Robert Harris: Drugo spanje

Dandanes smo obremenjeni s tem, kako spimo. Če ne zaspimo že nekaj minut za tem, ko ležemo v posteljo, smo nezadovoljni. Če naš spanec ne traja osem ur v kosu, se nam zdi, da smo neprespani. Če se sredi noči zbudimo, to že ocenjujemo kot motnjo spanja, ki potrebuje ukrepanje.

Pa ni bilo vedno tako. Pozabili smo, da so imeli ljudje dolga stoletja, pravzaprav celo tisočletje od antike pa vse do časa industrijske revolucije, povsem drugačne spalne navade, kot jih imamo zdaj. Pa so vseeno povsem normalno preživeli svoje življenje.

med prvim in drugim spanjem

V času, ko so bile za nočno razsvetljavo na razpolago bolj ali manj le sveče, so ljudje hodili spat dokaj zgodaj. Utrujeni od celodnevnega dela so se zvalili v posteljo in zaspali v globoko prvo spanje. Po nekaj urah - ponavadi je bilo to okrog polnoči, so se zbudili, ne da bi bil zato kriv kakšen hrup ali alarm. Vstali so, podložili nova polena na ogenj, kaj pojedli ali popili in šli na stranišče. Če so bili kmetje, so še preverili okrog hiše, če je vse v redu: če je živina še vedno na varnem, če se kje okoli ne potikajo nepridipravi, in pripravili kaj, kar bodo potrebovali naslednji dan pri delu. 

Velikokrat pa so v tem času budnosti sredi noči ostali kar v postelji. Čas so izkoristili za molitev ali seks ali pa pogovor, za katerega tekom dneva ni bilo časa. Po uri ali dveh so ponovno zaspali in to je bilo potem drugo spanje, ki je trajalo do jutranjih ur. To drugo spanje ponavadi ni bilo tako trdno kot prvo, a zato bogatejše s sanjami.

Ljudje v srednjem veku so spali v dveh kosih in tako spijo tudi junaki romana Drugo spanje, Roberta Harrisa. Zgodba je namreč postavljena v 15. stoletje - ali bolj natančno - v čas od 9. do 14. aprila 1468.

A previdno s prehitrimi zaključki! Ta srednji vek je vendarle precej drugačen od tistega, ki ga poznamo.

Že res, da ljudje v romanu razdalje med kraji premagujejo na konjskih hrbtih, za delo uporabljajo preprosta orodja in nimajo svetilk, ki bi jim razsvetljevale temne noči, a ti ljudje so vendarle že slišali za elektriko, ki je nekoč poganjala najrazličnejše stroje, in poznajo nadležno plastiko, ki jo najdejo pravzaprav kjerkoli se lotijo okopavanja zemlje. Včasih med najraznovrstnejšo šaro, ki so jo zapustili predniki, najdejo tudi ostanke majhnih, tankih napravic, ki so narejene tako, da se prilegajo roki, in imajo skoraj vedno na zadnji strani upodobljeno nagrizeno jabolko.

Tako je:) Smo v postapokaliptičnem času in katastrofa, ki je človeško civilizacijo potisnila nazaj v srednji vek, se je pripetila pred približno osemsto leti. Letnica 1468, ki označuje čas, v katerem se roman dogaja, tako bralca malo zbega. A zakaj se piše to leto in ne na primer leto 800, je v romanu hitro razloženo. 

Preživeli po apokalipsi namreč let niso začeli šteti pri ničli, ampak šele pri številki 666. Kakor vemo iz biblije, je to hudičevo število ali število zveri in preživelim se je zdelo zelo primerno, da ravno z njim označijo čas katastrofe. 

Takšen ponoven začetek štetja let pa nakazuje še eno stvar - to, da je Cerkev v tem postapokaliptičnem času (spet) prevzela vodilno vlogo v družbi. Kar je pravzaprav razumljivo. Ljudje so po katastrofi iskali varnost ter stabilnost in to jim je lahko nudila samo takšna organizacija, kot je Cerkev. Poleg tega so bile cerkve tiste, v katere so se ljudje po katastrofi zatekali in se v njih vedno znova srečavali, kajti kamnite zgradbe so tiste, ki se najbolje zoperstavljajo času, ne pa sodobne stavbe iz stekla in jekla, ki začnejo hitro propadati, če jih ne vzdržujemo. Vse to je v romanu zelo lepo in logično razloženo - kakor tudi to, kako pomenljiva je lahko podoba nagrizenega jabolka, ki bi bilo, seveda, prav lahko prepovedano jabolko spoznanja, ki ga je v raju satan ponudil Evi.

A če ima kakšna od organizacij ali političnih struj preveliko moč, se lahko njeno vladanje kaj hitro preobrazi v diktaturo. Tako je bilo tudi v tem primeru, saj je bila svoboda ljudi pod oblastjo katoliške Cerkve močno okrnjena. To se je kazalo tudi v tem, da so bili tisti, ki so raziskovali preteklost, poskušali razumeti prednike in spoznati razloge, ki so vodili do katastrofe, kaj hitro označeni za krivoverce in kaznovani.

Da pa o romanu ne bom pisala samo tako na splošno, naj povem, da knjiga vsebuje zelo napeto - skoraj trilersko zgodbo. Glavni junak je mlad duhovnik Christopher Fairfax, ki pride v zakotno mestece v Wassexu na jugozahodu Anglije, da bi poskrbel za pokop domačega župnika, ki je umrl v nejasnih okoliščinah. Ko malce raziskuje, ugotovi, da se je župnik ukvarjal s prepovedanimi stvarmi in da bi ga prav lahko označili za krivoverca. Zadevi poskuša priti do dna in ob tem naveže tesnejše stike z različnimi prebivalci mesteca: z lady Durston - samozavestno in sposobno vdovo, ki živi v razpadajoči vili, in poskrbi za ljubezensko začimbo romana; s Hancockom - ki je zametek na novo nastajajočih se kapitalistov; z dr. Shadwellom, ki umira za tuberkulozo in z njegovim tajnikom Quyckejem, ki se na skrivem ukvarjata z raziskovanjem preteklosti ter še z mnogimi drugimi.

Zgodba je včasih sicer malce prisiljena in dejanja nastopajočih nekoliko čudna ter težko razložljiva, a konec koncev je story vendarle v redu in dovolj zanimiva ter primerno napeta, da vzdržuje bralčevo pozornost. Skriva presenečenja in domiselne zasuke dogajanja.

Skoraj sem že pozabila, kako fine knjige piše Robert Harris - zdaj, ko sem prebrala Drugo spanje, pa se tega spet jasno zavedam. V preteklosti sem prebrale že marsikaterega od njegovih romanov - tistega o Ciceru ali tistega o Pompejih tik ob izbruhu vulkana, pa onega o paralelni zgodovini, ki bi stekla, če bi Hitler v drugi svetovni vojni zmagal - vsi so mi bili precej všeč in všeč mi je tudi ta njegov zadnji, Drugo spanje.

Spodbudil me je, da sem razmišljala o vsaj dveh stvareh, ki postajata vse bolj aktualni in pomembni. Prva je ta, kako zelo občutljivi in ranljivi smo z vso svojo visoko razvito tehnologijo, in kako hitro se lahko naša civilizacija poruši sama vase, kakor se je to zgodilo v romanu Drugo spanje. Dovolj bi bilo že to, da ne bi bilo več elektrike; za katastrofo pa bi mogoče zadostovalo tudi že to, da bi nam zmanjkalo plina.

Drugo, kar me je v romanu nagovorilo, je to, da tudi zaupanje v znanost in napredek ne sme biti brezpogojno, saj se le-to prav lahko razvije v slepo verovanje ali celo neko vrsto religije, kar tudi ni v redu. V romanu Roberta Harrisa, Drugo spanje, je to jasno prikazano, ko po apokalipsi krščanstvo le zamenja neko drugo vero - vero v znanost in tehnologijo.

Ljudje pa ob vsem tem ostajamo enaki - ali kot je rekel Robert Harris v enem od intervjujev - samo tehnologija in družbe, ki se razvijejo okrog te tehnologije, se tekom zgodovine spreminjajo; ljudje s svojim razmišljanjem in čustvovanjem pa smo vedno enaki.

★★★★☆