Vse lepo in prav. Potem pa Ian McEwan v zgodbo svojega romana uvede Alana Turinga - še vedno čilega in zdravega, ostrega in prodornega uma. Tukaj se potem zasvetijo prve svarilne lučke, ki namigujejo, da s knjigo nekaj ne bo v redu. Leta 1982 - v času dogajanja romana Machines like me, bi moral biti namreč Alan Turing že 30 let mrtev.
Za tega velikega znanstvenika, matematika in kriptologa, očeta računalništva in umetne inteligence sem izvedela šele pred kratkim, potem ko sem si ogledala film The Imitation Game. Njegova življenjska zgodba je v filmu zelo lepo predstavljena; glavni poudarek pa je na njegovem najodmevnejšem delu, ki ga je opravil med drugo svetovno vojno. Takrat je namreč pod okriljem britanske obveščevalne službe v Bletchley Parku vodil skupino, ki je uspela razbiti nemški šifrirni sistem in tako razvozlati njihova vojna sporočila. Tudi Taddyjeva žena Nancy iz romana God in Ruins je delala tam;)
Njegova uspešna znanstvena pot pa se je po vojni hitro končala, ker je bil obsojen zaradi homoseksualnosti, ki je v tistem času v Veliki Britaniji veljala za kaznivo dejanje. Po priznanju krivde je imel dve možnosti: ali gre v zapor ali pa privoli v hormonsko zdravljenje. Odločil se je za drugo. Psihično dotolčen je leta 1954 naredil samomor.
Kaj bi se zgodilo, če bi se Alan Turing v petdesetih letih prejšnjega stoletja odločil drugače, kot se je, in namesto hormonske kastracije izbral zaporno kazen? No, na tej možnosti in predpostavki temelji roman Machines like me. Ian McEwan je s svojim romanom ustvaril alternativni svet, ki je tudi zato, ker je bilo Alanu Turingu omogočeno, da raziskuje in dela še naprej, tehnološko precej bolj razvit, kot je naš.
V romanu Machines like me imajo tako že v 60-ih letih 20. stoletja samovozeče avtomobile; digitalna komunikacija preko interneta ter mobilnih telefonov je mogoča že v 70-ih; v 80-ih letih pa napoči čas za prve androide, ki jih je skoraj nemogoče ločiti od ljudi. Ravno leta 1982 petindvajset takšnih "umetnih ljudi" prvič pošljejo na trg - 13 je ženskih in 12 moških. Eve - tako se imenujejo ženske predstavnice, kljub visoki ceni pokupijo že v prvem tednu, a tudi Adamov - tistih, ki zgledajo kot moški, se kaj hitro ne more več dobiti.
Enega od Adamov kupi tudi glavni junak romana. Charlie Friend je nekaj čez trideset let star moški, ki se preživlja z nečem, kar bi lahko imenovali laično borzno posredništvo - sedi za računalnikom, kupuje in prodaja ter ob tem nekaj malega zasluži. Je prej reven kot bogat, denar za Adama pa je dobil s prodajo hiše, ki jo je podedoval od svojih staršev. Odločitev za nakup je bila drzna (kaj vse drugega bi si lahko privoščil s tem denarjem!), a Charlieja sta že od nekdaj zanimali elektronika in antropologijo - The child of the coupling was Adam. Tisto bistveno, kar ga je dokončno prepričalo v nakup androida, pa je bilo dejstvo, da si je enega od njih nabavil tudi Alan Turing - Charliejev veliki idol.
Vsakega od Adamov in Ev je bilo potrebno po nakupu še nekoliko dodatno sprogramirati - mu določiti osebnostne lastnosti. To je lastnik naredil s tem, da je določil, kako močno bo pri njegovem androidu izraženih pet velikih dimenzij osebnosti (t.i. OCEAN - kot je te dimenzije predstavil tudi prof. Bloom v tečaju Introduction to Psycology, o katerem sem že pisala) kot so ekstra- oz. introvertiranost, stabilnost oz. nevrocizem, odprtost za nove izkušnje ali pa ne itd. Charlie se je ob tem upravičeno bal, da bo z Adamom ustvaril svojo lastno psihološko repliko in se je zato odločil, da bo sam določil le polovico Adamovih osebnostnih dimenzij; odločitev glede preostale polovice pa je prepustil svojemu dekletu Mirandi. Adam je tako na določen način postal njun skupni otrok. Kakor lahko berete v romanu, je bilo to prav lepo zamišljeno, a ne tako zelo uspešno izvedeno...
Adam je bil fascinanten že s svojim izgledom (temnolas, atletsko grajen lepotec), hojo, govorjenjem in vedenjem, a vendar je bilo tisto, kar je najbolj navduševalo, njegov briljanten razum, ki je bil bistveno boljši od človeškega. Adam se je zelo hitro učil po principu strojnega učenja in se je zavedal samega sebe. Znal je čustvovati in umetniško ustvarjati. Haikuji so bili tisto, v kar se je posebej poglobil, kajti v tej kratki pesniški obliki naj bi bila prihodnost. Vsa druga velika literatura - romani, n.pr., naj bi bili namreč po Adamovem mnenju zapisani koncu, saj njihova vsebina vedno izhaja iz kakšnega od nesporazumov ali napak, teh pa bo z razvojem umetne inteligence in umetnih ljudi vse manj. The lapidary haiku, the still, clear perception and celebration of things as they are, will be the only necessary form.
Lahko bi nas bilo strah, da se bodo Adami in Eve s svojo genialnostjo in sposobnostmi, ki na vseh nivojih presegajo človeške, obrnili proti ljudem in se do njih na kakršenkoli način sovražno vedli. Ne, to se ne zgodi. V teh umetnih ljudeh so bile namreč vgrajene zelo visoko zastavljene moralne norme - vedno so se odločili za pravičnost in nikoli niso lagali.
Vendar pa je tukaj potem tičala tudi vsa njihova tragika - za naš nepopolni svet so bili namreč preveč idealni. Naš svet je bil za njih preveč kontradiktoren. Pomislite samo na to, kako polni nasprotij smo ljudje: dopuščamo, da milijoni umirajo zaradi bolezni, za katere poznamo zdravilo, radi imamo živa bitja, a dopuščamo, da številne vrste izumirajo, milijoni ljudi živijo v revščini, čeprav je na svetu toliko dobrin, da bi zadostovale za vse in tako dalje. Vsa ta nasprotja so Adame in Eve begale in jih silile v osebno stisko. Nič nenavadnega torej, da so nekateri od prvih 25-ih človeških robotov, ki so jih poslali na trg, naredili samomor - na njim specifičen način. Dve Evi, ki sta bili skupaj prodani nekomu v Riadu, sta bili prvi.
Tudi med Charliejem, Mirando in njunim Adamom se razvijejo trenja, ki vodijo do usodnih posledic. Včasih se odnosi med njimi zdijo naravnost smešni (glej, saj gre vendar samo za stroj!), a v osnovi je razmerje med njimi vendarle predvsem tragično. Ianu McEwanu je uspelo prikazati kar nekaj dilem - predvsem moralnih, ki nas mogoče čakajo ob nadaljnjem razvoju umetne inteligence in našem življenju z njo. Knjiga je napisana izredno zanimivo. Zgodba vleče.
Med branjem pa sem uživala tudi v primerjanju povsem konkretnih zgodovinskih in političnih dogodkov, ki so se pripetili v paralelnem svetu romana Machines like me s tistimi iz našega resničnega sveta. Podobni so si, a včasih tudi usodno drugačni. Če sem že na začetku omenila Falklandsko vojno - ta v romanu dobi vzdevek Falklandska katastrofa, in je Margaret Thatcher stala premierskega stolčka, tako hud poraz za Veliko Britanijo je pomenila. John Kennedy je v 60-ih letih skoraj umrl v atentatu in Jimmy Carter je na predsedniških volitvah porazil Ronalda Reagana. Če bi se spoznala na angleško politiko, bi takšnih simpatičnih razlik opazila še mnogo več. Tako pa mi je v spominu ostala samo še ta, da so se Beatlesi (tudi John Lennon:) v času dogajanja romana še enkrat zbrali skupaj in izdali album Love and Lemons, ki je bil derided for its grandiosity, for failing to resist the lure and overreach of an eighty-strong symphony orchestra.They could not master such forces, was the general drift, with half a lifetime's store of guitar chords. Nor did we wish to be told again, the Times critic complained, that love was all we needed, even if it were true, which it was not.
Sicer pa so v McEwanovem paralelnem svetu tudi znani pisatelji ustvarili malce drugačna literarna dela, kot smo jih vajeni: Heller je napisal Catch-18, Fitzgerald The High-Bouncing Lover, Orwel The Last Man in Europe in Tolstoj All's Well that Ends Well. Pa si mislite, kateri romani so to;)
Knjige Iana McEwana rada berem - čeprav nekatere bolj kot druge. Nekatere so tudi precej boljše od drugih. Večino od njih imamo prevedene tudi v slovenski jezik.
Če bi tiste njegove knjige, ki sem jih prebrala, razporedila na nekakšno osebno lestvico kakovosti, bi bil na daleč najvišjem mestu roman Pokora, čisto spodaj, skoraj za brcniti stran, pa Amsterdam. Ostale njegove knjige bi bile nekje vmes. Verjetno še vedno velja, kot sem pred leti napisala na forumu Knjižni molji, da bi bila Sobota točno v sredini lestvice. V spodnjo polovico bi potem vtaknila Solar, v zgornjem delu pa bi bili romani Otrok o pravem času, Tujca v Benetkah in Na obali Chesil.
Machines like me Pokore ne more zriniti z vrha seznama, ji je pa tako blizu, kot ji ni bila blizu še nobena od drugih McEwanovih knjig.
★★★★☆
 |
| Ian McEwan (1948) (vir: Wikipedia) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)