Oscar Wilde: Slika Doriana Graya

Čas je neusmiljen in neizprosen. Na vsaki stvari in na vsakem človeku pušča svoje sledi. Na naših obrazih se pozna teža let in na njih se zarisujejo dogodki minulega časa. Smeh črta gube okrog oči, grehi dolbejo globoke brazde okrog ust in povešajo veke.

Dorian Gray - izredno lep mladenič, star okrog dvajset let, se je dobro zavedal uničujočih posledic minevajočega časa. Pa tudi svoje izjemne lepote. Ko je opazoval svoj portret, ki ga je naslikal njegov prijatelj Basil Hallward, je premišljeval:

"Kako žalostno! Jaz bom postal star, grozen in ostuden. Ta slika pa bo ostala večno mlada. Nikoli ne bo starejša kot ravno tega junijskega dne... Ko bi bilo vsaj obratno! Ko bi lahko ostal jaz večno mlad in bi se slika starala! Za to - za to bi bil pripravljen dati vse! Saj, ni je stvari na svetu, ki je ne bi bil pripravljen dati! Svojo dušo bi dal za to!"

Toda ne kliči hudiča! Ta lahko pride in usliši željo.

Faustova dilema se je pripetila tudi Dorianu Grayu. Atomi barve na portretu so ubogali neznano silo in tekom let spreminjali svoje mesto na sliki, tako da se je podoba mladeniča na sliki starala, Dorian Gray pa je ostajal mlad in lep, kot je bil tistega junijskega dne. 

A pri vsem skupaj ne gre samo za staranje. Gre za to, kaj v življenju naredimo, kako živimo, koga prizadenemo in kakšni grehi ležijo na naši duši. Slika Doriana Graya je z leti postajala vse bolj grozna in ostudna. Dorian Gray se ni lepo staral, kot to včasih rečemo za nekoga, ki ni več prikupen in mlad, a ostaja tudi v starih letih na določen način lep. Najprej se je pojavila le komaj opazna guba okrog ust, ki je namigovala na krutost, potem so bile spremembe portreta vse izrazitejše in ostudnejše. Slika je odslikavala njegovo vse bolj umazano dušo, njegova podla dejanja, ki jih nihče od ljudi, s katerimi se je Dorain Gray vsakodnevno srečeval, ni niti slutil. Naravnani smo namreč tako, da človeka vendarle večinoma ocenjujemo le po njegovi zunanjosti. Tudi danes - ali pa danes še toliko bolj, saj smo postali družba selfijev, ki je obsedena z lepo zunanjostjo.

Vsak je odgovoren za svoje odločitve in za svoja dejanja - tudi Dorian Gray. Pa vendar je v njegovem življenju obstajal hudič, ki ga je mamil in ga speljal na slabo pot. Ne, to ni tista temna sila, ki je spreminjala sliko, njemu pa prihranila tragiko staranja. Hudič je v Dorianovo življenje prišel v podobi lorda Hanryja Wottona. Ta je bil tisti, ki je Doriana opozoril na njegovo izjemno lepoto, vzbudil v njem narcisoidnost in sebičnost, brezbrižnost in trdosrčnost; mu razložil, da so hedonizem, mladost in lep videz edino, kar v življenju šteje.

Knjiga Slika Doriana Graya je imela na življenje Oscarja Wilda gromozanski vpliv. Ko je leta1890 izšla, je poskrbela za velik škandal - pa ne zaradi zgoraj napisanih stvari. Ljudje so se zgražali zaradi teme homoseksualnosti (slikar Basil Hallward ljubi Doriana in se boji razstaviti njegov portret, saj se boji, da bo to njegovo prepovedano čustvo preveč jasno zasijalo s slike) in zaradi kritike takratne družbe. Zadrta viktorijanska družba konca 19. stoletja je namreč naravnost klicala h kršenju pravil, hedonizmu in moralno razpuščenemu življenju.

A Oskarja Wilda to ni motilo. Pravzaprav je s knjigo zavestno kršil pravila in provociral varuhe toge in zadrte družbe ter morale. Užival je v tem, da je postal zvezda in da so vsi govorili o njem. Saj veste, kaj je nekoč rekel: "There is only one thing in the world worse than being talked about, and that is not being talken about." Tako zelo resnično. Še danes - ali pa predvsem danes. Uničujoča kritika neke knjige je še vedno boljša kot nikakršna kritika.

Oscar Wilde pa je vseeno podcenjeval moč svoje knjige. Slika Doriana Graya je namreč uničila njegovo življenje in ga pahnila v prezgodnjo smrt. 

Nič nenavadnega ni, če pisatelji v romanih popisujejo svoja doživetja in svoje življenje. Malo bolj nenavadno je, če pisatelji potem, ko so napisali nek roman, začnejo po njem tudi živeti. Nekaj takega se je zgodilo pri Oscarju Wildu. Roman Slika Doriana Graya je postal njegovo življenje. Nekaj let po izidu knjige je namreč začel razmerje z mladim fantom lordom Alfredom Douglasom, ljubkovalno imenovanem Bosie, in to razmerje je bilo zelo podobno odnosu, ki sta ga imela lord Henry in Dorian Gray v knjigi. Oscar Wilde je zaradi uspehov, ki jih je dosegel z drugimi deli, predvsem z dramskimi uprizoritvami, doživel takšen uspeh in zaslužil toliko denarja, da se je njegova samozavest povzpela v nebo in prepričan je bil, da lahko naredi, kar hoče in si privošči vse, kar si poželi - med drugim tudi to, da živi odkrito homoseksualnost, ki je bila v Angliji tistega časa kaznivo dejanje.

Oscar Wilde in Alfred Douglas
(vir: Wikipedia)

To je bila potem kaplja preko roba in prišlo je do sodnega procesa, ki ga je sprožil Bosijev oče in v katerem se je Oscar Wilde moral zagovarjati zaradi homoseksualnosti. Kot dokaz za njegovo početje je tožilec bral tudi odlomke iz romana Slika Doriana Graya, postavljal vprašanja, na katere pa  je samozavestni Oscar Wilde dvoumno, provokativno in cinično odgovarjal. Spet enkrat je postal zvezda, a obsodba, predvsem pa dvoletni zapor s prisilnim delom sta ga psihično in fizično uničila. Po prestani kazni se je zapuščen in ponižan umaknil v Pariz, kjer je kmalu umrl zaradi vnetja možgan - to je bilo posledica kroničnega vnetja ušesa, ki ga je staknil (ali pa se mu je usodno poslabšal) med prestajanjem zaporne kazni. 

Njegovima sinovoma so spremenili priimek, da ju ne bi povezovali z očetovo sramoto.

Roman Slika Doriana Graya, Oscarja Wilda, je roman o lepoti in roman o iskanju svobode; roman upora, a tudi roman o temnih straneh človeške osebnosti, ki samo prežijo na priložnost, da uničijo človekovo življenje. Pisatelju je uspelo staro zgodbo o Faustu predstaviti na zelo moderen način, ki je aktualen še 130 let po svojem nastanku. Posebej občudovanja vredno pa je to, da za to, da je ustvaril tako šokantno in izvirno zgodbo, ni potreboval ne vem kako globokih in zapleteno zgrajenih protagonistov svojega romana. Lord Henry Wotton je ciničen dandy, na dveh nogah stoječi zvočnik za Wildove epigrame. Basil Hallward je kliše umetnika, Dorian Gray pa le lahkoverni psihopat, ki svojih čustev ne zna niti malo nadzorovati in se pusti zlahka voditi. Sybil Vane - igralka, v katero se zaljubi Dorian Gray, pa je tako ali tako v knjigi samo zato, da vse skupaj le ne bi bilo preveč homoerotično. 

A to je vendarle čudovita knjiga. Zaradi osebne pisateljeve zgodbe, ki roman preveva skoz in skoz, je še toliko bolj pomenljiva. 

Knjigo bi priporočila predvsem mladim ljudem - recimo tistim med 16. in 20. letom starosti. Ravno prav drzna in impulzivna je, da bi jim bila lahko všeč. Časti mladost in čutnost. Zna biti, da bi zaradi nje kdo celo vzljubil klasično literaturo.

Knjiga pa ne bi škodila tudi tistim starejšim, ki se ne morejo sprijazniti s svojim staranjem. Prav mogoče je, da bi jim potem, ko bi knjigo prebrali, vsaj malo odleglo;)

★★★★☆