A kaj ko nikakor ne morem mimo tega, da ne bi napisala, da sem med branjem romana Ivana pred morjem, Veronike Simoniti, imela občutek, da berem nekaj, kar že poznam, nekaj kar sem nekoč nekje že brala, nekaj, kar mi ne bo prineslo nič novega.
Knjiga me je spominjala na roman Figa, Gorana Vojnovića. Tudi tam imamo hišo, ki je po smrti enega od starih staršev ostala prazna in je povod najrazličnejših spominov ter dobrodošla podlaga za družinsko zgodbo treh generacij.
Knjiga me je spominjala tudi na roman Olga, Bernharda Schlinka. Tudi tam glavna junakinja piše pisma in čaka nanje; le-te potem nekdo naključno odkrije in prebere, kar je potem vzrok za najraznovrstnejša razmišljanja in predvidevanja.
Zaradi fotografije noseče Ivane je nemogoče, da ne bi pomislila na roman Draga Jančarja, In ljubezen tudi. Jančarjeva fotografija je bolj običajna in manj šokantna kot ta od Veronike Simoniti, a zgodba, ki se vije okrog Jančarjeve, je precej bolj globoka in ganljiva ter manj predvidljiva od tiste, ki jo razrešuje prvoosebna pripovedovalka iz romana Ivana pred morjem.
Ja, in ko smo že pri neimenovani prvoosebni pripovedovalki, Ivanini vnukinji ... s svojim zoprnim francoskim možem je takšna, kot bi pobegnila iz katerega od romanov Brine Svit.
V romanu Kameno seme, ki ga je Veronika Simoniti napisala pred približno petimi leti, je bil njen stil pisanja izredno čist in jasen, skoraj sterilen. Vsaka beseda je bila skrbno izbrana in postavljena na natančno premišljeno mesto. Tega v tem zdajšnjem romanu nisem zasledila ali občutila, čeprav je način pisanja še vedno izredno dovršen. Pa ne vem ali je to nekaj dobrega ali nekaj slabega - ne vem, ali mi je bil stil pisanja v Kamenem semenu ljubši od tega v Ivani pred morjem. Vsekakor pa je tokrat dogajanje izredno zgoščeno in koncentracija dogodkov je velika. Prevelika. Vendar pa,... kako bi sicer na manj kot dvesto strani romana stisnili življenjske zgodbe treh žensk iz treh generacij z vsemi burnimi zgodovinskimi okoliščinami, ki so jim bile izpostavljene.
Uf, recenzije knjig, za katere menim, da zaslužijo tri zvezdice, res najtežje napišem. Kajti knjiga Veronike Simoniti, Ivana pred morjem, nikakor ni slaba knjiga. Imamo zgodbo, ki pritegne in imamo protagoniste, ki so verodostojni. Moj najljubši je partizan umetnik:) Tudi stavki pripovedi gladko tečejo, lepo zvenijo in veliko povedo. Fajn.
A romanu vseeno nekaj manjka. Iz knjige kljub vsemu seva nekakšna praznina. Votlost. Mogoče zato, ker je vse tako zelo predvidljivo, dolgočasno in že tolikokrat videno, oziroma prebrano. A konec koncev, tudi zgodbe večine resničnih ljudi so takšne - navadne.
Takšne ostanejo četudi so ovite v bleščeč in vsekakor čudovit ovojni papir slovenskega jezika v njegovi najboljši obliki.
★★★☆☆
 |
| Veronika Simoniti (vir:https://veronikasimoniti.wordpress.com/2018/04/27/uber-die-autorin-in-deutsch/) (foto:BoBo) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)