Daphne du Maurier: Rebeka

"Ena taka romantična ljubezenska zgodba, ko pametna, revna in zapostavljena mladenka uspe kar tako, mimogrede, očarati neznansko bogatega, malce starejšega in skrivnostnega moškega. Kjer ljubezen premaga vse ovire. O, koliko časa že nisem brala kaj takšnega! Na srečo to ni vse - do poroke namreč pride že v prvi tretjini knjige. Gre tudi za zelo napeto psihološko zgodbo - predvsem v drugem delu, ki je toliko atraktivna, da se je Hitchcock leta 1940 odločil po njej posneti film, ki je med zvezde izstrelil mlado Joan Fontaine. Sicer pa se vse vrti okoli Rebeke, ki v knjigi sploh ne nastopa - živi samo v pripovedovanjih ostalih, a ima na življenje vseh tudi po smrti strašanski vpliv. Čudovit je tudi kraj dogajanja - graščina Manderley s prostranimi gozdovi in vrtovi bujnega cvetja (azaleje, španski bezeg, vrtnice lahko kar vohaš) in pečinami nad morsko obalo, a tudi meglo in dežjem. To in še kar lepo izrisani značaji oseb, ki so pa vseeno kar preveč črno-beli, pripomorejo k všečnosti prve polovice knjige, ko zgodba okoli Rebekine smrti še ni tako napeta."

... sem napisala pred skoraj točno desetimi leti na Knjižne molje, ko sem knjigo prvič prebrala. Še vedno bi se podpisala pod zgoraj napisano. Vse še vedno drži. A knjiga je vendarle še mnogo več. Večplastna je in lahko jo beremo na različnih nivojih; površno ali bolj na globoko, kot kriminalko ali kot psihološki triler, kot ljubezensko zgodbo ali kot razvojni roman. Teh novih plasti pripovedi sem se začela zavedati šele pri tokratnem, drugem branju romana.

Razlog, da knjigo Daphne du Maurier, Rebeka, spet vzamem v roke, je bilo to, da so po romanu ponovno posneli film. Ki si ga je, seveda, potrebno ogledati:) Ta zadnji je bil posnet pod okriljem Netflixa, v glavni vlogi pa nastopa Lily James. Tako na prvi pogled se mi je ta igralka zdela zelo primerna za vlogo prvoosebne pripovedovalke iz romana. Še več, prav veselila sem se, da jo lahko ponovno gledam v filmski vlogi. Še vedno se je namreč spomnim, kako odlično je upodobila Natašo Rostovo v BBC-jevi seriji Vojna in mir. Nekaj podobno mladostno naivnega, kot je bila Nataša Rostova, je namreč tudi brezimna gospa de Winter iz romana Rebeka - kar bi torej predstavljalo čudovito novo vlogo za to britansko igralko. Da pa bi film lahko v polnosti uživala, znala razbrati vse njegove dobre in slabe strani, ga primerjati z romanom, se je splačalo, da ponovno sežem po romanu.

Tukaj so moji tokratni vtisi o romanu Rebeka:

Rebeka kot ljubezenski roman

Ljubezenska zgodba je pomembna in na videz takšna, da se je ne bi sramovala nobena pisateljica ljubičev. Mlado dekle, ki se preživlja kot spremljevalka (ali pa asistentka) ostarele gospe, v Monte Carlu spozna gospoda de Winterja, lastnika čudovitega posestva Manderley v Cornwallu, vdovca, ki mu je pred letom dni med jadranjem umrla žena. Zaljubita se in poročita. Medeni tedni v Italiji so čudoviti, veselje ob pričakovanju sanjskega življenja na posestvu Manderley pa velikansko. A Maxim de Winter je zelo redkobeseden in o svojem dosedanjem življenju, kakor tudi o svojih občutkih, ne govori veliko. Ni nam čisto jasno, kakšen je njegov resnični odnos do žene. Jo je poročil iz ljubezni ali le zato, ker je bilo na Manderleyu po ženini smrti tako prazno? Je to res razmerje mož-žena ali pa gre bolj za razmerje odrasli-otrok ali celo odrasli-hišni ljubljenček? A naj vam zaupam - saj ne gre za spojler - ljubezen je obojestranska. Kako globoka je, se pokaže, ko se dogajanje zaostri in postane nevarno.

Rebeka kot kriminalni roman

Imamo umor. Raziskujejo ga tako, kot smo navajeni, da ga raziskujejo v romanih Agathe Christie. Nič čudnega, saj je dogajanje postavljeno v trideseta leta 20. stoletja, tja kot tudi marsikateri od njenih romanov. Raziskuje se obzirno, pogosto povsem neuradno, z občutkom in na gentlemansko besedo ter dobro ime. Kriminalna zgodba je napeta in zlahka vzdržuje bralčevo pozornost. Ravno prav je lažnih indicev in napačnih predvidevanj, da zgodba ostaja živa in zanimiva. Kdo je morilec zvemo dokaj hitro, a to ni nekaj slabega. Zaradi tega je zgodba grajena še bolj psihološko pretanjeno, kot bi bila sicer. Veliko je pomenljivo izmenjanih pogledov, bledice obraza, hitrega utripanja srca, bolečine v želodcu in omedlevic.

Rebeka kot mistični ali gotski roman

V romanu ni nadnaravnih dogodkov ali duhov, a zdi se, kot da bi bili. Rebeka - prva gospa de Winter, je več kot duh. Lebdi nad celotno zgodbo. Navzoča je povsod, nenehno jo je čutiti, čeprav je že leto dni mrtva.

Ko se mladoporočenca po medenih tednih nastanita v Manderleyju, nova gospa de Winter to neprijetno prisotnost svoje predhodnice čuti na vsakem koraku. Zdi se, kot da bi Rebeka še vedno živela v Manderleyu. Sobane v zahodnem krilu graščine so še vedno urejene tako, kot bi čakale, da se Rebeka vrne s potovanja. Nova gospa de Winter se mora zadovoljiti s skromnejšimi sobami v vzhodnem krilu, brez pogleda na morje. Obroki hrane so pripravljeni in servirani tako, kot so bili v času Rebeke; rože v vazah so razporejene tako, kot si je to želela Rebeka, številna služinčad kot da še vedno dela po navodilih svoje prejšnje gospodarice. Nova gospa de Winter je postavljena pred nepremagljivo oviro - bojevati se mora proti svoji mrtvi predhodnici in ta boj je neenakovreden. Duhu mrtve ženske, ki naj bi bila v vseh pogledih boljša od svoje naslednice - lepša, spretnejša in bolj priljubljena - se je težko zoperstaviti.

Rebeka kot razvojni roman

To je tista plast romana, kjer se lahko odpluje na globoko. To plat zgodbe sem ob prvem prebiranju knjige povsem zgrešila, pa je mogoče celo najpomembnejša.

Na začetku romana je prvoosebna pripovedovalka mladostno naivna in do ušes zaljubljena. Z navdušenjem gleda v prihodnost in se ne boji izzivov, ki jih napoveduje nadaljnje življenje. Ne skrbi jo selitev v neznano okolje in življenje po novih pravilih. Glavno, da je ob njej človek, ki ga ljubi, pa bo že nekako, si misli. Naučila se bo vsega, kar se je potrebno naučiti, in uspela. Mladostni optimizem, ki poriva svet naprej:)

Streznitev pride ob prihodu v Manderley. Zariše se v podobi gospe Danvers, vodje služinčadi in glavne gospodinje graščine. Ta da novi gospe de Winter takoj vedeti, da ni dorasla svoji novi vlogi, da je nesposobna in nikoli ne bo mogla postati prava gospodarica Manderleya. Izkorišča svojo moč, poznavanje okoliščin in na prefinjen način maltretira svojo novo gospodarico. Točno ve, kje so njene šibke točke, z lahkoto jih razgali, poudari in vse na na videz nedolžni način obrne v svoj prid - vse z namenom, da bi se nova gospa de Winter psihično zlomila in odnehala.

Ha, zdaj bom zavila malo izven okvirov knjige. A ob gospe Danvers ne morem mimo tega, da se ne bi spomnila novih in novih generacij mladih zdravnikov, ki pridejo sveži in neizkušeni na oddelke bolnišnic ali v ambulante in (skoraj vedno, vsaj enkrat v času svojega izobraževanja) naletijo na izkušeno medicinsko sestro, ki tam dela že leta in natančno pozna vsakodnevni potek dela. Takšna sestra se včasih - recimo, da za hec in ne iz hudobije - mlade zdravnike malo privošči. Izkoristi njihovo neizkušenost in nepoznavanje terena, da jih zvabi v past in razgali njihovo (kakor) nesposobnost, ki pa je vendarle samo privajanje novim okoliščinam.

A to spada k specializaciji:) Če je specializant iz pravega testa, hitro preseže takšen način vedenja osebe, ki ima pravzaprav manj znanja, pa tudi odgovornosti kot on sam.

Iz pravega testa je tudi gospa de Winter. Po začetni zmedenosti in nesigurnosti, ko pred obiski beži v svojo sobo in se s strahom v srcu izogiba gospe Danvers, pridobi samozavest in odločnost. Pot do tega je počasna, a pravilno naravnana. Ko dozori - ali pa odraste, se spremeni tudi njeno razmerje do moža. Odnos med njima postane enakopraven; v določenih pogledih pa celo spet postane tisto znano razmerje odrasli-otrok, a zdaj na obrnjen način. 

Lily James kot gospa de Winter
v filmu Rebecca
(vir: Netflix)

Vse to in še mnogo več najdete v odličnem romanu Daphne du Maurier, Rebeka; skoraj nič od tega pa v najnovejšem Netflixovem filmu, ki je bil posnet po romanu. 

Lily James je bila že dobra igralska izbira, a kaj ko so njen lik tako zelo spremenili in poenostavili, da je hudo. Kje so njene notranje borbe in neprekosljiva domišljija ter občutljivost, s katero premleva dogajanje in osebe okrog sebe? 

Armie Hammer v vlogi Maxima de Winterja je premlad, prelep in prepostaven. Tudi govori preveč, sicer pa ostaja enako zmedena in nekako težko razumljiva ter neverodostojna oseba, kot je to tudi v knjigi. To, kako je orisan Maxim de Winter, je poleg skoraj preveč kičaste ljubezenske zgodbe, sicer ena izmed redkih slabosti knjige.

Filmske osebe rešuje Kristin Scott Thomas, ki je odlična v vlogi gospe Danvers. V njej se da jasno zaslediti tisto gospo Danvers, ki jo je ustvarila Daphne du Maurier.

Tisto, kar najbolj zamerim filmskim ustvarjalcem pa je to, kako so predstavili Manderley. Posestva Manderley na pečinah Cornwalla, obdanega z gozdovi in olepšanega z vrtovi polnimi cvetja, sem se veselila še bolj kot Lily James. Razočaranje. Nobenih cvetočih modrih hortenzij, več metrov visokih rdeče cvetočih rododendronov, dišečih grmov španskega bezga. Še vrtnice so komaj opazne. Manderley iz filma je temačna gotska graščina, ki stoji na kraju, kjer vedno dežuje ali pa je megleno. Gotsko vzdušje v romanu je ustvarjeno na precej bolj izviren in zapleten način kot v filmu.

V filmu tudi ni zaslediti, da gre za tipično angleško zgodbo. Roman Daphne du Maurier je "so british", da me je čisto potegnil vase - tako zelo, da sem ob pol petih pila čaj in zobala piškote, kot to delajo VSI v romanu; če pa sem imela prosto, sem si pred zajtrkom privoščila celo čaj v postelji - tudi ravno tako kot to delajo VSI nastopajoči iz romana, pa nihče v filmu.

Roman Rebeka, Daphne du Maurier vam toplo priporočam, saj je napisan tako, da lahko zadovolji zelo širok krog bralcev. Če berete moj blog, je prav verjetno, da spadate v to množico. Če strmite za kriminalno zgodbo in suspenzom, morate biti potrpežljivi z ljubezensko zgodbo in neskončnimi opisi prelepe narave Cornwalla. Če se veselite ljubezenske zgodbe, morate biti potrpežljivi pri več strani dolgih natančnih razmišljanjih in sanjarjenjih gospe de Winter. Če pa vas ni strah globine, boste uživali v vsakem stavku več kot 500 strani dolgega romana.

Z filmom je drugače. Tega pač ne morem hvaliti. Pa vendar. Če ste si film že ogledali in vam je bil všeč, vam bo roman še toliko bolj. Brez skrbi, tisti drobni spojlerji iz filma vam ne bodo pokvarili užitka pri branju knjige. Če pa film ni bil ravno po vaših željah, a vam je moje pisanje vzbudilo vsaj malo zanimanja, se vam kljub vsemu še vedno splača poseči po knjigi. Glejte, jaz sem jo prebrala dvakrat! In ni mi žal. Še več. Prepričana sem, da bom prav kmalu prebrala še kakšnega od številnih romanov Daphne du Maurier.

★★★★☆

Daphne du Maurier
(1907-1989)
(vir. Wikipedija)