Ian McEwan: V imenu otroka

Najprej sem si ogledala film, nato sem prebrala še knjigo. Takšen pristop je knjigi precej škodil - pa ne zato, ker bi mi film razkril potek in (mogoče presenetljiv) konec zgodbe; vzrok majhnemu razočaranju, ki ga je prineslo branje knjige, je bila Emma Thompson. To je to, ko filmska igralka bistveno preseže svojo knjižno junakinjo. Ne zgodi se pogosto, a v tem primeru se je. Emma Thompson je v filmu čudovita, enkratna in neprekosljiva. Bolj živa in pristnejša je od sodnice Fione Maye, kakršno je v romanu V imenu otroka, ustvaril Ian McEwan in zaradi tega je knjiga takoj za nekaj odtenkov slabša, kot bi bila sicer.

Ian McEwan se v svojih romanih loteva zelo različnih tem. Tokrat se je podal v sodniške kroge. Fiona Maye je sodnica, ki razsoja v primerih družinskega prava. Cenjena je in spoštovana, saj so njene sodbe vedno dobro obrazložene, pravične. Rdeča nit njenih odločitev je ta, da brezpogojno sledi pravilu, da pri razsodbi vedno upošteva predvsem otrokove koristi. 

Kmalu bo stara šestdeset let, poročena je in brez otrok.

In potem dobi primer, ki bi moral biti eden njenih lažjih. Sedemnajstletni fant - torej še otrok - Adam po imenu, je Jehova priča in zavrača zdravljenje s transfuzijo krvi. Takšno zdravljenje zavračata tudi njegova starša. Zgodba se začne vrteti okrog vprašanja, ali bo Fiona Maye v svoji razsodbi pritrdila fantovi želji in prepovedala takšen poseg v njegovo telo ali pa bo sledila priporočilom zdravniške stroke in transfuzijo dovolila. Glede na to, da so njeno vodilo vedno otrokove koristi, odločitev ne bi smela biti težka. In tudi ni. 

A bolj kot ta sodniška zgodba so v knjigi pomembne druge stvari. To so medsebojni odnosi med posameznimi protagonisti - med Fiono in njenim možem Jackom, med Fiono in mladim Adamom. 

Za svojo poklicno kariero je Fiona žrtvovala marsikaj. Zdaj, po petintridesetih letih skupnega življenja, je v krizi tudi njen zakon z Jackom - kaže, da zaradi izgube strasti. Z njene strani. Zaradi tega se Jack odloči, da se premišljeno in jasno, s Fionino vednostjo in ne da bi to skrival, spusti v razmerje z mlajšo žensko. Kako to vpliva na Fiono in njen zakon, njena čustva in njeno vedenje, je v knjigi prav lepo prikazano. Premišljevanja vredno.

Emma Thompson kot Fiona Maye
(vir: Toledo Productions)

Nekoliko manj posrečeno - vsaj po mojem mnenju - je orisano razmerje med Fiono in Adamom. Na eni strani je to odnos med avtoriteto in tistim, ki se le-tej podreja, tudi odnos mati in sin, na drugi strani pa gre za čisto običajno ljubezensko razmerje. 

Zanimivo, a zapleteno, brez dvoma. Malce pretežko za Iana McEwana. Zdi se mi namreč, da si je s tem, ko je iz najrazličnejših zapletenih niti Adamovih in Fioninih čustev ter dejanj želel splesti kolikor toliko sprejemljiv in verodostojen življenjski vzorec, zadal pretežko nalogo. Adamova in Fionina skupna zgodba tako izpade dokaj površno in plehko, preveč dramatično in v nekaterih pogledih celo klišejsko. Škoda, da se ni bolj poglobil v ta vidik svojega romana in se mogoče zaradi tega dal manj opraviti z muziciranjem in klasično glasbo na splošno, večno stalnico v večini McEwanovih romanov.

No, roman Iana McEwana, V imenu otroka, nikakor ni slaba knjiga. Konec koncev tudi to, da je bil po njej posnet tako dober film - ki se, mimogrede, zelo natančno drži vsebine romana - nekaj pomeni. Preberete jo lahko na dušek, v enem ali dveh popoldnevih in ne bo vam pustila slabega okusa. To pa je že veliko.

Film Sodnica (The Children Act) z Emmo Thompson v glavni vlogi pa si lahko do konca novembra brezplačno ogledate v videoteki t-2.

★★★★☆

Ian McEwan
(vir: Wikipedia)

P.S.

Na koncu bi rada pokazala še na en prevajalski bombonček;) Lepo me je nasmejal. Glejte, zgodi se tudi najboljšim.

(Jack in Fiona zjutraj pri zajtrku.)

Ko je prišla v kuhinjo, je bilo pol osmih. Jack je s hrbtom proti njej stal zraven pulta in stresal fižol v mešalec. (Vau, kaj bosta pa jedla? Baked beans?)

Njen kovček je bil na hodniku in Fiona je zaskrbljeno zbirala zadnje listine. Kot navadno je ni mikalo biti z njim v utesnjenem prostoru. Z naslonila stola (naslonila stola...lepo) je pobrala ruto in odšla v dnevno sobo, da bi nadaljevala iskanje.

Čez nekaj minut se je vrnila. Iz mikrovalovke je jemal vrč mleka. (mleko in fižol?) Pri jutranji kavi sta bila izbirčna in njuna okusa sta si z leti postala podobna. Rada sta imela močno kavo v visokih, belih skodelicah s tankim robom, filtrirano iz kakovostnih kolumbijskih zrn (aah, ja, coffee beans!)... :)