Kresnik 2013 - finalisti

Mesec dni pred kresnim večerom, ko bo razglašen letošnji dobitnik kresnika, je znano pet finalistov za nagrado. Ti so:

• Borut Golob: Raclette (Modrijan)
• Maruša Krese: Da me je strah? (Goga)
• Peter Rezman: Zahod jame (Goga)
• Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Beletrina)
• Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela (Beletrina) 

 
Hmm... Letos s kresnikom nimam velikega veselja. Kot sem že pisala v drugem prispevku , mojih favoritov za kresnika ni bilo niti v deseterici in to me še vedno žalosti.
V zadnjem mesecu sem sicer prebrala še dve knjigi, ki sta se uvrstili v širši izbor in zdaj celo med finaliste, a nobena od njiju me ni preveč navdušila. To sta knjigi Sosiča in Kresetove. Knjigi nista slabi, a kaj hudo nadpovprečni po mojem mnenju tudi nista.

Da me je strah? je knjiga o zgodovini Slovenije od leta 1943 dalje; od partizanov preko Stalina, cone A in B do Titove smrti. Tisti del knjige, ki opisuje medvojni čas, je presunljiv in ganljiv. Kratki, odsekani stavki, ki se večinoma končajo z vprašajem, mi sicer niso bili všeč, a mogoče so za opisovanje vojnih dogodkov primerni. Motilo me je tudi to, da sta oba - ona in on - govorila in razmišljala na povsem enak način.
V nadaljevanju knjige pa potem vse teče bolj ali manj predvidljivo, dolgočasno in nič kaj preveč prepričljivo. Obe glavni osebi sta na koncu razočarani, nekako izpraznjeni, pa ne vem točno zaradi česa.

Tudi knjiga Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, je na nek način knjiga o vojni, tokrat tisti iz Bosne. Zgodba je izvirna in se tudi mojstrsko razkriva pred bralcem, a kaj, ko se ta dobra plat romana zelo nesrečno porazgubi. Vse preveč je  vijuganja in opletanja okrog enih in istih stavkov, ki so bili nekoč izgovorjeni, enem in istem časopisnem članku. K boljšmu razumevanju ali večji kvaliteti knjige po mojem mnenju vse to prav nič ne pripomore. Tudi osebe me niso prepričale. Glavni junak naj bi bil visoko občutljiv človek, ki ga krivice, ki jih je prinesla vojna, prizadenejo tako močno, da se zelo jasno nakazuje celo psihiatrična bolezen, a meni se je zdel neiskren v svojih občutkih. Njegovo vedenje je prisiljeno.

Vojnovića ne mislim brati. Tudi Goloba ne, ker se glede na mnenja o knjigi Raclette, ki so jih podali ljudje, na katere nekaj dam, bojim izgubiti dober vtis, ki mi ga je prinesel njegov prvenec. Rezmana bom prebrala, če bo dobil kresnika.
Zanimivo, da se med finaliste ni uvrstila Stanka Hrastelj. Njeno delo Igranje je čisto solidna knjiga - boljša od Kresetove in Sosičeve, in bi že zato zaslužila finale. Ali je možno, da se knjiga ni uvrstila med finaliste, ker je že dobila nagrado Modra ptica? To bi bila za žirijo še bolj neprimerna poteza kot ta, da je iz ocenjevanja za nagrado kresnik izločila knjigo Angel pozabe Maje Haderlap.

Lanska bera najboljših slovenskih romanov ni ne vem kaj. Glede na to sem vse bolj prepričana, da ne bi bilo nič slabega, če bi nagrado kresnik (pa verjetno tudi katero drugo slovensko literarno nagrado) podeljevali le vsako drugo leto. Tako bi dobili vsaj pet(!) odličnih slovenskih romanov, ki si zaslužijo, da so izpostavljeni; na vsakih nekaj let pa bi dobili kakšen res izjemen roman. Na ta način bi se izognili zame zelo mučnim razpravljanjem in ugibanjem, kateri roman je manj slab kot drugi oz. izbiranja malce boljšega med povprečnimi. Namesto tega bi se odločali glede na kvaliteto, ki bi se  v dveh letih verjetno le namnožila do opaznejših količin. Smo pač majhen narod in v enem letu ne moremo sproducirati toliko odličnih knjig kot Commonwelth, če nagrado kresnik primerjam z nagrado booker. 
Iz tega mojega razmišljanja sledi tudi to, da se v Sloveniji izda povsem dovolj knjig slovenskih avtorjev in pritoževanja, kako težko je v Sloveniji izdati knjigo, me ne ganejo več. Založbe bi kriterije za izdajo knjig lahko še zaostrile, saj vsako pisanje ne zasluži objave. Prepričana sem, da neuveljavljeni angleški pisatelji težje izdajo svojo knjigo kot slovenski. Seveda pa vse to velja samo ob predpostavki, da so kriteriji za vse pisatelje enaki in da ni pristranosti, kar pa žal ni samo po sebi razumljivo.
In ne me narobe razumeti! Spoštujem vse, ki so sposobni napisati knjigo - sama tega nikoli ne bom zmogla. Ampak (pod)povprečna knjiga pač ne sodi med finaliste za eno najpomembnejših literarnih nagrad, še med desetrico ne. In posamezni zmagovalci morajo biti vsaj približno enaki v kakovosti svojih del, ki so bila nagrajena.