Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore I

Ker nočem biti prevelik tsundoku - tisti, ki ste prebrali moj zapis o obisku japonske knjigarne, že veste, da je to japonska beseda za ljudi, ki nakupijo toliko knjig, da jih vseh v svojem življenju nikakor ne bodo uspeli prebrati - sem razvila posebno varovalno metodo, ki mi vsaj v določeni meri prepreči preveliko kopičenje e-knjig na bralniku.
Preden knjigo, ki me mami, kupim, si namreč na svojega kindla naložim brezplačno "Leseprobe" ali "Sample", ki ga ponuja založnik. Pri Amazonu so to vedno začetne strani knjige. Če mi je potem, ko sem ta brezplačni odlomek prebrala, knjiga še vedno všeč in si jo še vedno želim na vsak način prebrati, napoči čas za njen nakup.

Brezplačni odlomki knjig so različno dolgi.
Pri prvem delu najnovejšega romana Harukija Murakamija, Kishidanchõ goroshi, v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore; po slovensko bi lahko rekli Umor komandanta, obsega okrog 50 strani.

In kaj je bilo na teh straneh tako zanimivega, da me je - sicer ne prevelike navdušenke nad tem znanim japonskim pisateljem - prepričalo, da sem prebrala celotni prvi del romana?

Prva stvar je vsekakor glavni junak romana, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec. Po nekaj prebranih Murakamijevih knjigah zdaj že vem, da je to njegov značilni moški junak: umirjen in zadržan, pozoren in ljubezniv, vljuden in z okusom. Prav gotovo je kot takšen tudi prispodoba za pisatelja samega - vsaj tako sem ga jaz spoznala in sicer iz njegovih esejev, zbranih v knjigi Von Beruf Schriftsteller. 

Glavni junak romana pa je tokrat po vrhu vsega še slikar, zaradi česar mi je bil še bolj simpatičen.

In s tem smo že pri drugem razlogu, zaradi katerega so mi bili začetni odlomki romana tako zelo všeč. Likovna umetnost - pa čeprav gre v tem primeru v veliki meri za slikanje portretov, ki vsaj v začetnem delu knjige služijo le dokaj banalnemu načinu preživljanja glavnega junaka, je to vedno tema, ki me pritegne.

Tretja stvar, ki me je navdušila, je bilo življenje v hribih, ki si ga je po sili razmer privoščil glavni junak romana. Odmaknjeno in samotno (a vendar še zdaleč ne osamljeno) je bilo; sredi gozdov, s šintoističnim šrajnom v neposredni okolici in s pogledom na gore - včasih pa tudi na morje v daljavi. Zanimivo in tako zelo prikladno za slikanje ter poslušanje opernih arij. V romanu je namreč poleg likovni veliko pozornosti namenjeno tudi glasbeni umetnosti, še posebej operi.

Vse to se najde že v prvih poglavjih romana in je odlična zasnova za njegovo nadaljevanje. V nadaljevanju se razvije izredno zanimiva zgodba. Usode junakov se skrivnostno povezujejo. Pomembno vlogo imajo slike - posebno tista naslovna, o "umoru komandanta", ki je naslikana v japonskem stilu, z japonskimi figurami, a namiguje na dogajanje v Mozartovi operi Don Giovanni. To o tej usodno pomembni sliki že lahko napišem, ne da bi razkrila kakšne skrivnosti, ki bi vam lahko pokvarila užitek pri branju knjige.

Pomembne so tudi barve, tako na slikah kot v naravi, barve avtomobilov in oblek, pa tudi belina razkošne vile na drugi strani doline skupaj z njegovim skrivnostnim, nesramno bogatim belolasim lastnikom, ki ima na dogajanje v romanu velikanski vpliv. Pravzaprav je Menshiki - njegovo ime bi lahko prevedli v "Brezbarvni"- tisti, ki poganja zgodbo romana; glavni junak je za kaj takega preveč pasiven.

Prvi del najnovejšega Murakamijevega romana ima podnaslov: Eine Idee erscheint ali Ideja se pojavi in v tej Ideji se skriva tisto, kar najdemo v vsakem Murakamijevem romanu - tisto, zaradi česar mi njegove knjige ponavadi niso tako zelo všeč. Mislim na nadnaravno dogajanje.
A glejte no, to nadnaravnost (ali surrealizem ali japonski magični realizem) sem tokrat z lahkoto - da ne rečem skoraj z užitkom - pogoltnila. Pa čeprav se mi ob njej ponavadi spahuje, če ne celo sili na bruhanje, vedno pa povzroča slabost in vzbuja veliko željo, da bi knjigo odložila.

Die Ermordung des Commendatore I -
- trenutno na 6. mestu lestvice Spieglovih uspešnic

V romanu Die Ermordung des Commendatore je v nasprotju s tem, kar obeta naslov knjige, izredno malo akcije. A je zgodba kljub vsemu izredno napeta! Konci poglavij, ki imajo, mimogrede, izredno zanimive naslove, so kot cliffhangerji, in tudi zaradi njih sem knjigo le težko izpustila iz rok.

Poleg tega je zgodba začinjena še s precejšno mero "Geschlechtverkehr"-ja, kakor se s to zanimivo nemško besedo ("spolni promet") označuje spolne odnose, ki jih ima glavni junak z dvema ženskama. Imenuje ju zgolj prijateljici in sta v knjigi, tako kot on sam, brez lastnega imena. Spolnosti je v romanu res veliko, kar pa konec koncev ne bi smelo biti presenetljivo, saj hiša v samoti ni primerna samo za slikanje in poslušanje glasbe, globoke pogovore in razmišljanje, ampak je lahko tudi udobno ljubezensko gnezdece.

Knjigo sem od prve pa do zadnje strani brala z velikim užitkom. Zdelo se mi je, da je vse na pravem mestu - kar mogoče kaže celo na to, da bom na koncu postala še pravi Hurakist. Ha, kdo bi si mislil!

Najbolj mi je bil všeč opis nastajanja likovne umetnine. Bralci lahko preko napisanega spoznamo, kako veliko truda je potrebno, da nastane nekaj lepega in novega. Jasno postane s kakšnimi težavami se rojeva nov stil slikanja. Tukaj ni naključij. Likovni izdelek, ki ga lahko imenujemo umetnina, se človeka globoko dotakne in ga spremeni v nekaj boljšega. Ga ne žali in ne provocira. Vse to postane ob prebiranju Murakamijevega romana (in v luči nedavnih dogodkov na slovenski umetniški sceni) še kako jasno.

O zadnjem romanu Harukija Murakamija torej lahko pišem samo dobro.

Edino, kar me je mogoče nekoliko motilo, je bilo le to, da so se nekatere stvari v pripovedi prelahko in prehitro uredile. Deklica in njeni starši so na primer prehitro privolili v to, da se naslika njen portret. Gradbena firma je kar preveč hitro prišla na odročni kraj in se lotila izkopavanj. Slikar je v sosednjem mestu kar prelahko dobil delo kot vodja slikarske delavnice in učencev, ki so se želeli naučiti slikanja - otrok in odraslih, je bilo glede na odročnost kraja sila veliko. A to so malenkosti in zaradi njih moje zadovoljstvo ob branju knjige ni prav nič manjše.

V vsakem primeru komaj čakam na izid drugega dela knjige! V Nemčiji so se namreč odločili, da obsežni roman na blizu 1000 straneh, izdajo v dveh delih. Prvi del, ki sem ga ravnokar prebrala, in je bil izdan v januarju, se konča brez pravega zaključka. Mnogo v prvem delu zasnovanih odnosov med osebami ostaja zapleteno nerazrešenih, veliko skrivnosti čaka, da se jih razjasni v drugem delu. Že iz tega prvega dela pa je jasno, da gre za izredno kompleksno delo, ki nudi bralne užitke na različnih nivojih dogajanja.

Drugi del romana, s podnaslovom Eine Metapher wandelt sich ali Metafora se spremeni, naj bi v Nemčiji izšel v aprilu 2018. Prej ali slej - tako kot vsi ostali Murakamijevi romani prevedeni v nemški jezik - v 6 milijonski nakladi.

Zanima me, v kakšni obliki bomo roman dobili v slovenskem prevodu. Prepričana sem, da prevajalec že pridno dela. Bo roman izšel v eni ali dveh knjigah? Kaj bo naslikano na prvi strani? Mogoče kar naslovna slika, eden izmed portretov ali pa prečudovita gorska pokrajina, kjer večinoma poteka dogajanje? Lahko pa bi bila upodobljena tudi Ideja.

Kakorkoli že, vse bo v redu, le roman naj čimprej pride na naše knjižne police:) 

V angleškem prevodu bo knjiga izšla v novembru 2018.

★★★★★

Haruki Murakami
(1949)
(www.dumblittleman.com)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band I
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
480 strani
ISBN 978-3-8321-8988-4