Arthur Conan Doyle: V Libijski puščavi

Arthurja Conana Doylea dandanes poznamo predvsem po detektivu Sherlocku Holmesu - literarnemu junaku, ki ga je ustvaril. A ta mož je bil še mnogo več. Doštudiral je medicino in delal ko zdravnik na ladji, na primer. Pozneje je imel svojo lastno zdravniško ordinacijo, zdravil bolnike in se ob tem ukvarjal tudi z raziskovanjem. Strokovne članke je objavljal v British Medical Journalu - v času njegovega življenja in tudi še danes eni najpomembnejših medicinskih revij, kjer objavljajo le visoko kakovostne in za medicino pomembne prispevke.

In pisal je še kaj drugega kot strogo racionalne kriminalne zgodbe, ki so bile všeč viktorijanskim moškim - takšne so, pravijo, tiste s Sherlockom Holmesem v glavni vlogi - pisal je tudi pustolovske zgodbe in romane. Eden takšnih je tudi njegov roman V Libijski puščavi.

Roman se dogaja leta 1895 in pripoveduje o skupini turistov, ki po Nilu pripluje daleč na jug, vse do Asuana in še dalj. Zelo pisana druščina so in med seboj se do sedaj niso poznali: angleški polkovnik v pokoju, mlad diplomat, protestantski duhovnik, irski zakonski par, Francoz, ki pooseblja vsa francosko-angleška trenja tistega časa, mlad Američan, ki je ravno doktoriral, odvetnik iz Manchestra, ki je prišel v Egipt prebolevati - kot bi rekli danes v kovidnem času - long-flu-syndrome ter še dve Američanki iz Bostona - teta in njena nečakinja. Ta družba se pod vodstvom lokalnega vodnika odpravi v puščavo, da bi si ogledala skalovje Abousir - nekakšno mejo med civiliziranim in ostalim svetom, kjer pa jih ugrabijo sudanski skrajneži imenovani derviši. 

Zgodba je zanimiva, še bolj pa čudoviti opisi puščave in oaz, ubijajoča vročina dneva in hlad puščavske noči pod jasnim, z zvezdami posutem nebu. Zelo prepričljivo so opisana tudi občutja in vedenje ljudi, ki so soočeni z bližino smrti in izgubo vsakršnega upanja.

Sicer pa je roman tipični viktorijanski izdelek, ki ga je v današnjem času na določenih mestih težko ali celo neprijetno brati. Knjiga je namreč prepojena z britanskim imperializmom, ki je v romanu nekaj tako logičnega in normalnega, kot je pesek v Libijski puščavi. Potem imamo rasizem in šovinizem, saj so vsi nastopajoči, če niso beli, avtomatično postavljeni za nekaj stopnic nižje na družbeni lestvici. Islamofobija je ena od centralnih tem v knjigi. In imamo, seveda, tipični viktorijanski odnos do žensk, ki so nebogljene in jih je potrebno ves čas varovati - njihove osebnosti pa so zreducirane na naivno mladenko ali smešno staro devico; edina spoštovanja vredna ženska pa je zakonska žena, ki je brezpogojno vdana svojemu možu.

Roman V Libijski puščavi je Arthur Conan Doyle napisal leta 1897, v slovenskem jeziku pa smo ga dobili leta 1924, v prevodu  Antona Jeharta. Založba Genija ga je leta 2012 ponovno izdala, tokrat v elektronski obliki. Kakšen je roman v originalu, vam pravzaprav ne morem poročati, kajti brala sem Jehartovo priredbo romana. Ja, priredbo, ne prevod. Anton Jehart se je namreč čutil poklicanega, da delo prilagodi slovenskemu bralcu. Kdo mu je dal to pravico, ne vem, je pa obžalovanja vredna, a mogoče ustaljena praksa v tistem času. Že naslov romana je drugačen, saj se le-ta v originalu glasi The Tragedy of the Korosko. Korosko naj bi se imenovala ladja, s katero so se turisti pripeljali po Nilu, a tudi njeno ime je v slovenskem prevodu spremenjeno. Za Slovence se ladja - zelo prozaično, imenuje "Kleopatra". Knjigi imata tudi povsem različni prvi poglavji, a zaradi tega uvoda v zgodbo Antonu Jehartu marsikaj oprostim, saj je v prologu na enkraten način opisal veličastno zgodovino Starega Egipta.  Romana se - kakor sem na hitro pogledala - nekoliko razlikujeta tudi na koncu, samo malenkostno, a vendar toliko, da lahko vsebino romana drugače dojamemo, kot je to mogoče načrtoval Arthur Conan Doyle. Kakšne vse razlike in spremembe se še skrivajo v prevodu, raje sploh ne pomislim. Vsekakor je z Antonom Jehartom nastala nova različica romana in ob tem se kot bralka ne počutim prav prijetno.

A če odmislimo te prevajalske stranpoti in se odločimo, da nas viktorijanska šara ne bo motila, je roman V Libijski puščavi vendarle kar lepo brati. Čustva so globoka, ne manjka tudi razuma, kar ustvarja svojevrstno ravnotežje dveh nasprotij, ki bogati vsebino zgodbe. Veliko je nasilja, a tudi nesebične pomoči. Pomenljiv je tudi vpliv, ki ga ima težka preizkušnja na posamezne nastopajoče. Spremenijo se. Pri nekaterih se v kritičnih trenutkih pokažejo njihove dobre lastnosti, pri drugih privrejo na dan slabosti, ki jih nismo slutili. In daleč od tega, da bi preizkušnjo vsi preživeli.

Je pa roman tudi čudovit odsev egiptomanije, ki je v 19. in na začetku 20. stoletja prevzela številne ljudi po vsej Evropi - tudi Arthurja Conana Doylea in Antona Jeharta. Oba sta potovala po Egiptu in se čudila ostankom staroegipčanske civilizacije.

★★★★☆

"You haven't got such a thing as a cigar?"

O, pa še nekaj! Še ena zastarela stvar, ki jo najdete v romanu, in danes deluje precej smešno: brezpogojna hvalnica dobrodejnim učinkom tobaka in kajenja. Takole to gre, ko eden od nastopajočih po dnevih trpljenja dobi cigareto:)

Stari vojščak pa se je naslonil na skalo, pozabil na derviše in prestane bridkosti in na ves svet okrog sebe, si prižgal smotko in pohotno potegnil vase duhteči dim. Šele po tolikem pomanjkanju, po tolikem duševnem in telesnem trpljenju človek ve prav ceniti polno vrednost tobaka, njegovo dobrotno, mamečo in dražečo moč, ki pomirja živce in vzbuja otopele moči telesa in duše k novemu življenju. Srečen in zadovoljen je gledal za modrimi dimastimi krogi, ki so izginjali v zraku, s slastjo okušal prijetno ščegetanje dragocenega zelišča v ustih in v nosu in mehka, sladka udobnost in lenoba se mu je razlegla po vseh udih.