Pojte, ptice, pojte za mojo gospo

O pesnikih na svojem blogu ne pišem prav pogosto (če pa že, je to o Prešernu:) Danes torej za spremembo nekaj o poeziji.

Obstaja pesniška zbirka, v kateri so na približno 850-ih straneh zbrane pesmi 140-ih različnih pesnikov, ki so v zbirko prispevali preko 5200 kitic svojih pesmi. Pesmi so večinoma ljubezenske. 

Nič takega, boste rekli, antologija je res obsežna, a ne more biti nič posebnega. Pesni že skoraj vsak in vsi si zelo želijo svoje pesmi tudi objaviti, kvaliteta objavljenih pesniških zbirk pa je iz leta v leto slabša. Torej spet enkrat poezija, kjer je količina pomembnejša od kakovosti.

Ne, tokrat ne. Pesniška antologija, o kateri pišem, je nekaj povsem drugega, saj je izšla samo enkrat in samo v enem izvodu - ena sama knjiga, v kateri so pesmi napisane z veščo roko nekaj samostanskih bratov (tako nekako kot so to počeli v romanu Ime rože, Umberta Eca). Pesmi sta zbrala oče in sin, Rüdiger in Johannes Mannese iz Züricha, knjiga pa je nastala v letih od 1300 do 1340. Zbirka se po svojih dveh zbirateljih imenuje Codex Manesse, hranijo pa jo v Univerzitetni knjižnici v Heidelbergu (v digitalizirani obliki si jo lahko brezplačno ogledate tudi na spletu). Je najobsežnejša in najbolj znana zbirka nemških srednjeveških liričnih pesmi, ki so nastajale od leta 1150 pa do časa nastanka rokopisa. To so pesmi, ki so jih pisali in peli minezengerji - nemška različica provansalskih trubadurjev - po dvorih srednjeveške Nemčije, oziroma Svetega rimskega cesarstva. 

Vsebina pesmi je v večini primerov ljubezenska. Pesnik izpoveduje svojo (platonsko) ljubezen dvorni dami, časti njeno lepoto, se podreja njeni volji in ji služi vedno in v vsem. Ker je bilo to v razkoraku z resničnim življenjem v srednjem veku, položajem ženske in moškega v družbi ter njunega medsebojnega odnosa, vsebine teh pesmi ne gre jemati kot resnične. Pri pisanju in prepevanju teh pesmi gre bolj za nekakšno igro ali celo tekmovanje,  nekaj takega kot so bili viteški turnirji - na njih so vitezi preizkušali svoje fizične sposobnosti, s pisanjem liričnih ljubezenskih pesmi pa so med seboj tekmovali na duhovnem in moralnem nivoju.

Zaradi te dvoličnosti srednjeveške posvetne poezije in lažne romantike ala vitez Lancelot in Guinevere ali Tristan in Izolda, me ta vrsta umetnosti nikoli ni posebej zanimala in navduševala. Dokler nisem spoznala grofa Otta von Botenlaubna in njegove življenjske zgodbe. Bil je pravi minezenger - eden izmed tistih iz Codex Manesse, a vendar tudi veliko več - nekaj kar se ni popolnoma skladalo z mojo sliko o srednjeveških dvornih pevcih. Bil je izredno praktičen in racionalen človek, daleč od nekakšne romantične pesniške zasanjanosti - ob tem, da je v svojem življenju resnično doživel veliko ljubezen, točno tisto, o kateri ponavadi pišejo srednjeveški liriki. 

Ko sem hodila po njegovih sledeh - 25 km dolgi krožni poti, ki jo je sam prav gotovo mnogokrat prehodil - in prebrala vse, kar je o njem napisanega na spletu in na opisnih tablah ob njegovih spomenikih, je pred mano zaživela čisto konkretna življenjska zgodba človeka, ki je ob času velikih zgodovinskih trenutkov, ob boku velikih zgodovinskih osebnosti, živel dokaj obstransko in nepomembno življenje, ki bi zlahka utonilo v pozabo. Pa na srečo ni. Zahvala za to gre navdušencema iz daljnega 14. stoletja, ki sta zbirala pesmi minezengerjev in poskrbela za nastanek Codex Manesse. A še večja zasluga za ohranjanje spomina na Otta von Botenlaubna gre ljudem, ki so stoletja po njegovi smrti živeli in še živijo v krajih, kjer je on sam preživel zadnjih dvajset let svojega odmaknjenega življenja in skrbijo, da tisto, kar je ostalo za njim, ne izgine in se ne pozabi.

V Codex Manesse
je bil vsak pesnik predstavljen s celostransko sliko.
Otto von Botenlauben takole.
(vir: Universität Bibliothek Heidelberg)

Otto von Botenlauben se je rodil leta 1177 kot Otto von Henneberg v pomembni nemški plemiški družini, ki je imela svoja posestva v Turingiji in spodnji Frankoniji. Kot najmlajši, peti sin, v družinski zgodbi Hennebergov ni igral pomembne vloge. Kot mladenič je bil dvorjan pri cesarju Heinricha VI. Cesar, ki se je zanimal za kulturo in je tudi sam pesnil (nekatere od njegovih pesmi so prav tako kot Ottove objavljene v Codex Manesse) je okrog sebe zbiral mlade minezengerje, med njimi tudi Otta von Henneberga. Ta je svoje prve pesmi prav verjetno napisal ravno na dvoru cesarja Heinricha VI.  

Beseda minezenger je slovenska označba za pevca ljubezenskih pesmi v nemškem okolju od 12. do 14. stoletja - izhaja iz nemške besede Minnesänger; ki je sestavljanka iz Minne, ki pomeni ljubezen in Sänger, pevca. 

"Saget mir ieman, waz ist minne?" so se spraševali minezengerji in premišljevali o ljubezni med moškim in žensko; najprej samo kot platonsko, s časom pa vse bolj tudi kot čutno in telesno ljubezen.

Cesar Heinrich VI je bil sin slavnega cesarja Friedricha I Barbarosse - tistega, ki je poskušal meje svojega cesarstva razširiti od Severnega do Sredozemskega morja, ki je v Köln prinesel relikvije Svetih treh kraljev in ki je želel osvoboditi Jeruzalem izpod oblasti muslimanov. O vsem tem lahko berete v zgodovinskem romanu Umberta Eca, Baudolino. Friedrichu I Barbarossi večine od zgodaj napisanega ni uspelo doseči, a je vseeno postal eden najprepoznavnejših in najbolj cenjenih cesarjev Svetega rimskega cesarstva. 

Heinrich VI se je čutil poklicanega, da nadaljuje delo, ki ga je začel oče in je leta 1197 sklenil, da s svojimi nemškimi križarji odpotuje v Jutranjo deželo in osvobodi Jeruzalem. "Križ pa si je naložil" tudi njegov dvorjan Otto von Henneberg in odpotoval proti Palestini. Tudi sam je s svojo odločitvijo nadaljeval delo svojega očeta Poppa VI, ki je pred leti skupaj s Friedrichom I Barbarosso odpotoval na 3. križarski pohod v Sveto deželo in tam izgubil življenje.

A tudi tokrat se namen, da osvobodijo Jeruzalem, ni posrečil. Narobe je šlo že na samem začetku, saj je Heinrich VI še pred odplutjem proti Sveti deželi, komaj 32 let star, nepričakovano umrl. 

Otto von Henneberg je ostal v Akkonu - pristaniškem mestu na obali Sredozemskega morja, danes na ozemlju Izraela. Bilo je to glavno mesto ozemlja, ki so ga v tem času v Sveti deželi nadzorovali križarji, t.i. kraljevine Jeruzalem (v kateri pa ni bilo mesta Jeruzalem, tega so imeli v rokah muslimani). Tukaj je v naslednjih letih spoznal Beatrix von Courtenay iz francoske plemiške družine, bogato dedinjo obsežnih posestev v kraljevini Jeruzalem. 

Na tem mestu v Ottovo življenje vstopi velika ljubezen, o kateri je do sedaj pisal le v svojih pesmih.

Čeprav je bila Beatrix že zaročena z nekim drugim plemičem, ji je uspelo sami, ženski, brez moškega posredovanja, (oče je umrl, bratov ni imela), razveljaviti zaroko in se poročiti z Ottom von Hennebergom. Bila je to poroka iz ljubezni. Mogoče so jo očarale in zapeljale ljubezenske pesmi minezengrja in viteza Otta von Henneberga. Mogoče jo je preračunljivi minezenger s svojimi pesmimi zapeljal samo zato, da bi se prilastil njenega premoženja. 

Ne verjamem. Kot kažejo dogodki v naslednjih letih je bila ljubezen med Beatrix in Ottom globoka in je trajala do konca življenja. O tem pričajo tudi Ottove pesmi. Potem ko je spoznal Beatrix, se je namreč pogosto izneveril minezengerski tradiciji. Prenehal je opevati neke imaginarne dvorne dame in začel pesniti o svoji ženi. To je bilo za tisti čas sila nenavadno. Namišljena romantika srednjeveške lirike se je prelila v čisto pravo, iskreno in trdno ljubezen med možem in ženo.

Beatrix in Otto sta na svojem posestvu na Bližnjem vzhodu - imenovanem Seignure de Josceli (po Beatrxinem očetu), živela več kot dvajset let. V tem času se je vsaj Otto kar nekajkrat za kratek čas vrnil v Nemčijo: da se je udeležil volitev kralja ali cesarja, da je prevzel grad Bodenlauben, ki ga je podedoval (in se od takrat dalje začel podpisovati kot Otto von Bodenlauben), ko mu je umrla mama, sicer pa je ves čas živel v Sveti deželi. Obsežnih spopadov med križarji in muslimani v tistem času v teh krajih ni bilo in življenje para je verjetno potekalo mirno in srečno. Rodila sta se jima dva sinova, Otto in Heinrich (zadnji verjetno poimenovan po preminulem cesarju Heinrichu VI).

Pomemben trenutek v življenju viteškega para je nastopil leta 1219. Takrat je v Akkon prispel Frančišek Asiški. V mestu je ustanovil samostan, ki stoji in deluje še danes. A to ni bilo tisto najpomembnejše. Pomembnejše je bilo to, da se je Frančišek Asiški napotil k egiptovskemu sultanu Malik al-Kamilu in sicer kot nekakšen posrednik med muslimani in križarji. To je bila tvegana in pogumna odločitev, ki pa je imela presenetljive posledice. Sultan je bil menda navdušen nad Frančiškovim pogumom in modrostjo, tudi nad njegovo ljubeznijo do Boga. Zaradi Frančiška je bil pripravljen pogajati se s križarji in celo v določeni meri popustiti njihovim zahtevam. A te mirovne poteze križarji niso sprejeli. Trmasto so vztrajali pri svojem, na vsak način so želeli zavzeti Egipt in si nato prilastiti tudi Jeruzalem, kar je vodilo v nove in nove človeške žrtve.

Otto von Botenlauben pa je bil drugačen od njih. Prepričana sem, da je bolje razumel politični položaj na Bližnjem vzhodu kot marsikateri od križarjev in mogoče je znal celo pravilno predvidevati potek dogodkov v naslednjih letih. Bil je pragmatičen in praktičen človek. Leta 1220 sta tako Otto von Botenlauben in njegova žena Beatrix von Courtenay ocenila, da nima smisla vztrajati v Sveti deželi. Prodala sta vse svoje posesti in se napotila v Ottovo domovino Nemčijo. Tam sta potem skromno in odmaknjeno živela več kot dvajset let.  

In tukaj lahko začnemo stopati po njegovih stopinjah.

Grad Botenlauben, 
severni stolp.
Zastavo Otta von Botenlaubna 
(glej upodobitev iz Codex Manesse)
morajo zamenjati štirikrat letno, saj jo veter vedno znova raztrga.

Grad Botenlauben,
južni stolp in ostanki palacia

Logično je začeti na gradu Botenlauben. V tem gradu sta Otto in Betrix živela po prihodu v Nemčijo, ta grad pa je Ottu dal tudi njegovo drugo ime, Otto von Botenlauben. Ruševine gradu si je še vedno mogoče ogledati. Ležijo na vzpetini v okolici mesta Bad Kissingen in jasno kažejo, kakšen grad je to bil v času, ko sta tam živela Otto in Beatrix. Bil je to klasičen srednjeveški grad, utrdba (Burg) z jarkom, obzidjem, podgradjem oz. področjem pred gradom s hlevi, kurnikom in kovačijo. Za notranjim obzidjem je bil palacij s kuhinjo v pritličju in dvorano - edinim ogrevanim prostorom v gradu - v nadsropju, z drugimi bivalnimi in spalnimi prostori. Najbolj impozantna pa sta bila dva obrambna stolpa, v katera so se v primeru nevarnosti lahko zatekli tudi okoliški kmetje. Na tem gradu je Otto von Botenlauben sprejemal tudi obiske svojih pesniških prijateljev, med njimi prav gotovo Waltherja von der Vogelweide, najpomembnejšega minezengerja iz Codexa Manesse.

Na vzpetini, kjer stoji grad, vedno piha veter. Legenda pravi, da naj bi Beatrix nekoč, ko je izgubljena v sanjarjenju stala na balkonu, sunek vetra odnesel tančico z glave. Svoj dragoceni šlajer naj bi na vsak način želela dobiti nazaj, zato je - da bi spodbudila iskalno akcijo - obljubila, da bo na mestu, kjer bi odpihnjeno tančico našli, postavila samostan.

Če se z gradu spustimo v dolino - mimo pobočja, kjer je imel Otto von Botenlauben svoje vinograde, prav hitro tudi danes, ravno tako kot v začetku 12. stoletja, prispemo v z gozdom poraščeno pokrajino. Če sledimo poti, po kateri sta Otto in Beatrix pogosto hodila (in sledimo tančici, ki jo nosi veter:), po približno osmih kilometrih prijetne hoje po gozdu, pridemo v vas Aschach. 

Aschach tudi dandanes nima bistveno več hiš in prebivalcev, kot jih je imel pred skoraj tisoč leti in tudi danes je najbolj prepoznavna zgradba v vasi grad. V začetku 12. stoletja je bil lastnik gradu Ottov starejši brat Poppo VII. Grad, ki danes stoji v vasi, je sicer povsem drugačen, kot je bil tisti izpred skoraj tisoč let, saj je bil v 16. stoletju povsem na novo zgrajen, a lega je ostala ista. Se pa od takrat dalje menuje Schloss in nič več Burg, v slovenščini pa je še vedno grad, saj nimamo dveh različnih imen za utrjeno ali pa bolj reprezentativno grajsko zgradbo.

Otto von Bodenlauben pa svoje poti v Aschach ni izkoristil samo za obisk sorodnikov, v vasi je imel tudi svoj mlin, ki ga je bilo prav tako potrebno kdaj pa kdaj obiskati.

Ko iz Aschacha ponovno zavijemo na gozdno pot, po približno štirih kilometrih prispemo v vas Frauenroth. To je kraj, ki se ima za svoj nastanek zahvaliti izključno Ottu von Botenlaubnu in njegovi ženi Beatrix. Tukaj so namreč našli Beatrixino tančico(; ki jo je odpihnil veter, medtem ko je sanjarila na vetrovnem gradu Botenlauben dobrih deset kilometrov zračne linije stran. Tukaj sta leta 1231 Otto in Beatrix res začela graditi cistercijanski samostan.

 

Frauenroth
s samostansko cerkvijo v ozadju

Legenda o nastanku samostana je romantična, kot so romantične pesmi minezengerja Otta von Botenlaubna, a resnica je bila precej bolj kruta in je zahtevala veliko odrekanja. Da sta Otto in Beatrix priskrbela dovolj denarja za izgradnjo samostana, sta postopno odprodala grad Botenlauben in vsa njegova fevdalna posestva. A kaže, da na to vendarle nista gledala kot na preveliko žrtev, saj je bila prodaja družinskega posestva potem, ko je postalo jasno, da bodo oba sinova, snaha in vnuk odšli med duhovnike, menihe in redovnice, pravzaprav razumska odločitev. Še enkrat se je pokazalo, kako racionalen in praktičen je bil Otto von Botenlauben. Namesto da bi objokoval izumrtje svojega rodu (kar bi na njegovem mestu vsekakor počel angleški kralj Henrik VIII - ko že ravno berem knjigo The Mirror & the Light), je naredil nekaj, kar je v tistem času predstavljalo višek človekoljubja in velik prispevek k razvoju in napredku nekega okoliša. Beatrix in Otto sta rodovitno zemljo iztrgala gozdu, poskrbela za preživetje ne tako majhne skupine ljudi, poleg tega pa s samostanom v odročni kraj prinesla tudi znanje. Zaradi njiju je kakšen od njunih podanikov več znal brati in pisati; marsikateri pa je zaradi znanja o zdravilih, ki je prišlo skupaj z redovnicami, živel dalje in z manj bolečinami.

Je pa letnica začetka gradnje samostana vseeno pomenljiva. V tem letu je namreč umrla Ottova sorodnica po materini strani, Elizabeta Ogrska. Svetnica, ki je živela na gradu Wartburg (ravno tam kot nekaj stoletij pozneje Luther, ko je na skrivaj prevajal Sveto pismo v nemščino), je s svojim življenjem in verovanjem verjetno pomembno vplivala na Ottovo in Beatrixino odločitev, da postavita samostan.

Danes sta od samostana Frauenroth ostala samo še cerkev in nekaj obzidja. Samostan je bil namreč med tridesetletno vojno v 17. stoletju popolnoma uničen. Kljub temu pa se je presenetljivo dobro ohranila nagrobna plošča viteškega para z gradu Botenlauben, ki si ga je v samostanski cerkvi mogoče tudi ogledati. Otto in Beatrix sta bila namreč pokopana v samostanu Frauenroth. Otto je umrl leta 1244 v za tisti čas zavidljivi starosti sedeminšestdesetih let, njegova žena Beatrix pa samo leto za njim. 

Le dve leti pred svojo smrtjo je še enkrat poprijel za meč in uničil blizu Frauenrotha stoječ grad Burkardroth, kjer so bili nastanjeni roparski vitezi, ki so ogrožali samostan.

Življenjska zgodba Otta von Botenlaubna - minezengerja, križarja, ustanovitelja samostana - in njegove žene Beatrix von Courtenay me je čisto prevzela. (Ha, saj se vidi iz doolžiine tega zapisa:) Iz davne preteklosti, o kateri ponavadi pričajo le legende, ruševine in okrušeni kosi kamna, je zasijala tako jasno in razločno, da bi jo skoraj lahko zatipala. 

Življenje Otta in Beatrix je bilo nenavadna mešanica avanture in običajnega vsakodnevnega življenja, romantike in grobe realnosti, svetosti in posvetnosti, človekoljubnosti in krutih (križarskih) ubojev, umetnosti in visokih idealov, medsebojne ljubezni. Mogoče me je pritegnila ravno zaradi te raznolikosti in zato, ker se na koncu vendarle vsi dogodki zložijo v čudovit vzorec življenja, ki navdihuje že stoletja.

Nagrobna plošča
Otta von Bottenlaubna
in 
Beatrix von Courtenay

P. S. 

Naslov mojega pisanja, Pojte, ptice, pojte za mojo gospo (Singet, vogel, singet miner frouwen) je začetna vrstica ene najbolj znanih pesmi Otta von Botenlaubna. 

Spodaj pa si lahko preberete še eno izmed Top 3 njegovih pesmi, oziroma njeno prvo kitico - najprej v srednjeveški, nato v sodobni nemščini, na koncu pa v zelo približni slovenščini.

Wie sol ich den ritter nû gescheiden

und daz schœne wip,

die dicke bî ein ander lâgen ê?

dâ rât ich in rehten triuwen beiden

und ûf mîn selbes lîp

daz sie sich scheiden und er dannen gê.

mâze ist zallen dingen guot.

lîp und êre ist unbehuot,

ob man iht langer lît.

ichn singe eht anders niht wan: es ist zît.

stant ûf, ritter!"

Wie soll ich den Ritter und die schöne Frau,

die schon häufig die Nacht miteinander

verbracht haben, nun voneinander trennen?

Weil ich ihnen treu ergeben bin und aus

Sorge um mein eigenes Leben rate ich beiden,

sich zu trennen und dass er fortgehen soll.

Es ist gut, in allen Dingen Maß zu halten.

Leben und Ansehen sind gefährdet,

wenn sie noch länger liegen bleiben.

Ich singe doch nichts anderes als: es ist Zeit.

Steh auf, Ritter!

https://lyricstranslate.com

(Kako naj viteza in lepo gospo, 

ki sta že večkrat skupaj preživela noč, 

prepričam, da se je potrebno ločiti?... 

V vseh stvareh je potrebno imeti mero. 

Življenje in čast sta ogrožena, če bosta še naprej skupaj. 

Zato kličem nič drugega kot to: Skrajni čas je. 

Vstani, vitez!)