Arthur Schnitzler: Sanjska novela

Uf, s kakšno lahkoto me je Arthur Schnitzler (1862-1931) že na prvi strani Sanjske novele prestavil na Dunaj ob začetku prejšnjega stoletja in mi v samo nekaj stavkih orisal idilično družinsko življenje - v vsem njegovem bogastvu ali pa v vsem njegovem, skoraj neznosnem kiču.

"Ura je devet," je rekel oče, "treba bo spat." Ko pa se je sklonila k otroku še Albertina, sta se roki staršev srečali na ljubljenem čelu, in nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku, je pospremil pogled, ki sta si ga izmenjala. Vstopila je gospodična in opomnila malo, naj staršema vošči lahko noč; ubogljivo je vstala, ponudila očetu in materi ustnice, našobljene za poljub, in se mirno prepustila gospodični, ki jo je odpeljala iz sobe. Fridolin in Albertina, ki sta zdaj ostala sama v rdečkastem soju viseče svetilke, pa sta nemudoma zopet povzela že pred večerjo načeti pogovor o včerajšnjem plesu v maskah.

Tisti nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku.... in to, da sta povzela že prej načeti pogovor..., lepo povedano. 

A družinska idila je, seveda, samo površinska. Arthur Schnitzler je bil znan po tem, da je v svojih literarnih delih odpiral neprijetne teme, ki so nemalokrat razburkale okorno, neiskreno in zlagano dunajsko visoko družbo. Brez zadržkov je pisal o erotiki in spolnosti, o prostituciji, ki ni vedno samo zgodba o izgubljenih ženskah iz razvpite ulice, o nezvestobi.

Pri Fridolinu in Albertini iz zgornjega odlomka, je bilo tisto, kar je vodilo pod površino njunega zglednega zakonskega odnosa, pogovor o plesu v maskah prejšnji večer. Izkaže se namreč, da imata oba zakonca neizživete erotične fantazije, da sta oba vsaj kdaj sanjarila o moškem ali ženski, ki nista bila njuna mož ali žena. Pri Albertini se to najpogosteje kaže v sanjah (hej, saj smo v času, ko je bil Sigmund Freud zelo popularen); pri Fridolinu pa v njegovih nočnih blodnjah po Dunaju.

Ko se zakonca pogovorita o včerajšnjem plesu v maskah in še o dogodkih z lanskoletnega letovanja na Danskem, ki niso ravno takšni, da bi se z njimi zgledni zakonci lahko hvalili, se Fridolin, malo razburjen in razočaran, odpravi k umirajočemu dvornemu svetniku, kjer ga preseneti - vsaj sam sebi to zatrjuje, ravnanje svetnikove hčerke, ki mu izpove ljubezen; nato zaide v razvpito ulico k ženski, ki je v bistvu najbolj prijetno, celo najnedolžnejše bitje od vseh; nakar sledi še tisto najbolj čudno. Znajde se v hiši, kjer se zbira skrivnostna druščina moških in žensk, oblečenih v nune in menihe, ki tekom večera odvržejo vsa svoja oblačila razen mask in plešejo in počnejo, kar že počnejo. Tam ga sramote in ponižanja reši neznana gola, a z masko zakrita ženska.

V tej sanjski noči in še v naslednjem dnevu ima Fridolin dovolj časa, da občuti in se sooči z globljimi plastmi in temnejšimi odtenki družbe. Ob tem pa se mu tudi njegovo lastno življenje pokaže v povsem drugačni luči. Zlagano in neiskreno je. Vendar pa - kakor pravi njegova žena Albertina ob koncu novele: "... resničnost neke noči, in celo resničnost vsega človeškega življenja, ne pomeni hkrati tudi njegove najgloblje resnice."

Novela poleg psihološke analize nekega zakonskega odnosa, omogoča tudi enkraten vpogled v dunajsko meščansko življenje tistega časa. 

Posebno zanimiv se mi je zdel opis Fridolinovega delovnega dne. To je bil delavnik zdravnika, ki je bil zaposlen v bolnišnici, poleg tega pa je imel še svojo zasebno prakso - v Sloveniji bi ga zmerjali z "dvoživko". Delati je začel zgodaj zjutraj, končal pa je ponavadi šele pozno zvečer, a še takrat ne povsem, saj je vedno ostala "pripravljenost", zaradi katere so ga lahko kadarkoli poklicali na dom h kakšnemu od bolnikov, če se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Užival je spoštovanje in vedno je imel čas za umirjen zajtrk z družino in dovolj dolg odmor za kosilo. Iz novele je jasno razvidna organizacijska shema zdravstva in sicer do takšnih podrobnosti, da sem izvedela celo to, kolikokrat na dan in kako je v bolnišnici potekala vizita in koliko bolnikov je dr. Fridolin pogledal v dveh urah svoje popoldanske zasebne prakse. Osem:) 

Sanjska novela Arthurja Schnitzlerja je čudovita psihološka študija najintimnejših medčloveških odnosov, ki so večni in vedno aktualni, obenem pa tudi krasna upodobitev vsakodnevnega življenja (višjega) srednjega razreda na Dunaju pred nekaj več kot stotimi leti.

Zelo zanimivo branje, ki mi je odkrilo še enega pisatelja, ki ga do sedaj nisem poznala, a ga bom kmalu prav gotovo spet brala.

Po noveli je slavni Stanley Kubrick (2001: Odiseja v vesolje) posnel svoj zadnji film, Eyes Wide Shut, s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman v glavnih vlogah. Dogajanje je namesto na Dunaj ob prelomu v 20. stoletje postavljeno v sodobni New York.