Eno izmed covid-19 nedelj sem preživela s Feliksom Krullom, eno pa z Johnom Singerjem Sargentom. Ne vem, katera je bila bolj prijetna:)
Covid-19 je vplival na dve stvari, ki me povezujeta s tem ameriškim slikarjem konca 19. in začetka 20. stoletja. Prva so muzeji, druga pa potovanja.
 |
| (vir:MET) |
Med korona pandemijo so bili muzeji in galerije po vsem svetu zaprti. Žalostno za potencialne obiskovalce, še huje za muzeje in galerije. Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku je bil ob tem še posebno hudo prizadet. Ravno v času, ko je bil tam višek epidemije, bi MET moral praznovati pomembno obletnico - 150 letnico odprtja. Vse prireditve povezane s tem in še mnoge druge so odpadle. A kakor je že od nekdaj jasno - to namreč, da je vsaka stvar za kaj dobra, je bilo zaprtje muzejev velika priložnost, da kulturne institucije poudarijo digitalno stran svojih zbirk.
Metropolitanski muzej se je ob tem zelo dobro odrezal. Ne samo to, da je marsikatera od njihovih umetnin zaradi covida-19 dobila digitalno predstavitev dostopno vsem, ki imajo internet, tudi različne publikacije, ki so jih izdali v preteklih letih, so v času korona epidemije postale prosto dostopne - med njimi tudi bilten, ki so ga leta 2000 izdali v čast Johnu Singerju Sargentu. Z veseljem sem ga prebrala, tisto nedeljo. Nekaj čez 60 strani čudovitih reprodukcij slik, ki jih imajo v MET-u, ob tem pa še nekaj besedila o slikarjevem delu in življenju. Vse je predstavljeno izredno pregledno in zanimivo. Publikacija je idealna za prvo resnejše srečanje s tem slikarjem - ravno pravšnja zame, tisto nedeljo:) Če pa želite prebrati še kaj več in poleg oljnih slik spoznati še njegove akvarele in risbe, si lahko ogledate še precej obsežnejši katalog njegovih del. Linka za obe publikaciji najdete ob koncu zapisa.
 |
| Sestre Wyndham Lady Elcho, Mrs Adeano, Mrs Tenant (vir:MET) |
John Singer Sargent je znan predvsem po svojih čudoviti portretih, večinoma žensk iz ameriške visoke družbe preloma 19. v 20. stoletja. Oglejte si samo sestre Wyndham. Kot šopek belega cvetja na razkošni zofi so, v ozadju nad njimi, komaj vidna iz teme, pa je še njihova mama, ki jih opazuje s portreta. Zaradi takšnih slik je bil Sargent v času svojega življenja zelo iskan in cenjen portretist; umetnostna zgodovina pa ga kot enega od "social painters" - ni preveč cenila. Po krivem je bil dolga desetletja po svoji smrti močno podcenjen.
To je zelo krivično, še posebno zaradi tega, ker nikakor ni bil samo portretist visoke družbe, ampak mnogo več. Posebno spreten je bil v slikanju akvarelov. Slikal je naravo, a v povsem neobičajni perspektivi. Na njegovih pokrajinskih slikah skoraj nikoli ni upodobljeno nebo. Sargent je ponavadi slikal od zgoraj navzdol in samo delček tistega, kar je želel upodobiti - samo košček travnika, gozda ali gorski potok le na mestu, ko se prebija preko ene od skal. Tukaj se kažejo impresionistične značilnosti njegovih del - mogoče lahko napišem še bolj natančno - tukaj se kaže vpliv Clauda Moneta, ki ga je Sargent dobro poznal in ga celo obiskoval na njegovem posestvu Giverny. Vrt v Givernyju je sicer poznan po tem, da so tam nastale ene najlepših in najprepoznavnejših Monetovih slik.
Čudoviti pa so tudi Sargentovi akvareli stavb, mostov, vodnjakov in fontan. Pogosto izgledajo že kot abstraktna umetnost, saj so naslikani s samo nekaj hitrimi potezami s čopičem, a vendar vedno povsem dovolj natančno, da opazovalec začuti tisto, kar je potrebno začutiti in dojame bistvo slike.
Neobičajni in za tisti čas provokativni so njegovi moški akti. Ob njih so se mnogi spraševali o Sargentovem zasebnem življenju, prijateljstvih in poznanstvih, a o tem ni veliko znanega. John Singer Sargent je bil zadržan človek, ki je užival v samoti, obdan z majhno, a izbrano družbo; a prijateljev mu kljub temu nikdar ni primanjkovalo - ne moških in ne ženskih.
Ko govorimo o akvarelih - še bolj pa o njegovih številnih risbah, ki jih hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku, pridemo do tiste druge stvari, ki je zdaj v času covid-19 dobila povsem drugačne razsežnosti, kot jih je imela še pred nekaj meseci. Mislim na potovanja, ki trenutno sploh niso mogoča, John Singer Sargent pa jih je imel v svojih genih. Dobesedno. Potoval je še preden se je rodil. Čeprav je ameriški slikar, je na ameriška tla stopil šele, ko je bil star 20 let; tam pa tudi nikoli ni ostal prav dolgo. Pogosto je bil na poti.
 |
| (vir:MET) |
Njegov oče je izhajal iz ene najstarejših ameriških družin in je bil po poklicu očesni kirurg, mati pa je izhajala iz filadelfijske trgovske družine. Leta 1855 sta predvsem zato, da bi si opomogla po smrti svoje prvorojenke, odpravila na potovanje po Evropi. Potovanje naj bi trajalo le kratek čas, a se je razvilo v nekaj stalnega. Sargentova mati Mary Newbold Singer je bila tista, ki si je želela takšno vrsto življenja - "nomadski način življenja", ga je imenovala. Pregovorila je svojega moža, da se je odrekel poklicnemu življenju, družina pa se je preživljala le s skromnimi prihodki, ki jih je dajala njena dediščina.
John se je tako rodil na potovanju, leta 1856 v Firencah, njegova sestra Emily pa leto pozneje v Rimu. Do leta 1870 se je rodilo sedem otrok, a otroštvo je preživela samo še Johnova 14 let mlajša sestra Violete. Družina je zime preživljala v najetih vilah v južnih krajih Evrope - v Firencah, Rimu ali Nici; poletja pa v gorski pokrajini Švice, Avstrije in včasih tudi Nemčije. Kraj bivanja so izbirali glede na klimo, ki naj bi bila najbolj po godu bolnim otrokom, pozneje pa tudi glede na to, kje bo najbolje za mladega Johna. Ta je namreč že v otroštvu kazal izrazit talent za slikanje, starša pa sta ga pri razvijanju te sposobnosti podpirala. Že kot trinajstletnik je slikal odlične pokrajinske akvarele in portrete svojih staršev; v muzejih, ki so jih redno obiskovali, pa je preslikaval stare mojstre.
Kratek medklic:
Takšen nomadski način življenja družine Sargent mi je dal misliti. Zbujal mi je ambivalentne občutke. No, vseeno bolj pozitivne kot negativne;), saj imam rada potovanja. Zamislite si, da leto za letom potujete, živite nekaj tednov ali mesecev v enem kraju, se potem preselite nekam drugam in tako obhodite celo Evropo, leto za letom in mesto za mestom, počasi in brez stresa, si ogledate to ali ono in greste dalje. Vrnete se v mesto, kjer ste pred časom že bili, srečate ljudi, ki jih že poznate in tam živijo ali pa spoznate nove ali pa se po naključju srečate s tistimi, ki potujejo tako kot vi in se mogoče z njimi celo domenite, da se v določen kraj ali na določeno turo, razstavo ali ogled podate skupaj. Nekaj zelo prijetnega je to. No, tako nekako je potovala družina Sargent - podobno kot marsikatera ameriška družina v tistem času.
Nomadski način življenja pa ima seveda tudi precej negativnih strani. Potujoči nimajo pravega doma, nimajo mesta, kjer bi lahko pognali korenine. Tudi tega, kako bi bilo s takšnim načinom življenja v primeru epidemije, kakršna je ta s covid-19, si ne upam misliti.
Poleg tega otroci ob takšnem načinu življenja nimajo stabilnega okolja za svoj razvoj in rednega šolanja. Za izobrazbo Johna Singerja Sargenta je skrbel kar njegov oče. Učil ga je aritmetiko, geografijo in glasbo. Tako mimogrede pa se je John naučil še gladko govoriti italijansko, francosko in nemško. A stari starši iz Amerike svojih vnukov vendarle nikoli niso videli...
Ko je bil John Singer Sargent star okrog 18 let je začel z resnim študijem slikarstva v Parizu. Bil je nadarjen študent, ki je ustvarjal slike, ki so jih cenili do te mere, da so bile marsikatere od njih razstavljene v pariškem Salonu. Če hočete spoznati, kako pomembno je bilo razstavljati v Salonu, preberite Zolajev roman Umetnina.
Potem pa je prišlo do škandala, ki bi Johna Singerja Sargenta skoraj stal uspešne slikarske kariere... Naslikal je spodnji portret.
 |
| Madame X (vir:MET) |
Nad sliko, poimenovano Madame X, so se zgražali kritiki in laična publika, Sargent pa je vedel, da je ta slika tisto najboljše, kar je ustvaril v življenju. Kritiki so menili, da je koža lepotice na platnu prebleda, izraz obraza aroganten, drža telesa pa preveč drzna. Mati modela je zahtevala, da se slika odstrani z razstave in Sargent je bil prisiljen sliko popraviti - desno naramnico obleke, ki je na originalni sliki zdrsela po rami navzdol, je - da bi slika zgledala bolj spodobno, naslikal nazaj na ramo, tako kot to lahko opazujemo na sliki danes. Zaradi razočaranja, ki ga je doživel s to svojo umetnino, se je preselil v London in potem tam živel bolj ali manj do konca življenja.
Če ni potoval! Ko se je bližal petdesetemu letu starosti, mu je bilo slikanja portretov dovolj - še več, portrete je začel sovražiti in znancem, ki so si vseeno še vedno želeli, da jih portretira, je namesto razkošnih oljnih slik ponudil le risbe - in ko je opravil svojo patriotsko dolžnost do domovine, s tem da je poslikal nekaj sten v knjižnicah in muzejih po Ameriki, se je ponovno podal na pot. Vrnil se je na mesta, ki jih je obiskal kot otrok - ponovno prepotoval Evropo, dodatno pa se je odpravil še na bližnji vzhod. Slikal je notranjost Hagije Sophije, muslimanske ženske in prerisoval hieroglife s sten staroegipčanskih templjev in grobnic. Slikal je stavbe in gondoljerje v Benetkah, a spet nekoliko drugače kot vsi umetniki pred njim - ozko in omejeno, skoncentrirano le na določen detajl, nikoli panoramsko.
Potoval je vse do začetka prve svetovne vojne, potem pa se je umaknil preko Atlantika in se zadrževal v Kanadi ali pa na Floridi. Še naprej je slikal akvarele in risal risbe.
V svojem življenju je naslikal okrog 900 oljnih slik in več kot 2000 akvarelov, neprešteto množico risb. To so težko predstavljive številke izredno kreativnega umetnika. Veliko njegovih del hrani Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku.
John Singer Sargent je umrl leta 1925 v Londonu za posledicami srčnega infarkta.
Umetnost lepša življenje. Biografije umetnikov navdihujejo.
Umetnost je tista, ki nam je v času karantene, samoosamitve in omejenega gibanja, krajšala ure in bogatila življenje.
Na to nikakor ne bi smeli pozabiti, ko se odločamo o tem, kakšno pomoč in spodbudo si v teh časih zaslužijo umetniki.
VIRA:
