Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.

Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.

(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 

In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.

Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).

Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?

Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 

A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 

V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)

Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...

In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 

Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 

Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 

Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 

Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.

Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 

Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)