Trilogija o Thomasu Cromwellu, britanske pisateljice Hilary Mantel, je bila eden izmed razlogov, da sem začela pisati tale literarni blog. Moje navdušenje nad prvima dvema knjigama je bilo namreč tako veliko, da na forumu Knjižni molji, kamor sem takrat pisala svoja mnenja o prebranih knjigah, zanj ni bilo dovolj prostora. S svojimi številnimi zapisi o teh dveh knjigah in o pisateljici sem počasi postajala že vsiljiva in nadležna, do neke mere dolgočasna. A tako je to z mano, če se srečam z odličnimi knjigami, ki me nagovorijo - kar ne morem prenehati pisati o njih.
No, na blogu za takšna pisanja ni meja. Pa naj bere kdor hoče in kdor ima veselje za to;) Upam, da vas je čim več:)
Prvi dve knjigi trilogije, Wolf Hall in Bring up the Bodies, sta bili zelo dobro sprejeti tako pri kritikih kot pri bralcih. Hilary Mantel je za oba romana prejela nagrado man booker; Wolf Hall pa je bil razglašen celo za najboljši z bookerjem nagrajeni roman prvega desetletja 21. stoletja. Zadnji del trilogije, The Mirror & the Light, je spet uspešnica številka ena. A časi so se od izida prvega dela trilogije leta 2009 drastično spremenili. Hilary Mantel za svoje ponovno čudovito delo neprekosljive kakovosti še tretjega bookerja, kot kaže, ni zaslužila. Še več. Z njim se ji letos ni uspelo uvrstiti niti med finaliste za nagrado, pa čeprav izjemni kakovosti njenega zadnjega romana nihče ne oporeka. A kot sem že napisala - zdaj so tudi glede literarnih nagrad napočili drugačni časi. Za prejem bookerja dandanes ni dovolj samo odlično napisan roman, zadoščeno mora biti tudi drugim kriterijem. Tako tema romana kot tudi avtor*ica s svojim izgledom, rasno, politično in spolno usmerjenostjo, oziroma prepričanjem, morata biti v skladu z današnjimi smernicami čim večje raznolikosti in multikulturnosti. Kakovost romanov, ki se potegujejo za nagrado, je šele drugotnega pomena. Uboga stara, bela, premožna in heteroseksualna Hilary Mantel - četudi ženska in odločna feministka, ki je izrazito anti-thatchersko usmerjena - s svojim zgodovinskim romanom z močnim moškim protagonistom v glavni vlogi, ni mogla konkurirati mladim temnopoltim oz. nebelim pisatelj*icam, ki so v svojih prvencih pisali o klimatski katastrofi, rasizmu in revoluciji ter se tako z nepredstavljivo lahkotnostjo uvrstili med najožje kandidate za prestižno nagrado.
Moje navdušenje nad literarnimi nagradami, ki je bilo pred leti enormno, je tako hočeš nočeš splahnelo. Nagrade me ne zanimajo več. Zdaj dobro literaturo iščem po drugih, ne tako aktivističnih kanalih.
Dogajanje v zadnji knjigi trilogije se začne 19. maja 1536 na Tower Green-u in konča dobra štiri leta pozneje, 28. julija 1540, nedaleč stran na Tower Hill-u v Londonu. Začnemo pri obglavljenju Anne Boleyn in končamo pri usmrtitvi Thomasa Cromwella, vmes pa na več kot 850-ih straneh sledimo vsem (ampak res vsem) dogodkom, ki so se v tem času pripetili na angleškem dvoru; zelo natančno pa je opisano tudi dogajanje drugod po Angliji, na Škotskem in tudi na Kontinentu. Natančnejše in verodostojnejše leposlovne knjige o tem obdobju angleške zgodovine ne boste našli nikjer drugje. Hilary Mantel je pri svojem pisanju upoštevala vsa znana zgodovinska dejstva o dinastiji Tudorjev, a ob tem knjiga vseeno ni nekakšen zgodovinsko politični esej ali biografija. Pred bralcem zaživi čudovit roman, ki je uspel pričarati duh tistega časa in oživiti sicer dokaj znane in prepoznavne zgodovinske osebnosti na nek čisto nov način. V tem romanu ni klišejev, ki se ponavadi držijo Henrika VIII in njegovih šestih žena.
Za vse to se je vsekakor zahvaliti pisateljičinemu slogu pisanja. Ta ostaja enak (enako sijajen!) kot v prvih dveh knjigah trilogije. Veliko je dialogov, pronicljivih misli med vrsticami, komentarjev, čudovitih opisov. Besedne zveze so izbrane globoko premišljeno. Včasih so tako prefinjene, da so že težko razumljive. Digitalni angleško - slovenski slovar je moral biti med branjem knjige vedno pri roki, pa še tako so mi mnoge besede ostale nerazumljive. Zaradi tega me je ves čas spremljal neprijeten občutek, da veliko zamujam, da meni neprepoznavni literarni biseri bežijo mimo mene, za vedno izgubljeni. Na srečo jih je v knjigi tako veliko, da se jih je kljub vsemu v moje možganske vijuge ujelo čisto dovolj.
Pri branju je bila poleg slovarja nepogrešljiv pripomoček tudi Wikipedija. Vedno znova sem preverjala to ali ono osebo iz romana (seznam nastopajočih na začetku knjige pač ni zadostoval) in jo primerjala s tisto, ki je priznana s strani zgodovinske stroke. Določeni dogodki in poteze so tako postali razumljivejši, odprla pa se je še kakšna nova, do tedaj neprepoznavna plast pripovedi.
Glavna stranska oseba romana, kralj Henrik VIII, bi bil lahko v resnici ravno takšen, kot si ga je zamislila Hilary Mantel - v času dogajanja tega romana zaradi bolečin ob kronični rani na nogi razdražljiv in nevaren. Njegova želja, da dobi moškega potomca, je bila tako velika, da je zaradi nje tvegal marsikaj; obrnil tok angleške zgodovine in tvegal vojno z vsemi ostalimi evropskimi državami.
Te velike želje po sinu nikoli nisem popolnoma razumela. Saj se je vendar kmalu po njegovi smrti izkazalo, da je njegova hči Elizabeta ne samo čisto v redu, ampak celo izjemna vladarica, ena največjih v vsej angleški zgodovini.
No, zdaj, ko sem prebrala knjigo The Mirror & the Light, mi je ta njegova obsesija postala bolj jasna. Henrik seveda ni mogel vedeti, da se bo Elizabeta razvila v tako močno in dobro vladarico. Poleg tega se je v začetnih letih njene vladavine zgodilo ravno to, kar se je Henrik bal, da se bo zgodilo. Domači in tuji sovražniki so predpostavljali, da je šibka in so jo zato napadali in ogrožali z vseh strani. Pri moškem vladarju si česa takega verjetno ne bi upali. Zaradi tega je morala v svoje vladanje vložiti precej več truda in biti precej bolj močna in iznajdljiva, kot bi bilo to potrebno moškemu vladarju.
Poleg tega Tudorji v času Henrika VIII niso preveč trdno sedeli na prestolu; pretenzije na prestol so bile pri drugih starih angleških družinah mogoče celo bolj upravičene kot pri njih. Ena izmed družin, ki so želele na angleški prestol, je bila družina Courtenay - angleška veja pomembne francoske plemiške družine, iz katere je izhajala tudi Beatrix von Courtenay, žena minezengerja Otta von Botenlaubna, o katerem sem pisala v prejšnjem članku. Kako majhen je svet!
 |
| Hans Holbein mlajši: Henrik VIII (1536-37) |
V romanu je zelo natančno opisano, kako je nastal ta najbolj znan portret Henrika VIII. V času nastanka slike Henrik še zdaleč ni bil tako postaven, kot bi lahko sklepali s portreta. Bil je precej bolj debel in zaradi rane na nogi (ki sploh ni naslikana) ni mogel takole odločno stati. Šlo je za čisto politično propagando, vključno z valolomom - češ še vedno lahko zaplodim sina. Da Henrik takole naravnost gleda v opazovalca slike, je menda predlagal Thomas Cromwell. Dobra odločitev:)
V luči tega je tako nekako lažje razumeti Henrikov nenehni občutek ogroženosti in njegovo veliko željo po moških potomcih, ki bi utrdili položaj Tudorjev. Vse to se da sklepati in razbrati iz poteka romana, a zdaj sem že zašla izven okvirov knjige. V času dogajanja romana je Elizabeta še otrok - ob materini smrti, Anne Boleyn, stara le 3 leta in razglašena za nezakonsko. V tem času še ni nihče pomislil na to, da bi bila lahko nekoč angleška kraljica. A njena nepomembna prisotnost nekje na obrobju dogajanja je vendar pomenljiva in vedno v območju bralčevega zavedanja.
Drugače je z njeno polsestro Marijo - Henrikovo starejšo hčerko iz zakona s prvo ženo Katarino Aragonsko - njo so si v času pripovedi romana nekateri dokaj jasno predstavljali na angleškem tronu - kot zagrizena katoličanka pa naj bi predstavljala tudi grožnjo Henrikovi vladavini. Mogoče je bil med tistimi, ki so želeli, da bi Marija na prestolu zamenjala Henrika, celo Thomas Cromwell. Namigovali so namreč, da se Thomas Cromwell namerava poročiti z Marijo, se zoperstaviti Henriku in zavladati Angliji. Tudi o tej pomembni temi v knjigi The Mirror & the Light - a na način Hilary Mantel.
Thomas Cromwell se je dobro razumel z ženskami. Njegov odnos do njih je bil vedno spoštljiv in ženske so to znale ceniti. Pomagale so mu z informaciji, ki jih je potem uporabil pri svojih načrtih. Ženske - večinoma dvorne dame, a tudi tiste nižjega rodu, so v romanu predstavljene kot izredno inteligentne. Prav verjetno so takšne v resnici tudi bile, saj so v tem nevarnem času na dvoru (in v bližini kralja) lahko preživele samo najspretnejše in najbolj premetene.
Spreten in premeten je bil tudi Thomas Cromwell. Odličen politik, ki je uspešno vijugal med spletkami različnih angleških družin in muhavostjo Henrika VIII. Vedno se je odločal pragmatično, korak pred drugimi in z mislijo na prihodnost. Na koncu se mu vseeno ni izšlo, a njegove življenjske zgodbe kljub temu ne moramo ocenjevati kot neuspešne. Kot sin kovača se je povzpel iz samega dna družbene lestvice na položaj tik za kraljem in kljub svoji prezgodnji smrti in nemilosti pri kralju uspel svoji družini zagotoviti uspešno prihodnost. Cromwellovemu sinu Gregoryju in nečaku Richardu je predvsem (ali samo) zaradi njunega očeta oziroma strica uspelo preživeti nemirne čase. Odločilno je postalo to, kar sta se od njega naučila, kako sta bila vzgojena in kako sta bila drugače zavarovana pred vsemi nevarnostmi, ki so grozile z dvora muhastega kralja. Njuni potomci so v naslednjih stoletjih pomembno krojili angleško zgodovino - pomislite samo na Oliverja Cromwella. Ali lahko kaj takega trdimo za Tudorje? Po Elizabeti jih ni bilo več.
A o padcu Thomasa Cromwella je bilo vseeno težko brati. Tako sem med branjem knjige naredila nekaj, kar pri dobrih knjigah še nikoli nisem naredila. Ko sem prišla do treh četrtin (ali pa celo štirih petin) romana in še vedno ni bilo jasno, zakaj bo Cromwell že čez nekaj tednov izgubil kraljevo naklonjenost, sem preskočila kar nekaj strani romana in prebrala zadnje poglavje - poglavje, v katerem je opisana njegova usmrtitev.
O.K. Zajela sem sapo in prebrala.
Za mano je:) Ko sem se soočila s tem in pustila, da se mi je stavek: He thinks, other can do it and so can I. - vtisne v možgane, sem se pomirjena vrnila strani nazaj in knjigo v miru prebrala do konca.
Trilogija o Thomasu Cromwellu, Hilary Mantel, je literarno delo, ki bo obstalo. Ko bo čez sto let kateri od inteligentih in razgledanih bralcev želel prebrati knjigo o Henriku VIII in ne bo zadovoljen s tudorskim kičem (no, ta šrot bo takrat že tako ali tako izpuhtel), pač pa bo iskal knjigo izjemne kakovosti, bo posegel po treh romanih Hilary Mantel. The Mirror & the Light je njihov vrhunec - najboljši in najbolj dodelan roman, a tudi roman, ki ga je od vseh treh najtežje brati. Nekaj zaradi vsebine, veliko pa zaradi zapletenega besedišča in kompleksne slovnice. V zadnjem romanu trilogije se povežejo ali pa razpletejo vse niti zgodbe, ki so bile začete v prejšnjih dve delih - premišljeno in jasno, zgodovinsko dosledno in verodostojno. Znane zgodovinske osebe izstopijo iz knjige žive, kot še niso bile. Čez sto let, ko bo tisti bralec bral, mogoče Thomas Cromwell ne bo več veljal za zlobnega, preračunljivega in pokvarjenega - takšnega kot ga rišejo vse knjige, drame in zgodbe do sedaj. Mogoče se bo v ljudeh oblikovala slika Thomasa Cromwella, osnovana na resničnih zgodovinskih dejstvih, takšnega, kot si ga je zamislila Hilary Mantel. Mogoče bo s tem končno poravnana krivica, ki se mu dela že skoraj pol tisočletja.
Kakorkoli že:) Čakam slovenske prevode knjig (prvi del z naslovom Volčji dvor, naj bi bil tik pred izidom), da trilogijo preberem še v slovenskem jeziku. Tiste literarne bisere, ki so zaradi mojega (ne)znanja angleščine neopazno zdrseli mimo mene, bi vendarle rada natančneje spoznala.
★★★★★
Prvi del sem pred leti prebrala v hrvaškem jeziku, pa imela pri tem tudi težave v razumevanju,saj je jezik pisateljice res bogat. Komaj čakam slovenski prevod.
OdgovoriIzbriši