Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

No, saj ne rečem - knjiga Elif Shafak, Štirideset pravil ljubezni, ima tudi dobre strani.

Recimo naslovnico! Ta mi je bila všeč;)

A šalo na stran. Tudi zasnova romana je čudovita. Medsebojno se namreč prepletata dve zgodbi, ki veliko obetata. Prva se dogaja leta 2008 v Northamptonu v ZDA, druga v Konyi v 13. stoletju. Štiridesetletna Ella iz prve zgodbe, bere drugo zgodbo, ki je pripoved o tovarištvu med slavnim pesnikom Rumijem in dervišom Šamsom iz Tabriza, obenem pa se dopisuje še s pisateljem te druge zgodbe.

Vse lepo in prav. In zanimivo. Potem pa približno po petdesetih straneh začne pisateljica med obema zgodbama vleči vzporednice, ki so tako žalostno predvidljive, in graditi klišeje, ki smo jih že tolikokrat videli in slišali, da mi je bilo prav hudo. Hudo predvsem zato, ker sem se resnično namenila, da bom v romanu uživala - tudi zaradi teh prvih nekaj stavkov:

Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo lahko videti. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode.

Torej: mirno jezero je Ella, ena najbolj klišejskih gospodinj v vsej zgodovini literarne umetnosti in kamen, ki razburka njeno površino, je Aziz - pisatelj pripovedi o Rumiju in Šamsu, ali pa - tudi to je mogoče, saj se gibamo na zelo mistični in spiritualistični način - kar skrivnostni, modri in čedni Šams sam.

Šams je potujoči derviš, ki s svojim vedenjem in svojimi štiridesetimi pravili ljubezni, ki so v poševnem tisku razpršeni po knjigi, spreminja usode ljudi in jih dela boljše. Zaradi njega Rumi postane slavni pesnik. Zaradi njega se Ella reši svojega dolgočasnega zakonskega življenja. S temi izreki ni nič narobe, a kaj ko smo jih že tolikokrat slišali in to v bolj prečiščeni in jasnejši obliki, kot jih dobimo iz Šamsovih ust. In le zaradi njih ni potrebno napisati romana.

Bom kar hitro končala - tudi jaz s klišejem. Prepričana sem, če bi veliko ljudi prebralo roman Štirideset pravil ljubezni, Elif Shafak, bi bilo na svetu precej manj sovraštva, kot ga je. Resno mislim. Ni dvoma, da je bil roman napisan z veliko ljubeznijo. Tudi ne dvomim, da jo mnogi iz knjige tudi uspešno črpajo. A kaj, ko imamo nekateri ta nepremostljivi odpor do mističnega! Pa še premalo romantični smo.

Za pokušino pa tri Šamsova pravila ljubezni:

Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.

Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega Sebe potreben napor.

Prav tako kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko Ljubezen postane popolna zgolj v bolečini.

Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.

To zadnje pravilo mi je najbolj všeč.

★★★☆☆