Orwellova nagrada za knjigo o brutalni smrti Baha Mousa

To je britanska nagrada, ki jo podeljujejo vsako leto za knjigo, s katero se pisatelj najbolj približa cilju, ki si ga je pri svojem delu zastavil že George Orwell - politično pisanje čim bolj približati umetnosti.

Letos je Orwellovo nagrado dobil A.T. Williams za svojo knjigo A Very British Killing, The Death of Baha Mousa.
Baha Mousa je bil leta 2003 receptor v enem od iraških hotelov, civilist, ki so ga britanske sile v akciji zajetja domnevnih upornikov odpeljale v svojo vojaško bazo na zaslišanje. 36 ur pozneje je bil mrtev. Za Williamsa je bil najprej samo ime na spisku civilnih žrtev ob britanskem napadu na Basro v Iraku, a že malo večja pozornost je razkrila, da se je njegova usoda v marsičem razlikovala od usod ostalih žrtev. Bil je edini, ki je umrl med zaslišanjem in to na kraju, ki je bil pod britansko jurisdikcijo. Ta dejstva so bila dovolj, da se je Williams lotil natančnejšega raziskovanja, ki je imelo vse lastnosti forenzično-detektivskega dela. Tako so na dan prišla grozljiva dejstva o mučenju (zapestja oguljena do kosti, znaki davljenja na vratu, krvav in otečen obraz), ki se je končalo s smrtjo.
Pisatelj se sprašuje, kako je mogoče, da se je kaj takega zgodilo in je prepričan, da ne gre samo za nekaj "pokvarjenih" posameznikov britanske vojske, ki mimogrede še vedno niso bili primerno kaznovani za svoja dejanja, ampak da je odgovornost za tragičen dogodek širša. Pri mučenju so bile navzoče številne priče - drugi vojaki, častniki, celo medicinci, pa vendar nihče od njih ni protestiral, dogodka prijavil. Nekateri od njih so se zavedali, da to, kar se dogaja, ni prav, drugi v to niso bili povsem prepričani, tretji so se bali spregovoriti.Verjetno Baha Mousa tudi ni bil edini primer neprimernega ravnanja britanske vojske s civilisti v času vojne v Iraku.

Vedno znova čutim spoštovanje do ljudi oz. pisateljev, ki so dovolj pogumni in premorejo toliko človečnosti, da se lotijo raziskovanja primerov, v katerih se nedolžnemu človeku dela krivica in razkrivajo dogodke, ki bi jih večina rada čim hitreje pozabila. Spoštujem pa tudi družbe, ki takšno delo cenijo in so ga pripravljene nagraditi.

Baha Mousa z družino. Žena je umrla pol leta pred njim zaradi raka.