Banana Yoshimoto: Der See

Med prebiranjem romana Der See (ali Jezero) so me ves čas prevevali občutki, da pisateljica, Banana Yoshimoto,  pred mano razgrinja ali pa celo tke izredno občutljivo, nežno in dragoceno tkanino, ki potrebuje skrbno nego in s katero je potrebno zelo pazljivo ravnati - sicer se poškoduje ali celo za vedno uniči. Ta nežna in krhka, a dragocena tkanina predstavlja ljubezen med dvema mladima človekoma, glavnima junakoma romana. Njuna ljubezen se tke počasi in pazljivo - spremlja pa jo skrb, da jo lahko že najmanjša malenkost nepopravljivo poškoduje in uniči.

Ona je Chihiro - mlada umetnica, ki še išče svojo poklicno pot, trenutno pa se ukvarja s poslikavo zidov in sten na hišah. On je Nakajima, postdoktorski študent na Medicinski fakulteti, ki se ukvarja z raziskovanjem kromosomov.

Mlada človeka se srečata na prav poseben način. Živita v Tokiju in sicer v dveh stolpnicah, ki stojita druga nasproti drugi. Chihiro in Nakajima sta s svojih oken zapazila drug drugega, spremljala življenje drug drugega in se nato nekoč tudi z okna na okno pozdravila. Po določenem času sta drug o drugem vedela več kot vedo marsikateri pari, ki živijo skupaj. Že samo način, kako nekdo obeša perilo na balkonu, na primer, pove o človeku zelo veliko. Ali pa čas, ko prižiga in ugaša luči v stanovanju.

Tako njuno prvo "resnično srečanje" - prva skupna kava oz. čaj, ki sta ga popila v bližnjem lokalu - sploh ni potekalo tako kot ponavadi poteka prvo snidenje dveh, ki se še nikoli v življenju nista pogovarjala drug z drugim. Pogovor je potekal iskreno in odprto; tako, kot ponavadi poteka med starima znancema - če je uporaba besede prijatelja vendarle še nekoliko preuranjena.

Tako že med tem prvim pogovorom postane jasno, da imata oba neprijetne spomine na otroštvo. Oba sta živela v disfunkcionalnih družinah. In oba sta bila (pre)močno navezana na svoji mami - Nakajima celo tako močno, da je bilo to že patološko in sta zaradi tega z materjo potrobovala strokovno pomoč. V času dogajanja v romanu sta obe mami že preminuli, njuna otroka pa prepuščena posledicam, ki jih povzroči tako tesen odnos med materjo in sinom oz. hčerko. Chihiro je s svojim značajem in optimizmom - pa tudi s pomočjo umetnosti, materino odsotnost globoko v sebi že nekako predelala in prebolela; Nakajima pa je šele na začetku poti, da se opomore od tragedije, ki jo je prinesla materina smrt. 

Ta dva prizadeta mlada človeka sta potem začela tkati svoj medsebojni odnos, ki je bil ves krhek, nežen in občutljiv, ves čas v nevarnosti, da se uniči, kakor je v nevarnosti, da se raztrga tanka in občutljiva tkanina. Le počasi se je iz tega odnosa razvila tudi ljubezen, ki pa je bila še vedno nežna in ranljiva.

Takole pravi Chihiro:

Wir gingen auf dünnem Eis, und wenn einer ausrutschte, würden wir beide hinfallen, aufs brechende Eis... Ein anfälligeres, verletzlicheres Paar konnte ich mir nicht vorstellen.

Hodiva po tankem ledu, in če bi enemu spodrsnilo, bi oba padla, na lomljajoči se led...Občutljivejšega in ranljivejšega para si ne bi mogla predstavljati.

Ljubezenska zgodba med Chihiro in Nakajimijem bi bila lahko zaradi melanholičnega vzdušja, ki preveva celotno knjigo in je tudi odraz pisateljičinega načina pisanja, razvlečena in dolgočasna. Kljub resnosti teme in hudim bremenom, ki jih nosita glavna junaka, bi lahko postala celo patetetična. Ne, to se ne zgodi in v tem je po mojem mnenju glavna vrednost knjige, zaradi katere cenim tudi Banano Yoshimoto kot zelo dobro pisateljico.

Pisateljica namreč preko celotne knjige gradi napetost, ki zgodbo med Chihiro in Nakajimajem zelo razgiba. Zgodba je napeta, ker bralec čaka odgovor na vprašanje, kaj točno se je še pripetilo Nakajimaju v otroštvu, da ga je tako zelo ranilo. Lahko vam dam namig;) Namig za odgovor lahko predstavlja novica, ki je bila pred nekaj dnevi v informativnih oddajah in na spletnih straneh vseh medijskih hiš. Govorila je o izvršitvi smrtne kazni z obešanjem na Japonskem.

Druga stvar, ki pomaga, da nam breme, ki ga nosita Chihiro in Nakajima, ne obleži pretežko na ramah, je optimizem. Banana Yoshimoto ga dozira v ravno pravšnjih količinah, da vsebina knjige, na eni strani ne zvodeni, na drugi pa ne postane (preveč) temačna in zagrenjena. Zaradi tega optimizma tragika glavnih junakov sicer ni nič manjša, a njeno težo vsi -  tako bralci kot tudi Chihiro in Nakajima, lažje prenašamo.

Del dogajanja - kakor nakazuje tudi naslov romana, ne poteka v Tokiju, ampak nekje na deželi ob jezeru. V teh odlomkih se odpre prostor za tisto, kar imam v japonskih romanih tako zelo rada. Nisem še prebrala dovolj japonskih romanov, da bi si upala trditi, da je to tudi tipično japonsko. Mislim na prelepe opise narave; zelenja, vode, neba in cvetočih češenj. Takšne opise najdete v najnovejšem romanu Harukija Murakamija, Die Ermordung des Commendatore; v romanu Yoko Ogawe, Zärtliche Klagen; pa tudi v enem od ostalih romanov Banane Yoshimoto, Lebensgeister. O vsem tem sem že pisala.

Ob jezeru iz romana Der See sta živela Nakajima in njegova mama, potem ko jima je to priporočil zdravnik. In to so bila Nakajiminova najlepša leta. Ob tem istem jezeru, nedaleč od šintoističnega šrajna s čisto izvirsko vodo, iz katere se pripravi najbolj aromatičen čaj na svetu, v času dogajanja živita ostarela brat in sestra, ki jih Nakajima želi obiskati, a ga je strah, da ga soočenje s preteklostjo ne bo preveč prizadelo.

Brat in sestra, ki živita samotno življenje ob jezeru pa predstavljata še eno značilnost, ki jo vedno najdete v romanih Banane Yoshimoto; pogosto pa tudi v drugih romanih japonskih avtorjev. Z Minom in Chii je pisateljica v knjigo prinesla nekaj japonske magičnosti in čarobnosti - nadrealizma. Ta pa je navzoč tudi v sanjah in videnjih, ki jih je v knjigi kar nekaj. V njih se mrtvi ljudje vračajo v naš svet in delijo nasvete, ali pa se z videnji napoveduje ena od možnih oblik prihodnosti.

Roman Banane Yoshimoto, Der See, je lepa ljubezenska zgodba v otroštvu ranjenih fanta in dekleta, za katero se zdi, kot da bi se dogajala v nekem drugem, začaranem svetu, a je še kako resnična; tudi žalostna, a vendar predvsem optimistična, z upanjem, da se bo kljub vsemu vse dobro izteklo. Bralec pa se ob koncu knjige zave sreče, ki jo nudi snidenje dveh sorodnih duš, ki se odločita, da bosta skupaj nadaljevali pot skozi življenje - in to z eno samo obljubo - da bosta enostavno le skupaj. Da bosta druga drugi nudili tudi oporo in si pomagali, je že drugotnega pomena.

★★★★☆

P.S. Kljub vsem lepim besedam, ki sem jih napisala, knjigi ne morem prisoditi petih zvezdic. Romanu vseeno nekaj manjka... Ali pa je nečesa preveč... Kaj je to, ne vem. Vsekakor pa je nekaj, kar se odraža v razliki med Vzhodom in Zahodom; razliki v razmišljanju ter tradiciji ljudi na daljnem Vzhodu in nami, ki smo rojeni in vzgojeni tu na Zahodu.

Banana Yoshimoto

(Foto: © Fumiya Sawa, Diogenes)

Yoshimoto, Banana
Der See
iz japonščine v nemščino prevedel: Thomas Eggenberg
Diogenes Verlag AG Zürich, 2014
221 strani
ISBN 978 3 257 06897 9