Kate Atkinson: A God in Ruins

Glavnega junaka romana A God in Ruins - Teddyja Todda že poznamo. Je mlajši brat Ursule Todd, ki je osrednja protagonistka enega od prejšnjih romanov Kate Atkinson. Gre za roman z naslovom Life after Life, ki je nekaj posebnega, saj glavna junakinja v njem živi več življenj. Dobesedno. Večkrat umre - že ob porodu ali pa pozneje med drugo svetovno vojno, a pisateljica ji vsakič znova dovoli, da ponovno zaživi in nadaljuje svojo življenjsko pot na točki, kjer jo je pred tem končala. Okoliščine se namreč nekoliko spremenijo, Ursula se odloči malo drugače kot v "prejšnjem življenju" in tako preživi usodni trenutek ter se izogne smrti. Čisti realizem brez delovanja nadnaravnih sil je to, le zelo originalen stil pisanja. Priporočam.

Že v romanu Life after Life smo izvedeli, da je Teddy Todd otrok, ki ga ima mama najraje, fant, ki je povsod priljubljen, mladenič, ki obeta, da bo pesnik; ko pride vojna pa postane pilot RAF bombnika. Noč za nočjo bombardira nemška mesta. Po vojni se poroči z Nancy, ki jo pozna že iz otroštva (žensko ostrega uma, matematičarko), postane oče hčerki Violi in pozneje dedek Sunnyju in Berty.

Roman A God in Ruins je pisan drugače kot Life after Life - bolj tradicionalno. Teddy ne umira vedno znova in potem začenja novo življenjsko pot, kot je bilo to pri Ursuli. V tej knjigi spremljamo samo eno življenjsko zgodbo, ki pa je dolga skoraj sto let. Teddyja prvič srečamo leta 1925, ko je star okrog sedem let, od njega pa se poslovimo leta 2012. A pripoved vendarle ne teče strogo kronološko. Pisateljica se izredno lahkotno giba skozi čas. Knjiga se začne 30. marca 1944 (datum Taddyjevega zadnjega poleta z bombnikom, ki je pravzaprav polet proti Nürnbergu in je bil velik polom angleških zračnih sil), nato se premaknemo v leto 1925, potem v 1980, pa naprej v 1947, 1939, 1993, 1951 in tako dalje. Pisateljica nam občasno zaupa, kaj se bo v prihodnosti še zgodilo, tako mimogrede omeni kakšno malenkost, kar vse pripomore k temu, da je branje zelo napeto in buri bralčevo radovednost. Tako na primer že dokaj zgodaj izvemo, da bo eden od Taddyjevih vojnih tovarišev na enem od poletov umrl (saj Taddy s svojim vnukom nekoč obišče njegov grob), a ne vemo točno kdaj in kako. Tako pri vsakem poletu bombnika preko Severnega morja trepetamo zanj in se oddahnemo, ko se srečno vrne v Anglijo. Fant nam priraste k srcu. Trpimo, ker vemo več, kot ve on - ker poznamo njegovo tragično usodo.

Iz poglavja v poglavje se nam tako počasi razjasni vsako obdobje Taddyjevega življenja. Zvemo, da je povsem odpovedal pri vzgoji svoje hčerke (ki je, mimogrede, ena najbolj zoprnih žensk, ki sem jih v zadnjih letih srečala v fikcijskih delih), a vse več kot nadoknadil pri svojih vnukih. Spoznamo njegove starše, bežno tudi brate in sestre ter na ta način dobimo izredno zanimiv vpogled v zgodovino 20.stoletja. Teddy, ki tako zaživi pred nami, je izredno topla in prijazna oseba - bralcu je povsem na dlani, zakaj ga imajo vsi tako zelo radi - vsi razen hčerke Viole...

Pisateljica ob opisovanju Teddyjeve življenjske zgodbe načne različne teme. Nekatere so predstavljene ganljivo in pretresljivo (primerjava ubijanja z bombardiranjem ali ubijanja z evtanazijo, na primer) ali pa ironično in duhovito, z obilo humorja (tako so opisane horde žensk v srednjih letih, ki jejo-molijo-ljubijo ali pa življenje v hipijski komuni).

Roman A God in Ruins pa vendar ni roman o nekem Taddyju Toddu, ampak v prvi vrsti roman o vojni. Dogajanju v letih od 1939 do 1944 je namenjeno največ strani knjige. Kate Atkinson je v dodatku ob koncu romana napisala, da se je namenila napisati nekaj takšnega, kot je Vojna in mir ter na podoben način, kot je Tolstoj opisal Napoleonove vojne, opisati (sicer na nekaj straneh manj kot on) drugo svetovno vojno. Posebno sta jo zanimali dve stvari: London Blitz in sistematično bombardiranje nemških mest. S prvo temo se ukvarja roman Life after Life, z drugo pa A God in Ruins.

No, sodobne angleške različice Vojne in miru ji, seveda, ni uspelo ustvariti (kdo bi si upal kaj takega sploh pričakovati?), a roman jasno pokaže kakšna nespamet je vojna in kako velik vpliv ima na ljudi - ne samo na tiste, ki so jo doživeli, ki so zaradi nje umrli, ki so med vojno izgubili sorodnika ali prijatelja, ampak lahko usodno vpliva tudi na naslednje generacije. To pretresljivo doživetje tragičnih posledic vojne je v knjigi, tik pred njenim koncem, poudarjeno s plot twistom ali preobratom, ob katerem zastane dih. Skrbno zgrajeni svet se zruši. Na srečo v tem primeru le fikcijski.

Čudovita knjiga.

Ob kateri se ponovno sprašujem, kako je mogoče, da v slovenščino nimamo prevedene še nobene od knjig Kate Atkinson.

★★★★☆

Pogled z druge strani:

Kot po naključju mi je pred kratkim prišla v roke knjiga, ki tako kot A God in Ruins opisuje skoraj sto let dolgo življenje, ki se je razprostiralo od časa izpred druge svetovne vojne pa vse do 21. stoletja. Ta oseba je bila na drugi strani bojne črte kot Taddy Todd - v Nemčiji, a z njim in njemu podobnimi usodno povezana. In kar je še bolj pomembno, ta zgodba ni fikcijska, ampak resnična.

Gre za avtobiografijo ali spomine očeta ene od mojih sodelavk. Knjigo je napisal, ker so mu vnuki vedno znova zastavljali vprašanja kot so: Ali si bil v vojni? Ali si koga ustrelil do smrti? Ali si videl Hitlerja? Odločil se je napisati svoje spomine, ki so bili obenem tudi kritični pogled nazaj, na njegovo celotno življenje.

Ko je Hitler prišel na oblast je bil star 6 let, ob koncu vojne mu je do 18. leta starosti manjkalo nekaj mesecev. Njegovo otroštvo in mladost sta bila tako tesno prepletena z nacizmom in drugo svetovno vojno. Zaradi grozot, ki jih je videl med vojno, se je pozneje odločil za študij teologije in postal protestantski pastor.

Na tem mestu bom na kratko pisala samo o tistih dogodkih iz njegovega življenja, ki ga povezujejo s Taddyjem Toddom. V prvih letih vojne je z družino živel v Düsseldorfu, ki je bil kot vsa mesta ob Renu pogosta tarča napadov zavezniških bombnikov. Kakor Taddy v knjigi A God in Ruins večkrat omeni, so bili poleti nad Porenjem sorazmerno varne in nenevarne misije. Mesta v Porenju je bilo lahko napasti, ker niso ležala preveč globoko na kontinentu in zavezniški bombniki so s takšnih misij ponavadi vračali brez večjih izgub.

Ko je Taddy letel preko Düsseldorfa in odmetaval bombe, je Ulrich Finckh sedel v kleti njihove večstanovanjske knjige, prestrašen in jezen obenem. Ko so bombniki odleteli, je pomagal pri gašenju požarov in odstranjevanju ruševin. Nekoč je bila njihova hiša v enem od takšnih napadov tako poškodovana, da ni bila več primerna za življenje. Družina se je bila prisiljena izseliti in ločiti. Ulrich se je preselil k družini enega od sošolcev in nadaljeval šolanje. Oče se je skupaj s podjetjem, kjer je bil zaposlen in je bilo tudi zbombardirano, preselil v eno izmed drugih nemških mest, mati pa se je z ostalimi otroki preselila k sorodnikom, tudi na drug konec Nemčije. Tu je bil še stari oče, ki se je preselil v Gdansk. Ob koncu vojne, ko so mesto prevzeli Poljaki, je obveljal za pogrešenega.

Povezave med Taddyjem in Ulrichom pa s tem še ni konec.  Ko je bil Ulrich gimnazijec, star 15 let, so ga rekrutirali kot Luftwaffenhelfer-ja. Skupaj s svojimi sošolci je pomagal pri protizračni obrambi mesta. Njihova naloga je bila opazovati nebo in prihajajoče bombnike. Med njimi bi bil, če si dovolimo zlitje resničnosti s fikcijo, tudi Taddy. Merili so razdaljo, hitrost letal in določali smer poleta zavezniških bombnikov. Po tem, kakšno sled so naredili Pathfinderji (o njih pripoveduje tudi Taddy), so sklepali, kje bo bombardiranje najhujše. Če so bombniki leteli zelo nizko, so na njih tudi streljali. V začetku vojne so samo pomagali, proti koncu - ko so njihovi starejši mentorji morali na fronto, so sami, le 15 in 16 let stari fantje prevzeli vse naloge protizračne obrambe. Na to so bili izredno ponosni. Kritični pogled nazaj in razmišljanje o dogodkih, ki so se zgodili med vojno, razmišljanje o krivdi - vse to je prišlo, kakor pravi Ulrich Finckh, šele pozneje

Še ne 18-letnega Ulricha so v letu 1945 ujeli ameriški vojaki in konec vojne je dočakal v ujetništvu, v "Baby camp-u", kot so svoje taborišče za mladoletne nemške vojake imenovali Američani.

Ti dve zgodbi razkrivata enega izmed delčkov tragedije, ki jo prinaša vojna. Tako Taddy kot Ulrich sta bila med vojno prepričana, da postopata pravilno. Nista pričakovala, da bodo njuna dejanja imela tako hude in tragične posledice, - ki bodo njuni življenji težile vse do smrti.

Ulrich Finckh: Pimpf, Pfarrer, Pazifist; Ein kritischer Rückblick (1927-2017)