Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

OMG! To pa ni knjiga za vsakogar. Tudi zame ne. Pa imam rada Harukija Murakamija in njegove romane. Kafka na obali je celo eden mojih najljubših romanov vseh časov.

Ne, s ptičem navijalcem pa ni šlo.

Kupila sem ga, ker sem želela prebrati enega od Murakamijevih dolgih romanov. Kupila sem ga v kombinaciji z zvočno izdajo, tako da sem ga malo brala in veliko poslušala. Prišla sem do konca, a ob tem zeeeelo trpela.

Roman je kot labirint, iz katerega tudi ob koncu nisem našla poti. Še več, za ves trud, ki sem ga vložila v branje, nisem dobila nobenega pravega zadoščenja. Tavala sem po labirintu, se zmedeno spraševala, kje sem, upala na izhod in srečevala številne nastopajoče, o katerih nisem vedela, kaj naj si mislim in kaj naj z njimi. Večinoma so me samo še bolj zmedli s svojimi zgodbami, ki so vse po vrsti krute, surove, brutalne in odsevajo največje zlo, ki ga človek lahko sreča v življenju. Ne samo enkrat, ampak vedno znova. Grozno.

Po tem, kar sem do zdaj napisala, si boste mislili, da sem mazohistka, ki uživa v trpljenju. Ne, nisem. V romanu so bile seveda tudi stvari, ki so me privlačile in vlekle naprej – zaradi njih sem vztrajala pri branju. Podnevi in ponoči. S slušalkami na ušesih ali s kindlom v roki.

Ena od prijetnih stvari v knjigi je glavni junak Okada Toru, prvoosebni pripovedovalec. Je tipični Murakamijev protagonist in ti so mi ponavadi všeč: miren, premišljujoč, bolj intro- kot ekstravertiran in prijazen, predvsem pa dobremu zavezan moški – svetla luč v nevarnem in pogosto zlobnem svetu. V tem romanu je to še posebno izrazito.

Zaplet je tudi lepo murakamijevski. Okada gre iskat svojega izgubljenega mačka in to je nekakšno okno v fantazijski svet, brez katerega v romanih Harukija Murakamija pač ne gre.

Okada Toru je poročen in trenutno brezposeln. Čez dan bere, posluša glasbo, kuha in gospodinji. Čaka, da se žena Kumiko zvečer vrne iz službe. Iskanje izgubljenega mačka pa ni edini zaplet romana. 

Zgodba se resnično zaplete, ko Okada povsem nepričakovano zapusti žena. Ne da bi kaj rekla, ne da bi kaj vzela s seboj – enostavno je šla in se ni več vrnila. In če hočete najkrajšo možno različico vsebine romana, naj povem, da se Okada v preostanku romana trudi ženo pridobiti nazaj. In tava po labirintu, podobno kot sem tavala sama. Srečava različne ljudi – resnične in fantazijske – in posluša njihove grozljive zgodbe, ki mu ne pomagajo prav veliko pri iskanju Kumiko in prizadevanjih, da bi jo ponovno pridobil zase.

Ne vem. Mogoče nisem dojela bistva romana. Mogoče nisem znala ceniti bogastva najrazličnejših razpršenih idej v zgodbi. Mogoče me je zlo, ki ga srečamo skoraj v vsakem poglavju, zaslepilo in nisem videla tistega, kar bi morala. Le kaj bi to lahko bilo? Ne vem.

A vere v Harukija Murakamija in njegove romane seveda nisem izgubila.