Niklas Natt och Dag: 1793

Številka 1793 z naslova knjige je seveda letnica. V to leto je namreč postavljeno dogajanje kriminalnega romana švedskega pisatelja Niklasa Natta och Daga.

Kaj se je v tem letu dogajalo v Franciji, je več ali manj znano. Minila so že več kot tri leta, odkar je padla Bastilija in francoska revolucija je bila v polnem teku. Giljotina je že utečeno opravljala svoje krvavo delo. Ravno v tem letu so obglavili kraljico Marijo Antoinetto.

Kako pa je bilo v tem času v Stockholmu in na Švedskem, ni tako splošno znano. Če ste brali pred leti tudi v Sloveniji izredno priljubljen zgodovinsko-ljubezenski roman Annemariee Selinko, Désirée, (ali pa ste si ogledali istoimenski film z Marlonom Brandom v vlogi Napoleona), potem veste, kaj se je dogajalo na Švedskem kakšnih 20 let pozneje. Naslovna junakinja - nesojena Napoleonova ljubezen, se je namreč po spletu naključij znašla na Švedskem in se povzpela celo do prestola. 

A v devetdesetih letih 18. stoletja je mladi Napoleon šele začel graditi svojo vojaško in politično kariero; na Švedskem pa je vladal kralj Gustav III. Ta se je podobno kot vsi takratni evropski vladarji bal, da bi se francoska revolucija razširila tudi v njegovo deželo. Pri oceni politične situacije na Švedskem pa se je nekoliko uštel. Menil je, da je - podobno kot v Franciji, preprosto ljudstvo tisto, ki bi mu lahko škodovalo, vendar pa so bili  na Švedskem plemiči tisti, ki so kovali zaroto proti kralju. Gustava III so v marcu 1792 na plesu v maskah v kraljevski operi v Stockholmu ubili predstavniki plemstva. 

Mimogrede, ta dogodek je služil kot navdih Verdiju za njegovo opero Ples v maskah. 

Švedska se je po umoru kralja znašla v veliki politični krizi. V deželi je zavladal kaos. Različne politične frakcije so se borile za moč in prevlado. Gospodarstvo je pešalo. Da denar ljudi ne bi romal v žepe tujih trgovcev, so prepovedali, da bi se ljudje pisano in bogato oblačili. Obleke so morale biti preproste, brez okraskov, sive barve. Zapoved takšnega oblačenja je bila seveda izredno neumna odločitev, ki ni prav nič pomagala k boljšemu gospodarskemu položaju Švedske. Kakor tudi ni imela nobenega pozitivnega učinka prepoved pitja kave. Ta napitek je ravno v tem času postal izredno priljubljen, oblast pa ga je prepovedala, da bi preprečila zbiranje ljudi, posedanje ob kavi in kovanje zarot.

Ta nemirni in nevarni čas v Stockholmu je Niklas Natt och Dag izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana 1793.

(vir: https://www.selmastories.se/artikel/ska-vi-ga-en-promenad-genom-stockholm-som-det-sag-ut-1793-du-och-jag/)

V odpadnih vodah manufakture za predelovanje mesa, med razpadajočimi živalskimi ostanki, najdejo truplo mladega moškega. Truplo je brez nog in rok, z iztaknjenimi očmi, polomljenimi zobmi in odrezanim jezikom, uničenimi ušesi. Že pri površnem pregledu trupla je jasno, da so bile amputacije narejene postopno in premišljeno, z dovolj vmesnega časa, da so se rane lahko zacelile in da je bilo trpljenje žrtve ob odstranjevanju udov kar največje. Anestezije takrat še niso poznali.

Primer umora raziskujeta Cecil Winge in Jean Michael Cardell. 

Mickel je birič ali nekakšen policist nižjega ranga (kot bi ga mogoče označili v današnjem času). V vojni, ki jo je zgoraj omenjeni Gustav nekaj let pred tem začel proti Rusiji, je izgubil roko in svoj PTSD utaplja v alkoholu. Še vedno pa je močan mož, silak, ki si dodaten denar služi kot "venmetač" v krčmi. Njegova proteza - lesena roka, je orožje, ki ubija; povzroča pa mu tudi velike težave, saj so fantomske bolečine v udu, ki ga ni več, pogosto neznosne.

Cecil Winge je pravnik, ki s svojo inteligenco in pragmatizmom kazniva dejanja, ki jih raziskuje, vedno spretno razreši. Ob tem se že ubada z mislimi in prepričanji, ki so za forenziko 18. stoletja še nekaj povsem neverjetnega. Meni namreč, da vseh umorov ni metati v isti koš. Winge že loči med naklepnim in nenaklepnim umorom, kar je bilo za pravo 18. stoletja še nekaj neločljivega, takšnega, ki zasluži enotno smrtno kazen z obglavljenjem, z nekaj mučenja pred tem. 

A kakor je Cecil Winge zelo uspešen kriminalist, se njegovi dnevi žal iztekajo. Boleha namreč za tuberkulozo, ki je že v zadnjem stadiju bolezni. Ves bled in suh je, nenehno kašlja in krvavo izkašljuje. Tisto, kar ga še drži pri življenju, je želja, da bi razrešil še ta zadnji primer in priskrbel pravico mlademu moškemu, ki so ga grozovito mučili in umorili. 

Kriminalna zgodba je zanimiva in napeta. Veliko je drobnih presenečenj in lažnih namigovanj, ki pa me niso jezile. Ena izmed stranpoti zgodbe je tako široka, da sem skoraj izgubila pregled nad zgodbo, a sem bila potem, ko se je izkazalo, kako nepomembna je za potek dogajanja, vseeno zelo hvaležna zanjo. 

Vznemirljiva zgodba romana v zgodovinsko zanimivem obdobju že zadostuje za to, da je knjigo vredno prebrati. A knjiga ponuja še nekaj, kar zadnje čase privlači številne bralce kriminalk, da vedno znova posegajo po romanih, ki jih pišejo skandinavski avtorji. Tudi za roman 1793 je namreč značilna tipična severnjaška temačnost. Ker je dogajanje postavljeno v 18. stoletje, je ta lahko še dodatno poudarjena. Med branjem sem bila vesela, da berem knjigo in ne gledam filma, ki bi bil posnet po tej knjigi. Moji možgani so bili namreč na odsekih, kjer sem brala o grozljivih in mučnih stvareh, prikladen filter, ki me je zavaroval pred preveč živimi slikami; moja fantazija je ohromela in mi preprečila preveč nazorne predstave mučenj in drugih grozodejstev, ki jih je v knjigi kar nekaj in so dokaj natančno opisane.

V romanu 1793 ni samo temačno in mrzlo, v Natt och Dagovem Stockholmu  je tudi vse umazano, prekrito z blatom in urinom, povsod nenehno smrdi - po razpadajočih truplih, a tudi po železu zaradi krvavih izločkov tuberkuloznega bolnika. Nekateri od nastopajočih so prisiljeni lizati blato s škornjev, drugi jesti svoje iztrebke, da bi lahko preživeli; nekatere silijo plesati do smrti, da bi ukrotili njihovo odločnost, drugim lug razžira obraz in okončine prav do kosti. Takšne stvari so v romanu 1793 pogoste in mogoče je z njimi pisatelj vseeno nekoliko pretiraval. No, preveč moteče vendarle niso bile.

Vsem grozodejstvom nasproti je pisatelj namreč kljub vsemu postavil tudi precej pozitivnih in celo lepih stvari. Najboljša med njim je vsekakor pripravljenost preiskovalcev umora, da prideta zadevi do dna, čeprav to ne bi bilo ravno nujno potrebno in poskrbita za pravičnost. Imamo pa tudi prostovoljno žrtvovanje življenja za življenje drugega in imamo ljubezen, ki pošast spremeni v človeka - četudi ta preobrazba ne vzdrži preveč dolgo. Lepe pa so tudi večerne in jutranje slike Stockholma, mesta med mostovi.

Švedski pisatelj Niklas Natt och Dag je bil rojen leta 1979. Če bi njegov priimek prevedli v slovenščino, bi se glasil Noč in dan. Je potomec ene najstarejših švedskih plemiških družin. Za Bavarsko RTV je, malo za šalo in malo zares, povedal, da so njegovi predniki, ki so bili vedno vojaki, v 17. stoletju, v času tridesetletne vojne, ropali po Nemčiji in si prikradli veliko denarja. To bogastvo je  potem v naslednjih generacijah izpuhtelo in Niklas Natt och Dag se mora preživljati z lastnim delom (Kako hudo... :) Do nedavnega je bilo to novinarstvo. Glede na uspeh, ki ga je doživel njegov prvenec, 1793, tako na Švedskem kot tudi drugod po Evropi, pa bo lahko od zdaj naprej živel od pisanja knjig. Na knjižnih policah je namreč že drugi primer Wingeja in Cardella, tokrat z naslovom 1794.

Roman Niklasa Natt och Daga, 1793, je prav fina skandinavska zgodovinska noir kriminalka.

★★★★☆

Niklas Natt och Dag
(vir: piper.de)