Yoko Ogawa: Zärtliche Klagen

Zärtliche Klagen (ali Nežne tožbe), v originalu やさしい訴え (Yasashii uttae), je naslov romana japonske pisateljice Yoko Ogawa kot tudi naslednje skladbe (Les Tendres Plaintes), ki ima v romanu zelo pomembno vlogo:

Predstavljajte si, da to skladbo igra moški, star okrog štirideset let, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v hiši sredi gozda, v hribih nekje vzhodno od Tokia. Čembalo, na katerega igra, je sam izdelal. Poslušata ga le dve ženski. Obe sta tesno povezani z njim - ena telesno, druga duhovno.
Vsak od teh treh je v bližnji ali malo bolj oddaljeni preteklosti doživel nekaj tragičnega. Vsi v neokrnjeni naravi, daleč od ponorelega sveta, iščejo zavetje in tolažbo. Vsi trije se zapletejo v svojevrsten ljubezenski trikotnik, ki pa je daleč od tega, da bi bil klišejski.

Moškemu je ime Nitta in je obetal postati velik pianist. A prišlo je, da naenkrat in povsem brez vzroka, ni več zmogel igrati pred občinstvom - niti pred enim samim poslušalcem ne. Neke vrsta trema se je pojavila in zaradi nje je bilo z njegovo kariero pianista nepreklicno konec. Preselil se je v samotni kraj v hribih in začel z novo dejavnostjo. Začel je izdelovati čembala in bil pri tem zelo uspešen.

Kaoru je Nittova mlada asistentka, ki se uči izdelovati čembala; pomaga pri delu in skrbi za to, da lahko njen učitelj nemoteno opravlja visoko specializirano delo izdelave glasbenih inštrumentov. V samoto se je zatekla potem, ko je neka ženska ubila njenega zaročenca.

Ruriko je prvoosebna pripovedovalka. Po poklicu je kaligrafinja. V družinsko počitniško hišico v hribih - nedaleč stran od Nittove hiše, se je umaknila od svojega moža, ki jo je varal in bil do nje tudi nasilen.

Med moškim in dvema ženskama se razvije svojevrstno razmerje. Obe ženski sta zaljubljeni v Nitta in ta je do obeh prijazen in pozoren, a ljubi lahko samo eno. Pogosto je redkobeseden in skrivnosten, a zaradi tega je verjetno še zanimivejši. Kar je v tem razmerju najbolj očitno - in v tem se ta odnos razlikuje od ostalih ljubezenskih trikotnikov, je to, da med vpletenimi ni prav nobene sovražnosti. Nekaj ljubosumnosti že, nikakor pa ne sovražne nastrojenosti, škodoželjnosti, privoščljivosti in drugih podobnih negativnih čustev, ki jih je v takšnih razmerjih ponavadi na pretek. Še najhujša je obsesija s tem, v prisotnosti katere od obeh žensk bo Nitta igral na čembalo.
Poudarek  je na drugih občutjih - na strahu pred zapuščenostjo in osamljenostjo, izgubo ljubljene osebe in pogumom prekiniti z nečem škodljivim ter se podati na nove življenjske poti. Pomembno vlogo pa imajo seveda tudi ljubezen, občutek pripadnosti in zaupanja, ki pa niso vedno nujno na relaciji moški-ženska.

Stil pisanja je takšen kot je naslov in kakršna je slika na naslovnici nemškega prevoda romana - nežen in občutljiv; lep in skoraj dišeč. Besedilo se bere tako, kot Ruriko včasih ure dolgo zre skozi okno in opazuje naravo, ki se razprostira neposredno za teraso njene počitniške hiše.

Življenjske zgodbe nastopajočih in njihova medsebojna razmerja se pred bralcem razkrivajo počasi. Med posameznimi novimi odkritji je dovolj časa, da si bralec ustvari svoje mnenje in svoje razmerje do napisanega. Za primerno razpoloženje poskrbijo opisi narave - gozda, gora in jezera v različnih letnih časih. Prekrasni utrinki iz narave - daleč stran od  hektičnega Tokia, so prav gotovo eden izmed vrhuncev romana. Tudi zaradi njih knjige, potem ko sem jo začela brati, nisem mogla odložiti, pa čeprav bi bilo zaradi drugih obveznosti to potrebno. Z njihovo pomočjo sem se preselila v nek drug svet; lep v svoji divjosti in odmaknjenosti. Drugačen kot je dandanes.

Yoko Ogawa je roman Zärtliche Klagen napisala leta 1996, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov. Brez teh dveh stvari in verjetno še kakšnih, so tri glavne osebe imele možnost, da so svoja medsebojna razmerja gradila na povsem drugačen način, kot bi jih sicer. Nastal je izredno zanimiv in topločloveški roman, ki me je prevzel.

Druga stvar, ki me je silila v to, da knjigo preberem v enem dahu, je bila glavna junakinja romana. Ruriko je vendarle tista, ki ima kot prvoosebna pripovedovalka v romanu največ prostora in je tudi najbolj natančno orisana. Zasluži si osrednje mesto v knjigi. Všeč mi je bila s svojim pretanjenim občutenjem in dojemanjem najbolj drobnih nians v razmerju z ostalima dvema junakoma. Všeč mi je bila njena neposrednost in tudi jasna vprašanja, ki jih je zastavljala Nittu, pa tudi Kaoru, in so posegala v samo jedro njihovega medsebojnega razmerja.

Pravijo, da Yoko Ogawa vse svoje romane - in teh ni malo! - piše vedno na isti način. Če je to res, Nežne tožbe nikakor ne bodo njen edini roman, ki ga bom prebrala. Takšni romani, ki jih ženejo osebe, ne pa toliko zgodba sama, so mi vedno všeč.
Čeprav roman proti koncu izgubi nekaj zagona in vznemirljivosti, postane za kanček preveč predvidljiv, nekatere  poteze nastopajočih pa prisiljene, je to odličen roman, ki mi je odprl vrata v povsem nov svet, takšen, v kakršnem bi vsaj za nekaj časa prav rada živela.

★★★★☆

Yoko Ogawa
(vir:Tadashi Okochi/Picador USA)

Ogawa, Yoko

Zärtliche Klagen
naslov originala: Yasashie uttae
iz japonščino v nemščino prevedla: Sabine Mangold
Verlagsbuchhandlung Liebeskind 2017
270 strani
ISBN 978-3-95438-073-2