Kirurg, dr. Strauch ima brata slikarja. Že dvajset let se nista srečala in pred dvanajstimi leti sta si zadnjič izmenjala pismi. Ker se hoče pobotati z njim, pošlje svojega praktikanta, študenta medicine, ki na kliniki opravlja famulaturo (tako se temu reče v Avstriji), da odpotuje k bratu in poizve, kako je z njim.
"Brat," je rekel [dr. Strauch], "je neporočen kot jaz. Je, kakor pravijo, človek premišljevanja. Vendar brezupno zmeden. V primežu greha, sramu, strahospoštovanja, očitkov, instanc - brat je tip sprehajalca, torej človek, ki ga je strah. Surovina. In ljudomrznik."
Študentova naloga je, da - ne da bi prebudil sumničenje, da je kakorkoli povezan z bratom zdravnikom - opazuje slikarja, opiše njegovo vedenje, potek njegovega dne; pridobi informacije o njegovih pogledih, načrtih, izjavah, sodbah.
Študent torej odpotuje v odročen gorski kraj z imenom Weng, kjer živi slikar. O svojih opažanjih in doživetjih, pa tudi lastnih premišljevanjih piše dnevnik. Knjiga je tako sestavljena iz 27-ih dnevniških zapiskov za 27 dni, kolikor jih študent preživi v Wengu; temu pa je dodanih še šest pisem, ki jih je študent napisal svojemu mentorju.
Med slikarjem in študentom se dokaj hitro razvije zaupno razmerje. Skupaj se sprehajata po gozdu in posedata v gostilni. Pogovarjata se in opazujeta ljudi. Izkaže se, da je slikar hudo bolan, tako fizično kot psihično. Ima hude glavobole in bolečine v nogah. Depresiven je. Človek nad prepadom. Razmišlja o smrti in samomoru. V življenju ne najde stvari, ki bi bila vredna njegovega napora. S svojim vedenjem in premišljevanjem ima velik vpliv na študenta, ki začne dvomiti o marsičem - tudi o tem, ali je izbral pravi poklic.
Dogajanje v knjigi je izredno temačno in pesimistično. Mrzlo. K temu pripomore tudi mesto Weng s svojimi nenavadnimi prebivalci. Vsi so spočeti v pijanosti. Kot z dobro pretolčenim mesom rokujejo moški s svojimi ženskami in narobe, drugi z drugimi kot s podrejeno slaboumnostjo. Primitivizem je tu dobrina.
Poosebljenje vsega grdega, vulgarnega, gnusnega in brezsramnega je birtinja v gostilni, kjer študent prebiva. Pred časom je svojega moža naznanila policiji, da so ga zaprli, tako da lahko zdaj neovirano prešuštvuje z vsemi vprek. Tudi zgodbe drugih prebivalcev Wenga, s katerimi se študent pogovarja, ali pa mu o njih pripoveduje slikar, niso dosti lepše.
Knjiga Thomasa Bernharda, Mraz, je neprijetno branje. Lahko bi jo primerjala s sliko, ki ima razkošen okvir (okvirna zgodba romana je odlična in ogromno obeta!), a platno je namenoma poslikano v temnih odtenkih najgrših barv, ki jih zmore slikarska paleta. Motiv, ki je upodobljen, je oduren. Bi lahko rekli, da je slika umetnina? Mogoče. Verjetno. Tehnika slikanja je dobra in nekateri detajli so čudoviti. A to ni slika, ki bi mi bila všeč.
★★☆☆☆
 |
| Thomas Bernhard (1931-1989) (vir: Twitter) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)