Simone Lappert: Der Sprung

Pravzaprav ni bil skok.

Pravzaprav ni skočila, ampak je naredila korak v prazno, postavila nogo v zrak in pustila, da je padla, z odprtimi očmi; na poti navzdol je hotela vse videti in slišati in občutiti in vonjati, kajti samo enkrat bo takole padala...

Tako nekako se začne (v mojem prevodu) roman Simone Lappert, Der Sprung (ali Skok): z natančnim opisom občutkov, ki se sprožijo v človeškem telesu, ko prosto pada. Vsekakor je to eden najboljših in najpretresljivejših začetkov knjig, ki sem jih kadarkoli prebrala. Brez opozorila in ostro se je zarezal v moje možgane in ni dovolil, da bi ga pozabila vse do konca knjige. In še naprej.

V enem izmed majhnih švicarskih mest neko majsko dopoldne na strehi ene izmed večstanovanjskih hiš opazijo mlado žensko. Hodi čisto po robu in zdi se, da bo zdaj zdaj skočila. Ne more biti drugega kot to, da namerava narediti samomor.

Dogodek ima na mesto in njegove prebivalce neverjeten učinek. Vsak od opazovalcev nenavadnega pripetljaja reagira na poseben način. Policija poskuša rešiti položaj po svojih najboljših močeh. Zijala posedajo po tleh pred hišo in čakajo, da se nekaj zgodi. Majhna prodajalna, ki se zaradi skromnega prometa sicer komaj še drži nad gladino vode, v tem dnevu posluje z velikim dobičkom, saj zijala na trgu potrebujejo pijačo, prigrizke in cigarete, da preživijo vroč dan. 

A dogodek se vendarle ne odvija po želji večine opazovalcev. Ženska na strehi namreč noče in noče skočiti. Noče pa tudi kako drugače zapustiti strehe. Jezna je in na množico ljudi ob vznožju hiše kriči in meče strešnike, češ naj jo pustijo pri miru in gredo stran. 

Mlada ženska na strehi povzroči, da se pri prebivalcih malega mesta odprejo stare rane, ki so jih nekoč v preteklosti že nekako in s težavo zakrpali. Poleg tega se razkrijejo skrivnosti, ki so jih do sedaj skrbno varovali. Nekatere so takšne, da so nažirale in uničevale ter človeku preprečevale, da bi normalno živel. Nekatere nastopajoče osebe ob prebiranju romana zasovražimo - recimo tiste, ki ženski na strehi kličejo, naj vendar že skoči, saj vendar nimajo časa, da bi v nedogled čakali; ali pa tiste, ki pravijo, da bi potencialno samomorilko morali kar ustreliti, saj si vendar želi končati svoje življenje - a se zgodi, da smo potem, ko zvemo osebno zgodbo teh groznih ljudi do njih precej prizanesljivejši in celo razumemo njihovo neprimerno vedenje.

Spoznamo cel kalejdoskop najrazličnejših ljudi in njihovih zgodb. Policista, ki je na zunaj samozavesten in močan, a je pravzaprav le majhen in nebogljen deček, ki ga spremlja občutek krivde zaradi nečesa, kar se je zgodilo v otroštvu. Imamo nekdanjega izdelovalca klobukov, ki je zaradi tega, ker ljudje v današnjem času kupujejo samo stvari, ki jih ne potrebujejo, moral zapreti svojo delavnico in zdaj dela ob tekočem traku v klavnici. Tukaj je mlad fant - kurir, ki s kolesom prevaža različne pošiljke z enega na drugi konec mesta, in ima veliko željo, da bi se s kolesom odpeljal proti Istanbulu ali v Nepal in še dalje v New York.

Roman Der Sprung je knjiga današnjega časa, zato v zgodbah oseb najdemo tudi bolezensko nagnjenje k zdravemu načinu življenja, ortoreksijo. Imamo vapanje z elektronskimi cigaretami, pubertetnike, ki maltretirajo drug drugega in na internetu objavljajo kočljive fotografije svojih vrstnikov. In imamo žensko, ki verjame, da se rastline med seboj pogovarjajo s koreninami in jih zato rešuje iz loncev in zabojev, v katerih so izolirane od ostalih in se počutijo tako, kot bi bile v zaporu. In še in še. 

Zgodbe so najraznovrstnejše - žalostne ali pa polne humorja. Govorijo o zvestobi in ljubezni; a tudi o varanju in brezbrižnosti; preračunljivosti in slavohlepju; prijateljstvu in opori. Kako dobro je pisateljici uspelo vse te različne vidike človeškega življenja prikazati v enem samem romanu, je nekaj enkratnega. Mojstrsko narejenega.

Pri vseh zgodbah se prej ali slej pokaže, da so nekako povezane in odvisne druga od druge. Kako jih je pisateljica nanizala eno zraven druge in jih medsebojno povezala, je spet nekaj občudovanja vrednega. Toliko različnih ljudi s tako različnimi pripetljaji pripeljati v en roman in to na tako čudovit in verodostojen način, je nekaj izrednega in težko ponovljivega. 

Zgodba, ki povezuje vse ostale osebe in njihove zgodbe, je zgodba ženske, ki je na strehi. Z njo je pisateljici uspelo zgraditi napetost in vzdrževati bralčevo radovednost ter pozornost vse do zadnje strani. Zakaj je ženska sploh na strehi? Ali bo res skočila v smrt? Čeprav vemo, da bo - saj smo vendar prebrali prvo poglavje romana, vendarle dvomimo in se sprašujemo, zakaj bi nekaj takega sploh storila?

Knjiga je sestavljena iz poglavij, ki so pisana z vidika posameznih prebivalcev mesta. Za katerega od njih gre, zvemo iz naslova poglavja. Niso pisana v prvi osebi - se pravi, oseba sama ne pripoveduje svoje zgodbe, pač pa to počne tretjeosebni pripovedovalec, kar je sila posrečena izbira načina pisanja. Pisateljici tako ni bilo potrebno iskati posebnega stila pisanja za vsakega od nastopajočih (od vsakega bi se namreč pričakovalo, da bi razmišljal po svoje in imel svoj način izražanja - pomislite, najmanj 10 različnih stilov pisanja bi bilo potrebnih, da bi osebe verodostojno zaživele pred bralcem!), tako pa je lahko pisala na način, ki ji je najbližji - na njen lastni način, in tako iz romana naredila najboljše, kar je lahko, obenem pa zaradi različne perspektive pisanja ustvarila raznolikost in razkošno bogato pripoved.

Od vseh oseb, ki nastopajo v romanu, bi omenila samo še eno. Nima svojih poglavij, ki bi bila naslovljena z njenim imenom, a vendar zaživi v skoraj vsakem od ostalih poglavij. Ne, to ni ženska, ki je na strehi, pač pa Roswita - lastnica lokala, v katerega vsi radi zahajajo in v katerem se vsi dobro počutijo. Zna poskrbeti za svoje goste - tako s hrano in pijačo kot tudi s pravo besedo; razume jih in ve, kako jih potolažiti ali jim vliti pogum. Tudi zaradi nje roman, ki je v svojem jedru vendarle globoko tragičen, vliva optimizem in budi upanje, da se vse skupaj lahko obrne na dobro.

Konec romana je zelo realističen. Čeprav prebivalcem mesta na koncu nekako uspe, da se naravnajo na pravo pot življenja, konci njihovih zgodb praviloma niso (čisto) srečni. Ostanejo dvom, strah in neiskrenost. Mnogo stvari je še naprej neizrečenih in nerazčiščenih. Točno tako kot to v življenju ponavadi tudi je.

Krasna knjiga, torej. Obstaja samo nekaj malega, kar me je pri prebiranju knjige motilo. Osebe so mogoče kljub vsemu malce preveč klišejsko orisane. Kot bi jih že poznala in že nekje srečala. Kdo namreč še ni slišal za zoprno taščo ali pa v kakšnem od kriminalnih romanov bral o policistu, ki dobro zgleda in se bori z neko travmo iz preteklosti?

Švicarski Dogodek v mestu Gogi - roman Der Sprung, je druga knjiga mlade pisateljice Simone Lappert (*1985). Letos je bila med ožjimi favoriti za švicarsko knjižno nagrado. Roman v knjižni svet pošilja pozitivno znamenje, da v poplavi komaj povprečnih - ali pa še to ne - dandanes izdanih knjig, nastajajo tudi kakovostna in več kot čudovita dela, ki odsevajo duh današnjega časa ter današnjo družbo raziskujejo in raziščejo v vsej njeni globini in pestrosti.

Knjiga bi si zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆

Simone Lappert
(vir: Wikipedia)

Lappert, Simone
Der Sprung
Diogenes, 2019
336 strani
ISBN 978 3257070743

Penelope Lively: Mesečev tiger

V eni izmed angleških bolnišnic sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj čez 70 let stara Claudia Hampton - glavna junakinja romana Mesečev tiger, angleške pisateljice Penelope Lively, umira zaradi raka na črevesju.

"Pišem zgodovino sveta, " pravi eni izmed bolničark, ki ji ureja posteljo. Ta malo postane in se začudi - saj to pa je kar velika stvar, kajne? A njeno začudenje  pravzaprav ni na mestu. Claudia Hampton je namreč zgodovinarka in to precej znana. Zaslovela je, na primer, s knjigo o Titu. Zakaj torej ne bi napisala še zgodovine sveta?

Zgodovino sveta, da. In obenem svojo lastno. Življenje in čas Claudie H. Košček dvajsetega stoletja, katerega člen je bila, hočeš nočeš, rada ali nerada. Zgodovina sveta po Claudijinem izboru: dejstva in domišljija, miti in dokazi, podobe in dokumenti.

In zgodba se lahko začne. Poglavje za poglavjem pisateljica odstranjuje posamezne sloje s Claudijinega življenja in ob tem vleče vzporednice s svetovno zgodovino. Vzporednice so vehementne. Začnejo se že v paleolitiku - s kamni in fosili, ki jih desetletna Claudia skupaj s svojim bratom kleše iz pečin nedaleč stran od doma. Nadaljuje se z naselitvijo Amerike, prvo svetovno vojno, ki ji je vzela očeta in nato drugo, ki jo je Claudia preživela kot vojna dopisnica v Egiptu. 

Obe zgodbi - Claudijina zgodba in zgodba svetovne zgodovine, ne potekata kronološko. V knjigi je potek dogodkov "kalejdoskopski". Potreseš cev in pogledaš, kaj se izcimi v njej. Paleolitik je samo za tresljaj oddaljen od devetnajstega stoletja. 

S takšnim nekronološkim pogledom na dogajanje, kjer ni nobenega zaporedja in se vse dogaja hkrati, je pisateljici uspelo napisati izredno lepó in gladko berljiv, zanimiv roman, kjer se z neverjetno lahkoto sprehajamo od enega do drugega prelomnega - ali pa tudi čisto navadnega dogodka iz Claudijinega življenja ali svetovne zgodovine ter zvemo nove in nove stvari, ki nas priklenejo h knjigi in zbujajo naše zanimanje.

Zgradba romana je res enkratna. Prvoosebna pripovedovalka je ponavadi Claudia, a pogosto se zgodi, da za večjo avtentičnost pripovedi zvemo tudi to, kar si mislijo ostali nastopajoči - spoznamo njihov pogled na določen dogodek. Tak pristop pisanja daje romanu navdih modernosti, a vendar ne tako močan, da bi bil moteč za razvoj zgodbe in verodostojnost nastopajočih oseb v romanu.

Tekom pripovedi spoznavamo kakšna ženska je bila gospodična Claudia Hampton. Na prvi pogled prav nič prijetna. Tekmovalna, samoljubna, stremuška, pogosto tudi vzvišena; ki je rada ocenjevala in hitro obsojala; ki je neusmiljeno in nesramno zavrnila ljudi, ki ji niso bili všeč. Prav nič vzorna mama, ki je vzgojo hčere z lahkoto prepustila svoji materi in tašči in je bila potem razočarana, ker je bila hčerka "povsem navadna". A vendar je bila to tudi izredno lepa in inteligentna ženska, borka za pravice žensk in zatiranih, tudi dobrosrčna, saj se je, na primer, brez oklevanja zavzela za neznanega madžarskega mladeniča, ki se po usodnih dogodkih leta 1956 ni mogel vrniti v domovino.

Ko odstranjujemo posamezne ovoje Claudijine življenjske zgodbe, se približujemo jedru ali korenu njenega življenja. In tukaj spoznamo pravo - ali pa, če uporabim pisateljičin način označbe, drugo Claudio, ki je povsem drugačna od tiste, ki jo srečujemo preko večine ostalih strani knjige. Bolj nežna in občutljiva je, prijaznejša in dovzetnejša. Nič več ostra, jedka in cinična, pač pa bolj mehka in zaobljena. 

Ljudje, s katerimi se v življenju družimo, imajo na nas različen vpliv. Ob nekaterih se na žalost izrazijo predvsem naše slabe lastnosti. Tisti, ki jih imamo radi, pa ponavadi spodbujajo dobre plati naše osebnosti. Nekaj takega se je zgodilo tudi Claudii. 

Jedro njene življenjske zgodbe, h kateri se tekom romana počasi približujemo, predstavlja njeno soočenje z vojno v letu 1942 v Egiptu; srečanje, ki jo je (za kratek čas) spremenilo, obrusilo in pogladilo, pa je bilo njeno srečanje z ameriškim poročnikom Tomom Southernom. Njuno kratko ljubezensko razmerje, v katerega je bilo vsajeno ogromno upov, je imelo (za kratek čas) to moč, da so prišle do izraza vse Claudiine dobre lastnosti, življenje z njo in ob njej, pa je naenkrat postalo prijetno. 

A Tom Southeren ni bil edini moški, ki je imel velik vpliv na Claudio. Drugi, s katerim jo je vezalo mogoče še močnejše in strastnejše razmerje, je bil njen brat Gordon. Upam si trditi, da je ravno tesno življenje z bratom naredilo Claudio takšno, kakršna je bila. Z bratom je  tekmovala od rane mladosti dalje. Z njim se je prepirala in razpravljala o temah, ki so bile ostalim ljudem tuje, oz. jih niso razumeli. To so bile razprave dveh visoko inteligentnih ljudi, ki medse nista spustila nikogar drugega. Claudia in Gordan sta me spominjala na Cersei in Jaimeja iz Igre Prestolov, čeprav (morebiten) incest v knjigi Mesečev tiger vendarle ni tako zelo jasen, kot je v televizijski seriji Game of Thrones.

Penelope Lively se je rodila in do 12. leta - se pravi do konca druge svetovne vojne, živela v Egiptu. Njeni zapisi o vojnih dogodkih na tem koncu sveta so tako do določene mere avtobiografski, čeprav je - kot piše v zahvali, ta njen alter ego malo razumel, a veliko videl. 

Za roman Mesečev tiger je leta 1987 dobila nagrado booker. Po razglasitvi nagrade je morala poslušati kritike in predsodke, da je zmagal "roman za gospodinje". Ti očitki nikakor niso na mestu; celo obratno: zgodovinska razpravljanja med Gordonom in Claudio niso prav nič gospodinjsko lahkotna in nezahtevna. 

Finalisti za zlatega bookerja

Več kot trideset let po izidu, letošnje poletje, je bil roman Mesečev tiger finalist za zlatega bookerja. Po mnenju žirije je bil to najboljši z bookerjem nagrajeni roman iz 80-ih let, oz. druge dekade podeljevanja te nagrade. Žiriji se je tako knjiga zdela boljša od Išigurovih Ostankov dneva in Rushdiejevih Otrok polnoči, ki sta oba dobila bookerjevo nagrado v tem istem desetletju. S tem je bilo končno pometeno s predsodki, ki so se neupravičeno držali romana.

Zatega bookerja pa knjiga vseeno ni dobila. Bralci so s to nagrado ovekovečili roman Angleški pacient, kandskega pisatelja Michaela Ondaanteja. A to, seveda, ne zmanjša vrednosti, ki jo ima roman Mesečev tiger. Prav mogoče je - kot menijo nekateri, da bi se roman Penelope Lively bolje odrezal tako med kritiki kot med bralci in požel precej več pozornosti, če bi po njem posneli film, ki bi bil narejen s podobno zavzetostjo in predanostjo, kot je bil tisti posnet po romanu Angleški pacient.

In spektakularen film po romanu Mesečev tiger bi bilo prav lahko posneti! Tudi v Mesečevem tigru imamo podobno kot pri Angleškem pacientu neizmerno puščavo, ki omogoča enkratne filmske prizore, medvojni Kairo in Luxor z vedno veličastnimi piramidami in faraonskimi grobnicami. Prizori v tem čudovitem okolju posneti na filmski trak bi vsekakor knjigi prinesli prepoznavnost in slavo. Tako kot so jo - vsaj v določeni meri prinesli knjigi Angleški pacient.

A roman Penelope Lively, Mesečev tiger, s presunljivo življenjsko zgodbo odločne in nekonvencionalne zgodovinarke, z zanimivo izrisanimi ostalimi protagonisti in čudovito zgradbo romana zadostuje sam sebi in za prepoznavo kvalitete in vzbujanje zanimanja med bralci pravzaprav ne potrebuje po njem posnetega in z nekaj oskarji nagrajenega filma. 

Vesela sem, da imamo knjigo prevedeno tudi v slovenski jezik in vam jo toplo priporočam. Mene sta sicer motila značaj in mišljenje glavne junakinje, ki bi ju pred leti sprejela z navdušenjem, v zadnjem času pa je tako, da sem ob ženskah, kot je Claudia Hampton, vse bolj skeptična in nervozna. A to je le moj osebni okus in z odličnostjo knjige same nima veliko opraviti.

★★★★☆

Penelope Lively
1933)
(vir: Wikipedia)

Lively, Penelope

Mesečev tiger

iz angleščine prevedla: Irena Trenc-Frelih

originalni naslov: Moon tiger

Ljubljana 1996, Mladinska knjiga, Zbirka Zenit

230 strani

ISBN 86-11-14702-2

Katharina Winkler: Modro okrasje

Knjigo avstrijske pisateljice Katharine Winkler, Modro okrasje, sem izredno težko brala. Večkrat je kazalo celo na to, da je sploh ne bom uspela prebrati do konca. Besede so bile težke in so padale name, kot da bi bile udarci. Težko jih je bilo prenašati. Nisem bila tako pogumna in potrpežljiva, kot je bila Filiz. Pa čeprav meni besede, težke kot udarci, niso ustvarjale modrega okrasja.

Roman je v vsakem primeru vredno prebrati - v prvi vrsti zato, ker je knjiga manifest proti nasilju v družini - manifest proti nasilju moškega nad žensko; ali še natančneje napisano, manifest proti nasilju muslimanskega moškega nad žensko. 

Za nasilje nikoli ni opravičila; za tega, ki je opisan v tej knjigi pa še posebej ne. Ne vera, ne narodnost, ne tradicija ne morejo biti izgovor za dogodke, orisane v tej knjigi.

Pod modro okrasje, ki ga nosijo ženske v tej knjigi, so podpisani moški.

Nekatere ženske svojo modrino nosijo okoli vratu kot ogrlico ali v vboklini pod vratom kot medaljon, druge svojo modrino nosijo okoli zapestja ali pa okoli gležnjev. Mnoge ženske iz tedna v teden menjajo svoje modro okrasje, nekatere iz dneva v dan. Nekatere se kljub modremu okrasju vselej smehljajo... Obstajajo tudi ženske, za katere se sploh ne ve, kakšno modro okrasje nosijo, ženske, ki ga skrivajo pod dolgimi oblekami, pod plastmi rut, pa tudi modra dekleta, kot sta Elif in Selin, ki svojo modrino nosita še negotovo, kakor prvo rdečilo za ustnice.

V teh stavkih je skrito bistvo romana. V njih je povedano vse, za kar se v knjigi gre in to na poetičen in pretanjen način, ki je pravo nasprotje vsebini, ki jo napisane besede želijo predstaviti. Stil pisanja v tem poglavju s svojo lepoto povzroči, da ob branju še bolj boli.

V ostalih poglavjih romana je potem predstavljena konkretna zgodba mladega kurdskega dekleta z imenom Filiz, ki odrašča v tipični patriarhalni muslimanski družini v Turčiji, kjer ženske niso vredne nič in kjer je samoumevno, da mož pretepa tako svojo ženo kot tudi otroke. 

Ko je Filiz stara trinajst let, se proti očetovi volji poroči s fantom, ki ga ima rada. A po poroki z Yunusom, ko je zavržena tudi od svoje rodne družine, se zanjo prava kalvarija šele dobro začne. 

Kaj vse ljubljeni Yunus počne s Filiz, presega najhujše predstave in pričakovanja. O tem niti približno ne mislim pisati v tem blogu. Preberite si sami. So pa seveda ravno te stvari tiste, zaradi katerih sem knjigo tako zelo zelo težko brala. 

Yunusovo vedenje se ne spremeni tudi potem, ko cela družina odpotuje v Avstrijo. Filiz - popolnoma odvisna od svojega moža; tako fizično kot psihično - pa nima moči, da bi karkoli spremenila. Tudi želja, da bi kako drugače zaživela, se v njej le počasi budi in pozno oglasi.

K grozljivosti dogajanja pripomore še način pisanja. Stavki so kratki. Ostri in udarni. Goli in brutalni, kot je brutalno nasilje. Združeni so v kratka poglavja, ki pa nosijo veliko vsebine. Mogoče še preveč - preveč vsebine, ki bi jo lahko nosila ženska z zahodnega sveta, ki si pri najboljši volji ne more predstavljati, da se je kaj takega res lahko zgodilo in to v današnjem času.

Zgodba o Filiz je namreč napisana po resničnih dogodkih. Na koncu knjige so kot dodatek nanizana resnična dejstva iz Filizinega življenja, ki nam njeno zgodbo še natančneje osvetlijo. Ob sicer optimističnem zaključku tako zaradi dogodkov, za katere se ve, da so se res zgodili, ostane v bralcu vseeno veliko tragike in grenkobe.

Ljudje živimo na različne načine in v različnih okoljih. Spoštovanje osnovnih človeških pravic v določenih družbah še zdaleč ni samoumevno. To postane posebno očitno ob ravnanju z ženskami. 

Da muslimanske ženske ne nosijo rut po svoji lastni volji in da v svojih hišah niso zaprte zato, ker bi si to same želele, s to knjigo postane več kot jasno.
Na tem mestu vidim priložnost za nastop feminističnih in drugih aktivističnih gibanj, ki bi lahko veliko pripomogle k izboljšanju položaja teh zatiranih žensk. 

A kaj, ko se ta gibanja, ki so pri drugih, manj pomembnih temah pogosto prav glasna, ne upajo ugrizniti v to kislo jabolko muslimanske kulture. 

Pravo smer za njihovo aktivnost kaže ta kratki in presunljivi roman.

Avstrijska pisateljica Katharina Winkler bo svoj debitantski roman, Blauschmuck - ki je v slovenskem prevodu ravno izšel pri založbi Modrijan - predstavila tudi na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu.

Katharina Winkler
(vir:Wikipedia)

Winkler, Katharina
Modro okrasje
originalni naslov: Blauschmuck
iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
Modrijan 2017, zbirka Bralec; 110
198 strani
ISBN: 978-961-287-010-2