nedelja, 21. junij 2020

Nolan: Memento

Bil je dopust, ki je bil načrtovan za pot v Slovenijo. Zaradi covid-19 potovanje preko meje ni bilo mogoče; na izleta vrednih točkah znotraj Nemčije pa je bilo pričakovati gnečo. Torej smo ostali doma in to z obilico nenačrtovanega prostega časa. 
Odločila sem se, da čas zapolnim z udeležbo na enem izmed številnih brezplačnih tečajev na Courseri. Še nikoli me niso razočarali (še vedno se z veseljem spomnim tistega o Einsteinovi specifični teoriji relativnosti).

Ker vsak drugi (no, mogoče vsak tretji) od mojih bolnikov - posebno tisti, ki so doživeli srčni infarkt ali pa so bili operirani na srcu, trpi ali pa je v preteklosti trpel zaradi vsaj ene, vsaj v lahki obliki potekajoči duševni motnji ali celo duševni bolezni, je bila izbira tečaja pravzaprav dokaj logična. Izbrala sem okrog 20 ur dolg online tečaj, ki ga je vodil prof. Paul Bloom z Univerze Yale z naslovom Introduction to Psychology

Avatar prof. Blooma razlaga
5 velikih dimenzij osebnosti:
ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, odprtost in nevroticizem

Tečaj je na izredno pregleden in zanimiv način na kratko osvetlil celotno področje psihologije. Nekatera področja smo preleteli le površno, v druga smo smo se poglobili nekoliko bolj. Po začetnem opisu delovanja možgan, smo se ustavili pri Sigmundu Freudu, a ga prav hitro tudi zapustili, saj smo ga zaradi njegovega neznanstvenega pristopa k psihologiji zlahka zavrnili. Pomenljiva je bila misel, da o njem kljub temu nismo zvedeli bistveno manj kot redni študentje psihologije na Univerzi Yale. 
Potem smo se sistematično lotili različnih psiholoških tem: spomina, učenja in uporabe jezika, duševnega razvoja otrok. Izvedeli smo zakaj se ne bojimo avtomobilov, ki vendar pomenijo veliko grožnjo našim življenjem, pač pa kač in pajkov, čeprav nas ti pravzaprav sploh ne ogrožajo. Spoznali smo glavne duševne bolezni in vzroke, ki lahko vodijo do njih ter njihovo zdravljenje. Spraševali smo se, ali lahko nekatere duševne bolezni pripomorejo k večji kreativnosti. Pomislite na Vincenta van Gogha ali pa Virginio Woolf - oba sta trpela za bipolarno motnjo.

Posebno zanimivo je bilo poslušati o tem, zakaj smo si ljudje različni. Med seboj se razlikujemo po osebnosti in inteligenci. In tukaj je prof. Bloom postregel z najbolj presenetljivo trditvijo, ki zamaje vzgojno shemo marsikaterega od staršev. Namreč: na to, v kakšno osebo se bodo razvili naši otroci, starši s svojim ravnanjem skoraj ne moremo vplivati. Bolj ali manj imamo vpliv nanje samo s tem, kakšne gene jim podarimo. Dejstva kot so npr. ta, ali jim zvečer beremo pravljice ali ne, uporabljamo bolj permisivno ali pa bolj strogo vzgojno shemo, pa na značaj otroka in njegovo inteligenco nima skoraj nikakršnega vpliva. Otrok, ki bi ga posvojili, bi tako odrasel v povsem drugačnega človeka kot naš biološki otrok, pa čeprav bi oba vzgajali na povsem enak način. Shared-environment, se pravi predvsem družina, na osebnost in inteligenco nima velikega vpliva. Ob tem je seveda potrebno predpostaviti, da so otroku zagotovljene osnovne potrebe, kot sta hrana in varnost, otrok pa tudi ne sme biti na kakršenkoli način zlorabljen.

Pomenljivo je bilo področje socialne psihologije, ki razlaga vpliv družbe in medsebojnih odnosov znotraj skupine ter med skupinami na naše življenje. Raziskovali smo to, kako precenjujemo sami sebe, saj smo skoraj vedno prepričani, da smo na raznih lestvicah nad povprečjem; kako se nam zdi, da nas vedno vsi opazijo (in zaradi tega trpimo ali pa nam to ugaja, odvisno kakšnega značaja smo), v resnici pa nas v večini primerov drugi sploh ne opazijo. 
Kako ignoriramo informacije, ki se ne skladajo z našo miselno shemo (in beremo samo Mladino ali pa le Demokracijo;). Pomudili smo se pri stereotipih (na primer tem, da so črnci bolj agresivni kot belci), ki so večinoma - pozor! - pravilni in zanesljivi, ter na omogočajo preživetje, a so z njimi, seveda, tudi problemi, predvsem moralni.
Vse zelo zanimivo in nadaljnjega razmišljanja ter raziskovanja vredno.

Tečaj so popestrili različni video vložki, še bolj pa primeri, ki jih je prof. Bloom izbral iz literarnega ali pa filmskega sveta. 
Prvi iz te skupine je roman Trpljenje mladega Wertherja. Po glavnem junaku tega Goethejevega best-sellerja iz 18. stoletja je poimenovan efekt, ki opisuje vpliv medijev na število samomorov, in kaže na to, da je samomor na nek način nalezljiv. A ne vedno. Kako si sicer razlagati dejstvo, da so zaradi Wertherja mladi fantje delali samomore, zaradi Kurta Cobaina, ki je imel še bistveno več občudovalcev, pa ne.

Življenje s shizofrenijo je opisano v knjigi Steva Lopeza, The Solist, po katerem je bil posnet tudi film z Jamiejem Foxxom in Robertom Downeyem Jr. Opisuje resnično zgodbo nadarjenega čelista, ki zaradi shizofrenije postane brezdomec in živi na cestah Los Angelesa.

Filmska industrija se na splošno zelo rada poslužuje različnih psiholoških tem. Dramatičnost zgodbe je z njimi zagotovljena. 


Osebe z asocialno osebnostno motnjo manipulirajo s čustvi drugih, so sebične, impulzivne, lažejo, ne kažejo obžalovanja ali občutkov krivde in so pogosto agresivne. Najbolj poznan filmski lik s to duševno motnjo je Hannibal Lectar iz filma Ko jagenjčki umolknejo; prof. Bloom pa je izpostavil še nekoga, na katerega ravno ne pomislimo, ko razmišljamo o tej osebnostni motnji. Omenil je namreč Jamesa Bonda, še posebej tistega, ki ga je upodobil Sean Connery. Ja, in res, če natančneje pomislimo, je James Bond točno takšen kot osebe z asocialno osebnostno motnjo - agresiven, ničesar ne obžaluje, manipulira z ljudmi in je aroganten. To osebnostno motnjo pa imajo na žalost tudi mnoge osebe, ki živijo med nami ter so pogosto celo na visokih vodstvenih mestih in imajo tako velik vpliv na življenja drugih.

Pri disociativni motnji identitete (prej znani kot multipna osebnost) se pri bolnici (najpogosteje zbolijo ženske) kažeta dve ali celo več različnih identitet v različnih časovnih obdobjih. Knjiga Sybil, Flore Rhete Schreiber opisuje zgodbo resnične ženske, ki je živela 16 različnih identitet. Po knjigi, ki naj bi bila popolnoma biografska, a se o tem vse bolj dvomi, so leta 1976 in 2007 posneli tudi filma. 
Sicer pa je verjetno najstarejše fikcijsko delo o disociativni motnji identitete dobro poznan roman Roberta Luisa Stevensona, Doktor Jekyll in gospod Hyde. Meni zelo ljub film na to temo pa je Primal Fear z Richardom Gerom v vlogi odvetnika, ki zagovarja mladega fanta z disocitivno motnjo identitete, obtoženega umora - tega je upodobil odlični Edward Norton, ki je za to svojo debitansko vlogo dobil zlati globus in bil nominiran za oskarja.

Glavna zvezda na temo psihologije, ki nastopa v tako številnih filmih, da jih je nemogoče prešteti, pa je amnezija ali izguba spomina. Koliko filmov ste že videli, ko nekdo doživi udarec po glavi in potem izgubi spomin? Verjetno vsaj enega. V teh filmih potem junak po poškodbi ne ve več, kdo je, kako mu je ime in od kod prihaja. Ob ponovnem udarcu po glavi;) se mu spomin ponavadi spet vrne, vmes pa je obilo možnosti, da si junakovi zgodbi pred izgubo spomina in po njej križata, soočita in dramatično prepletata. 
Predolgočasno, da bi se ustavljali pri tem. V teh filmih je prikazana t.i. retrogradna amnezija, ko se oseba ne more spomniti dogodkov pred poškodbo ali obolenjem možgan.

Bolj zanimiva je anterogradna amnezija. In tu se počasi približujemo temi iz naslova. Pri tej motnji spomina oseba ne more ustvariti novih spominov - kratkotrajnega spomina ne more preoblikovati v trajni spomin. Kako to približno izgleda, sem spoznala v romanu Yoko Ogawe, Darilo števil, vendar pa zdaj, po končanem tečaju iz psihologije, vem tudi to, da se pisateljica ni ravno držala znanstvenih dejstev. Noben kratkoročni spomin namreč ne "zdrži" 80 minut, kolikor je bil čas, v katerem je svoje spomine lahko ohranjal profesor matematike iz knjige. V resnici prostor v naših možganih, ki je rezerviran za kratkoročni spomin, zadostuje le za nekaj minut. A sama anterogradna amnezija in težave povezane z njo so v knjigi vseeno dobro prikazane.


V filmski industriji anterogradana amnezija ni preveč popularna. Vseeno pa imamo film na to temo, ki izstopa po kakovosti in je več kot vreden ogleda. Zaradi njegovih kulturnih, zgodovinskih in estetskih vrednosti je uvrščen v ameriški nacionalni filmski register. To je film Memento iz leta 2000, režiserja Christopherja Nolana
Glavni junak ima po poškodbi glave anterogradno amnezijo in raziskuje umor svoje žene. Kako mu to uspeva kljub temu, da njegov spomin traja le nekaj minut, je v filmu enkratno prikazano. Ima polaroidno kamero, s katero slika pomembne osebe in predmete. Na listke zapisuje podatke, ki mu pomagajo pri raziskovanju; dejstva, ki so nesporna pa si da vtetovirati na svojo kožo. Na ta način ohranja podatke, ki jih ne more shraniti v svoj trajni spomin, a jih lahko vedno znova dokaj preprosto ponovno ozavesti. Na takšen način se s skrajno disciplino in z nenehnim ponavljanjem določenih dejanj počasi približuje svojemu cilju. 

Film je posnet od konca proti začetku in s takšnim načinom prikazovanja gledalcu omogoči, da še sam podoživi velike težave, ki jih imajo ljudje z anterogradno amnezijo. Film se začne s tem, da glavni junak Leonard ubije domnevnega morilca svoje žene, nato pa zgodba teče nazaj v času in postopoma - s podobnimi težavami kot Leonard, spoznavamo, kateri dogodki so pripeljali do tega končnega razpleta in kako se je to zgodilo. Pri tem nas mogoče čudi to, kako je mogoče, da se Leonard, ki je bil pred nastopom izgube spomina zavarovalni agent, tako dobro pretepa s svojimi nasprotniki, kako to, da zna tako dobro rokovati z orožjem. A za vse te Leonardove veščine lahko najdemo znanstveno utemeljeni iz psihologije izhajajoči razlog. 
Bolniki z anterogradno amnezijo lahko namreč vseeno shranijo nekaj spomina. To je t.i. implicitni spomin - spomin, ki ga ne moremo zavestno priklicati, a ga vendar imamo. Kaže se v določenih veščinah, ki jih pridobimo s pogostim ponavljanjem, oziroma učenjem. Na ta način lahko razložimo Leonardovo agresivnost. Ker se je pri svojem maščevalnem pohodu vedno znova srečaval z nasilnimi ljudmi, ki so mu stregli po življenju, je iz ponovitve v ponovitev razvijal vse boljšo tehniko telesnega bojevanja in rokovanja z orožjem ter se tako iz pisarniškega zavarovalniškega uslužbenca razvil v spretnega in učinkovitega ubijalca. 

Christopher Nolan je film Memento posnel po kratki zgodbi svojega brata Jonathana Nolana z istim naslovom. Zgodba je kratka, dolga samo enajst strani. Lahko jo preberete na tem linku. Kljub svoji kratkosti pa zelo dobro predstavi način razmišljanja in težave, na katere naleti bolnik z anterogradno amnezijo. Posebno ganljivo je bilo, ko je glavni protagonist vsakih nekaj minut - toliko časa, kot je pač trajal njegov kratkoročni spomin, vedno znova in na novo izvedel, da je bila njegova žena umorjena ter ob tem vedno znova trpel, brez kakršne koli možnosti, da bi se bolečina s časom omilila. Dobro je prikazano tudi to, kako je s ponavljanjem vedno enakih dejanj, pilil veščine, ki so bile potrebne za to, da bi našel ženinega morilca. Kljub njegovemu napredovanju proti cilju pa je zgodba vseeno tragična, saj junak tudi potem, ko doseže svoj cilj, v tem ne najde nobene utehe (oziroma jo najde samo za nekaj minut), ker prav hitro vse skupaj spet pozabi in ne ve več, da je že dosegel, kar je želel. 

Christopher in Jonathan Nolan
(vir: geekbinge.com)

Previdna moram biti pri tem, kako bom končala tale zapis. Kajti Endings matter - pravi prof. Bloom v svojem tečaju Introduction to Psychology. Zabave, ki je bila čista polomija, s slabo hrano in pijačo ter neprijetno družbo, a se je končala s tem, da vas je nagovorila oseba, ki vam je bila že dolgo všeč, vam bo namreč ostala v lepšem spominu kot zabava, ki je bila v vseh pogledih čudovita in čisto po vaših željah, a ste se na njej čisto na koncu blamirali s kakšno neprimerno besedo, ali pa ste se polili s kozarcem vina. Tako delujejo naši možgani. 
Tudi kolonoskopija bo ostala v lepšem spominu - kot ne tako zelo boleča - če jo zdravniki podaljšajo za nekaj minut, v katerih bolečina ne bo več tako huda, kot je bila sicer med preiskavo. Torej zaključujem z optimizmom:)

Anterogradna amnezija - čeprav izredno tragično dejstvo za bolnike in tudi za Leonarda iz filma ali kratke zgodbe Memento, ima tudi dobro stran. Zaradi nezmožnosti ustvarjanja novih spominov čas izgubi moč nad človekom. Kar sploh ni slabo. Ves možni čas se namreč skrči na en sam trenutek. Ta trenutek. Like you're the center of the clock, the axis on which the handle turn. Time moves about you but never moves you. It has lost its ability to affect you. What is it they say? That time is theft? But not for you. Close your eyes and you can start all over again. Conjure up that necessary emotion, fresh as roses
Tako Jonathan Nolan v svoji kratki zgodbi.
Sicer pa tudi vsak od nas ve, kako blagodejno je, da naši možgani do neke mere popačijo naše spomine in da se ne spomnimo vsega, kar smo nekoč videli, doživeli in občutili - posebno slabih stvari, te je ponavadi dobro pozabiti. In ravno to počnejo naši možgani. Takšna čudovita, do neke mere selektivna vrsta amnezije, nam omogoča preživetje in daje moč za nadaljnje življenje.

Če ste moj zapis uspeli prebrati do konca:)), vas tema zanima in se vam tako vsekakor splača prebrati tudi kratko zgodbo Memento, Jonathana Nolana, ali pa si ogledati film njegovega brata Christopherja Nolana. Prav gotovo vam bosta všeč.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)