Ruth Ozeki: The Book of Form & Emptiness

He's actually a super famous poet back in Slovenia.

Roman The Book of Form & Emptiness sem začela brati zaradi treh stvari.

Prvič, ker je to najnovejša knjiga Ruth Ozeki - ameriške pisateljice, ki jo imam rada. Njena knjiga A Tale for the Time Being me je pred časom zelo navdušila.

Drugič, ker jo je priporočil David Mitchell - še eden meni ljubih pisateljev, ki je napisal eno najboljših knjig vseh časov po mojem okusu, Cloud Atlas. Za roman The Book of Form & Emptiness je napisal, da ga priporoča tudi tistim, ki ne berejo veliko, saj se lahko zgodi, da bodo zaradi njega ponovno vzljubili branje.

In tretjič, ker je v romanu ena pomembnejših oseb pesnik iz Slovenije. Ime mu je Slavoj, kar vzbuja ne preveč dobrodošle asociacije na drugega Slovenca z istim imenom, kar pa, seveda, še zdaleč ni naključje. Že kmalu namreč postane jasno, da sta si fikcijski in resnični Slavoj v marsičem podobna. Delita si enako svetovnonazorno prepričanje in tudi govorita na podoben način. Tisti iz knjige, na primer, takole: "Ze boys from Ljubljana will hef this done in no time. They are recycling professional." Slavoj namreč ni edini Slovenec v mestu nekje na zahodni obali Združenih držav Amerike, kjer se zgodba dogaja - cel kup jih je še; med varnostniki v knjižnici in smetarji so. Ko je potrebno kaj postoriti, se lahko zanesete nanje - če niso ravno pod vplivom alkohola. 

Če bi tako pisali o predstavnikih First Nation ali Indigenous People ali pa Afroameričanih bi bil problem, pri Slovencih pa ni;)

Sicer pa je Slavoj - a random old homeless dude in a wheelchair, with a missing leg and rotting teeth, who needs a shower and drinks - pesnik, ki piše pesnitev Zemlja in tistim, ki ga želijo poslušati, predava about revolution, about religious ideology of consumer capitalism in about the antropocentric sentimentalism of his generation, v knjigi izredno simpatično in prijazno predstavljam; pisateljica pa mu je podelila tudi izredno pomembno vlogo pri razvoju glavne zgodbe romana.

Osrednja zgodba romana je zgodba o štirinajstletnem Bennyju in njegovi mami Annabelle, ki se vsak na svoj način spopadata z nesrečo, ki ju je doletela. V prometni nesreči sta namreč izgubila očeta in moža. Kot nekakšen podzavestni odziv na tragedijo začne Annabelle okrog sebe še bolj intenzivno kot pred tem kopičiti različne predmete, ki grozijo, da bodo preplavili hišo, kjer živita, Benny pa sliši predmete govoriti.

To - z glasovi, ki jih sliši Benny, je izredno zanimivo. Ne vemo namreč natančno ali so le slušne halucinacije in tako znak razvijajoče se duševne bolezni, ali pa se za temi glasovi skriva nekaj drugega - nekaj bolj skrivnostnega, nekaj zenovskega. Lahko namreč stopimo iz svojega antropocentričnega sveta in na predmete pogledamo z druge strani - tiste, ki je blizu budističnemu pogledu na svet. Po tem prepričanju bi tudi predmeti lahko imeli dušo in bi jih zato mogoče lahko tudi slišali govoriti.

Med predmeti, ki nas obkrožajo in jih Benny sliši, ko govorijo ali kričijo ali pa mu celo dajejo navodila, kaj naj stori, obstajajo razlike. Eni so več vredni od drugih in za to nepravično neenakost med njimi je kriv človek. Predmeti se namreč delijo na "Made", se pravi tiste, ki jih je izdelal človek, in "Unmade", kot so recimo skale in kamni. "Made" so več vredni kot "Unmade" in "Made" so tisti predmeti, ki jih v večini primerov Benny sliši govoriti. Ti predmeti so nervozni in glasni, ker so v času svojega obstoja doživeli marsikaj hudega. Občutili so, na primer, bedo izkoriščanih delavcev, ki so jih izdelali, poslušali prepire in videli pretepe v stanovanjih, kjer so bili postavljeni; in da bi vso težo teh doživetij iztisnili iz sebe, predmeti pogosto kričijo in Bennyja spravljajo ob pamet.

S predmeti je potrebno tako kot z ljudmi, živalmi in rastlinami lepo ravnati. Potem so zadovoljni, mirni in tihi.

Annabelle, Bennyjeva mama, predmetov ne sliši govoriti, a tudi njo spravljajo ob pamet. Čeprav je, kot pravi Slavoj, "Ownership the most intimate relationship that one can have to object", stvari predstavljajo tudi velik problem, saj človeka lahko posedujejo. Zato se moramo znati od predmetov tudi posloviti, se jim zahvaliti, ker so nam služili, in jih potem, ko so opravili svojo nalogo, pustiti, da odidejo drugam in se reciklirajo v nekaj novega. No, tega Annabelle ni znala narediti in je v stanovanju kopičila nove in nove predmete, ki so bili vedno bolj nejevoljni in so Bennyju grenili življenje. Da se je proti koncu knjige vsaj nekako izvila iz svojih težav, ji je pomagala ena izmed dandanes številnih japonskih knjig o pospravljanju. Knjigo Tidy Magic, ki ji je med nakupovanjem v supermarketu naključno padla v nakupovalni voziček, je napisala budistična nuna.

Tako sem v svojem razmišljanju končno prišla tudi do knjig. Te so v romanu izredno pomembne. Knjige so tiste, ki zavzemajo najvišji položaj na hierarhični lestvici predmetov - so the High Priests of the Made in knjižnice so njihova svetišča. Da bo jasno, kako pomembne so, naj povem tudi to, da je celoten roman The Book of Form & Emptiness zasnovan kot dialog med knjigo in Bennyjem. Knjiga pripoveduje Bennyjevo življenjsko zgodbo, Benny pa včasih dogajanje na kratko komentira, kar daje romanu izredno zanimivo zgradbo.

Ena izmed knjižnic je pomembna za razvoj zgodbe. Benny v njej bere knjige in uživa v tišini, kajti tam je za predmete lepo poskrbljeno in so ti zato zadovoljni in tiho. V knjižnici ima svoje pribežališče tudi pesnik Slavoj in Bennyjeva prijateljica Aleph, ki je member of the transcultural, pansexual, postgender radical youth. V knjižnici se dogodi marsikaj - tako dobrega kot slabega, vedno pa pomaga Bennyju, da se laže spopade s svojimi težavami in najde pravo pot v odraslost.

Roman The Book of Form & Emptinnes je namreč tudi razvojni roman, ki opisuje Bennyjevo odraščanje. Na več mestih me je spominjal na Murakamijev roman Kafka na obali. Glavna junaka obeh knjig sta si precej podobna in sta mi bila oba enako všeč.

Poleg tega je to tudi roman, ki na čudovit način pokaže, kako velika in brezmejna je materinska ljubezen; pa tudi roman o nerazumevanju in nesporazumih, ki se je pojavljajo v medsebojnih človeških odnosih. 

Psihiatrinja, ki skrbi za Bennyja, ga ne razume in vedno znova spreminja diagnozo in mu predpisuje nova zdravila; v šoli sicer sledijo predpisanim postopkom, a Bennyjevo vedenje napačno ocenijo, Benny ne razume svoje mame in Annabelle si včasih povsem napačno razlaga sinovo doživljanje.

Ruth Ozeki je uspelo mojstrsko opisati vsa razmerja, ki jih je tako zanimivo spletla med ljudmi in predmeti, enkratna pa je tudi pri opisovanju odnosov med ljudmi in nesporazumov, ki se pri tem pogosto pojavijo - a tudi tega, da se z nekaj volje, potrpežljivosti, dobrohotnosti in razumevanja vsi naši nesporazumi lahko tudi brez težav presežejo.

Roman Ruth Ozeki, The Book of Form & Emptiness je ena izmed tistih knjig, ki literaturo 21. stoletja dvigujejo na povsem nov, radikalen nivo. Dosledno obravnava vse dileme našega časa in probleme, s katerimi se trenutno spopadamo. Antropocentrični pogled na svet je s to knjigo neusmiljeno vržen iz svojih utečenih in samoumevnih tirnic, a to romanu ne preprečuje, da ne bi ostal toplo človeški in human.

★★★★☆

Ruth Ozeki
(poleg pisateljice je tudi budistična duhovnica)
vir: Wikipedia