Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else

Zaradi novele Poročnik Gustl je Arthur Schnitzler izgubil vojaške čine in mesto Oberarzta v rezervni sestavi avstro-ogrske vojske. Z novelo naj bi namreč vojaški časti domovine prizadel veliko in nepopravljivo škodo. Kaj takega si danes težko zamislimo, a dunajska družba tistega časa je bila okorna in zlagana, navidezni časti je pripisovala prevelik pomen. To se je zgodilo leta 1900.

Približno dvajset let pozneje je Arthur Schnitzler napisal še eno novelo, tokrat z naslovom Gospodična Else. V slovenskem prevodu sta obe deli izšli v isti knjigi, kar je bila pravzaprav logična odločitev. Noveli sta si namreč podobni - pišeta o na nek način podobnih stvareh, le da ena z moškega, druga pa z ženskega vidika.

                                                                

Tisto, kar obe noveli najtesneje povezuje in je vidno že na prvi pogled, pa je pripovedovanje v obliki monologa. Poročnik Gustl in gospodična Else nam v svojem monologu razkrijete vse svoje misli - tako tiste, ki so preoblikovane na takšen način, da so primerne za zunanji svet, kakor tudi tiste, ki si jih upata priznati le sama sebi. Na takšen način dobimo enkraten vpogled v osebnosti glavnih junakov, obenem pa tudi v širšo družbo okoli njiju. Zelo fajn. Mi je bilo všeč. 

Gustl je aroganten, napihnjen in razuzdan mlad moški, Else pa je spogledljiva, nečimrna, a inteligentna mlada lepotica. 

Tako Gustlu kot Else se tekom pripovedi nenadoma zgodi nekaj, kar izzove njune moralne norme in ju postavi pred velik izziv in vprašanje, kako naprej. Z njunim lahkotnim in brezskrbnim življenjem je v trenutku konec. Pri Gustlu je to nekaj smešnega in z današnjega vidika nepomembnega; pri Elsi pa nastopi dilema, ki jo prav lahko in pogosto srečamo še danes. Zaradi družbe in časa, v katerem živita, sta zaradi tega soočena z nič manj kot smrtjo. Oba sta namreč v takšni stiski, da se zdi edini možni izhod le samomor.

In zdaj sledi najboljši del:) Soočena z bližino smrti, se Gustlu in Else odprejo oči za vse zlaganosti, ki spremljajo njuni življenji in življenja ostalih ljudi. Ob nenehnem premišljevanju in premlevanju dogodkov se približata tako liberalnim stališčem, da bi se z lahkoto vživela v današnji čas. Otreseta se okov zaostale Avstro-Ogrske, ki je izgubila korak s sodobnim svetom. 

Arthur Schnitzler je bil preroški. Dobro je poznal takratno družbo, dobro je poznal ljudi svojega časa in iz tega je pravilno sklepal o tem, kar bi bilo potrebno spremeniti in o tem, v katero smer bo šel svet v naslednjih letih in desetletjih.

A Gustl in Else svojo preobrazbo doživita le v mislih in le ob soočenju s smrtjo. To je že veliko, a ne dovolj, da bi prišlo do kakšnih velikih in usodnih sprememb. Nihče od njiju se bistveno ne spremeni in družba ostaja enaka nazadnjaška, kot je bila prej. Else pa je kot ženska še dodatno prikrajšana in doživi usodo, ki je v romanih 19. in začetka 20. stoletja ponavadi rezervirana za ženske, ki so štrlele iz povprečja. Tukaj Arthur Schnitzler še ni imel poguma, da bi žensko obravnaval enakovredno moškemu - tako v njenih mislih kot tudi dejanjih - nekaj takega si je drznil storiti šele nekaj let pozneje v svoji Sanjski noveli.