Ian McEwan: V imenu otroka

Najprej sem si ogledala film, nato sem prebrala še knjigo. Takšen pristop je knjigi precej škodil - pa ne zato, ker bi mi film razkril potek in (mogoče presenetljiv) konec zgodbe; vzrok majhnemu razočaranju, ki ga je prineslo branje knjige, je bila Emma Thompson. To je to, ko filmska igralka bistveno preseže svojo knjižno junakinjo. Ne zgodi se pogosto, a v tem primeru se je. Emma Thompson je v filmu čudovita, enkratna in neprekosljiva. Bolj živa in pristnejša je od sodnice Fione Maye, kakršno je v romanu V imenu otroka, ustvaril Ian McEwan in zaradi tega je knjiga takoj za nekaj odtenkov slabša, kot bi bila sicer.

Ian McEwan se v svojih romanih loteva zelo različnih tem. Tokrat se je podal v sodniške kroge. Fiona Maye je sodnica, ki razsoja v primerih družinskega prava. Cenjena je in spoštovana, saj so njene sodbe vedno dobro obrazložene, pravične. Rdeča nit njenih odločitev je ta, da brezpogojno sledi pravilu, da pri razsodbi vedno upošteva predvsem otrokove koristi. 

Kmalu bo stara šestdeset let, poročena je in brez otrok.

In potem dobi primer, ki bi moral biti eden njenih lažjih. Sedemnajstletni fant - torej še otrok - Adam po imenu, je Jehova priča in zavrača zdravljenje s transfuzijo krvi. Takšno zdravljenje zavračata tudi njegova starša. Zgodba se začne vrteti okrog vprašanja, ali bo Fiona Maye v svoji razsodbi pritrdila fantovi želji in prepovedala takšen poseg v njegovo telo ali pa bo sledila priporočilom zdravniške stroke in transfuzijo dovolila. Glede na to, da so njeno vodilo vedno otrokove koristi, odločitev ne bi smela biti težka. In tudi ni. 

A bolj kot ta sodniška zgodba so v knjigi pomembne druge stvari. To so medsebojni odnosi med posameznimi protagonisti - med Fiono in njenim možem Jackom, med Fiono in mladim Adamom. 

Za svojo poklicno kariero je Fiona žrtvovala marsikaj. Zdaj, po petintridesetih letih skupnega življenja, je v krizi tudi njen zakon z Jackom - kaže, da zaradi izgube strasti. Z njene strani. Zaradi tega se Jack odloči, da se premišljeno in jasno, s Fionino vednostjo in ne da bi to skrival, spusti v razmerje z mlajšo žensko. Kako to vpliva na Fiono in njen zakon, njena čustva in njeno vedenje, je v knjigi prav lepo prikazano. Premišljevanja vredno.

Emma Thompson kot Fiona Maye
(vir: Toledo Productions)

Nekoliko manj posrečeno - vsaj po mojem mnenju - je orisano razmerje med Fiono in Adamom. Na eni strani je to odnos med avtoriteto in tistim, ki se le-tej podreja, tudi odnos mati in sin, na drugi strani pa gre za čisto običajno ljubezensko razmerje. 

Zanimivo, a zapleteno, brez dvoma. Malce pretežko za Iana McEwana. Zdi se mi namreč, da si je s tem, ko je iz najrazličnejših zapletenih niti Adamovih in Fioninih čustev ter dejanj želel splesti kolikor toliko sprejemljiv in verodostojen življenjski vzorec, zadal pretežko nalogo. Adamova in Fionina skupna zgodba tako izpade dokaj površno in plehko, preveč dramatično in v nekaterih pogledih celo klišejsko. Škoda, da se ni bolj poglobil v ta vidik svojega romana in se mogoče zaradi tega dal manj opraviti z muziciranjem in klasično glasbo na splošno, večno stalnico v večini McEwanovih romanov.

No, roman Iana McEwana, V imenu otroka, nikakor ni slaba knjiga. Konec koncev tudi to, da je bil po njej posnet tako dober film - ki se, mimogrede, zelo natančno drži vsebine romana - nekaj pomeni. Preberete jo lahko na dušek, v enem ali dveh popoldnevih in ne bo vam pustila slabega okusa. To pa je že veliko.

Film Sodnica (The Children Act) z Emmo Thompson v glavni vlogi pa si lahko do konca novembra brezplačno ogledate v videoteki t-2.

★★★★☆

Ian McEwan
(vir: Wikipedia)

P.S.

Na koncu bi rada pokazala še na en prevajalski bombonček;) Lepo me je nasmejal. Glejte, zgodi se tudi najboljšim.

(Jack in Fiona zjutraj pri zajtrku.)

Ko je prišla v kuhinjo, je bilo pol osmih. Jack je s hrbtom proti njej stal zraven pulta in stresal fižol v mešalec. (Vau, kaj bosta pa jedla? Baked beans?)

Njen kovček je bil na hodniku in Fiona je zaskrbljeno zbirala zadnje listine. Kot navadno je ni mikalo biti z njim v utesnjenem prostoru. Z naslonila stola (naslonila stola...lepo) je pobrala ruto in odšla v dnevno sobo, da bi nadaljevala iskanje.

Čez nekaj minut se je vrnila. Iz mikrovalovke je jemal vrč mleka. (mleko in fižol?) Pri jutranji kavi sta bila izbirčna in njuna okusa sta si z leti postala podobna. Rada sta imela močno kavo v visokih, belih skodelicah s tankim robom, filtrirano iz kakovostnih kolumbijskih zrn (aah, ja, coffee beans!)... :)

Oscar Wilde: Slika Doriana Graya

Čas je neusmiljen in neizprosen. Na vsaki stvari in na vsakem človeku pušča svoje sledi. Na naših obrazih se pozna teža let in na njih se zarisujejo dogodki minulega časa. Smeh črta gube okrog oči, grehi dolbejo globoke brazde okrog ust in povešajo veke.

Dorian Gray - izredno lep mladenič, star okrog dvajset let, se je dobro zavedal uničujočih posledic minevajočega časa. Pa tudi svoje izjemne lepote. Ko je opazoval svoj portret, ki ga je naslikal njegov prijatelj Basil Hallward, je premišljeval:

"Kako žalostno! Jaz bom postal star, grozen in ostuden. Ta slika pa bo ostala večno mlada. Nikoli ne bo starejša kot ravno tega junijskega dne... Ko bi bilo vsaj obratno! Ko bi lahko ostal jaz večno mlad in bi se slika starala! Za to - za to bi bil pripravljen dati vse! Saj, ni je stvari na svetu, ki je ne bi bil pripravljen dati! Svojo dušo bi dal za to!"

Toda ne kliči hudiča! Ta lahko pride in usliši željo.

Faustova dilema se je pripetila tudi Dorianu Grayu. Atomi barve na portretu so ubogali neznano silo in tekom let spreminjali svoje mesto na sliki, tako da se je podoba mladeniča na sliki starala, Dorian Gray pa je ostajal mlad in lep, kot je bil tistega junijskega dne. 

A pri vsem skupaj ne gre samo za staranje. Gre za to, kaj v življenju naredimo, kako živimo, koga prizadenemo in kakšni grehi ležijo na naši duši. Slika Doriana Graya je z leti postajala vse bolj grozna in ostudna. Dorian Gray se ni lepo staral, kot to včasih rečemo za nekoga, ki ni več prikupen in mlad, a ostaja tudi v starih letih na določen način lep. Najprej se je pojavila le komaj opazna guba okrog ust, ki je namigovala na krutost, potem so bile spremembe portreta vse izrazitejše in ostudnejše. Slika je odslikavala njegovo vse bolj umazano dušo, njegova podla dejanja, ki jih nihče od ljudi, s katerimi se je Dorain Gray vsakodnevno srečeval, ni niti slutil. Naravnani smo namreč tako, da človeka vendarle večinoma ocenjujemo le po njegovi zunanjosti. Tudi danes - ali pa danes še toliko bolj, saj smo postali družba selfijev, ki je obsedena z lepo zunanjostjo.

Vsak je odgovoren za svoje odločitve in za svoja dejanja - tudi Dorian Gray. Pa vendar je v njegovem življenju obstajal hudič, ki ga je mamil in ga speljal na slabo pot. Ne, to ni tista temna sila, ki je spreminjala sliko, njemu pa prihranila tragiko staranja. Hudič je v Dorianovo življenje prišel v podobi lorda Hanryja Wottona. Ta je bil tisti, ki je Doriana opozoril na njegovo izjemno lepoto, vzbudil v njem narcisoidnost in sebičnost, brezbrižnost in trdosrčnost; mu razložil, da so hedonizem, mladost in lep videz edino, kar v življenju šteje.

Knjiga Slika Doriana Graya je imela na življenje Oscarja Wilda gromozanski vpliv. Ko je leta1890 izšla, je poskrbela za velik škandal - pa ne zaradi zgoraj napisanih stvari. Ljudje so se zgražali zaradi teme homoseksualnosti (slikar Basil Hallward ljubi Doriana in se boji razstaviti njegov portret, saj se boji, da bo to njegovo prepovedano čustvo preveč jasno zasijalo s slike) in zaradi kritike takratne družbe. Zadrta viktorijanska družba konca 19. stoletja je namreč naravnost klicala h kršenju pravil, hedonizmu in moralno razpuščenemu življenju.

A Oskarja Wilda to ni motilo. Pravzaprav je s knjigo zavestno kršil pravila in provociral varuhe toge in zadrte družbe ter morale. Užival je v tem, da je postal zvezda in da so vsi govorili o njem. Saj veste, kaj je nekoč rekel: "There is only one thing in the world worse than being talked about, and that is not being talken about." Tako zelo resnično. Še danes - ali pa predvsem danes. Uničujoča kritika neke knjige je še vedno boljša kot nikakršna kritika.

Oscar Wilde pa je vseeno podcenjeval moč svoje knjige. Slika Doriana Graya je namreč uničila njegovo življenje in ga pahnila v prezgodnjo smrt. 

Nič nenavadnega ni, če pisatelji v romanih popisujejo svoja doživetja in svoje življenje. Malo bolj nenavadno je, če pisatelji potem, ko so napisali nek roman, začnejo po njem tudi živeti. Nekaj takega se je zgodilo pri Oscarju Wildu. Roman Slika Doriana Graya je postal njegovo življenje. Nekaj let po izidu knjige je namreč začel razmerje z mladim fantom lordom Alfredom Douglasom, ljubkovalno imenovanem Bosie, in to razmerje je bilo zelo podobno odnosu, ki sta ga imela lord Henry in Dorian Gray v knjigi. Oscar Wilde je zaradi uspehov, ki jih je dosegel z drugimi deli, predvsem z dramskimi uprizoritvami, doživel takšen uspeh in zaslužil toliko denarja, da se je njegova samozavest povzpela v nebo in prepričan je bil, da lahko naredi, kar hoče in si privošči vse, kar si poželi - med drugim tudi to, da živi odkrito homoseksualnost, ki je bila v Angliji tistega časa kaznivo dejanje.

Oscar Wilde in Alfred Douglas
(vir: Wikipedia)

To je bila potem kaplja preko roba in prišlo je do sodnega procesa, ki ga je sprožil Bosijev oče in v katerem se je Oscar Wilde moral zagovarjati zaradi homoseksualnosti. Kot dokaz za njegovo početje je tožilec bral tudi odlomke iz romana Slika Doriana Graya, postavljal vprašanja, na katere pa  je samozavestni Oscar Wilde dvoumno, provokativno in cinično odgovarjal. Spet enkrat je postal zvezda, a obsodba, predvsem pa dvoletni zapor s prisilnim delom sta ga psihično in fizično uničila. Po prestani kazni se je zapuščen in ponižan umaknil v Pariz, kjer je kmalu umrl zaradi vnetja možgan - to je bilo posledica kroničnega vnetja ušesa, ki ga je staknil (ali pa se mu je usodno poslabšal) med prestajanjem zaporne kazni. 

Njegovima sinovoma so spremenili priimek, da ju ne bi povezovali z očetovo sramoto.

Roman Slika Doriana Graya, Oscarja Wilda, je roman o lepoti in roman o iskanju svobode; roman upora, a tudi roman o temnih straneh človeške osebnosti, ki samo prežijo na priložnost, da uničijo človekovo življenje. Pisatelju je uspelo staro zgodbo o Faustu predstaviti na zelo moderen način, ki je aktualen še 130 let po svojem nastanku. Posebej občudovanja vredno pa je to, da za to, da je ustvaril tako šokantno in izvirno zgodbo, ni potreboval ne vem kako globokih in zapleteno zgrajenih protagonistov svojega romana. Lord Henry Wotton je ciničen dandy, na dveh nogah stoječi zvočnik za Wildove epigrame. Basil Hallward je kliše umetnika, Dorian Gray pa le lahkoverni psihopat, ki svojih čustev ne zna niti malo nadzorovati in se pusti zlahka voditi. Sybil Vane - igralka, v katero se zaljubi Dorian Gray, pa je tako ali tako v knjigi samo zato, da vse skupaj le ne bi bilo preveč homoerotično. 

A to je vendarle čudovita knjiga. Zaradi osebne pisateljeve zgodbe, ki roman preveva skoz in skoz, je še toliko bolj pomenljiva. 

Knjigo bi priporočila predvsem mladim ljudem - recimo tistim med 16. in 20. letom starosti. Ravno prav drzna in impulzivna je, da bi jim bila lahko všeč. Časti mladost in čutnost. Zna biti, da bi zaradi nje kdo celo vzljubil klasično literaturo.

Knjiga pa ne bi škodila tudi tistim starejšim, ki se ne morejo sprijazniti s svojim staranjem. Prav mogoče je, da bi jim potem, ko bi knjigo prebrali, vsaj malo odleglo;)

★★★★☆

Daphne du Maurier: Rebeka

"Ena taka romantična ljubezenska zgodba, ko pametna, revna in zapostavljena mladenka uspe kar tako, mimogrede, očarati neznansko bogatega, malce starejšega in skrivnostnega moškega. Kjer ljubezen premaga vse ovire. O, koliko časa že nisem brala kaj takšnega! Na srečo to ni vse - do poroke namreč pride že v prvi tretjini knjige. Gre tudi za zelo napeto psihološko zgodbo - predvsem v drugem delu, ki je toliko atraktivna, da se je Hitchcock leta 1940 odločil po njej posneti film, ki je med zvezde izstrelil mlado Joan Fontaine. Sicer pa se vse vrti okoli Rebeke, ki v knjigi sploh ne nastopa - živi samo v pripovedovanjih ostalih, a ima na življenje vseh tudi po smrti strašanski vpliv. Čudovit je tudi kraj dogajanja - graščina Manderley s prostranimi gozdovi in vrtovi bujnega cvetja (azaleje, španski bezeg, vrtnice lahko kar vohaš) in pečinami nad morsko obalo, a tudi meglo in dežjem. To in še kar lepo izrisani značaji oseb, ki so pa vseeno kar preveč črno-beli, pripomorejo k všečnosti prve polovice knjige, ko zgodba okoli Rebekine smrti še ni tako napeta."

... sem napisala pred skoraj točno desetimi leti na Knjižne molje, ko sem knjigo prvič prebrala. Še vedno bi se podpisala pod zgoraj napisano. Vse še vedno drži. A knjiga je vendarle še mnogo več. Večplastna je in lahko jo beremo na različnih nivojih; površno ali bolj na globoko, kot kriminalko ali kot psihološki triler, kot ljubezensko zgodbo ali kot razvojni roman. Teh novih plasti pripovedi sem se začela zavedati šele pri tokratnem, drugem branju romana.

Razlog, da knjigo Daphne du Maurier, Rebeka, spet vzamem v roke, je bilo to, da so po romanu ponovno posneli film. Ki si ga je, seveda, potrebno ogledati:) Ta zadnji je bil posnet pod okriljem Netflixa, v glavni vlogi pa nastopa Lily James. Tako na prvi pogled se mi je ta igralka zdela zelo primerna za vlogo prvoosebne pripovedovalke iz romana. Še več, prav veselila sem se, da jo lahko ponovno gledam v filmski vlogi. Še vedno se je namreč spomnim, kako odlično je upodobila Natašo Rostovo v BBC-jevi seriji Vojna in mir. Nekaj podobno mladostno naivnega, kot je bila Nataša Rostova, je namreč tudi brezimna gospa de Winter iz romana Rebeka - kar bi torej predstavljalo čudovito novo vlogo za to britansko igralko. Da pa bi film lahko v polnosti uživala, znala razbrati vse njegove dobre in slabe strani, ga primerjati z romanom, se je splačalo, da ponovno sežem po romanu.

Tukaj so moji tokratni vtisi o romanu Rebeka:

Rebeka kot ljubezenski roman

Ljubezenska zgodba je pomembna in na videz takšna, da se je ne bi sramovala nobena pisateljica ljubičev. Mlado dekle, ki se preživlja kot spremljevalka (ali pa asistentka) ostarele gospe, v Monte Carlu spozna gospoda de Winterja, lastnika čudovitega posestva Manderley v Cornwallu, vdovca, ki mu je pred letom dni med jadranjem umrla žena. Zaljubita se in poročita. Medeni tedni v Italiji so čudoviti, veselje ob pričakovanju sanjskega življenja na posestvu Manderley pa velikansko. A Maxim de Winter je zelo redkobeseden in o svojem dosedanjem življenju, kakor tudi o svojih občutkih, ne govori veliko. Ni nam čisto jasno, kakšen je njegov resnični odnos do žene. Jo je poročil iz ljubezni ali le zato, ker je bilo na Manderleyu po ženini smrti tako prazno? Je to res razmerje mož-žena ali pa gre bolj za razmerje odrasli-otrok ali celo odrasli-hišni ljubljenček? A naj vam zaupam - saj ne gre za spojler - ljubezen je obojestranska. Kako globoka je, se pokaže, ko se dogajanje zaostri in postane nevarno.

Rebeka kot kriminalni roman

Imamo umor. Raziskujejo ga tako, kot smo navajeni, da ga raziskujejo v romanih Agathe Christie. Nič čudnega, saj je dogajanje postavljeno v trideseta leta 20. stoletja, tja kot tudi marsikateri od njenih romanov. Raziskuje se obzirno, pogosto povsem neuradno, z občutkom in na gentlemansko besedo ter dobro ime. Kriminalna zgodba je napeta in zlahka vzdržuje bralčevo pozornost. Ravno prav je lažnih indicev in napačnih predvidevanj, da zgodba ostaja živa in zanimiva. Kdo je morilec zvemo dokaj hitro, a to ni nekaj slabega. Zaradi tega je zgodba grajena še bolj psihološko pretanjeno, kot bi bila sicer. Veliko je pomenljivo izmenjanih pogledov, bledice obraza, hitrega utripanja srca, bolečine v želodcu in omedlevic.

Rebeka kot mistični ali gotski roman

V romanu ni nadnaravnih dogodkov ali duhov, a zdi se, kot da bi bili. Rebeka - prva gospa de Winter, je več kot duh. Lebdi nad celotno zgodbo. Navzoča je povsod, nenehno jo je čutiti, čeprav je že leto dni mrtva.

Ko se mladoporočenca po medenih tednih nastanita v Manderleyju, nova gospa de Winter to neprijetno prisotnost svoje predhodnice čuti na vsakem koraku. Zdi se, kot da bi Rebeka še vedno živela v Manderleyu. Sobane v zahodnem krilu graščine so še vedno urejene tako, kot bi čakale, da se Rebeka vrne s potovanja. Nova gospa de Winter se mora zadovoljiti s skromnejšimi sobami v vzhodnem krilu, brez pogleda na morje. Obroki hrane so pripravljeni in servirani tako, kot so bili v času Rebeke; rože v vazah so razporejene tako, kot si je to želela Rebeka, številna služinčad kot da še vedno dela po navodilih svoje prejšnje gospodarice. Nova gospa de Winter je postavljena pred nepremagljivo oviro - bojevati se mora proti svoji mrtvi predhodnici in ta boj je neenakovreden. Duhu mrtve ženske, ki naj bi bila v vseh pogledih boljša od svoje naslednice - lepša, spretnejša in bolj priljubljena - se je težko zoperstaviti.

Rebeka kot razvojni roman

To je tista plast romana, kjer se lahko odpluje na globoko. To plat zgodbe sem ob prvem prebiranju knjige povsem zgrešila, pa je mogoče celo najpomembnejša.

Na začetku romana je prvoosebna pripovedovalka mladostno naivna in do ušes zaljubljena. Z navdušenjem gleda v prihodnost in se ne boji izzivov, ki jih napoveduje nadaljnje življenje. Ne skrbi jo selitev v neznano okolje in življenje po novih pravilih. Glavno, da je ob njej človek, ki ga ljubi, pa bo že nekako, si misli. Naučila se bo vsega, kar se je potrebno naučiti, in uspela. Mladostni optimizem, ki poriva svet naprej:)

Streznitev pride ob prihodu v Manderley. Zariše se v podobi gospe Danvers, vodje služinčadi in glavne gospodinje graščine. Ta da novi gospe de Winter takoj vedeti, da ni dorasla svoji novi vlogi, da je nesposobna in nikoli ne bo mogla postati prava gospodarica Manderleya. Izkorišča svojo moč, poznavanje okoliščin in na prefinjen način maltretira svojo novo gospodarico. Točno ve, kje so njene šibke točke, z lahkoto jih razgali, poudari in vse na na videz nedolžni način obrne v svoj prid - vse z namenom, da bi se nova gospa de Winter psihično zlomila in odnehala.

Ha, zdaj bom zavila malo izven okvirov knjige. A ob gospe Danvers ne morem mimo tega, da se ne bi spomnila novih in novih generacij mladih zdravnikov, ki pridejo sveži in neizkušeni na oddelke bolnišnic ali v ambulante in (skoraj vedno, vsaj enkrat v času svojega izobraževanja) naletijo na izkušeno medicinsko sestro, ki tam dela že leta in natančno pozna vsakodnevni potek dela. Takšna sestra se včasih - recimo, da za hec in ne iz hudobije - mlade zdravnike malo privošči. Izkoristi njihovo neizkušenost in nepoznavanje terena, da jih zvabi v past in razgali njihovo (kakor) nesposobnost, ki pa je vendarle samo privajanje novim okoliščinam.

A to spada k specializaciji:) Če je specializant iz pravega testa, hitro preseže takšen način vedenja osebe, ki ima pravzaprav manj znanja, pa tudi odgovornosti kot on sam.

Iz pravega testa je tudi gospa de Winter. Po začetni zmedenosti in nesigurnosti, ko pred obiski beži v svojo sobo in se s strahom v srcu izogiba gospe Danvers, pridobi samozavest in odločnost. Pot do tega je počasna, a pravilno naravnana. Ko dozori - ali pa odraste, se spremeni tudi njeno razmerje do moža. Odnos med njima postane enakopraven; v določenih pogledih pa celo spet postane tisto znano razmerje odrasli-otrok, a zdaj na obrnjen način. 

Lily James kot gospa de Winter
v filmu Rebecca
(vir: Netflix)

Vse to in še mnogo več najdete v odličnem romanu Daphne du Maurier, Rebeka; skoraj nič od tega pa v najnovejšem Netflixovem filmu, ki je bil posnet po romanu. 

Lily James je bila že dobra igralska izbira, a kaj ko so njen lik tako zelo spremenili in poenostavili, da je hudo. Kje so njene notranje borbe in neprekosljiva domišljija ter občutljivost, s katero premleva dogajanje in osebe okrog sebe? 

Armie Hammer v vlogi Maxima de Winterja je premlad, prelep in prepostaven. Tudi govori preveč, sicer pa ostaja enako zmedena in nekako težko razumljiva ter neverodostojna oseba, kot je to tudi v knjigi. To, kako je orisan Maxim de Winter, je poleg skoraj preveč kičaste ljubezenske zgodbe, sicer ena izmed redkih slabosti knjige.

Filmske osebe rešuje Kristin Scott Thomas, ki je odlična v vlogi gospe Danvers. V njej se da jasno zaslediti tisto gospo Danvers, ki jo je ustvarila Daphne du Maurier.

Tisto, kar najbolj zamerim filmskim ustvarjalcem pa je to, kako so predstavili Manderley. Posestva Manderley na pečinah Cornwalla, obdanega z gozdovi in olepšanega z vrtovi polnimi cvetja, sem se veselila še bolj kot Lily James. Razočaranje. Nobenih cvetočih modrih hortenzij, več metrov visokih rdeče cvetočih rododendronov, dišečih grmov španskega bezga. Še vrtnice so komaj opazne. Manderley iz filma je temačna gotska graščina, ki stoji na kraju, kjer vedno dežuje ali pa je megleno. Gotsko vzdušje v romanu je ustvarjeno na precej bolj izviren in zapleten način kot v filmu.

V filmu tudi ni zaslediti, da gre za tipično angleško zgodbo. Roman Daphne du Maurier je "so british", da me je čisto potegnil vase - tako zelo, da sem ob pol petih pila čaj in zobala piškote, kot to delajo VSI v romanu; če pa sem imela prosto, sem si pred zajtrkom privoščila celo čaj v postelji - tudi ravno tako kot to delajo VSI nastopajoči iz romana, pa nihče v filmu.

Roman Rebeka, Daphne du Maurier vam toplo priporočam, saj je napisan tako, da lahko zadovolji zelo širok krog bralcev. Če berete moj blog, je prav verjetno, da spadate v to množico. Če strmite za kriminalno zgodbo in suspenzom, morate biti potrpežljivi z ljubezensko zgodbo in neskončnimi opisi prelepe narave Cornwalla. Če se veselite ljubezenske zgodbe, morate biti potrpežljivi pri več strani dolgih natančnih razmišljanjih in sanjarjenjih gospe de Winter. Če pa vas ni strah globine, boste uživali v vsakem stavku več kot 500 strani dolgega romana.

Z filmom je drugače. Tega pač ne morem hvaliti. Pa vendar. Če ste si film že ogledali in vam je bil všeč, vam bo roman še toliko bolj. Brez skrbi, tisti drobni spojlerji iz filma vam ne bodo pokvarili užitka pri branju knjige. Če pa film ni bil ravno po vaših željah, a vam je moje pisanje vzbudilo vsaj malo zanimanja, se vam kljub vsemu še vedno splača poseči po knjigi. Glejte, jaz sem jo prebrala dvakrat! In ni mi žal. Še več. Prepričana sem, da bom prav kmalu prebrala še kakšnega od številnih romanov Daphne du Maurier.

★★★★☆

Daphne du Maurier
(1907-1989)
(vir. Wikipedija)

Heinrich Heine: Lorelaj

William Turner: Loreley

Najprej je bil tam William Turner. Na svojem dvodnevnem pohodu se je 25. avgusta1817 ustavil v St.Goaru in se preko Rena ozrl na pečine, ki se strmo dvigajo iznad reke. Pogled nanje ga je tako prevzel, da je naredil skice za sedem akvarelov, ki jih je izdelal pozneje, ko se je vrnil v Anglijo. Ni se povsem držal resničnosti. Pečino je naslikal precej bolj visoko in strmo nad Renom, kot je ta v resnici. Nič hudega, saj smo v času romantike in za dosego nujno potrebne dramatičnosti ni treba, da je slikar strogo realističen. 

To je bilo njegovo prvo potovanje v Zgornjo srednjo dolino Rena. Vrnil se je še večkrat, slikal in slavo doline prenesel v Veliko Britanijo. Angleški mladeniči, ki so bili na svojih študijskih potovanjih v Italijo, so se predvsem zaradi njegovih akvarelov vedno ustavili še v dolini Porenja in se predajali svojim romantičnim občutjem.

strma pečina levo se imenuje Loreley
(fotografirano s "Turnerjevega mesta")

Pečina, ki je tako očarala Turnerja, se imenuje Loreley. Reka Ren na tem mestu naredi oster ovinek in se zoži. Njeni tokovi postanejo močni in nevarni. Da ga čolnarji in kapitani s svojimi ladjami zvozijo, je potrebna precejšnja spretnost - še danes, v preteklosti pa še toliko bolj. Nič čudnega torej ni, da so se na tem mestu pogosto pripetile nesreče in se je mnogo ladij ter čolnov razbilo na rečnih čereh. 

Ko je William Turner risal na obrežju Rena, je bil Loreley le ime za pečino. Imenu je svetovno slavo prinesel šele Heinrich Heine, ki je leta 1824 napisal naslednjo pesem, v prevodu Mile Klopčiča.

LORELAJ

Ne vem, kaj me žalost ne mine,

ki muči mi srce;

a pravljica iz davnine

iz misli več mi ne gre.

Hladnó je in že mrači se

in tiho teče Ren;

v večerni zarji blešči se

kamniti gorski greben.

Na njem sedi lepotica,

dragulji v zarji se iskré;

vsa v zlatu je kakor kraljica,

in češe si zlate lase.

Z glavnikom jih češe zlatim,

iz grla ji pesem drhti

z napevom mameče sladkim,

da ledeni ti kri.

Čolnarja v čolnu prevzame

otožnost s strašno močjo;

le v goro strmeti jame,

čeri mu ne vidi oko.

Verjetno na dno potegnilo

čolnarja je s čolnom tedaj;

to s pesmijo svojo milo

storila je Lorelaj.

Rodil se je mit o prelepem svetlolasem dekletu z imenom Lorelaj, ki je sedela na strmi pečini nad Renom in si česala svoje lase. Ob tem si je prepevala in s svojim petjem in lepoto zvabila v smrt marsikaterega od čolnarjev, ki so pluli mimo nevarne pečine.

Tako zelo romantično. Ali bolje rečeno, tako zelo značilno za romantiko.

na pečini Loreley
(tukaj naj bi sedela sirena Lorelaj
 in s svojim petjem zapeljevala čolnarje)

Zakaj je ravno ta pesem dosegla tako velik uspeh in svetovno prepoznavnost si ne znam razložiti. Dolino zgornjega srednjega Rena namreč zaradi njegove slikovitosti spremljajo najrazličnejši miti in legende, a daleč najbolj znan je ta o Lorelaj. Pa čeprav Heinejeva pesem niti ni bila prva na temo lepe in zapeljive ženske s tem imenom. 

Že dvajset let pred tem je eden najpomembnejših nemških romantičnih pesnikov Clemens Brentano pisal o čarovnici, tokrat z imenom Lore Lay, ki je bila tako lepa, da je v trenutku očarala vsakega moškega, ki ji je prišel na pot, razen, seveda, tistega, ki ga je ljubila. Zaradi nesrečne ljubezni in tudi tega, da bi se znebila svojih nevarnih čarovniških sposobnosti, ki so ogrožale moške, se je po nasvetu škofa - ki ga je, mimogrede, tudi očarala, odločila, da gre v samostan. Na poti tja je morala preplezati nevarno pečino in ko se je želela še enkrat ozreti na svojega ljubega, ki je po reki vodil svoj čoln, je zdrsnila s pečine in utonila v vodah Rena. 

Balada Clemensa Brentana je daljša in bolj zapletena kot Heinejeva. Sproža več razlogov za premišljevanje. Mogoče je to vzrok, da ni tako zelo znana. Ljudje imamo namreč raje nezapleteno jasnost in konkretnost. Ali pa je vseeno preveč klišejska? Feministično naravnan pogled na obe pesmi pa bom raje pustila ob strani, ker lahko zaidem v nevarne vode. Le to: Imamo raje žensko, ki z jasnim namenom zvablja v smrt ali pa nesrečno zaljubljeno nedolžno dekle? Loreley ali Lore Lay? Heinovo ali Brentanovo pesem?

Pesniki in slikarji  romantike so imeli bujno domišljijo, ki so jo radi vpletali v naravo, v pokrajino. Pečine so naselili z gorskimi duhovi, vilami in škrati, obrežja rek s sirenami. Ob naraščajoči industrializaciji so se vračali nazaj k naravi in k preteklosti. Hrepeneli so po starodavnih junakih, ki so živeli po gradovih in utrdbah. Dolina zgornjega srednjega Rena se je za takšna razmišljanja in občutenja izkazala kot idealna. Rodila se je Renska romantika.

Približno 60 km dolga dolina, ki se razteza od Bingena do Koblenza, je tako na gosto posajena z gradovi, utrdbami, baročnimi palačami in ruševinami kot ni nikjer drugje na svetu. Večinoma stojijo na slikovitih pečinah levo in desno nad reko, pod njimi na ozkem področju obale Rena pa se stiskajo slikovita majhna naselja. Večina prvotnih grajskih stavb je nastala v času od 12. do 14. stoletja. Najprej so služile kot utrdbe, ki so branile posestvo svojih lastnikov pred nasprotniki, pozneje so se spremenile v carinarnice, ki so pobirale pristojbine za plovbo po Renu ali njegovo prečkanje. Z izumitvijo strelnega orožja so takšne utrdbe izgubile svoj namen in začele propadati. Ob Tridesetletni vojni so jih dodatno poškodovali roparski pohodi Švedov, prav vsi pa so bili uničeni v času vojaških pohodov francoskega kralja Ludvika XIV preko Rena. V duhu romantike so v 19. stoletju nekatere od njih obnovili ali na novo zgradili; pogosto pa so ruševine le zaščitili.

spomenik Niederwald

Ren je bil v zgodovini pogosto mejna reka. V antiki je predstavljal ločnico med civiliziranimi Rimljani in barbarskimi Germani, pozneje so ob njem vedno znova potekali boji med Francozi in Nemci. Tako se ni čuditi, da sta Ren in pokrajina ob njem postala pomemben nemški simbol. To se najbolje občuti ob vznožju megalomanskega spomenika na pobočju ob Renu nedaleč od kraja Rüdesheim, na samem začetku Zgornje srednje renske doline. Spomenik v Niederwaldu slavi zmago v nemško-francoski vojni in nastanek nemškega cesarstva v letih 1870-71. Z marsičem namiguje na nemško moč in utrjuje narodno zavest, zato se današnji Nemci ob njem čutijo malce nelagodno. 

A to nelagodje lahko preženejo že s pogledom preko Rena. Ravno nasproti Niederwaldskemu spomeniku, na levem bregu Rena, namreč leži mesto Bingen, ki je dalo ime eni najpomembnejših žensk srednjega veka, ki so jo poslušali in prosili za nasvete širom celotne Evrope. To je bila Hildegard von Bingen (1098-1179), teologinja, medicinka, znanstvenica, pesnica, skladateljica in še mnogo več.

Vse to - Ren, pokrajina, miti in zgodovina - privlačijo ljudi, da vedno znova obiskujejo dolino. Masovni turizem, ki je uničil romantiko in mite spremenil v kič, se je začel že v 19. stoletju in traja še dandanes. Pred 200 leti so turiste šteli v več tisočih letno, v današnjem času v milijonih - v obeh primerih so to velikanske številke. V času Renske romantike, v 19. stoletju, je vsak želel imeti razglednico s podobo ruševin na pobočju Rena, zdaj turisti kupujejo plastične spominke z upodobitvijo sirene Lorelaj. Med njimi je veliko ameriških turistov, ki so še posebno dovzetni za njen mit. Konec koncev je Loreley dokaj pogosto ime v Združenih državah Amerike in tudi Merilyn Monroe se je v filmu Moški imajo radi plavolaske imenovala Lorelei Lee.

Doživeti Zgornjo srednjo dolino Rena brez turistične gneče in kiča - nekako tako, kot sta to doživljala Heinrich Heine in William Turner, si je bilo še lansko leto v tem času nemogoče zamisliti. Pa je korona naredila svoje.

Ob "Lockdown light"-u - kakor v Nemčiji imenujejo ukrepe, s katerimi bomo poskusili premagati drugi val epidemije, lahko potujemo in delamo izlete, a ne moremo nikjer prenočiti in obedovati, kajti hoteli in restavracije so zaprti. 

Si predstavljate izlet v najlepšo dolino Rena s sendvičem v nahrbtniku in kavo v termovki, a tudi z masko čez nos in usta ter nenehnim spraševanjem, le kje bo naslednje stranišče? No, jaz sem takšen izlet doživela. 

To je bil obisk pečine, na kateri je sedela Lorelaj, si česala lase in pela, kjer je bilo samo še pet drugih turistov in vsak je lahko zrl na Ren s svoje razgledne točke in to kolikor dolgo je želel. Ko so po Renu pod pečino plule samo tovorne ladje, o križarkah in drugih turističnih plovilih pa ni bilo sledu. Ko ob hoji po stopnicah s pečine Loreley do nasipa na Renu, kjer stoji kip Loreley nisva srečala niti enega človeka in nihče ni prišel tudi potem, ko sva že več kot pol ure sedela ob njenem vznožju, čisto na koncu nasipa in čakala, da se bo megla nad Renom razkadila in se bo razkril razgled na gradova Katz in Maus na sosednjih pečinah. Ko so tišino prekinili le mimovozeči vlaki in kakšen avtomobil. Ko so jesensko rumeni vinogradi zažareli v popoldanskem soncu. Ko je bilo nemogoče kupiti spominček z upodobitvijo Lorelaj ali steklenico Renskega rizlinga.

To je romantika v pravem pomenu besede.

Loreley
kot jo je ustvarila
Nataša Aleksandrova
princesa Jusopov

Hilary Mantel: The Mirror & the Light

Trilogija o Thomasu Cromwellu, britanske pisateljice Hilary Mantel, je bila eden izmed razlogov, da sem začela pisati tale literarni blog. Moje navdušenje nad prvima dvema knjigama je bilo namreč tako veliko, da na forumu Knjižni molji, kamor sem takrat pisala svoja mnenja o prebranih knjigah, zanj ni bilo dovolj prostora. S svojimi številnimi zapisi o teh dveh knjigah in o pisateljici sem počasi postajala že vsiljiva in nadležna, do neke mere dolgočasna. A tako je to z mano, če se srečam z odličnimi knjigami, ki me nagovorijo - kar ne morem prenehati pisati o njih. 

No, na blogu za takšna pisanja ni meja. Pa naj bere kdor hoče in kdor ima veselje za to;) Upam, da vas je čim več:)

Prvi dve knjigi trilogije, Wolf Hall in Bring up the Bodies, sta bili zelo dobro sprejeti tako pri kritikih kot pri bralcih. Hilary Mantel je za oba romana prejela nagrado man booker; Wolf Hall pa je bil razglašen celo za najboljši z bookerjem nagrajeni roman prvega desetletja 21. stoletja. Zadnji del trilogije, The Mirror & the Light, je spet uspešnica številka ena. A časi so se od izida prvega dela trilogije leta 2009 drastično spremenili. Hilary Mantel za svoje ponovno čudovito delo neprekosljive kakovosti še tretjega bookerja, kot kaže, ni zaslužila. Še več. Z njim se ji letos ni uspelo uvrstiti niti med finaliste za nagrado, pa čeprav izjemni kakovosti njenega zadnjega romana nihče ne oporeka. A kot sem že napisala - zdaj so tudi glede literarnih nagrad napočili drugačni časi. Za prejem bookerja dandanes ni dovolj samo odlično napisan roman, zadoščeno mora biti tudi drugim kriterijem. Tako tema romana kot tudi avtor*ica s svojim izgledom, rasno, politično in spolno usmerjenostjo, oziroma prepričanjem, morata biti v skladu z današnjimi smernicami čim večje raznolikosti in multikulturnosti. Kakovost romanov, ki se potegujejo za nagrado, je šele drugotnega pomena. Uboga stara, bela, premožna in heteroseksualna Hilary Mantel - četudi ženska in odločna feministka, ki je izrazito anti-thatchersko usmerjena - s svojim zgodovinskim romanom z močnim moškim protagonistom v glavni vlogi, ni mogla konkurirati mladim temnopoltim oz. nebelim pisatelj*icam, ki so v svojih prvencih pisali o klimatski katastrofi, rasizmu in revoluciji ter se tako z nepredstavljivo lahkotnostjo uvrstili med najožje kandidate za prestižno nagrado.

Moje navdušenje nad literarnimi nagradami, ki je bilo pred leti enormno, je tako hočeš nočeš splahnelo. Nagrade me ne zanimajo več. Zdaj dobro literaturo iščem po drugih, ne tako aktivističnih kanalih.

"What should I want with the Emperor, were he emperor of all the world?  Your Majesty is the only prince. The mirror and the light of other kings," je rekel Thomas Cromwell pozimi 1537, ko je bil na višku svoje moči in veljave ter je užival popolno zaupanje svojega gospodarja. A to "ogledalo in luč vseh ostalih kraljev", Henrik VIII, ki mu je pripomba tako laskala, da si jo je zapomnil, bo že čez dobri dve leti ukazal Thomasa Cromwella obglaviti. To bo usmrtitev njegovega najbolj zaupanja vrednega pomočnika in svetovalca, drugega najpomembnejšega človeka v Angliji - tistega, ki je zanj opravljal najbolj umazano delo: odstranil Thomasa Moora, omogočil kralju poroko z Anne Boleyn in potem organiziral tudi njeno usmrtitev, brez vojne izpeljal razhod z rimskokatoliško cerkvijo in papežem, razpustil samostane in s tem kralju prinesel ogromno bogastvo. Henriku VIII je priskrbel  tudi tretjo ženo, Jane Saymour, ki mu je končno rodila tako zelo zaželenega in težko pričakovanega moškega naslednika. Z nenehno mislijo v glavi, da bo ta tako zelo sposoben, pameten in kralju vdan človek po ukazu svojega gospodarja prav kmalu hladnokrvno usmrčen, je bilo knjigo zelo težko brati. Kajti Thomas Cromwell, kakor ga je ustvarila Hilary Mantel (v nasprotju z n.pr. Williamom Shakespeareom), je izredno simpatična oseba. Človek, ki bi ga imela rada za prijatelja ali vsaj sodila v krog tistih ljudi, ki so mu bili blizu, tistimi, ki so z njim živeli ali delali.

Dogajanje v zadnji knjigi trilogije se začne 19. maja 1536 na Tower Green-u in konča dobra štiri leta pozneje, 28. julija 1540, nedaleč stran na Tower Hill-u v Londonu. Začnemo pri obglavljenju Anne Boleyn in končamo pri usmrtitvi Thomasa Cromwella, vmes pa na več kot 850-ih straneh sledimo vsem (ampak res vsem) dogodkom, ki so se v tem času pripetili na angleškem dvoru; zelo natančno pa je opisano tudi dogajanje drugod po Angliji, na Škotskem in tudi na Kontinentu. Natančnejše in verodostojnejše leposlovne knjige o tem obdobju angleške zgodovine ne boste našli nikjer drugje. Hilary Mantel je pri svojem pisanju upoštevala vsa znana zgodovinska dejstva o dinastiji Tudorjev, a ob tem knjiga vseeno ni nekakšen zgodovinsko politični esej ali biografija. Pred bralcem zaživi čudovit roman, ki je uspel pričarati duh tistega časa in oživiti sicer dokaj znane in prepoznavne zgodovinske osebnosti na nek čisto nov način. V tem romanu ni klišejev, ki se ponavadi držijo Henrika VIII in njegovih šestih žena.

Za vse to se je vsekakor zahvaliti pisateljičinemu slogu pisanja. Ta ostaja enak (enako sijajen!) kot v prvih dveh knjigah trilogije. Veliko je dialogov, pronicljivih misli med vrsticami, komentarjev, čudovitih opisov. Besedne zveze so izbrane globoko premišljeno. Včasih so tako prefinjene, da so že težko razumljive. Digitalni angleško - slovenski slovar je moral biti med branjem knjige vedno pri roki, pa še tako so mi mnoge besede ostale nerazumljive. Zaradi tega me je ves čas spremljal neprijeten občutek, da veliko zamujam, da meni neprepoznavni literarni biseri bežijo mimo mene, za vedno izgubljeni. Na srečo jih je v knjigi tako veliko, da se jih je kljub vsemu v moje možganske vijuge ujelo čisto dovolj.

Pri branju je bila poleg slovarja nepogrešljiv pripomoček tudi Wikipedija. Vedno znova sem preverjala to ali ono osebo iz romana (seznam nastopajočih na začetku knjige pač ni zadostoval) in jo primerjala s tisto, ki je priznana s strani zgodovinske stroke. Določeni dogodki in poteze so tako postali razumljivejši, odprla pa se je še kakšna nova, do tedaj neprepoznavna plast pripovedi.

Glavna stranska oseba romana, kralj Henrik VIII, bi bil lahko v resnici ravno takšen, kot si ga je zamislila Hilary Mantel - v času dogajanja tega romana zaradi bolečin ob kronični rani na nogi razdražljiv in nevaren. Njegova želja, da dobi moškega potomca, je bila tako velika, da je zaradi nje tvegal marsikaj; obrnil tok angleške zgodovine in tvegal vojno z vsemi ostalimi evropskimi državami. 

Te velike želje po sinu nikoli nisem popolnoma razumela. Saj se je vendar kmalu po njegovi smrti izkazalo, da je njegova hči Elizabeta ne samo čisto v redu, ampak celo izjemna vladarica, ena največjih v vsej angleški zgodovini. 

No, zdaj, ko sem prebrala knjigo The Mirror & the Light, mi je ta njegova obsesija postala bolj jasna. Henrik seveda ni mogel vedeti, da se bo Elizabeta razvila v tako močno in dobro vladarico. Poleg tega se je v začetnih letih njene vladavine zgodilo ravno to, kar se je Henrik bal, da se bo zgodilo. Domači in tuji sovražniki so predpostavljali, da je šibka in so jo zato napadali in ogrožali z vseh strani. Pri moškem vladarju si česa takega verjetno ne bi upali. Zaradi tega je morala v svoje vladanje vložiti precej več truda in biti precej bolj močna in iznajdljiva, kot bi bilo to potrebno moškemu vladarju. 

Poleg tega Tudorji v času Henrika VIII niso preveč trdno sedeli na prestolu; pretenzije na prestol so bile pri drugih starih angleških družinah mogoče celo bolj upravičene kot pri njih. Ena izmed družin, ki so želele na angleški prestol, je bila družina Courtenay - angleška veja pomembne francoske plemiške družine, iz katere je izhajala tudi Beatrix von Courtenay, žena minezengerja Otta von Botenlaubna, o katerem sem pisala v prejšnjem članku. Kako majhen je svet!

 

Hans Holbein mlajši: Henrik VIII
(1536-37)

V romanu je zelo natančno opisano, kako je nastal ta najbolj znan portret Henrika VIII. V času nastanka slike Henrik še zdaleč ni bil tako postaven, kot bi lahko sklepali s portreta. Bil je precej bolj debel in zaradi rane na nogi (ki sploh ni naslikana) ni mogel takole odločno stati. Šlo je za čisto politično propagando, vključno z valolomom - češ še vedno lahko zaplodim sina. Da Henrik takole naravnost gleda v opazovalca slike, je menda predlagal Thomas Cromwell. Dobra odločitev:)

V luči tega je tako nekako lažje razumeti Henrikov nenehni občutek ogroženosti in njegovo veliko željo po moških potomcih, ki bi utrdili položaj Tudorjev. Vse to se da sklepati in razbrati iz poteka romana, a zdaj sem že zašla izven okvirov knjige. V času dogajanja romana je Elizabeta še otrok - ob materini smrti, Anne Boleyn, stara le 3 leta in razglašena za nezakonsko. V tem času še ni nihče pomislil na to, da bi bila lahko nekoč angleška kraljica. A njena nepomembna prisotnost nekje na obrobju dogajanja je vendar pomenljiva in vedno v območju bralčevega zavedanja.

Drugače je z njeno polsestro Marijo - Henrikovo starejšo hčerko iz zakona s prvo ženo Katarino Aragonsko - njo so si v času pripovedi romana nekateri dokaj jasno predstavljali na angleškem tronu - kot zagrizena katoličanka pa naj bi predstavljala tudi grožnjo Henrikovi vladavini. Mogoče je bil med tistimi, ki so želeli, da bi Marija na prestolu zamenjala Henrika, celo Thomas Cromwell. Namigovali so namreč, da se Thomas Cromwell namerava poročiti z Marijo, se zoperstaviti Henriku in zavladati Angliji. Tudi o tej pomembni temi v knjigi The Mirror & the Light - a na način Hilary Mantel.

Thomas Cromwell se je dobro razumel z ženskami. Njegov odnos do njih je bil vedno spoštljiv in ženske so to znale ceniti. Pomagale so mu z informaciji, ki jih je potem uporabil pri svojih načrtih. Ženske - večinoma dvorne dame, a tudi tiste nižjega rodu, so v romanu predstavljene kot izredno inteligentne. Prav verjetno so takšne v resnici tudi bile, saj so v tem nevarnem času na dvoru (in v bližini kralja) lahko preživele samo najspretnejše in najbolj premetene.

Spreten in premeten je bil tudi Thomas Cromwell. Odličen politik, ki je uspešno vijugal med spletkami različnih angleških družin in muhavostjo Henrika VIII. Vedno se je odločal pragmatično, korak pred drugimi in z mislijo na prihodnost. Na koncu se mu vseeno ni izšlo, a njegove življenjske zgodbe kljub temu ne moramo ocenjevati kot neuspešne. Kot sin kovača se je povzpel iz samega dna družbene lestvice na položaj tik za kraljem in kljub svoji prezgodnji smrti in nemilosti pri kralju uspel svoji družini zagotoviti uspešno prihodnost. Cromwellovemu sinu Gregoryju in nečaku Richardu je predvsem (ali samo) zaradi njunega očeta oziroma strica uspelo preživeti nemirne čase. Odločilno je postalo to, kar sta se od njega naučila, kako sta bila vzgojena in kako sta bila drugače zavarovana pred vsemi nevarnostmi, ki so grozile z dvora muhastega kralja. Njuni potomci so v naslednjih stoletjih pomembno krojili angleško zgodovino - pomislite samo na Oliverja Cromwella. Ali lahko kaj takega trdimo za Tudorje? Po Elizabeti jih ni bilo več.

A o padcu Thomasa Cromwella je bilo vseeno težko brati. Tako sem med branjem knjige naredila nekaj, kar pri dobrih knjigah še nikoli nisem naredila. Ko sem prišla do treh četrtin (ali pa celo štirih petin) romana in še vedno ni bilo jasno, zakaj bo Cromwell že čez nekaj tednov izgubil kraljevo naklonjenost, sem preskočila kar nekaj strani romana in prebrala zadnje poglavje - poglavje, v katerem je opisana njegova usmrtitev. 

O.K. Zajela sem sapo in prebrala. 

Za mano je:) Ko sem se soočila s tem in pustila, da se mi je stavek: He thinks, other can do it and so can I. - vtisne v možgane, sem se pomirjena vrnila strani nazaj in knjigo v miru prebrala do konca.

Trilogija o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel, je literarno delo, ki bo obstalo. Ko bo čez sto let kateri od inteligentih in razgledanih bralcev želel prebrati knjigo o Henriku VIII in ne bo zadovoljen s tudorskim kičem (no, ta šrot bo takrat že tako ali tako izpuhtel), pač pa bo iskal knjigo izjemne kakovosti, bo posegel po treh romanih Hilary Mantel. The Mirror & the Light je njihov vrhunec - najboljši in najbolj dodelan roman, a tudi roman, ki ga je od vseh treh najtežje brati. Nekaj zaradi vsebine, veliko pa zaradi zapletenega besedišča in kompleksne slovnice. V zadnjem romanu trilogije se povežejo ali pa razpletejo vse niti zgodbe, ki so bile začete v prejšnjih dve delih - premišljeno in jasno, zgodovinsko dosledno in verodostojno. Znane zgodovinske osebe izstopijo iz knjige žive, kot še niso bile. Čez sto let, ko bo tisti bralec bral, mogoče Thomas Cromwell ne bo več veljal za zlobnega, preračunljivega in pokvarjenega - takšnega kot ga rišejo vse knjige, drame in zgodbe do sedaj. Mogoče se bo v ljudeh oblikovala slika Thomasa Cromwella, osnovana na resničnih zgodovinskih dejstvih, takšnega, kot si ga je zamislila Hilary Mantel. Mogoče bo s tem končno poravnana krivica, ki se mu dela že skoraj pol tisočletja.

Kakorkoli že:) Čakam slovenske prevode knjig (prvi del z naslovom Volčji dvor, naj bi bil tik pred izidom), da trilogijo preberem še v slovenskem jeziku. Tiste literarne bisere, ki so zaradi mojega (ne)znanja angleščine neopazno zdrseli mimo mene, bi vendarle rada natančneje spoznala.

★★★★★

Pojte, ptice, pojte za mojo gospo

O pesnikih na svojem blogu ne pišem prav pogosto (če pa že, je to o Prešernu:) Danes torej za spremembo nekaj o poeziji.

Obstaja pesniška zbirka, v kateri so na približno 850-ih straneh zbrane pesmi 140-ih različnih pesnikov, ki so v zbirko prispevali preko 5200 kitic svojih pesmi. Pesmi so večinoma ljubezenske. 

Nič takega, boste rekli, antologija je res obsežna, a ne more biti nič posebnega. Pesni že skoraj vsak in vsi si zelo želijo svoje pesmi tudi objaviti, kvaliteta objavljenih pesniških zbirk pa je iz leta v leto slabša. Torej spet enkrat poezija, kjer je količina pomembnejša od kakovosti.

Ne, tokrat ne. Pesniška antologija, o kateri pišem, je nekaj povsem drugega, saj je izšla samo enkrat in samo v enem izvodu - ena sama knjiga, v kateri so pesmi napisane z veščo roko nekaj samostanskih bratov (tako nekako kot so to počeli v romanu Ime rože, Umberta Eca). Pesmi sta zbrala oče in sin, Rüdiger in Johannes Mannese iz Züricha, knjiga pa je nastala v letih od 1300 do 1340. Zbirka se po svojih dveh zbirateljih imenuje Codex Manesse, hranijo pa jo v Univerzitetni knjižnici v Heidelbergu (v digitalizirani obliki si jo lahko brezplačno ogledate tudi na spletu). Je najobsežnejša in najbolj znana zbirka nemških srednjeveških liričnih pesmi, ki so nastajale od leta 1150 pa do časa nastanka rokopisa. To so pesmi, ki so jih pisali in peli minezengerji - nemška različica provansalskih trubadurjev - po dvorih srednjeveške Nemčije, oziroma Svetega rimskega cesarstva. 

Vsebina pesmi je v večini primerov ljubezenska. Pesnik izpoveduje svojo (platonsko) ljubezen dvorni dami, časti njeno lepoto, se podreja njeni volji in ji služi vedno in v vsem. Ker je bilo to v razkoraku z resničnim življenjem v srednjem veku, položajem ženske in moškega v družbi ter njunega medsebojnega odnosa, vsebine teh pesmi ne gre jemati kot resnične. Pri pisanju in prepevanju teh pesmi gre bolj za nekakšno igro ali celo tekmovanje,  nekaj takega kot so bili viteški turnirji - na njih so vitezi preizkušali svoje fizične sposobnosti, s pisanjem liričnih ljubezenskih pesmi pa so med seboj tekmovali na duhovnem in moralnem nivoju.

Zaradi te dvoličnosti srednjeveške posvetne poezije in lažne romantike ala vitez Lancelot in Guinevere ali Tristan in Izolda, me ta vrsta umetnosti nikoli ni posebej zanimala in navduševala. Dokler nisem spoznala grofa Otta von Botenlaubna in njegove življenjske zgodbe. Bil je pravi minezenger - eden izmed tistih iz Codex Manesse, a vendar tudi veliko več - nekaj kar se ni popolnoma skladalo z mojo sliko o srednjeveških dvornih pevcih. Bil je izredno praktičen in racionalen človek, daleč od nekakšne romantične pesniške zasanjanosti - ob tem, da je v svojem življenju resnično doživel veliko ljubezen, točno tisto, o kateri ponavadi pišejo srednjeveški liriki. 

Ko sem hodila po njegovih sledeh - 25 km dolgi krožni poti, ki jo je sam prav gotovo mnogokrat prehodil - in prebrala vse, kar je o njem napisanega na spletu in na opisnih tablah ob njegovih spomenikih, je pred mano zaživela čisto konkretna življenjska zgodba človeka, ki je ob času velikih zgodovinskih trenutkov, ob boku velikih zgodovinskih osebnosti, živel dokaj obstransko in nepomembno življenje, ki bi zlahka utonilo v pozabo. Pa na srečo ni. Zahvala za to gre navdušencema iz daljnega 14. stoletja, ki sta zbirala pesmi minezengerjev in poskrbela za nastanek Codex Manesse. A še večja zasluga za ohranjanje spomina na Otta von Botenlaubna gre ljudem, ki so stoletja po njegovi smrti živeli in še živijo v krajih, kjer je on sam preživel zadnjih dvajset let svojega odmaknjenega življenja in skrbijo, da tisto, kar je ostalo za njim, ne izgine in se ne pozabi.

V Codex Manesse
je bil vsak pesnik predstavljen s celostransko sliko.
Otto von Botenlauben takole.
(vir: Universität Bibliothek Heidelberg)

Otto von Botenlauben se je rodil leta 1177 kot Otto von Henneberg v pomembni nemški plemiški družini, ki je imela svoja posestva v Turingiji in spodnji Frankoniji. Kot najmlajši, peti sin, v družinski zgodbi Hennebergov ni igral pomembne vloge. Kot mladenič je bil dvorjan pri cesarju Heinricha VI. Cesar, ki se je zanimal za kulturo in je tudi sam pesnil (nekatere od njegovih pesmi so prav tako kot Ottove objavljene v Codex Manesse) je okrog sebe zbiral mlade minezengerje, med njimi tudi Otta von Henneberga. Ta je svoje prve pesmi prav verjetno napisal ravno na dvoru cesarja Heinricha VI.  

Beseda minezenger je slovenska označba za pevca ljubezenskih pesmi v nemškem okolju od 12. do 14. stoletja - izhaja iz nemške besede Minnesänger; ki je sestavljanka iz Minne, ki pomeni ljubezen in Sänger, pevca. 

"Saget mir ieman, waz ist minne?" so se spraševali minezengerji in premišljevali o ljubezni med moškim in žensko; najprej samo kot platonsko, s časom pa vse bolj tudi kot čutno in telesno ljubezen.

Cesar Heinrich VI je bil sin slavnega cesarja Friedricha I Barbarosse - tistega, ki je poskušal meje svojega cesarstva razširiti od Severnega do Sredozemskega morja, ki je v Köln prinesel relikvije Svetih treh kraljev in ki je želel osvoboditi Jeruzalem izpod oblasti muslimanov. O vsem tem lahko berete v zgodovinskem romanu Umberta Eca, Baudolino. Friedrichu I Barbarossi večine od zgodaj napisanega ni uspelo doseči, a je vseeno postal eden najprepoznavnejših in najbolj cenjenih cesarjev Svetega rimskega cesarstva. 

Heinrich VI se je čutil poklicanega, da nadaljuje delo, ki ga je začel oče in je leta 1197 sklenil, da s svojimi nemškimi križarji odpotuje v Jutranjo deželo in osvobodi Jeruzalem. "Križ pa si je naložil" tudi njegov dvorjan Otto von Henneberg in odpotoval proti Palestini. Tudi sam je s svojo odločitvijo nadaljeval delo svojega očeta Poppa VI, ki je pred leti skupaj s Friedrichom I Barbarosso odpotoval na 3. križarski pohod v Sveto deželo in tam izgubil življenje.

A tudi tokrat se namen, da osvobodijo Jeruzalem, ni posrečil. Narobe je šlo že na samem začetku, saj je Heinrich VI še pred odplutjem proti Sveti deželi, komaj 32 let star, nepričakovano umrl. 

Otto von Henneberg je ostal v Akkonu - pristaniškem mestu na obali Sredozemskega morja, danes na ozemlju Izraela. Bilo je to glavno mesto ozemlja, ki so ga v tem času v Sveti deželi nadzorovali križarji, t.i. kraljevine Jeruzalem (v kateri pa ni bilo mesta Jeruzalem, tega so imeli v rokah muslimani). Tukaj je v naslednjih letih spoznal Beatrix von Courtenay iz francoske plemiške družine, bogato dedinjo obsežnih posestev v kraljevini Jeruzalem. 

Na tem mestu v Ottovo življenje vstopi velika ljubezen, o kateri je do sedaj pisal le v svojih pesmih.

Čeprav je bila Beatrix že zaročena z nekim drugim plemičem, ji je uspelo sami, ženski, brez moškega posredovanja, (oče je umrl, bratov ni imela), razveljaviti zaroko in se poročiti z Ottom von Hennebergom. Bila je to poroka iz ljubezni. Mogoče so jo očarale in zapeljale ljubezenske pesmi minezengrja in viteza Otta von Henneberga. Mogoče jo je preračunljivi minezenger s svojimi pesmimi zapeljal samo zato, da bi se prilastil njenega premoženja. 

Ne verjamem. Kot kažejo dogodki v naslednjih letih je bila ljubezen med Beatrix in Ottom globoka in je trajala do konca življenja. O tem pričajo tudi Ottove pesmi. Potem ko je spoznal Beatrix, se je namreč pogosto izneveril minezengerski tradiciji. Prenehal je opevati neke imaginarne dvorne dame in začel pesniti o svoji ženi. To je bilo za tisti čas sila nenavadno. Namišljena romantika srednjeveške lirike se je prelila v čisto pravo, iskreno in trdno ljubezen med možem in ženo.

Beatrix in Otto sta na svojem posestvu na Bližnjem vzhodu - imenovanem Seignure de Josceli (po Beatrxinem očetu), živela več kot dvajset let. V tem času se je vsaj Otto kar nekajkrat za kratek čas vrnil v Nemčijo: da se je udeležil volitev kralja ali cesarja, da je prevzel grad Bodenlauben, ki ga je podedoval (in se od takrat dalje začel podpisovati kot Otto von Bodenlauben), ko mu je umrla mama, sicer pa je ves čas živel v Sveti deželi. Obsežnih spopadov med križarji in muslimani v tistem času v teh krajih ni bilo in življenje para je verjetno potekalo mirno in srečno. Rodila sta se jima dva sinova, Otto in Heinrich (zadnji verjetno poimenovan po preminulem cesarju Heinrichu VI).

Pomemben trenutek v življenju viteškega para je nastopil leta 1219. Takrat je v Akkon prispel Frančišek Asiški. V mestu je ustanovil samostan, ki stoji in deluje še danes. A to ni bilo tisto najpomembnejše. Pomembnejše je bilo to, da se je Frančišek Asiški napotil k egiptovskemu sultanu Malik al-Kamilu in sicer kot nekakšen posrednik med muslimani in križarji. To je bila tvegana in pogumna odločitev, ki pa je imela presenetljive posledice. Sultan je bil menda navdušen nad Frančiškovim pogumom in modrostjo, tudi nad njegovo ljubeznijo do Boga. Zaradi Frančiška je bil pripravljen pogajati se s križarji in celo v določeni meri popustiti njihovim zahtevam. A te mirovne poteze križarji niso sprejeli. Trmasto so vztrajali pri svojem, na vsak način so želeli zavzeti Egipt in si nato prilastiti tudi Jeruzalem, kar je vodilo v nove in nove človeške žrtve.

Otto von Botenlauben pa je bil drugačen od njih. Prepričana sem, da je bolje razumel politični položaj na Bližnjem vzhodu kot marsikateri od križarjev in mogoče je znal celo pravilno predvidevati potek dogodkov v naslednjih letih. Bil je pragmatičen in praktičen človek. Leta 1220 sta tako Otto von Botenlauben in njegova žena Beatrix von Courtenay ocenila, da nima smisla vztrajati v Sveti deželi. Prodala sta vse svoje posesti in se napotila v Ottovo domovino Nemčijo. Tam sta potem skromno in odmaknjeno živela več kot dvajset let.  

In tukaj lahko začnemo stopati po njegovih stopinjah.

Grad Botenlauben, 
severni stolp.
Zastavo Otta von Botenlaubna 
(glej upodobitev iz Codex Manesse)
morajo zamenjati štirikrat letno, saj jo veter vedno znova raztrga.

Grad Botenlauben,
južni stolp in ostanki palacia

Logično je začeti na gradu Botenlauben. V tem gradu sta Otto in Betrix živela po prihodu v Nemčijo, ta grad pa je Ottu dal tudi njegovo drugo ime, Otto von Botenlauben. Ruševine gradu si je še vedno mogoče ogledati. Ležijo na vzpetini v okolici mesta Bad Kissingen in jasno kažejo, kakšen grad je to bil v času, ko sta tam živela Otto in Beatrix. Bil je to klasičen srednjeveški grad, utrdba (Burg) z jarkom, obzidjem, podgradjem oz. področjem pred gradom s hlevi, kurnikom in kovačijo. Za notranjim obzidjem je bil palacij s kuhinjo v pritličju in dvorano - edinim ogrevanim prostorom v gradu - v nadsropju, z drugimi bivalnimi in spalnimi prostori. Najbolj impozantna pa sta bila dva obrambna stolpa, v katera so se v primeru nevarnosti lahko zatekli tudi okoliški kmetje. Na tem gradu je Otto von Botenlauben sprejemal tudi obiske svojih pesniških prijateljev, med njimi prav gotovo Waltherja von der Vogelweide, najpomembnejšega minezengerja iz Codexa Manesse.

Na vzpetini, kjer stoji grad, vedno piha veter. Legenda pravi, da naj bi Beatrix nekoč, ko je izgubljena v sanjarjenju stala na balkonu, sunek vetra odnesel tančico z glave. Svoj dragoceni šlajer naj bi na vsak način želela dobiti nazaj, zato je - da bi spodbudila iskalno akcijo - obljubila, da bo na mestu, kjer bi odpihnjeno tančico našli, postavila samostan.

Če se z gradu spustimo v dolino - mimo pobočja, kjer je imel Otto von Botenlauben svoje vinograde, prav hitro tudi danes, ravno tako kot v začetku 12. stoletja, prispemo v z gozdom poraščeno pokrajino. Če sledimo poti, po kateri sta Otto in Beatrix pogosto hodila (in sledimo tančici, ki jo nosi veter:), po približno osmih kilometrih prijetne hoje po gozdu, pridemo v vas Aschach. 

Aschach tudi dandanes nima bistveno več hiš in prebivalcev, kot jih je imel pred skoraj tisoč leti in tudi danes je najbolj prepoznavna zgradba v vasi grad. V začetku 12. stoletja je bil lastnik gradu Ottov starejši brat Poppo VII. Grad, ki danes stoji v vasi, je sicer povsem drugačen, kot je bil tisti izpred skoraj tisoč let, saj je bil v 16. stoletju povsem na novo zgrajen, a lega je ostala ista. Se pa od takrat dalje menuje Schloss in nič več Burg, v slovenščini pa je še vedno grad, saj nimamo dveh različnih imen za utrjeno ali pa bolj reprezentativno grajsko zgradbo.

Otto von Bodenlauben pa svoje poti v Aschach ni izkoristil samo za obisk sorodnikov, v vasi je imel tudi svoj mlin, ki ga je bilo prav tako potrebno kdaj pa kdaj obiskati.

Ko iz Aschacha ponovno zavijemo na gozdno pot, po približno štirih kilometrih prispemo v vas Frauenroth. To je kraj, ki se ima za svoj nastanek zahvaliti izključno Ottu von Botenlaubnu in njegovi ženi Beatrix. Tukaj so namreč našli Beatrixino tančico(; ki jo je odpihnil veter, medtem ko je sanjarila na vetrovnem gradu Botenlauben dobrih deset kilometrov zračne linije stran. Tukaj sta leta 1231 Otto in Beatrix res začela graditi cistercijanski samostan.

 

Frauenroth
s samostansko cerkvijo v ozadju

Legenda o nastanku samostana je romantična, kot so romantične pesmi minezengerja Otta von Botenlaubna, a resnica je bila precej bolj kruta in je zahtevala veliko odrekanja. Da sta Otto in Beatrix priskrbela dovolj denarja za izgradnjo samostana, sta postopno odprodala grad Botenlauben in vsa njegova fevdalna posestva. A kaže, da na to vendarle nista gledala kot na preveliko žrtev, saj je bila prodaja družinskega posestva potem, ko je postalo jasno, da bodo oba sinova, snaha in vnuk odšli med duhovnike, menihe in redovnice, pravzaprav razumska odločitev. Še enkrat se je pokazalo, kako racionalen in praktičen je bil Otto von Botenlauben. Namesto da bi objokoval izumrtje svojega rodu (kar bi na njegovem mestu vsekakor počel angleški kralj Henrik VIII - ko že ravno berem knjigo The Mirror & the Light), je naredil nekaj, kar je v tistem času predstavljalo višek človekoljubja in velik prispevek k razvoju in napredku nekega okoliša. Beatrix in Otto sta rodovitno zemljo iztrgala gozdu, poskrbela za preživetje ne tako majhne skupine ljudi, poleg tega pa s samostanom v odročni kraj prinesla tudi znanje. Zaradi njiju je kakšen od njunih podanikov več znal brati in pisati; marsikateri pa je zaradi znanja o zdravilih, ki je prišlo skupaj z redovnicami, živel dalje in z manj bolečinami.

Je pa letnica začetka gradnje samostana vseeno pomenljiva. V tem letu je namreč umrla Ottova sorodnica po materini strani, Elizabeta Ogrska. Svetnica, ki je živela na gradu Wartburg (ravno tam kot nekaj stoletij pozneje Luther, ko je na skrivaj prevajal Sveto pismo v nemščino), je s svojim življenjem in verovanjem verjetno pomembno vplivala na Ottovo in Beatrixino odločitev, da postavita samostan.

Danes sta od samostana Frauenroth ostala samo še cerkev in nekaj obzidja. Samostan je bil namreč med tridesetletno vojno v 17. stoletju popolnoma uničen. Kljub temu pa se je presenetljivo dobro ohranila nagrobna plošča viteškega para z gradu Botenlauben, ki si ga je v samostanski cerkvi mogoče tudi ogledati. Otto in Beatrix sta bila namreč pokopana v samostanu Frauenroth. Otto je umrl leta 1244 v za tisti čas zavidljivi starosti sedeminšestdesetih let, njegova žena Beatrix pa samo leto za njim. 

Le dve leti pred svojo smrtjo je še enkrat poprijel za meč in uničil blizu Frauenrotha stoječ grad Burkardroth, kjer so bili nastanjeni roparski vitezi, ki so ogrožali samostan.

Življenjska zgodba Otta von Botenlaubna - minezengerja, križarja, ustanovitelja samostana - in njegove žene Beatrix von Courtenay me je čisto prevzela. (Ha, saj se vidi iz doolžiine tega zapisa:) Iz davne preteklosti, o kateri ponavadi pričajo le legende, ruševine in okrušeni kosi kamna, je zasijala tako jasno in razločno, da bi jo skoraj lahko zatipala. 

Življenje Otta in Beatrix je bilo nenavadna mešanica avanture in običajnega vsakodnevnega življenja, romantike in grobe realnosti, svetosti in posvetnosti, človekoljubnosti in krutih (križarskih) ubojev, umetnosti in visokih idealov, medsebojne ljubezni. Mogoče me je pritegnila ravno zaradi te raznolikosti in zato, ker se na koncu vendarle vsi dogodki zložijo v čudovit vzorec življenja, ki navdihuje že stoletja.

Nagrobna plošča
Otta von Bottenlaubna
in 
Beatrix von Courtenay

P. S. 

Naslov mojega pisanja, Pojte, ptice, pojte za mojo gospo (Singet, vogel, singet miner frouwen) je začetna vrstica ene najbolj znanih pesmi Otta von Botenlaubna. 

Spodaj pa si lahko preberete še eno izmed Top 3 njegovih pesmi, oziroma njeno prvo kitico - najprej v srednjeveški, nato v sodobni nemščini, na koncu pa v zelo približni slovenščini.

Wie sol ich den ritter nû gescheiden

und daz schœne wip,

die dicke bî ein ander lâgen ê?

dâ rât ich in rehten triuwen beiden

und ûf mîn selbes lîp

daz sie sich scheiden und er dannen gê.

mâze ist zallen dingen guot.

lîp und êre ist unbehuot,

ob man iht langer lît.

ichn singe eht anders niht wan: es ist zît.

stant ûf, ritter!"

Wie soll ich den Ritter und die schöne Frau,

die schon häufig die Nacht miteinander

verbracht haben, nun voneinander trennen?

Weil ich ihnen treu ergeben bin und aus

Sorge um mein eigenes Leben rate ich beiden,

sich zu trennen und dass er fortgehen soll.

Es ist gut, in allen Dingen Maß zu halten.

Leben und Ansehen sind gefährdet,

wenn sie noch länger liegen bleiben.

Ich singe doch nichts anderes als: es ist Zeit.

Steh auf, Ritter!

https://lyricstranslate.com

(Kako naj viteza in lepo gospo, 

ki sta že večkrat skupaj preživela noč, 

prepričam, da se je potrebno ločiti?... 

V vseh stvareh je potrebno imeti mero. 

Življenje in čast sta ogrožena, če bosta še naprej skupaj. 

Zato kličem nič drugega kot to: Skrajni čas je. 

Vstani, vitez!)

Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva

Včasih - pravzaprav zelo zelo redko, pridejo dan, ura ali pa samo minuta, ki so tako odločilni in pomembni, da usodno spremenijo potek zgodovine. Kateri so ti zvezdni trenutki človeštva, ki so spremenili tok zgodovine, in nas pripeljali na točko, kjer smo zdaj, je težko določiti. Njihova izbira je vedno vsaj v določeni meri vprašanje okusa. Vsak, ki se zanima za zgodovino, bo izbral svoje favorite. 

Stefan Zweig je v knjigi Zvezdni trenutki človeštva (Sternstunde der Menschheit) zbral 14 takšnih dogodkov, ki so po njegovem mnenju usodno vplivali na potek zgodovine. Ker sem brala izdajo iz leta 1943, vam lahko poročam samo o 12-ih od njih. Dva dodatna pomembna zgodovinska trenutka (s Cicerom in Woodrowom Wilsonom v glavni vlogi) sta bila namreč dodana šele pri poznejših izdajah. V slovenskem prevodu knjige najdete vseh 14 zvezdnih trenutkov človeštva.

Preden začnem pisati o njih, je potrebno omeniti, da Zweigov zgodovinski pogled seveda ne more segati preko časa njegove smrti. Njegov pogled na zgodovino se tako konča z drugo svetovno vojno, ki ga je, velikega pacifista, tako zelo strla, da si je leta 1942 vzel življenje.

Kateri so torej tisti trenutki človeške zgodovine, ki so se velikemu Stefanu Zweigu zdeli zvezdni?

Naštela bom datume, vi pa poskusite ugotoviti, za kateri dogodek gre. 

Težko bo:) No, vsaj zame bi bilo. Uganila bi samo enega, mogoče dva od njih.

Zvezdni trenutki si v kronološkem redu sledijo takole:

• 29. maj 1453
• 25. september 1513
• 21. avgust 1741
• 25. april 1792
• 18. junij 1815
• 5. september 1823
• januar 1848
• 22. december 1849
• 28. julij 1858
• konec oktobra 1910
• 16. januar 1912
• 9. april 1917

Med temi dvanajstimi zgodovinsko pomembnimi trenutki sta velika bitka in zavzetje slavnega mesta (no, ta dva datuma bi mogoče uganila:). So znanstvena odkritja in raziskovalne ekspedicije. So datumi nastanka velikih glasbenih del in so usodni dnevi v življenju treh pisateljev. Je tudi potovanje v zapečatenem vlaku iz Züricha preko Nemčije v Rusijo. Ja, to je bil Lenin, ki se je iz izgnanstva vračal v domovino, da začne revolucijo.

Veliki glasbeni deli, katerih nastanek je opisan v knjigi, sta marseljeza in oratorij Mesija. Prvo je ustvaril Rouget de Lisle (kdo le pozna tega skladatelja) v Strasbourgu za krepitev morale francoskih vojakov, ki so se odpravljali na pohod preko Rena. Koračnico so poimenovali po mestu Marseille šele pozneje, ko je melodija izgubila stik s svojim komponistom in je ponarodela. 

Oratorij Mesija Georga Friedricha Händla je bil slaven že od samega začetka dalje. Vsi so vedeli, da Händel, potem ko je štiri leta prej skoraj umrl za posledicami možganske kapi, spet piše nekaj velikega - tri tedne sploh ni odšel iz svoje sobe in v tem času skoraj ni jedel in spal. Krstno izvedbo oratorija so nestrpno pričakovali in ko je do nje končno prišlo, so se gospe odrekle razkošnim krinolinam, gospodje pa vojaški opremi, da je bilo v dvorani, kjer so oratorij izvajali, prostora za čim več poslušalcev.

Zweigovi opisi posameznih zgodovinskih dogodkov so bolj leposlovno kot strokovno delo - bolj kratke zgodbe ali novele kot eseji. Pravijo, da se včasih ni povsem držal zgodovinskih dejstev. Pogosto je kakšnega od detajlov prekomerno poudaril, drugega pa zamolčal, z enim samim namenom, da bi bila dramatičnost zgodovinskega dogodka kar največja. Tudi prav. Meni je bilo všeč, ker razumem njegovo navdušenje - celo vzhičenost nad zgodovino in ljudmi, ki so jo oblikovali, marsikateremu od dandanašnjih bolj racionalnih bralcev pa se bo mogoče njegov slog pisanja zdel preveč vznesen ali celo napihnjen. Vendar naj vas potolažim, Stefan Zweig ni nikoli domišljav, pač pa ponižen in spoštljiv do velikih ljudi preteklosti. Sicer pa je njegov stil pisanja na nek način podoben tistemu, ki ga je ubral eden izmed njegovih junakov - raziskovalec, ki je želel kot prvi stopiti na južni tečaj, a so ga prehiteli in je na poti nazaj proti domu, potem ko je postalo jasno, da bo umrl od lakote in mraza, svoji ženi in prijateljem, pa tudi kar celotnemu angleškemu narodu, pisal vzhičena pisma.

O literarnih ustvarjalcih, ki so oblikovali človeško zgodovino, Stefan Zweig piše še posebno zavzeto. Ostareli Goethe se mi je prav smilil, ko sem brala o tem, kako je - že 73 let star - v svojih Marienbadskih elegijah na najbolj intimen in oseben način predeloval svojo ljubezen do 19-letne Ulrike von Levetzow, ki je ravno takrat zavrnila poroko z njim. Zakaj je ta dogodek zvezden, vam ne znam razložiti, je pa vseeno lep in ganljiv. Fajn je bilo brati o njem.

O zadnjih dneh življenja Leva Nikolajeviča Tolstoja, njegovem skrivnostnem pobegu od doma, je Stefan Zweig pisal v obliki dramskega besedila. Zanimivo. To naj bi bila drama, ki jo je Tolstoj želel napisati, a mu ni nikoli uspelo.

Še en zelo znan in pomemben pisatelj je opisan v knjigi. Dogodek, ki je zaslužil, da gre v zgodovino, je njegova (fake) usmrtitev. Izredno živo sta opisana groza in strah na smrt obsojenega, njegova stiska in obup. Zato, da se zgodba še posebno dotakne bralca, jo je Stefan Zweig napisal kot pesnitev. Na smrt obsojeni nesrečnik se imenuje Fjodor Mihajlovič Dostojevski.

Knjiga Zvezdni trenutki človeštva, Stefana Zweiga, je čudovit in zelo oseben pogled na najpomembnejše dosežke človeštva skozi oči in preko peresa enega največjih poznavalcev zgodovine in navdušencev nad njo. Uživala sem v vsaki posamezni zgodovinski skici in izvedela veliko novega. Pisateljevo navdušenje nad posameznimi heroji preteklosti (hja, heroji... takšnimi ali drugačnimi) se je prelilo tudi vame.

Ob branju knjige tako nisem mogla mimo tega, da ne bi tudi sama izbrala svojih favoritov - 12 zvezdnih trenutkov človeštva, ki so po mojem zelo osebnem mnenju pomembno vplivali na človeško zgodovino ali njen potek celo usodno preobrnili. Tukaj so:

• pred 70 000 leti: skupina samo okrog 100-ih ljudi, ki so sicer že čisto takšni, kot smo mi, zapusti Afriko in v naslednjih tisočih letih naseli celotno zemeljsko oblo
• od 1350 do 1335 p.n.št.: faraon Ehnaton in njegova lepa žena Nofretete izvedeta versko in kulturno revolucijo, ki ji v 3000 letni zgodovini Starega Egipta ni para
• od 768 do 814: Karl Veliki položi temelje združeni Evropi
• 1450: Johannes Gutenberg izumi tisk; knjige postanejo dostopne večjemu krogu ljudi
• od 1509 do 1547: Henrik VIII popolnoma spremeni politično in versko usmeritev Anglije in tlakuje pot, ki bo omogočila njegovi hčerki Elizabeti I dolgo in uspešno, za Anglijo izredno pomembno obdobje vladanja (ko že ravno berem tretji del trilogije o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel:)
• od 15. aprila do 15. maja 1874: v Parizu poteka prva razstava impresionistov (ki se takrat še niso imenovali impresionisti:)
• božič 1914: vojaki na frontnih črtah prve svetovne vojne prekinejo z bojevanjem, se srečajo s svojimi nasprotniki in skupaj preživijo božič
• november 1924: Thomas Mann izda roman Čarobna gora
• 1954:  švedski kardiolog Inge Gudmar Edler skupaj s fizikom Carlom Hellmuthom Hertzem razvije ehokardiografijo in s tem utemelji najpomembnejšo neinvazivno diagnostično metodo za prepoznavo srčnih bolezni
• 20. julij 1969: človek pristane na Luni
• 9. november 1989: padec Berlinskega zidu
• 23. december 1990: Plebiscit o samostojnosti Slovenije

Kateri so pa vaši zvezdni trenutki človeštva?