Arthur Schnitzler: Pozna slava

Eduard Saxberger, glavni junak Schnitzlerjeve novele Pozna slava, je okrog sedemdeset let star gospod z Dunaja (spet smo tam in spet smo na začetku prejšnjega stoletja), neporočen in brez otrok, ki že več kot petintrideset let dela kot uradnik. Njegovo življenje je mirno. In dolgočasno. A ni bilo vedno tako. V mladosti je tudi pesnil in celo izdal svojo pesniško zbirko z naslovom Popotovanja. Ampak saj veste - umetniki in vsi ostali - kako je s tem. Že samo zaradi naslednjega odlomka je novelo vredno prebrati.

"To je pač stara zgodba. Na začetku nam je dovolj lastno veselje pri ustvarjanju in udeleženost nekaj malega tistih, ki nas razumejo. Toda končno, ko vidiš, kaj vse se uveljavlja poleg tebe, si pribori ime in celo slavo - bi vendarle rad, da slišijo in cenijo tudi tebe. Takrat pa potem pridejo razočaranja! Nevoščljivost nenadarjenih, lahkomiselnost in zlonamernost recenzentov in potem strašna otopelost množice. Postaneš utrujen, utrujen, utrujen. Imel bi še veliko povedati, toda nihče noče poslušati, nazadnje pa celo sam pozabiš, da si bil nekoč eden tistih, ki so hoteli ustvariti nekaj velikega, ki so morda celo ustvarili nekaj velikega."

A vse kaže, da bo ostareli pesnik kljub vsemu doživel nekaj slave, pa čeprav bo to le pozna slava. Neko popoldne se namreč pri njem oglasi mladenič - predstavi se kot pisatelj, in pove, kako navdušen je nad njegovo, pred več kot trideset leti izdano in že popolnoma pozabljeno pesniško zbirko. Saxbergerja tudi prosi, da bi ob priliki enkrat posvetil kakega od svojih prostih popoldnevov (mladenič se zelo izbrano in spoštljivo izraža) umetniškemu krožku mladih ljudi z imenom Navdušenje, ki se vsak večer srečuje v eni od dunajskih kavarn. Eduard Saxberger je ganjen in z veseljem privoli.

Tako se začnejo srečanja med ostarelim pesnikom in druščino mladih in ambicioznih umetnikov, ki imajo občutek, da so zapostavljeni in premalo cenjeni. Srečanja so polna spoštovanja in občudovanja do Eduarda Saxbergerja, ki tako končno vsaj enkrat v življenju postane slaven in pridobi časti, ki mu menda pripadajo.

Vendar pa..., da ne bi preveč pričakovali. Zgodba gre po sledeh, ki jih je pustil zgornji odlomek iz knjige. Slava je opoteča, le redko takšna, kakršno si je slavljenec zamišljal. Ravnodušnost boli - pa naj bo v obliki vljudnostnega aplavza ali novičke v časopisu. Floskule in brezbrižne pripombe zadenejo globoko in naredijo težko popravljivo škodo. Tako otopelost lahko vzbudi celo olajšanje in neke vrste zadovoljstvo. A pri vsem skupaj je najhuje to, da tudi ustvarjalnost in prožnost duha s staranjem pešata in besede se kar ne morejo več povezovati v lepe stavke ter tekoče rime.

Vse to in še mnogo več je Arthur Schnitzler mojstrsko zaobjel v svoji, šele pred kratkim odkriti noveli Pozna slava. Njegova žena jo je do zadnjega varovala pred javnostjo, pravijo da zato, da bi zanjo iztržila kar najvišjo ceno. 

Naj na tem mestu omenim, da je neobjavljena zapuščina tega, vedno visoko cenjenega in slavnega židovskega literata doživela svojevrstno usodo. 

Arthur Schnitzler je umrl leta 1931 in tako ni doživel nacističnega preganjanja židov, so pa to doživele njegove knjige, ki so bile med tistimi, ki so gorele ob Hitlerjevem čiščenju knjižnic in knjigarn. Neobjavljeno zapuščino Arthurja Schnitzlerja, med katero je bila tudi novela Pozna slava, so sorodniki s pomočjo britanskega študenta na Dunaju, Erica Blackalla, in britanske ambasade leta 1938 po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu uspeli rešiti - v kartonskih škatlah, zapečatenih z britanskim žigom, so jo poslali v Cambridge. Pozna slava je bila tako leta 2014 "na novo odkrita" in prvič objavljena. Samo leto pozneje pa smo jo v prevodu Jerneje Jezernik dobili tudi v slovenskem jeziku.

Arthur Schnitzler
(1862-1931)

S tem (zaenkrat) končujem z zapisi o Arthurju Schnitzlerju in njegovih delih. Prebrala sem vse njegove novele, ki so (bile do sedaj) prevedene v slovenski jezik. K branju vabim tudi vas. Meni so polepšale poletni dopust.