Man Booker 2016 - Longlist

Letos pišem o bookerjevem ducatu s kančkom slabe vesti. Ne spodobi se namreč, da pišem o tuji literarni nagradi, potem ko o podobni domači nisem napisala niti enega prispevka. A letos o kresniku res nisem imela pravice pisati. Prebrala sem namreč samo 3 slovenske romane z letnico 2015, zaradi česar težko podajam kakršnokoli vrednostno sodbo o lanski beri slovenskih romanov in odločitvah komisije. Všeč mi je, da je zmagal Miha Mazzini s svojim romanom Otroštvo. Res, odlična knjiga!
Rada pa bi napisala to, da se mi je ob letošnji izbiri kandidatov za kresnika ponovno vrnilo zaupanje v to nagrado. V predhodnih letih je to zaupanje postopoma in vztrajno kopnelo. Pa ne zaradi slovenskih pisateljev.

Trinajsterica najboljših romanov, ki so jih napisali pisatelji ali pisateljice katerekoli narodnosti, a originalno v angleščini, in so bili (ali še bodo) v času od 1. oktobra 2015 do 30. septembra 2016 izdani v Veliki Britaniji, je po mnenju komisije naslednja:

• Paul Beatty (US) - The Sellout (Oneworld)
• J.M. Coetzee (South African-Australian) - The Schooldays of Jesus (Harvill Secker)
• A.L. Kennedy (UK) - Serious Sweet (Jonathan Cape)
• Deborah Levy (UK) - Hot Milk (Hamish Hamilton)
• Graeme Macrae Burnet (UK) - His Bloody Project (Contraband)
• Ian McGuire (UK) - The North Water (Scribner UK)
• David Means (US) - Hystopia (Faber & Faber)
• Wyl Menmuir (UK) -The Many (Salt)
• Ottessa Moshfegh (US) - Eileen (Jonathan Cape)
• Virginia Reeves (US) - Work Like Any Other (Scribner UK)
• Elizabeth Strout (US) - My Name Is Lucy Barton (Viking)
• David Szalay (Canada-UK) - All That Man Is (Jonathan Cape)
• Madeleine Thien (Canada) - Do Not Say We Have Nothing (Granta Books)

Od velikih imen na spisku se ne da spregledati Nobelovega nagrajenca in dvakratnega dobitnika bookerja J.M. Coetzeeja. Nominirane knjige The Schooldays of Jesus še ni mogoče prebrati, saj izide šele v septembru. Gre za nadaljevanje njegovega prejšnjega romana, ki ga imamo prevedenega tudi v slovenski jezik, z naslovom Jezusovo otroštvo. Knjig J.M. Coetzeeja ne berem preveč rada.

Ostalih pisateljev in pisateljic, še manj pa njihovih knjig, ne poznam. Ko sem včeraj brala kratke predstavitve romanov, sem postala pozorna na tisti dve, ki se na svojih naslovnih straneh ponašata s pohvalo in priporočilom Hilary Mantel. Na njeno mnenje in njene knjige nekaj dam.

Prvi roman je The North Water, angleškega pisatelja Iana McGuireja. Dogajanje je postavljeno v sredino 19. stoletja in opisuje odpravo, ki se podaja na lov kitov v Severno morje. V tistem času je bil kitolov že dejavnost, ki ni več prinašala velikih zaslužkov in uspevali so samo najmočnejši in najiznajdljivejši. Roman naj bi bil pripoved o moškosti v vsej njeni razsežnosti - vključno z nasiljem. Kakor je tema zanimiva, me vendar bega ravno nasilje. Že na prvih dvanajstih straneh romana naj bi namreč glavni junak nekoga ubil, pretepel nezavestnega človeka in posilil dečka. V podobni maniri se zgodba potem razvija tudi dalje med potovanjem z ladjo...

Precej bolj obetaven je drugi roman, ki ga tudi priporoča Hilary Mantel. To je zgodba o materi in hčerki, ameriške pisateljice Elizabeth Strout, z naslovom My Name Is Lucy Barton. Pisateljica je napisala že precej knjig - za tisto z naslovom Olive Kitteridge, je dobila tudi nagrado Pulitzer, meni pa je povsem neznana.

V svojem najnovejšem romanu opisuje mlado ženko, ki po operaciji leži v bolnišnici, pogreša svojega moža in majhni hčerki. Družbo ji dela mama, s katero se že nekaj let ni srečala. Njuno ponovno snidenje je dober razlog za pogovor o preteklem času, ki ni bil preveč prijeten, in priložnost za razjasnitev nesoglasij in nerazumevanj, ki so se gradili v preteklih letih.

Prav gotovo bom prebrala začetne strani obeh knjig; če pa katerega od romanov preberem tudi v celoti, seveda tudi kaj napišem:)

"It isn't enough for a book to be transporting or entertaining, it must also come from a place of knowledge and an understanding of aesthetics."

 Amanda Foreman, predsednica letošnje komisije za nagrado Man Booker