Ko znanstveniki postanejo pisatelji...

Znanstveniki in raziskovalci v svojem poklicnem življenju veliko pišejo. Če hočejo uspeti, morajo napisati številne strokovne članke. Če jih želijo objaviti v pomembnih strokovnih revijah in s tem ohraniti svoje akademske nazive, morajo svoja besedila vedno znova potrpežljivo popravljati ali celo na novo napisati. Takšno delo zahteva veliko pisateljskih sposobnosti. Znanstveniki in raziskovalci, ki nekaj pomenijo, znajo torej tudi dobro pisati. To velja tudi za  tiste, ki delujejo na naravoslovnem področju.

In ti se včasih odločijo, da ne bodo pisali samo strokovnih člankov, ampak tudi romane. Njihova leposlovna dela se skoraj vedno ukvarjajo s temami, s katerimi se ukvarjajo tudi v poklicnem življenju. Kar je, seveda, več kot logično. O stvareh, s katerimi se ukvarjamo, jih raziskujemo in dobro poznamo, je najlažje pisati.

Kako naravoslovnim znanstvenikom uspeva pri pisanju leposlovnih del? Kakor komu.

Poglejmo nekatere od tistih, ki so pisali o pračloveku.

Jama Bockstein
Lonetal

Lovci in nabiralci me ne pustijo pri miru. Vedno znova se vračam k njim in vedno znova me očarajo. Tokrat je bil razlog za to, da (spet!) pišem o njih, arheološko vandranje po dolini reke Lone v okolici Ulma. Pohod je potekal pod strokovnim vodstvom dveh paleontologov z Univerze Tübingen, ki sta nas vodila po jamah Švabske jure ali v originalu po pogorju Schwäbische Alb. 

V sedimentu teh jam so našli ene najpomembnejših in najlepših sledi, ki so jih zapustili neandertalci in zgodnji moderni ljudje. V živo smo lahko videli "švicarski nož" neandertalcev - tristrano obdelan kos kamna z enim priostrenim robom - imenovan tudi Keilmesser, ki so ga neandertalci nosili v žepih svojih oblačil in uporabljali pri različnih vsakodnevnih aktivnostih. 

Pomislite, da lahko držite v rokah orodje, ki ga je nekdo skrbno izdelal in potem celo uporabljal pred 100 000 leti! Neprecenljivo.

Tukaj so pa živeli neandertalci.

A področje Schwäbische Alb ni pomembno zaradi najdb, ki so nam jih zapustili neandertalci - teh tako ali tako ni veliko, pomembno je zaradi najdb iz obdobja aurignacien. Za boljšo predstavo - v to obdobje prazgodovine spadajo tudi najdbe, ki so jih našli v naši Potočki zijalki.

V obdobju aurignaciena, pred približno 40 000 leti, so se v človeški zgodovini pripetile pomembne in odločilne spremembe. Pred tem je bilo sto tisoče let bolj ali manj enako - ljudje so izdelovali preprosta orodja, z njihovo pomočjo lovili divje živali in pripravljali hrano na ognjiščih pred jamami. V obdobju aurignaciena pa se je kar naenkrat vse spremenilo. Ljudje so se začeli ukvarjati z umetnostjo. Mogoče se je v tem času pojavila tudi religija. 

Vse te spremembe so povezane z modernim človekom, ki je ravno v tem obdobju po reki Donavi in njenih pritokih prispel v centralno Evropo - tudi na področje Schwäbische Alb. S seboj je prinesel novo tehnologijo, a tisto, kar ga je najbolj razlikovalo od neandertalcev, ki so v tem času živeli na področju Evrope, je bila sposobnost umetniškega ustvarjanja.

V votlinah pogorja Schwäbische Alb so našli ene najstarejših - če ne najstarejše primerke tako imenovane premične figuralne umetnosti - drobne, večinoma iz mamutovih oklov izrezljane figurice živali, pa tudi človeka - in tudi najstarejše glasbene inštrumente na svetu. Pozabite na neandertalčevo piščal iz Divjih bab. Ta ne obstaja. Prva glasbila so nastala šele v obdobju aurignaciena in so bila iznajdba modernega človeka.

Arheologi, ki so izkopavali te najzgodnejše primerke človekovega umetniškega ustvarjanja, so bili nad svojimi najdbami navdušeni. Spraševali so se, kaj pomenijo in kaj nam lahko povedo o naših prednikih. Ko so občudovali skrbno izrezljane kipce konja, mamuta in vodnih ptic, so se spraševali, kako so ti davni ljudje živeli, kako so razmišljali, kaj so imeli radi in česa so se bali. Odgovorov na vsa ta vprašanja ni mogoče najti. Obdobje aurignanciena leži predaleč v preteklosti. A človeška domišljija je brezmejna - zaradi nje se pravzaprav razlikujemo od neandertalcev - in nekateri od znanstvenikov, ki so imeli opraviti s prazgodovino, se niso mogli upreti skušnjavi, da se ji prepustijo. Svoji ustvarjalni kreativnosti so dali prosto pot in napisali fikcijska dela. Pred običajnimi pisatelji so imeli to prednost, da so dobro poznali temo, o kateri so pisali. So zaradi tega njihovi romani znanstveno in zgodovinsko verodostojnejši? In če je temu tako - ali to zadostuje za kvalitetno literarno delo?

Nicholas J. Conard in Jürgen Wertheimer: Die Venus aus dem Eis

Začnimo na koncu. Nicholas J. Conard (1961) je profesor arheologije na Univerzi v Tübingenu. Leta 2008 je v eni izmed jam v Schwäbische Alb odkril kipec z (do sedaj) najstarejšo upodobitvijo človeka. To je Venus vom Hohlefels - okrog 6 cm velika iz mamutovega oklja izrezljana figura golega ženskega telesa z velikim oprsjem in poudarjenim spolovilom. Ta figura je bila navdih za zgodovinski roman Die Venus aus dem Eis.

Nicholas J. Conard se je verjetno zavedal svojih pisateljskih pomanjkljivosti in je za pomoč pri pisanju romana zaprosil svojega univerzitetnega kolega germanista in komparatista Jürgena Wertheimerja. Conard je verjetno poskrbel za zgodovinsko točnost dogajanja v romanu, mogoče tudi za romaneskno idejo; Wertheimer pa je knjigo spisal. Nastala je nekakšna dokumentarno-fikcijska zgodba o življenju neandertalcev in zgodnjih modernih ljudi na področju pogorja Schwäbische Alb v času pred približno 40 000 leti.

Začetek romana mi je nagnal strah v kosti. Zgodba se namreč začne zelo podobno kot v romanu Jean M. Auel, Rod jamskega medveda. Še enega romana o človeški deklici, ki odrašča med neandertalci, pa ne bom brala, sem si mislila. Pa se je na srečo prav kmalu izkazalo, da dekle, ki ga je njen rod pustil na cedilu, ni predstavnica vrste modernega človeka, ampak je neandertalka. Poleg tega ni več otrok, ampak odrasla mlada ženska. Toliko o podobnosti med Aylo iz Rodu jamskega medveda in Khar iz Die Venus aus dem Eis.

Tej začetni zasnovi zgodbe sledi najboljši del romana. Medtem ko neandertalka Khar živi skupaj s predstavniki modernega človeka, bralci spoznavamo značilnosti življenja v ledeni dobi in odkrivamo razlike med neandertalci in modernimi ljudmi. Tako zelo podobni, a vendar tudi različni, bi lahko rekli. Drobne nianse med modernim človekom in neandertalcem so enkratno prikazane in podkrepljene z najnovejšimi odkritji. V tem romanu neandertalci govorijo - čeprav ne na takšen način in tako veliko kot moderni ljudje, in njihova polt je svetla ter oči modre - drugače in bolj pravilno kot v večini zgodovinskih romanov z neandertalci v glavnih vlogah. Razmišljajo nekoliko drugače od nas, a zaradi tega niso prav nič manj inteligentni.

Potem pa si pisatelja romana dovolita drzni odklon od zgodovinsko verodostojnih dejstev, ki ga pri znanstvenikih ne bi pričakovali. Droben kipec Venere naj bi izrezljala kar Khar sama, ne pa eden od modernih ljudi. Glede na to, da do sedaj še prav nobeno odkritje ni nakazalo možnosti, da bi se neandertalci ukvarjali s kakršnokoli umetnostjo, je to malo verjetno. 

A zaradi tega se ne bomo hudovali, saj je knjiga vendarle fikcijsko delo in kaj pa veš, mogoče so bili pa moderni ljudje pri svojem umetniškem ustvarjanju vseeno nekoliko navdihnjeni tudi od neandertalcev in zato zaslužijo, da jih vključimo v našo zgodovino likovne umetnosti.

Moti nekaj drugega. Zgodba je čudna in težko razumljiva. Nekoherentna in mestoma čudaška. Podana je iz različnih zornih kotov najrazličnejših pripovedovalcev in jo je težko spremljati. Z vsako stranjo sem bila vse bolj ravnodušna do nastopajočih in razplet zgodbe me ni prav nič zanimal. Sicer sem pa vedela, kako se bo obrnilo. 

Tako sem nekako od polovice knjige dalje brala le strokovne razlage, ki so kot nekakšni dodatki vloženi v romaneskno besedilo in razlagajo, na primer, kakšno orodje so imeli praljudje, kakšno obleko so nosili (vsekakor niso imeli samo predpasnikov iz živalskih kož), kakšna klima je bila takrat in tudi to ali so bili mogoče kanibali. V teh vložkih je razložen tudi morebiten pomen posameznih artefaktov iz jam Schwäbische Alb, recimo kipec Löwenmensch - figura, ki prikazuje bitje, ki je pol človek in pol lev ter bi bila lahko prvi znak nekega transcendentnega razmišljanja modernega človeka.  Yuval Noah Harari je pisal o tem - (jaz pa tudi). Ja, to je bilo zanimivo. A take stvari ne bi smele biti tisto, zaradi česar vzamemo v roke neko leposlovno knjigo, pa čeprav je to zgodovinski roman.

Venus vom Hohlefels
(izkopal N. J. Conard)
starost okrog 40 000 let

Gustav Riek: Die Mammutjäger vom Lonetal

Gustav Riek je bil še en arheolog, ki je deloval na področju Schwäbische Alb - skoraj sto let pred Nicolasom J. Conardom. Najstarejše primerke figuralne umetnosti na svetu je izkopal prav on. Tudi Gustav Riek je napisal zgodovinski roman, v katerem je poskušal razložiti pomen posameznih najdb in jih vključiti v verodostojno in zanimivo fikcijsko leto. 

Roman Lovci na mamute iz Lonetala je izšel leta 1934 in je odraz časa, v katerem je nastal in človeka, ki ga je napisal. V romanu so klišeji, ki jih najdemo v večini romanov, ki se dogajajo v prazgodovini. Izgleda neandertalcev in njihovih razumskih sposobnosti ne bom več omenjala - seveda so tudi v tem romanu napačno predstavljeni. Tudi ta knjiga opisuje, kako bi lahko potekalo srečanje med modernim človekom in neandertalcem.  

A teh srečanj v resnici ni bilo prav veliko; vsekakor ne toliko, da bi jih bilo potrebno opisovati v vsakem od romanov, ki se dogaja v prazgodovini. Na področju Schwäbische Alb se moderni človek in neandertalec nista srečala - pa naj bo to kot mirno sobivanje obeh vrst, kakršno je opisano v romanu Die Venus aus dem Eis, ali pa kot brezobzirno medsebojno bojevanje z znanim zmagovalcem, kot je to v romanu Gustava Rieka. Izkopavanja kažejo tako. V času, ko je moderni človek prišel na področje Schwäbische Alb, neandertalca tam ni bilo več. Zakaj se je umaknil, ni povsem jasno. Moderni človek je imel pri tem verjetno pomembno vlogo, a z orožjem - kot je to opisano v romanu Gustava Rieka - neandertalca že ni pregnal. Če ne drugače - prvo orožje, ki je bilo izdelano izključno zato, da ubije človeka, je bilo narejeno šele mnogo tisočletij pozneje.

In če smo že pri srečanjih med modernim človekom in neandertalcem. Če bi kdo res želel slediti zgodovinskim dejstvom in pisati o srečanju med modernim človekom in neandertalcem, mora dogajanje svojega romana postaviti v bližino Črnega morja (kar je storila Jean M. Auel) ali pa, recimo, v Slovenijo. Na področju Slovenije so se namreč neandertalci zadrževali bistveno dalj časa kot v pogorju Schwäbische Alb in bi se lahko tako, če bi naneslo, res lahko srečali s predstavniki modernega človeka.

A pustimo zgodovinske netočnosti iz romana, saj vendar govorimo o fikcijskem delu in tudi o omejenem obsegu informacij o prazgodovini, ki so bili na voljo pisatelju knjige. Problem romana Gustava Rieka, Die Mammutjäger vom Lonetal, tiči drugod. Vedeti moramo, da je bil Gustav Riek - kakorkoli že odličen arheolog, tudi goreč pristaš Hitlarjevega nacionalsocializma. Zaradi tega je imel lahko v času 30ih in 40ih let prejšnjega stoletja pomembno mesto na Univerzi Tübingen (univerzi, kjer se zaposleni še danes sramujejo neslavnega dejstva, da so bili prva univerza, kjer so odpustili vse profesorje židovskega porekla) in zaradi tega je lahko celotno obdobje Hitlerjeve vlade, ne da bi ga kdorkoli omejeval, brez težav in z vso podporo državnega aparata izkopaval po votlinah Schwäbische Alb.

Njegove simpatije do nacionalsocializma pa se na žalost kažejo tudi v romanu Lovci na mamute. To je namreč izrazito rasistično naravnano literarno delo, v katerem zlahka najdemo vzporednice z nacionalsocialistično ideologijo. Tudi prvi moderni ljudje iz Riekejevega romana naj bi bili namreč nadljudje, ki zato, ker imajo več otrok, potrebujejo tudi več prostora, in imajo zato vso pravico, da z ozemlja, ki so ga zasedli, preženejo, če ne celo povsem uničijo bitja, ki so manj inteligentna in manj vredna od njih.

Divji konj iz Vogelherda v Lonetalu
(izkopal Gustav Riek)
starost okrog 40 000 let

Praljudje so večinoma lovili divje konje, ne pa mamute, kot si ponavadi predstavljamo. Mamute so lovili le redko, pa še to nikoli odraslih živali, ampak le mladiče. Je bilo precej prikladneje.

David Friedrich Weinland: Rulaman

Prestavimo se še dlje v preteklost. Ko s prazgodovinskimi romani, ki se dogajajo na območju pogorja Schwäbische Alb, stopamo vse globje v preteklost, ti postajajo znanstveno vse manj točni in vse bolj nezanesljivi, a zaradi tega se kot bralka vedno manj razburjam in vznemirjam. V takšnih, starih romanih, postajajo zanimive druge stvari - to na primer, kako so si znanstveniki in tudi ostali ljudje takrat, ko je knjiga nastala, predstavljali potek človeške zgodovine.

Leta 1878 izdan roman Rulaman je tako čisto soliden mladinski roman s čudovito pustolovsko zgodbo iz časa prazgodovine. Dogaja se na področju Schwäbische Alb in spet opisuje trenje, ki nastane, ko se srečata dve različni ljudstvi. Tokrat si stojijo nasproti avtohtoni prebivalci Schwäbische Alb, imenovani Aimati, ki so pravzaprav jamski ljudje na stopnji kamene dobe, in belopolti Kalati, ki so prišli z vzhoda in so v vsem bolje razviti od domačinov, saj je njihov razvoj že na stopnji bakrene dobe. Zelo zanimivo, ravno zaradi tega napačnega razumevanja človeške zgodovine. V 19. stoletju namreč še slutili niso, kako obsežna in dolga je zgodovina človeka in kako daleč v preteklost sega. Njihove predstave in zgodovinska razmišljanja so se zmogla razpotegniti le tja do Keltov (to naj bi bili Kalati), ki so prišli od nekod in pregnali jamske ljudi, ki so do takrat živeli na tem območju. Da bi kdo ločil med neandertalcem in zgodnjim sodobnim človekom, ki je prišel iz Afrike, si ni bilo mogoče zamisliti.

Pisatelj romana, David Friedrich Weinland ni bil arheolog, pač pa zoolog, ki pa se je zelo zanimal za prazgodovino. Takrat - v drugi polovici 19. stoletja so se mnogi navduševali nad tem zgodovinskim obdobjem in nad razvojem človeške vrste. To je bil namreč čas, ko so v dolini Neandertal odkrili prvo okostje neandertalca, ki je sprožalo vse vrste vprašanj, in to je bil čas, ko je Charles Darwin objavil svoje prelomno znanstveno delo, O nastanku vrst, ki je dotedanji pogled na razvoj živih bitij porušilo skoraj do temeljev.

Glavno vlogo v romanu ima mlad fant z imenom Rulaman, ki je pripadnik avtohtonih prebivalcev Schwäbische Alb in mora vedno znova dokazovati svoj pogum, vztrajnost, poštenost in predanost  svojemu rodu. Kakšna usoda čaka njegov rod, seveda, lahko uganemo. To, da je jamski človek (neandertalec) izumrl, je David Friedrich Weinland že vedel. A prišel bo nov rod, pravi modra prerokinja iz romana - die alte Parre - ki bo pregnal te keltske vsiljivce z Vzhoda in novo ljudstvo bo zasedlo področje Švabske jure. Se že ve kdo:) Nekaj nacionalne zavesti v romanu iz 19. stoletja ne sme manjkati in je hvaležna tema za optimističen zaključek pripovedi. 

Roman Rulaman je zgodba o pogumu in ljubezni, prijateljstvu in zvestobi, ki jo v Nemčiji še vedno berejo in tiskajo v vedno novih izdajah.

Zaključek

Ko znanstveniki primejo za pero in se lotijo pisanja leposlovnega dela, to še zdaleč ne pomeni, da bomo dobili kvalitetni in branja vredni knjižni izdelek. Prej obratno. Na osnovi treh prebranih romanov seveda ne smem posploševati, a določen vtis o tem, kako to gre, sem vendarle dobila. V teh delih niti znanstvena, oz. zgodovinska točnost niso nekaj samoumevnega; leposlovne značilnosti dela, kot so zgodba in orisi oseb, so pa tako ali tako, kot kaže, vedno problematične. Ja, za nastanek dobrega leposlovnega dela je pomembnejše to, da ima pisatelj "baletristično žilico" in "umetniški navdih" kot pa obilico strokovnih podatkov in znanstvenih izkušenj. To drugo je lažje nadoknaditi kot pa se priučiti leposlovnih pisateljskih tehnik in veščin.

Ko sem prebirala romane, ki se dogajajo v prazgodovini, sem z zanimanjem spremljala to, kako se je s časom spreminjal naš pogled na neandertalce. V romanih, ki so nastali pred več kot petdesetimi leti, so nanje gledali vzvišano in omaležujoče; v današnjem času pa se približujemo drugi skrajnosti in neandertalce in njihov način življenja dojemamo kot neke vrste ideal. Neandertalci naj bi namreč živeli v tesnem sožitju z naravo in niso strmeli po vedno večjem napredku ter tehnološkemu razvoju za vsako ceno; zadovoljni so bili s tem, kar so imeli - nekaj, kar je dandanes za mnoge zelo privlačen način, kako bi radi živeli. Kot taki naj bi potem neandertalci postali žrtev precej bolj nasilnega modernega človeka - se pravi, nas, ki naj bi povzročil tudi njihovo izumrtje. No, tako miroljubni, dobrohotni in nebogljeni otroci narave neandertalci le niso bili in človeški razvoj še zdaleč ni tako preprost. Resnica je - kot ponavadi - verjetno nekje vmes.

Si pa želim, da bi našla kakšen dober prazgodovinski roman - ne, nimam jih še dovolj:) - ki bi se odvijal v obdobju aurignaciena, kjer pa ne bi bil višek dogajanja stik med neandertalcem in modernim človekom, ampak kakšne druge vrste zaplet.

Ob koncu našega arheološkega potepanja po votlinah pogorja Schwäbische Alb, sem se opogumila in našega vodiča vprašala, če je že slišal za neandertalčevo piščal. Obraz se mu je razjasnil in oči zažarele, ko je odgovoril:

"O, ja, seveda sem. Smo naredili tudi ekskurzijo v Divje babe. Ali sta iz Slovenije? Lepa pokrajina, zelo lepa pokrajina!"

In potem je nadaljeval:

"Ampak to z neandertalčevo piščaljo pa na žalost ne drži. Veste, jaz bi bil prvi, ki bi bil vesel, če bi kaj takega res našli. A na žalost je ta "piščal" le nagrizena kost. Pred leti je bila to velika zgodba, ki pa je zdaj popolnoma ovržena"

Tako je to v mednarodnih strokovno-znanstvenih krogih.

Jean M. Auel: Rod jamskega medveda

Ženske zgodbe navdihujejo.

Jean M. Auel se je poročila takoj po končani srednji šoli in pri petindvajsetih letih imela že pet otrok. Nato je študirala na različnih univerzah, postala članica Mensa International in opravljala različna dela od tehničnega urednika do kreditnega menedžerja. V starosti štirideset let je pridobila še naziv MBA. To je bilo leta 1976 in to leto je začela tudi s pripravami za svoj prvi zgodovinski roman.

Načrtno in natančno je začela raziskovati življenje naših prednikov v ledeni dobi. Udeležila se je tečaja preživetja in se učila kako brez sodobnih pripomočkov zanetiti ogenj, izdelati kamnito orodje, strojiti usnje in si zgraditi prebivališče. Leta 1980 je izšel njen prvi roman, Rod jamskega medveda in doživel velikanski uspeh. Do leta 2011 je izdala še 5 knjig cikla, ki ga je poimenovala Otroci zemlje, in po celem svetu prodala več kot 45 milijonov izvodov svojih knjig.

Zgodba prvega romana serije se dogaja v času pred 25 000 do 35 000 leti nedaleč stran od Črnega morja. Bil je to čas zadnje ledene dobe in v Evropi so takrat živeli tako neandertalci kot tudi moderni ljudje. Stalno naseljeni še niso bili, tako eni kot drugi so živeli kot nomadi - lovci in nabiralci.

Roman se začne dramatično - s potresom, v katerem mala deklica iz vrste modernih ljudi izgubi svoje starše in sorodnike, ostane sama, a med tavanjem po gozdu na srečo naleti na skupino neandertalcev, ki jo vzamejo za svojo in poskrbijo zanjo. Med njimi nato tudi odraste. Tekom pripovedi se pokažejo vse razlike, ki so obstajale med neandertalci in modernimi ljudmi, obenem pa je dovolj prostora, da pisateljica bralcu natančno razloži in prikaže, kako je potekalo življenje lovcev in nabiralcev v ledeni dobi. Pove nam, kaj so jedli, katera zelišča in plodove so nabirali, kako so lovili mamute, kako so pripravljali hrano in izdelovali orodje. Zelo zanimivo, če vas zanima prazgodovina.

Med odraščanjem se mora Ayla soočiti z različnimi težavami, ki jih prinese njen drugačen izgled, drugačna stopnja inteligence, pa tudi odločnost, pogum in samosvojost, ki jo predvsem moški predstavniki klana neandertalcev težko prenašajo. Roman se konča presenetljivo, a s primernim izhodiščem za naslednjo knjigo serije.

(Neanderthal Museum)

Roman sem brala že pred davnimi leti, zdaj pa sem ga še enkrat. Ob tokratnem branju sem bila zelo prijetno presenečena nad tem, kako zgodovinsko točno - ali bolje rečeno, zgodovinsko verjetno, je pisala Jean M. Auel o neandertalcih in to v času več kot štirideset let nazaj, ko o njih še nismo vedeli toliko, kot vemo danes. Poleg tega je velike vrzeli v poznavanju ledenodobnih ljudi uspešno zapolnila s svojo lastno domišljijo, ki pa nikoli ni nekaj povsem izmišljenega in se vedno lepo sklada s poznanimi zgodovinskimi dejstvi.

Naši predniki so se vsekakor srečali z neandertalci, saj Evropejci v svoji DNK nosimo do 4 odstotke neandertalskih genov. Aylin sin bi bil tako prav lahko eden izmed tistih, ki nam je priskrbel ta genski material. Vendar pa takšnih srečanj prav gotovo ni bilo veliko. Evropa je bila namreč v času ledene dobe zelo redko naseljena. Po našem kontinentu naj bi se istočasno sprehajalo le okrog 10 000 modernih ljudi in samo 1000 neandertalcev. V knjigi Rod jamskega medveda spremljamo življenje majhne skupine neandertalcev, ki se tekom pripovedi ne sreča z nobeno drugo skupino ljudi, kar je spet dokaj verodostojna predstavitev življenja pred približno 30 000 leti.

Tudi mesto dogajanja romana je pametno izbrano, saj je bilo območje ob Črnem morju in ob velikih rekah tisto, ki je v tistem času nudilo najboljše pogoje za preživetje. 

Sadove poglobljenega raziskovanje visoko inteligentne pisateljice se v knjigi zlahka začuti.

Jean M. Auel je, kot kažejo sodobne raziskave, pravilno ocenila tudi to, kako so neandertalci razmišljali, kako dobro so bili prilagojeni okolju, kjer so živeli in to, kako jim je primanjkovalo kreativnosti. Nekoliko pa se je uštela pri opisu tega, kako so se medsebojno sporazumevali. Njeni junaki namreč ne morejo preveč natančno oblikovati glasov in se zato večinoma sporazumevajo s kretnjami. No, to verjetno ne bo držalo. S kretnjami so se pogovarjali človečnjaki ala Lucy, neandertalci pa so govorili tako kakor mi - le z nekoliko višjimi glasovi in mogoče z ne tako zapleteno slovnico, kot je ta pri modernem človeku. Ampak glejte, to je malenkost. V času, ko je Jean M. Auel pisala roman Rod jamskega medveda, je bila večina ljudi prepričanih, da neandertalci - tako po izgledu kot po inteligenci - niso veliko več kot malce bolj razvite opice, pa dandanes vemo, da bi se - če bi še živeli, prav lahko pomešali med nas. Samo malo drugače bi izgledali in drugače razmišljali, pravijo znanstveniki. Umetnikov med njimi ne bi bilo, bi pa, seveda, neandertalci tudi jokali in se smejali - tisti iz knjige Rod jamskega medveda se pač ne, a zaradi takšnih netočnosti se ne gre pritoževati.

Je pa pisateljica v svojih romanih vendarle naredila veliko napako, ki jo je nemogoče spregledati. Svojim junakom je prisodila napačno barvo kože in oči. Ayla je visoka dolgonoga plavolaska z modrimi očmi, Iza, Oba, Creb in drugi iz njenega neandertalskega klana pa so nizki, krivonogi in temnopolti z rjavimi očmi. Glede višine bo držalo, glede barve kože in oči pa je bilo ravno obratno. Neandertalci, ki so v času ledene dobe že precej dalj časa živeli v Evropi kot moderni ljudje, so se bolje prilagodili na življenje z malo sonca in so zato že razvili svetlejšo polt z manj pigmenta. Moderni človek, ki je prišel iz Afrike, kjer je bilo sončne svetlobe na pretek, je bil temnopolt in je svetlo polt pridobil šele v času ob koncu ledene dobe, se pravi šele v času stalnega naseljevanja in kmetovanja, čez približno 15 000 let. 

Tako bi bilo pravilneje, če bi v filmu, ki je bil leta 1986 posnet po knjigi Rod jamskega medveda, namesto svetlolase belopolte Darryl Hannah, Aylo upodobila kakšna temnopolta igralka - takšna kot je n.pr. Jodie Turner-Smith, ki je pred kratkim upodobila "črno" Anne Boleyn - še ena zgodovinska netočnost. 

Ayla bi vsekakor morala imeti temnejšo polt in temnejšo barvo oči kot neandertalci, ki so jo vzeli medse.

recimo, da je Iza
(Neanderthal Museum)

Jean M. Auel se je po velikem uspehu, ki ga je doživel njen roman, še intenzivneje posvetila raziskovanju življenja ljudi v ledeni dobi. Srečavala se je in sodelovala s številnimi znanstveniki s tega področja in obiskala mesta v Evropi, ki so na kakršen koli način povezana z neandertalci in zgodnjimi modernimi ljudmi. Tako jo je pot prav gotovo zanesla tudi v Neandertal - dolino, po kateri so neandertalci dobili svoje ime.

V tej dolini, nedaleč od Düsseldorfa v današnji Nemčiji, so leta 1856 našli 16 fragmentov kosti, ki so jih pozneje prepoznali kot kosti pračloveka - drugačnega od nas, in ga poimenovali za neandertalca. Skelet naj bi ležal v votlini, z glavo proti vhodu, verjetno v grobu. Kako natančno je bilo, se ne ve in - pomislite! - danes ne vedo niti tega, kje točno so skelet našli. Kakšna malomarnost, bi lahko rekli; a pravzaprav je šlo samo za veliko ignoranco takratnih ljudi do takšnih najdb, kar je verjetno še hujše.

Dolina Neandertal izgleda namreč danes povsem drugače, kot je izgledala v začetku 19. stoletja. Ni več globoke soteske, ki jo je izdolbel potok Düssel, slikovitih slapov, številnih jam - pokrajine, ki so jo občudovali in v njen iskali mir in navdih številni izletniki - v 17. stoletju je bil med njimi tudi komponist koralov, pastor Joahim Neander, v čast kateremu se dolina tudi imenuje Neantertal.

V drugi polovici 19. stoletja so se na tem področju začela velika izkopavanja apnenca, ki je bil ena glavnih surovin za vse hitreje razvijajočo se industrijo mest Porurja, in slikovita dolina se je spremenila v en sam rudnik. Rudnikov danes v Neandertalu sicer ni več, a tudi prvotne pokrajine ni in tako tudi prav nobene od številnih jam, v katero sta se v davnini zatekala neandertalec in moderni človek - tudi tiste ne, kjer so našli slavno okostje. Če želite v naravi podoživeti prazgodovino in življenje v ledeni dobi, se raje podajte v Divje babe, kot pa v Neandertal.

mesto, kjer so v Neantertalu verjetno
 našli skelet neandertalca

So pa v Neandertalu zgradili sodoben muzej, ki je posvečen razvoju človeške vrste s posebnim poudarkom na neandertalcu. In ta je vreden ogleda. Tam boste lahko izvedeli vse, kar vas zanima o najdbi v Neandertalu in o neandertalcih ter njihovem načinu življenja na splošno - vendar pa, pričakovano, prav nič o neandertalski piščali iz Divjih bab. 

Poleg tega si lahko ogledate maketo neandertalke, ki bi bila prav lahko Iza, dobrodušnega neandertalca, ki bi bil prav lahko Creb in celo potomca neandertalca in moderne ženske, ki bi bil prav lahko Aylin sin Durc, potem ko je odrasel. Ayla ni upodobljena, a ena izmed maket bi lahko predstavljala Jondalarja - moškega "njene vrste", v katerega se Ayla zaljubi in z njim potuje ob reki Donavi proti severu. A zdaj sem zašla že v drugo, tretjo knjigo ciklusa zgodovinskih romanov iz pradavnine, Otroci zemlje, pisateljice Jean M. Auel... 

(Neanderthal Museum)

Če bi preživeli...

9 x Beethoven - 2. del

🔷️Po uvodu in prvem delu panevropskega potovanja z Beethovnom nadaljujem...🔷️

Ludwig van Beethoven je v glasbeno umetnost uvedel romantiko - pravzaprav jo je izumil, uvedel in predstavil ostalim. Prvo obdobje njegovega ustvarjanja lahko imenujemo klasično. V svojih delih je uporabljal klasične prvine in oblike. Vse življenje je bil velik občudovalec Mozarta, njegov učitelj je bil Hyden - dva velika predstavnika klasičnega obdobja v glasbeni zgodovini. A potem je Beethoven glasbeno umetnost prestavil na višji nivo. Njegova dela postanejo bistveno drugačna. V njih se prepletata na eni strani mogočna, herojska glasba, na drugi pa umirjena, lirična glasba. Te prvine postanejo značilnost romantike in vzor množici skladateljev 19. stoletja, Beethovnovih naslednikov.

Beethoven pa je bil začetnik še ene glasbene zvrsti. Uvedel je programsko glasbo. Primer za to je njegova šesta simfonija, imenovana tudi Pastoralna.

Lugano. Beethoven: Simfonija št. 6, "Pastoralna"

I Barocchisti, dirigent: Diego Fasolis

Svoji šesti simfoniji je Ludwig van Beethoven poleg imena "Pastoralna" nadel še ime "Erinerung an das Landleben" ali "Spomin na življenje na deželi". Navdih zanjo je dobil med svojimi številnimi sprehodi po gozdu v okolici Dunaja. Beethoven je imel rad naravo in sprehode po deželi. Kot je napisal v enem izmed svojih pisem, med sprehodi v naravi zaradi svoje naglušnosti ni bil tako zelo prikrajšan kot v mestu. Lahko se je sprostil in užival. Pa čeprav so mu vaški otroci včasih ponagajali in vanj metali kamenje, kajti zdel se jim je sila čudaški - včasih oblečen samo v spodnje perilo, slep za vse okrog sebe, samo z glasbo v svojih mislih.

Prvi stavek Simfonije št. 6 je, kot bi se resnično sprehajali po gozdu. Ptiči žvrgolijo in med njimi zlahka prepoznamo slavca in kukavico. V drugem stavku sedimo ob žuborečem potoku. Tretji stavki v simfonijah se mi ponavadi zdijo najmanj zanimivi. Tokrat ni tako. Beethoven je vanj vključil vaški ples, ki ga ni težko prepoznati. Prav zanimivo zveni in traja kar nekaj časa, dokler ga ne prekine nevihta. Po nevihti pa se kot po nekakšni katarzi spet začne nov dan in življenje gre dalje. Simfonija, ki vsebuje kar pet stavkov, ima izredno prijetno melodijo, ki se v različnih variacijah vije preko celotne skladbe. 

Delfi. Beethoven: Simfonija št. 7

musicAeterna, dirigent: Teodor Currentzis

s Sasho Waltz & gosti

Šestojunijsko panevropsko praznovanje z Beethovnom na programu Arte je imelo kar nekaj vrhuncev. Izjemna je bila Bethovnova "Peta", ki so jo zaigrali na staromestnem trgu v Pragi - zaradi simfonije same, veličastna je bila izvedba devete simfonije na Dunaju (do tega še pridemo:), moj osebni vrhunec prireditve pa je bila sedma simfonija, ki so jo zaigrali v samem središču sveta - kakor so menili Stari Grki - v Delfiju. V Delfiju naj bi Apolon premagal kačo Piton in postavil preročišče, kamor so hodili po nasvet mnogi; resnični ljudje in tisti iz mitologije. Kralj Agamemnon iz Iliade je bil tam in spraševal svečenico Pitijo, kaj naj naredi zdaj, ko je trojanski princ Paris ugrabil lepo Heleno. V Delfiju pa je bil tudi zloglasni rimski cesar Neron. Prišel je predvsem zato, da bi se udeležil znamenitih Pitijskih iger, ki so potekale tukaj in so bile skoraj tako znamenite kot igre v Olimpiji. Tekmoval je v vseh disciplinah - tudi tisti, kjer je bilo potrebno skladati in peti pesmi - in povsod zmagal. Seveda, saj je bil sila sposoben mož;)

Ob njegovem obisku so Delfi temeljito obnovili. Največ truda so posvetili gledališču - ogromnemu objektu na prostem, ki je lahko sprejel do 5000 obiskovalcev, ki so v polkrožnih vrstah sedeli nad osrednjim prizoriščem, kjer se je odvijala drama. Kje v gledališču je takrat, pred približno 1950 leti, sedel Neron, ne vem, vsekakor pa je bil njegov pogled usmerjen na isto mesto, kot je bil naš tistega 6. junija, ko smo poslušali Beethovna. Na orchestra ruševin antičnega gledališča v Delfiju so namreč stali izvajalci orkestra musicAeterna in zaigrali Simfonijo št. 7.

Tudi sedmo simfonijo je Beethoven napisana z mislijo na Napoleona, vendar zdaj drugače kot pri Eroici. Leta 1812, ko je Beethoven pisal to simfonijo, je Evropa že čutila, da se Napoleon približuje svojemu koncu. Pohod nad Rusijo ni potekal po njegovih načrtih (berite Tolstojevo Vojno in mir) in  evropski narodi so po prvih uspelih osvobodilnih bitkah začeli počasi spet normalno živeti. Sedma simfonija je tako izredno patriotska - prava simfonija v pravem času - ki je ob svoji krstni uprizoritvi doživela velik uspeh. Beethoven je bil takrat star 41 let in že najbolj znan in cenjen skladatelj v celi Evropi. In že skoraj popolnoma gluh.

Mnogi poznejši skladatelji so se ukvarjali s to simfonijo in jo raziskovali. Znano in zanimivo je mnenje Richarda Wagnerja, ki je Simfonijo št. 7 označil kot "Apotheose des Tanzes" - apoteoza plesa. In na glasbo sedme simfonije se da resnično lepo plesati. To so pokazali plesalci v Delfiju, ki so plesali po samo za to priložnost napisani koreografiji nemške umetnice Sashe Waltz. Plesali so med ruševinami Apolonovega templja, ki se razprostira pod gledališčem in ga je zato s sedišč gledališča prav lahko videti.  Poslušalci v gledališču (ki jih zaradi ukrepov ob korona pandemiji ni bilo), bi tako lahko ob poslušanju glasbe opazovali tudi ples. Čudovita glasba, ekscentrični dirigent, ki je bil vsaj v določeni meri podoben Beethovnu, izjemni plesalci, za katere se je zdelo, da so prišli iz nekega drugega časa - mogoče celo iz časa, ko je svečenica Pitija sedela nad vulvo zemlje in prerokovala, kraj Delfi, kjer sta se odvijali mitologija in zgodovina - to je tisto, kar je pripomoglo k temu, da je bil to moj "naj dogodek" Beethovnovega potovanja po Evropi. Bilo je skoraj tako, kot bi res sedela na kamnitih sedežih gledališča. Manjko, ki je v digitalnem doživljanju sveta vendarle vedno navzoč, so nadomestili enkratni posnetki, ki jih je naredil dron, ki je preletaval prizorišče.

Strasbourg. Beethoven: Simfonija št. 8 in Romanca za violino in orkester št. 2

Strasbourški filharmonični orkester, dirigent Marko Letonja, violinistka: Charlotte Juilrad

Dron je preletaval  tudi Strasbourg in poslikal največjo znamenitost mesta, katedralo. Od leta 1647 pa do 1874 je bila to najvišja stavba na svetu in tudi v današnji veduti mesta še vedno jasno izstopa iznad mestnih streh. Tisto, kar je mogoče pri tej katedrali najbolj zanimivo, je to, da se zdi, da ni do konca zgrajena. Ker ima le en zvonik, je nesimetrična. Mogoče je prav zaradi tega še posebno lepa. Občudoval jo je že Goethe, ko je v letih 1770 -1771 tukaj študiral pravo (preden se je prepisal na Alma mater Leipsinesis - kot sem že pisala), kar so bili za čas ob koncu 18. stoletja dokaj nenavadni občutki. Gotske stavbe namreč v tistem času med intelektualci niso bile preveč cenjene.

Osmo simfonijo so zaigrali v Strasbourgu in to pod vodstvom slovenskega dirigenta. Je dokaj kratka in ne preveč znana Beethovnova simfonija. Njena glasba nam ne ostane v spominu, tako kot nam ostanejo v spominu simfonije z lihimi številkami. Vseeno je to tipična Beethovnova simfonija iz herojskega obdobja. Kratke, udarne in ponavljajoče glasovne sekvence nam mogoče pripovedujejo o Beethovnovi frustraciji glede naglušnosti - kajti zdi se, kot bi skladatelj z glasnimi in ponavljajočimi se toni hotel preverjati ali še sliši - ali kako glasna mora biti glasba, da jo še sliši.

Simfonija št. 8 je bila krstno izvedena leta 1814 in takrat Beethoven skoraj ni več slišal. Kakšno bolezen je pravzaprav imel, da je zaradi nje popolnoma oglušel? Znanstveniki so si več ali manj enotni, da je šlo za Pagetovo bolezen ali Osteitis deformens - ne tako redko bolezen, ki prizadene okostje. Kosti so zaradi te bolezni debelejše, a obenem krhkejše. Če bolezen prizadene lobanjo, lahko zakostenijo koščice srednjega ušesa, zoži pa se lahko tudi odprtina v kosti, skozi katero gre slušni živec, kar vse vodi k temu, da bolnik ogluši. Bolezen pogosto prizadene tudi ostale kosti, na primer medenico in stegnenici, na katerih zaradi obremenitve nastajajo drobne frakture in krvavitve, ki povzročajo bolečine. Kakor je razvidno iz njegovih pisem, je Beethoven pogosto trpel zaradi bolečin in mogoče se z njimi lahko razložimo tudi njegovo vedenje, ki je bilo z napredovanjem naglušnosti in Pagetove bolezni vse bolj nenavadno in celo čudaško. Ves čas je bil slabe volje in razdražljiv. V družbo sploh ni več zahajal. Prvič v zgodovini glasbene umetnosti se je oblikovala podoba ekscentričnega umetnika, ki živi in trpi samo za svojo umetnost. Da bolezen vpliva na njegovo razpoloženje in vedenje, se je zavedal tudi Beethoven sam, saj je že v zgoraj omenjenem Heilgenstädtskem testamentu zapisal, naj potem ko umre, nujno raziščejo, kakšno bolezen je imel, da bodo ljudje bolje razumeli njegovo vedenje in se bo z njimi tako na nek način spravil.

Pagetova bolezen pa ni bila vzrok za Beethovnovo smrt. Umrl je zaradi precej bolj banalne stvari. Pokopalo ga je pretirano pitje alkohola, ki je vodilo v cirozo jeter.

Leta 1827 se je na njegovem pogrebu zbralo 20 000 ljudi. Tisti dan so bile trgovine in šole na Dunaju zaprte, da so se vsi lahko poslovili od velikega skladatelja.

Ker je Beethovnova osma simfonija sorazmerno kratka in so imeli glasbeniki v Strasbourgu do dopolnjene polne ure še kar nekaj časa, so zaigrali še dodatek. Glasbeni dodatek je bil sicer tudi v Bonnu, Dublinu in Pragi, a ta v Strasbourgu je bil najboljši in najlepši. Hvala Charlotti Juilrad in Marku Letonji za Romanco za violino in orkester! Bila je prekrasna.

Beethoven je seveda poleg devetih simfonij napisal še precej drugih glasbenih del, ki so mogoče še bolj znane in gredo lepše v uho kot nekatere od njegovih simfonij. Vsi imamo radi Mesečevo sonato, a Romanca za violino in orkester, ki so jo izvedli v Strasbourgu, je še lepša.

Dunaj. Beethoven: Simfonija št. 9

Dunajski simfoniki, dirigentka: Karina Canellakis

Šestojunijsko panevropsko potovanje z Beethovnom se je zaključilo na Dunaju. Primernejšega kraja za to ne bi mogli izbrati. Dunaj je bilo Beethovnovo mesto - tam je živel več kot 30 let, tam je napisal veliko večino svojih del in tam so ga prebivalci mesta vzeli za svojega.

V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je Ludwig van Beethoven skladal skladbe, ki jih je bilo težko razumeti. Ni več skladal z namenom, da bi zadovoljil dunajsko publiko, skladal je le zaradi umetnosti same - z eno samo izjemo, s Simfonijo št. 9. Ta je takšna, da zadovolji okus mnogih.

Dvajset let je Beethoven iskal primerno melodijo, s katero bi lahko uglasbil pesem Oda radosti (An der Freude), ki jo je zložil Friedrich Schiller. Iskal je melodijo, ki bi bila udarna in slovesna, a vendar tako preprosta, da bi jo vsak lahko zapel. Uspelo mu je. V četrtem stavku devete simfonije si toni melodije glede na svojo višino sledijo tako tesno drug za drugim, da jih lahko zapojemo, tudi če nismo pevsko nadarjeni in nimamo širokega razpona glasu. Idealna melodija za himno, torej.

Ob devetih zvečer se je v parku pred dvorcem Belvedere zaslišala Beethovnova deveta simfonija. Bilo je še svetlo, a se je že začelo mračiti. Nebo za hrbtom dirigentke je bilo najprej živo rdeče, nato pa je vse bolj temnelo; umetna osvetlitev dvorca in parka z vodometi je z vsako pretečeno minuto postajala vse pomembnejša. Enkratni timing! A vendar je bilo čudovito okolje z natančno preračunano igro naravne in umetne svetlobe vendarle samo prelep okvir za glasbo, ki ji ni para.

Svojo zadnjo simfonijo je Beethoven pisal več kot šest let. Ob krstni izvedbi leta 1824 je dosegla fulminanten uspeh. Beethoven je bil takrat že popolnoma gluh in je za izvedbo dela moral najeti drugega dirigenta. Naj bi pa ob njem dirigiral tudi sam in se popolnoma potopil v glasbo - tako zelo, da so mu ob koncu morali namigniti, naj se vendar obrne k publiki in vidi, kakšno navdušenje je poželo njegovo delo.

Med poslušanjem simfonije se mi je zdelo, kot da so prvi trije stavki samo zato, da napravijo pot veličastnemu četrtemu stavku. V tem zadnjem stavku je Beethoven zvok orkestra privedel do njegovega maksimuma - več pač ne gre. To je vedel tudi sam in da bi prestopil magično točko ter simfonijo naredil še bogatejšo, je prvič v zgodovini glasbene umetnosti v simfonijo uvedel še človeške glasove - štiri soliste (sopran, tenor, mezzosopran, basbariton) in zbor. Rezultat je veličasten. 

Beethoven je svojo deveto simfonijo označil kot himno miru in bratstva za vse narode sveta. V 19. stoletju je bilo še mogoče biti idealist in verjeti v to, da bo človeštvo nekoč res doseglo svobodo, enakost in bratstvo. V današnjem času bi bilo veliko že to, če bi drug drugemu dovolili, da vsak pove svoje mnenje, drug drugega poslušali in ob tem dopustili tudi možnost, da se v čem motimo in bili zaradi tega pripravljeni, da svoje prepričanje tudi spremenimo.

Kakor koli že. Vesela sem, da je četrti stavek Beethovnove 9. simfonije uradna himna Evropske skupnosti in - malo za šalo, a tudi zares - že zaradi himne se splača biti član te meddržavne povezave:)

🔷️Glasbeno potovanje se s tem končuje.

Seveda nimate dovolj časa, da bi poslušali vseh devet Beethovnovih simfonij, ki so jih zaigrali 6. junija na Beethovnov dan na kanalu Arte.

Če se odločite, da eno boste pa že uspeli najti in poslušati, vam predlagam Deveto.

Če imate časa za tri, si oglejte in poslušajte še Sedmo iz Delfija in Peto iz Prage.

Če vam narave nikoli ni preveč, poslušajte Šesto, imenovano tudi Pastoralna.

Tretjo se splača poslušati šele po Prvi in Drugi, saj le na takšen način lahko dojamemo, kako zelo revolucionarna je bila Eroica.

Če pa imate simfonij že dovolj in bi drugačnega Beethovna, predlagam Romanco za violino in orkester, ki so jo zaigrali v Strasbourgu.🔷️

9 x Beethoven - 1. del

🔷️Pa pojdimo. Po uvodu v panevropski dan posvečen Beethovnu, se glasbeno potovanje lahko začne. Veliko užitka.🔷️

Bonn. Beethoven: Simfonija št.1 in Uvertura št. 3 "Leonora"

Mahler Chamber Orchestra, dirigent: Daniel Harding

Čeprav je Ludwig van Beethoven vse svoje simfonije napisal na Dunaju, kjer so bile prav vse tudi krstno izvedene, je vendar povsem logično, da so na glasbenem potovanju po Evropi prvo od njih zaigrali ravno v Bonnu. Bonn je namreč Beethovnovo rojstno mesto in tukaj je preživel prvih 22 let svojega življenja. Njegov stari oče in oče sta bila oba glasbenika, mladi Ludwig pa je veljal za čudežnega otroka - glasbeno izredno nadarjenega, skoraj takega, kot je bil Mozart. Pozneje je bil organist in violinist na knežjem dvoru v mestu. Želel si je na Dunaj, da bi tam srečal svojega velikega vzornika Mozarta in mogoče postal celo njegov učenec. No, ta želja se mu ni izpolnila. A leta 1792 je v Bonn prišel Haydn in v trenutku spoznal, kakšen genij je mladi Beethoven. Povabil ga je, da postane njegov učenec, kar je Beethoven z veseljem sprejel. Odšel je na Dunaj - bilo je to leto dni po Mozartovi smrti.

Beethoven se je na Dunaju dobro počutil. Prav hitro si je prislužil sloves izredno spretnega pianista, ki so ga vabili na najrazličnejše prireditve tako po koncertnih dvoranah kot tudi po privatnih domovih. Mecenov, ki so se zavzeli zanj, ni manjkalo. Beethoven je imel kot glasbeni umetnik povsem drugačen položaj kot skladatelji pred njim - Bach ali Mozart, na primer. Ti so bili do takrat nekakšni uslužbenci, ki so za preživnino, ki so jo dobili, imeli točno določene in večinoma zelo obsežne obveznosti. Pri Beethovnu se je to spremenilo. Kot je sam nekje napisal - lahko je skladal, kar je želel, in za svoje skladbe je dobil takšno plačilo, kot ga je zahteval.

Simfonija št. 1, ki jo je Beethoven napisal leta 1800, je zelo klasična in kaže, kako velik vpliv je imel nanj njegov učitelj Joseph Haydn. Ta simfonija je za amaterskega poslušalca čudovit primer, na katerem se lahko uvede v to vrsto glasbene umetnosti - spozna klasično zgradbo simfonije. Ta je zgrajena iz štirih stavkov, ki se med seboj bistveno razlikujejo, a so vseeno povezani v ubrano celoto. Zame je poenostavljena zgradba simfonije naslednja: pomembno - počasi - živahno - zaključek. Pri poslušanju prvega stavka sem vedno zelo pozorna, kajti ta stavek je vedno zelo pomemben, saj so v njem ponavadi predstavljene vse pomembne melodije simfonija. V tej Beethovnovi prvi simfoniji so predstavljene v obliki sonate allegro, ki so jo radi uporabljali v klasičnem obdobju. Drugi stavek je praviloma umirjen in liričen. Zelo rada ga imam! pri vseh simfonijah. Tretji stavek je potem spet živahnejši in poslušalca vodi k zadnjemu, četrtemu stavku, ki je veliki finale in razkošno zaokroži celotno simfonijo. Tako je v klasičnih simfonijah 18. stoletja in takšna je tudi Beethovnova prva simfonija.

Dublin. Beethoven: Simfonija št. 2 in Uvertura Coriolan

Irski nacionalni simfonični orkester, dirigent: Jaime Martin

Tudi Beethovnova druga simfonija je zelo klasična. Profesor Wright je v svojem tečaju o klasični glasbi zatrdil, da bi jo prav lahko zamenjali za eno od Haydnovih. Beethoven v tem delu še ni izkoristil vseh možnosti, ki jih ponuja orkester pri ustvarjanju mogočnega zvoka (počakajte na zadnjo, deveto simfonijo:). Tako je lahko na Artovem potovanju po Evropi, na postaji v Dublinu,  to simfonijo zaigral razmeroma majhen orkester, sestavljen le iz nekaj godal in pihal ter para drugih inštrumentov.

Simfonija izžareva veselje in je polna upanja ter optimizma. Kar je izredno nenavadno... Leto 1802 - leto, v katerem je nastala ta simfonija, je bilo namreč za Ludwiga van Beethovna izredno težko leto. To je bilo leto velike osebne stiske, čas, ko je njegov sluh začel pospešeno pešati in se je - star komaj 32 let zavedel, da z njegovim sluhom ne bo nikoli bolje in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo popolnoma oglušel. O občutkih, kako težko mu je, ker več ne sliši, ko kdo igra na flavto ali poje, je pisal v pismu svojima bratoma. Ta Beethovnova izpoved je znana kot Heiligenstadski testament in je resnični testament, a tudi prošnja, da bi ga pravilno razumeli. V njem je priznal, da je zaradi svoje bolezni razmišljal celo o samomoru. Takole pravi: "es fehlte wenig, und ich endigte selbst mein Leben - nur sie die Kunst, sie hielt mich zurück." - ni veliko manjkalo, da bi si vzel življenje - samo ona, umetnost, ona ga je odvrnila od tega. S tako malo besedami, a vendar tako zelo pretresljivo in obenem ganljivo napisano... 

Zaradi naglušnosti Beethoven ni več nastopal kot pianist, saj ni mogel več oceniti, kako močno mora pritiskati na tipke klavirja, da je glasnost prava. Posvetil se je samo še skladanju. S tem ni imel težav, saj mu je zadostovalo, da je glasbo slišal v svojih možganih. Je pa prenehal hoditi v družbo in bil vedno bolj asocialen.

Helsinki. Beethoven: Simfonija št. 3, "Eroica"

Finski radijski simfonični orkester, dirigent: Nicholas Collon

Beethoven je vztrajal zaradi umetnosti. Skladal je dalje, a vendar od leta 1802 nič ni bilo več tako, kot je bilo do sedaj. V njegovem življenju je nastopilo novo obdobje, ki so ga poimenovali herojsko. Ime je zelo na mestu. Njegova dela so postala grandiozna, mogočna in slavnostna - napisana v herojskem stilu. Heroj pa je bil tudi Beethoven sam. V času od leta 1802 je njegov sluh pospešeno pešal, dokler leta 1815 ni popolnoma oglušel. Njegovo osebno spopadanje s to katastrofo je močno vplivalo na njegovo glasbo. V svojem herojskem obdobju je zložil šest simfonij, prva med njimi je bila Eroica.

Svojo tretjo simfonijo je Ludwig van Beethoven skladal z mislijo na Napoleona Bonaparta. To je bilo v letih od 1802 do 1804, ko si je Napoleon nezadržno pokoroval evropske narode, enega za drugim. Čeprav je Beethoven izhajal iz nemško govorečega okolja in tako Napoleonu sovražnega tabora, je vendar velikega francoskega konzula globoko občudoval. Napoleon je bil zanj heroj, ki bo moto francoske revolucije liberté, egalité, fraternité ponesel do vseh Evropejcev. 

Beethovnova tretja simfonija je revolucionarna. Ob krstni izvedbi je presenetila celo Beethovnov najožji krog prijateljev in znancev. S to simfonijo se zaključi klasično obdobje v glasbeni zgodovini - dokončno se poslovimo od Mozarta in 18. stoletja - začne se romantično obdobje. Beethoven postane vzor množici prihajajočih skladateljev 19. stoletja, ki so se napotili po njegovi poti.

Ko so pred kratkim okrog dvesto dirigentov s celega sveta povprašali, katera je njihova najljubša simfonija, je večina od njih odgovorila, da je to ravno Eroica.

Kaj je pri tej simfoniji tako revolucionarnega?

Vsekakor je to njen herojski stil, ki ga je Beethoven poustvaril z glasnostjo orkestra, s tem, da so se orkestru pridružila tudi trobila, z uporabo durovske tonske lestvice in triade tonov. Simfonija je bistveno daljša in kompleksnejša, kot so bile simfonije v času klasike. Ni programska glasba, a vendar v njej zlahka razberemo utrinke, ki nas želijo popeljati na bojna polja, kjer se odvijajo Napoleonove bitke. Drugi stavek simfonije - tisti, ta počasni, pa je napisan kot pogrebni marš; v spomin in poklon žrtvam francoske revolucije. 

Ludwig van Beethoven je svojo tretjo simfonijo želel posvetiti Napoleonu in jo je že podnaslovil z intitolata Bonaparte, ko je izvedel, da se je Napoleon okronal za cesarja. To je bilo za skladatelja veliko razočaranje. Menda je izjavil nekaj takega kot: "Zdaj bo tudi on tako kot mnogi drugi pred njim poteptal človekove pravice, poskrbel samo za svoje ambicije. Postal bo tiran." V roke je zgrabil nož in s posvetila spraskal Napoleonovo ime, simfonijo pa poimenoval enostavno Eroica ali Herojska. Srečni smo lahko, ker jezni in razočarani Beethoven, ki se je počutil izdanega, svoje simfonije ni predelal ali celo zavrgel. Izgubili bi eno najpomembnejših in prelomnih glasbenih del.

Ob Artejevem potovanju z Beethovnom so njegovo tretjo simfonijo zaigrali v Helsinkih in sicer na prav posebnem mestu - v cerkvi Temppeliakio. Ta evangeličanska cerkev je znana po svoji izredni akustičnosti in je ena glavnih turističnih znamenitosti v finskem glavnem mestu. Zanimivo je, da jo lahko opazimo samo iz zraka, se pravi iz ptičje perspektive. Tako lahko vidimo njeno streho, ki je kot oko, ki zre proti nebu, ostalih delov zgradbe pa ne moremo opaziti, saj je cerkev vklesana v granitno skalo. Notranje stene cerkvene dvorane so tako kar iz grobo obdelanega kamna. S pomočjo drona, ki je preletaval Helsinke, smo si to oko, ki zre v nebo, lahko lepo ogledali. 

Med koncertom se je nad Helsinki razdivjala nevihta, zaradi česar so morali prireditev za kratek čas prekiniti. Čisto v skladu s silovitostjo simfonije in njenega komponista. 

Temppeliakio

Luksemburg. Beethoven: Simfonija št. 4

Luksemburški filharmonični orkester, dirigent: Gustavo Gimeno

Robert Schumann (ja, tisti, ki je v Leipzigu iskal Bachov grob) je za četrto Beethovnovo simfonijo rekel, da je kot "vitka grška mladenka med dvema velikanoma s severa". Z "Nordlandriesen" je mislil Beethovnovo tretjo in peto simfonijo, ki sta obe v primerjavi s četrto precej bolj znani in veliki. Simfonija št. 4 ni tako "težka" in ne tako "usodna", kot sta simfoniji napisani pred in po njej, a to ne pomeni, da je "lahkotna". Je spet nekoliko bolj "klasična", je rekel prof. Wright na svojem tečaju o poslušanju zahodne glasbe.

Na glasbo Beethovnove četrte simfonije se lahko tudi pleše. To so dokazali med šesto junijskim potovanjem z Beethovnom po Evropi, na postaji v Luksemburgu. Sylvia Camarda je sestavila prav zanimivo koreografijo in tudi zaplesala. Prav posrečeno so jo spremljali tudi mladi, ki imajo migracijske korenine - nikakršni profi plesalci, ki pa so vendar zaplesali lepše in bolj ubrano kot plesalke na državni proslavi ob 30-letnici samostojne Slovenije. 

Praga. Beethoven: Simfonija št. 5 in Uvertura k operi Fidelio

Češki nacionalni simfonični orkester, dirigent: Steven Mercurio

Beethovnovo "Peto" so ob petih popoldne zaigrali v centru starega dela mesta Praga. 6. junij 2021 je bil v češkem glavnem mestu sončen in topel dan. Oder z orkestrom so postavili na Staromĕstské náměsti pred zahodno pročelje znamenite cerkve Marija pred Tynom. Ves čas izvajanja simfonije smo lahko opazovali njena za praško veduto tako zelo značilna zvonika. Če pa se je režiser odločil, da bi bilo dobro, da našo pozornost usmerimo na dirigenta, smo za njim lahko vedno opazili še drugo praško znamenitost - več kot 600 let staro astronomsko uro. Čudovito okolje za čudovito simfonijo, katere znamenite "tri kratke in en dolg ton" vsi dobro poznamo.

Ludwig van Beethoven je bil v Pragi vsaj dvakrat. Nastanjen je bil v hotelu, kjer je pred njim bival tudi Mozart. Mogoče sta spala celo v isti postelji, je ugibal moderator prireditve v Pragi. Beethoven je bil večkrat tudi v bližnjem zdraviliškem kraju Teplitz. Tam se je srečal z Goethejem, ki ga je kot literata visoko cenil; glede na to, kako zelo pomembno je bilo Goetheju druženje z ljudmi iz visoke družbe, pa ne tako zelo.

V Teplitzu je Beethoven napisal tudi znamenito ljubezensko pismo, ki že dve stoletji buri domišljijo njegovih oboževalcev. Namenjeno je bilo ženski, ki jo nagovarja kot "unsterbliche Geliebte" ali "nesmrtna ljubezen", vendar pa pisma nikoli ni odposlal.  Komu je bilo pismo namenjeno, se ne ve. Beethoven je bil v ljubezenskem razmerju s številnimi ženskami, nikoli pa se ni poročil.

Beethovnov peta simfonija je bila prvič izvedena 22.12.1808 na Dunaju. Takrat je skladatelj v enem samem večeru predstavil kar osem novih del in koncert je trajal cele štiri ure, od 18:30 do 22:30. Glasbeniki so morali igranje večkrat prekiniti, kajti izvajanje teh Beethovnovih novih del je bilo tehnično zelo zapleteno.

V peti simfoniji potujemo iz teme v svetlobo.

V prvem stavku temačne sile usode poskušajo prevladati nad človeškim bitjem, ga mučijo in ga ne pustijo pri miru. "Usoda trka na vrata," je Beethoven sam označil dogajanje v tem stavku svoje simfonije. Izredno preprost motiv treh kratkih in enega dolgega tona je skladatelj razvil do nepredstavljivih širin. Nikoli v zgodovini ni bilo spisano tako obsežno glasbeno delo, ki bi temeljilo na tako drobni in preprosti ideji, ki jo zaradi kratkosti ne moremo imenovati niti melodija, kot je Beethovnu uspelo v njegovi peti simfoniji. Čustveno doživetje je ob tem globoko in ganljivo. Ni ga poslušalca, ki bi ob tem ostal neprizadet.

A to je šele začetek. Sledi drugi stavek, ki je eden tistih, zaradi katerega sem na začetku tega zapisa napisala, da sem pravzaprav velika ljubiteljica drugih stavkov simfonij - zaradi njihove umirjenosti in počasnosti. V drugem stavku Beethovnove pete simfonije je čas, da se človek, ki ga mučijo temne sile, poglobi sam vase in potiho poišče odgovor na dogodke, ki mu jih je pripravila usoda. V tem stavku je Beethoven mojstrsko - bolje kot to pač ne gre - povezal dve glasbeni temi. Ena je mirna in lirična, igrajo jo večinoma godala, druga je mogočna in glasna, izvajajo jo trobila. Čustveno doživetje ob tem stavku ni nič manjše kot ob sicer precej bolj znanem prvem stavku simfonije.

V tretjem stavku se boj med človeško naravo in temačnimi silami nadaljuje. Presledka med tretjim in četrtim stavkom v tej simfoniji ni. Beethoven je med zadnjima dvema stavkoma ustvaril svojevrsten glasbeni most, ki je še ena od genialnih potez pri tem resnično izjemnem delu.

V četrtem stavku je skladatelj nekako moral sprostiti vso napetost, ki se je gradila tekom simfonije. Težko delo. To mu je uspelo s "herojičnim" pristopom - mogočnostjo in še izrazitejšim zvokom, ki ga je dosegel s tem, da je v orkester vključil dodatne instrumente, ki jih do tedaj v simfoničnih orkestrih še ni bilo - pikolo, pozavne in kontrafagot.

Če hočete spoznati Beethovna, kakršen je bil, oz, kakršne so bile njegove skladbe v herojskem obdobju, poslušajte njegovo peto simfonijo. To je to. 

🔷️Naslednjič pa naprej, vse do Devete in do himne Evropske skupnosti!🔷️

Leipzig - brez knjižnega sejma

Po uvodnem jamranju zaradi že drugo leto zapored odpovedanega knjižnega sejma se s tremi knjigami v nahrbtniku podajam na sprehod po starem delu mesta Leipzig.

"Wer nach Leipzig zur Messe gereist,

Ohne auf Auerbachs Hof zu gehen,

Der schweige still, denn das beweist:

Er hat Leipzig nicht gesehen."

"Kdor pride na sejem in ne obišče Auerbachove pivnice, naj ne govori, da je bil že v Leipzigu," je pred mnogimi leti napisal Johann Wolfgang von Goethe. Ne vem, ali je s sejmom mislil na tistega knjižnega, ki v tem mestu poteka že od 17. stoletja dalje, a vedel je, o čem piše. V letih od 1763 do 1765 je študiral na Leipziški univerzi in bil reden gost pivnice Auerbachs Hof, oz. Keller. Brez nje njegovo življenje ne bi bilo to, kar je bilo.

Auerbachs Keller je druga najstarejša pivnica v Leipzigu in leži v samem centru starega Leipziga, le nekaj metrov stran od trga, kjer že stoletja potekajo različni sejmi. Pivnico je ustanovil medicinec in univerzitetni profesor Heinrich Stromer iz Auerbacha; študentje pa se v njej zbirajo in popivajo že od leta 1525 dalje. V pivnici visi znamenita na les naslikana slika iz leta 1625, ki prikazuje pijančevanje profesorja Fausta s svojimi študenti. Ja, to je tisti Faust, ki je sklenil pakt s hudičem in za svetni uspeh ter ljubezen prodal svojo dušo - Faust številnih legend, mitov in literarnih del.

Slika je vzbudila zanimanje mladega Goetheja, ko je zahajal v pivnico, in mu predstavljala navdih za njegovo najpomembnejšo literarno delo -  summa summarum njegovega življenja, tragedijo Faust (1.knjiga).

Auerbachova klet je zaradi Goetheja in njegovega Fausta svetovno znana. Eden izmed začetnih prizorov tragedije se namreč dogaja ravno v tej pivnici. 

Mefisto pripelje Fausta v Auerbachovo klet, da bi mu pokazal, kako lahkotno je lahko življenje, če zadovoljujemo le svoje čute. Mefisto se prav hitro vključi v študentsko družbo v pivnici in razkrinka njihovo najbolj primitivno podobo - bolj živalski so od živali, pravi, Faustu pa je popivanja kmalu dovolj. Mefisto študente začara. Vino, ki jim ga je priskrbel, se spremeni v ogenj in užaljeni študentje Mefista napadejo z noži. Ta s pomočjo svoje čarobne moči uspe pobegniti iz pivnice, študentje pa potem presenečeno ugotovijo, da z noži niso grozili Mefistu, ampak so pravzaprav drug drugemu poskušali odrezati nosove.

Auerbachovo klet trenutno ni mogoče obiskati in v njej obedovati, lahko pa si ogledate prostor pred vhodom, kjer eden nasproti drugemu stojita dve skupini kipov, ki so ju tja postavili leta 1913, ko so pivnico temeljito preuredili. En kip predstavlja Mefista in Fausta, drugi pa začarane študente, ki se ravno trudijo okrog nosov svojih kolegov.

Faust in Mefisto
pred Auerbachs Keller

Goethe je Auerbachovo klet povzdignil v literarni spomenik, pohvalil pa je tudi samo mesto Leipzig: "Mein Leipzig lob ich mir! Es ist ein klein Paris und bildet seine Leute." V mestu, ki ga imenuje kar mali Pariz, in na Leipziški univerzi, kjer je študiral, se je dobro počutil.

Alma Mater Lipisiensis je za Univerzo v Heidelbergu druga najstarejša univerza v Nemčiji, ki neprekinjeno deluje že od leta 1409 dalje. Številne znane osebnosti so študirale na tej univerzi, med njimi poleg Goetheja tudi Novalis, pozneje pa Friedrich Nietzsche in Sandor Marai - avtor romana Sveče so dogorele, in seveda Angela Merkel. Če pa počasi zajadramo v glasbene vode, sta bila med študenti Leipziške univerze tudi Robert Schumann in v Leipzigu rojeni Richard Wagner.

Glavna stavba Leipziške univerze,

ki s svojo stekleno fasado nakazuje prvotni videz 

Augusteuma in Paulinerkirche,

ki so ju leta 1968 oblasti DDR razstrelile,

ker se s svojim videzom nista skladali s socialistično ideologijo prežeto

Univerzo Karla Marxa

Ko je leta 1723, 38-letni Johann Sebastian Bach, sveže poročen s svojo drugo ženo Anno Magdaleno in štirimi otroci iz prvega zakona, prispel v Leipzig, da bi prevzel delo kantorja v evangeličanski cerkvi Sv. Tomaža, so se njegove misli ustavile tudi pri cenjeni univerzi v mestu.  Mesto kantorja je namreč prineslo tudi to ugodnost, da bi njegovi sinovi lahko  brezplačno študirali na tej prestižni univerzi. Če se je to potem res zgodilo, ne vem, je pa mesto Leipzig Bacha tudi sicer močno očaralo. Tukaj je ostal vse do svoje smrti leta 1750.

Družina Bach je živela v stavbi Thomanerchor - pevske šole za dečke v neposredni bližini cerkve Sv. Tomaža. Zasedali so drugo nadstropje stavbe, kar je predstavljalo 900 m2 površine; zgradbo pa so morali v toku let zaradi vse večjega števila družinskih članov, pa tudi študentov, ki so pri Bachu imeli privatni pouk, dozidati za dodatno nadstropje, da je bilo za vse dovolj prostora. Stavba danes ne stoji več, saj je bila uničena ob bombardiranju Leipziga 4.12.1943.

Mesto kantorja v Leipzigu je bila izredno prestižna, a tudi zelo naporna služba. Bach je kot kantor moral organizirati glasbo za štiri cerkve v mestu, igrati orgle na porokah in pogrebih, učiti dečke Tomanerchor petje (in včasih tudi latinščino), pa vendar je bil to samo manjši del njegovih zadolžitev. Od Bacha se je pričakovalo, da za vsako nedeljo in za vse verske praznike zloži novo glasbo. To je pomenilo najmanj 60 novih glasbenih del v letu. Le kdo bi zmogel kaj takega? No, Johann Sebastian Bach je. Za nedeljske maše in praznike je skladal cerkvene kantate - večstavčne skladbe, ki so vsebovale arije in recitale, ki so jih izvajali različni vokalni solisti, spremljal pa jih je pevski zbor in manjši orkester. Te kantate so postale duša evangeličanske nedeljske maše. Peli so dečki Thomenchora in moški solisti, orkester so sestavljali glasbeniki z bližnje univerze; izvedbo pa je nadzoroval in vodil Bach sam, ki je sedel za orglami.

Bachova žena Anna Magdalena bi s svojim lepim sopranom prav lahko pomagala pri cerkvenem petju, saj je bila pred poroko cenjena (in zelo dobro plačana) pevka na knežjem dvoru v Köthenu, a žensko petje (kakor tudi igranje na instrumente) v protestantskem okolju Leipziga v tistem času ni bilo dovoljeno. Gospa Bach je tako prevzela vlogo glavnega managerja firme Bach in skrbela za organizacijo ter gladek potek moževe službe kantorja. Pomislite samo na notne zapise vsake nove skladbe, ki jih je bilo potrebno priskrbeti posameznim izvajalcem pri nedeljskih mašah. Kopirnih strojev ni bilo, da bi vsak dobil svojo kopijo sveže skomponirane skladbe, in tako je Bachova žena organizirala in nadzorovala prepisovanje not; veliko pa je prepisovala tudi sama. Ob moževem spodbujanju pa je tudi sama skladala.

Cerkev Sv. Tomaža
z Bachovim spomenikom

Vse te zanimive stvari, ki so mi na čudovit način približale življenje Johanna Sebastiana Bacha in njegove družine, sem izvedela s pomočjo tečaja na internetni platformi Coursera, Listening to Western Music (2.knjiga), profesorja Craiga Wrighta z Univerze Yale in njegove knjige z enakim naslovom. Tečaj in knjiga sta bila točno tisto, kar sem potrebovala. V začetnih poglavjih so razloženi osnovni pojmi in sestavni deli glasbenih del - preprosto in prilagojeno tistim, ki nimamo nobene glasbene izobrazbe, nato pa je sledil sistematični pregled celotne zgodovine zahodne glasbe od prvih začetkov v srednjem veku, preko razsvetljenstva, baroka, klasicizma, romantike do današnjih dni, s predstavitvijo vseh pomembnih skladateljev in njihovih največjih del. Mnoge skladbe, ki sem jih že slišala, pa jih nisem poznala, zdaj znam bolje poslušati. In če že ne uspem ugotoviti avtorja tistih najpomembnejših klasičnih glasbenih del, pa uganem vsaj to, v katero obdobje spadajo. Kar je precej več, kot sem si od tečaja in knjige obetala.

S knjigo prof. Wrighta
na Bachovem grobu
v cerkvi Sv. Tomaža

Leta 1750 je 65-letni Johann Sebastian Bach po neuspešni operaciji katarakte umrl. Zanimivo in žalostno - isti kirurg je enako neuspešno operiral Bachovega sodobnika, tudi velikega skladatelja, Georga Friedricha Händla. Bacha so pokopali  na  pokopališču Alter Johannisfriedhof, nekoliko izven starega jedra Leipziga, v neoznačen grob, kar pa za tisti čas ni bilo nič nenavadnega. 

Njegov grob in njegova glasba sta v naslednjih letih in desetletjih poniknila v pozabo - glasba zaradi tega, ker je začela veljati za zastarelo. Leto Bachove smrti označuje konec baročnega obdobja v glasbeni zgodovini.

Šele v 19. stoletju so prebivalci Leipziga ponovno spoznali, da je v njihovem mestu živel glasbeni genij. Leta 1830 je Felix Mendelssohn Bartholdy, ki je v tem času vodil Leipziški simfonični orkester, ponovno odkril Bachovo glasbo, in pred skoraj sto leti umrli in pozabljeni skladatelj je ponovno postal popularen.

Leta 1836 se je mladi Robert Schumann sprehajal po pokopališču Alter Johannisfriedhof in iskal Bachov grob. Mogoče je želel o Bachu napisati članek v svoj časopis Neue Zeitschrift für Musik, ki ga je ustanovil in urejal. To je bil čas, ko je že ugotovil, da nikoli ne bo uspešen pianist in se je že posvetil glasbeni kritiki in skladanju. 

To je bilo tudi že po slavnem prvem poljubu s svetovno znano najstniško klavirsko virtuozinjo, Claro Wieck, hčerjo profesorja za klavir, pri katerem se je Schumann v Leipzigu učil igranja na klavir. V tem času sta se s Clarinom očetom še dobro razumela, saj Schumann še ni zaprosil za roko njegove hčerke, pozneje pa sta se močno sprla, kajti oče je ostro nasprotoval poroki med Robertom in Claro. Kar pravzaprav razumemo :) Clarina glasbena kariera bi bila s poroko z dokaj neznanim skladateljem ogrožena. Poleg tega je bil Clarin oče prepričan, da Schumann ni zmožen finančno poskrbeti zase, kaj šele za družino, ki bi jo ustvarila s Claro. 

Ko sta se Clara in Robert kljub očetovemu nasprotovanju s pomočjo sodišča čez štiri leta vseeno poročila, so se očetovi strahovi prav kmalu več ali manj uresničili. A zdaj še nismo tako daleč. Možganska prizadetost kot kasna posledica prebolelega sifilisa se pri Robertu Schumannu še ni pokazala in najsrečnejša skupna leta - od 1840 do 1844, ki sta jih Robert in Clara Schumann preživela v Leipzigu, šele pridejo. 

Clara Schumann je odlično igrala na klavir, tudi skladala, hodila na svetovne turneje, bila slavnejša od svojega moža, a navkljub svoji genialnosti - to vemo iz njenih dnevniških zapisov - je dvomila v to, da so ženske sposobne opravljati kreativno delo.

Na pokopališču Alter Jaohannisfriedhof Robertu Schumannu niso znali povedati, kje je pokopan Johann Sebastian Bach. Menda mu je grobar odgovoril z vzklikom: "O, Bachov je tako veliko!" in samo zmajal z glavo. A vendar se je pozneje izkazalo, da obstaja ustno izročilo o tem, kje naj bi bil pokopan skladatelj: Šest korakov od južnih vrat cerkve Sv. Janeza naj bi bila v plitev grob položena hrastova krsta (hrastova krsta pa je bila nekaj nenavadnega za pokope v 18. stoletju) z Bachovim truplom. In ko so leta 1894 prenavljali cerkev, so na opisanem mestu resnično našli hrastovo krsto z ostanki trupla, ki bi bilo lahko Bachovo. 

Konec 19. stol. so se patologi veliko ukvarjali z raziskovanjem oblike lobanje. Predvidevali so, da je oblika lobanje pri genijih drugačna kot tista pri običajnih ljudeh. Pri domnevni Bachovi lobanji je patolog pričakoval spremembe v temporalnem predelu, saj se tam nahaja slušni organ. Zdaj vemo, da dober sluh, oz. drugače razvit slušni organ ne vplivata bistveno na glasbeni talent, takrat pa to še ni bilo tako jasno. Kakorkoli že, Wilhelm His, ki je pregledoval lobanjo okostja iz hrastove krste z Alter Johannisfriedhofa, je resnično našel spremembe, ki si jih je razlagal kot takšne, da bi lahko pripadale glasbenemu geniju. Poleg tega naj bi bila obrazna rekonstrukcija mehkega tkiva v skladu z Bachovim portretom, ki je bil naslikan za časa njegovega življenja. Truplo je obveljalo za Bachovo in pokopano v cerkev Sv. Tomaža, kjer je Johann Sebastian Bach dolga leta opravljal službo kantorja.

"Šest korakov od južnih vrat cerkve Sv. Janeza
 je bila v plitev grob položena hrastova krsta z Bachovim truplom"
Cerkve danes ni več, saj je bila uničena med bombardiranjem,
označeno pa je mesto pokopa - beli krog.

Leta 1949 so ob obnovi cerkve Bachovo okostje prestavili v drugo krsto in kirurg Wolfgang Rosenthal si je lahko ogledal okostje. Nenavadnih sprememb na temporalnem delu lobanje sicer ni našel, so pa za to, da je okostje res Bachovo, govorile številne degenerativne spremembe na področju medenice in zgornjih okončin, kar naj bi bile tipične spremembe tistih, ki so v svojem življenju veliko igrali na orgle. Tudi glede velikosti in starosti v času smrti, naj bi bilo okostje v skladu s tem, kar bi pri Bachu pričakovali. Okostje je bilo dokončno potrjeno kot Bachovo in pokopano v cerkev Sv. Tomaža, kjer je še danes.

Cerkev Sv. Tomaža je odprta tudi v času korone in grob sem si ob obisku Leipziga lahko ogledala - kakor tudi Bachove orgle (ki pa vendarle niso tiste orgle, na katere je igral) in Bachovo spominsko okno. V cerkvi ob petkih in sobotah tudi v času korone potekajo koncerti motetov, ki jih izvajajo dečki Thomanchora - naslednikov fantov, ki so že v Bachovem času peli v tej cerkvi. Kaj naj rečem... občutki so čudoviti. Sprehajati se po prostoru in stopati po tleh, kjer je hodil veliki glasbeni genij in si predstavljati glasbo, ki je takrat in potem še stoletja dalje zvenela v prostoru cerkve, je nekaj neprecenljivega.

O zanimivostih ob prepoznavanju Bachovega okostja sem prebrala v knjigi zdravnika in novinarja Thomasa Meißnerja, Der prominente Patient, Krankheiten berühmter Personlichkeiten (3.knjiga), v kateri so opisane bolezni in vzroki smrti številnih slavnih osebnosti človeške zgodovine. Poleg vseh glasbenikov, ki so omenjeni v mojem zapisu, so v knjigi razložene še bolezni mnogih drugih slavnih skladateljev, pa tudi pisateljev, znanstvenikov, igralcev ter politikov in to na znanstven, a obenem vsakomur razumljiv način. Knjiga se včasih bere kot kriminalka, kjer forenzični preiskovalci vedno znova prihajajo do presenetljivih odkritij. Enkratna knjiga.

V Meißnerjevi knjigi piše tudi o malo znanem dvomu, da je truplo, pokopano v cerkvi Sv. Tomaža, res Bachovo. Nizozemska raziskovalna skupina pod vodstvom Richarda H. Zegersa je pred leti v Medical Journal of Australia objavila strokovni članek, v katerem znanstveno argumentirano dvomijo o tem, da je okostje v Thomaskirche v Leipzigu Bachovo. Za razjasnitev dvoma so ponudili, da opravijo DNK analizo in primerjajo genski material domnevnih ostankov Johanna Sebastiana Bacha z genskim materialom enega od njegovih sinov, ki je pokopan v Hamburgu. Vodstvo cerkve Sv. Tomaža je raziskavo odklonilo. 

No, mogoče je tako še najbolje. Pomislite samo, do kakšne zadrege bi prišlo, če bi se izkazalo, da slavno okostje ni Bachovo, pač pa je pripadalo neznanemu možu - glede na degenerativne spremembe na sklepih nekomu, ki je celo življenje trdo fizično delal - težaku, ki pa vendar ni bil revež, saj si je lahko privoščil hrastovo krsto. Vsa mistika in romantika bi se razblinili. Pa vendar, resnica je pomembna. A zanjo je potreben pogum.

Eno najpomembnejših klasičnih del svetovne literature in dve poljubni, znanstveno-strokovni knjigi so me vodile po ulicah starega mestnega jedra Leipziga - zdaj, ko tam že drugo leto zapored ne morejo prirediti knjižnega sejma. Zaradi njih - pa tudi zaradi glasbe Bacha, Mendelssohna, obeh Schumannov in konec koncev tudi Wagnerja; skladateljev, ki so vsak na svoj način povezani s tem mestom, je bi sprehod bogatejši in zanimivejši. Ob tem pa je treba še posebej omeniti dve izjemni ženski, ki smo jih še pred petdesetimi leti doživljali povsem drugače (če sploh) kot danes, ko počasi le stopata iz moževih senc in živita svoje umetniško bogato življenje. To sta Clara Schumann, roj. Wieck in Anna Magdalena Bach, roj. Wilcke.

Pod vtisi, ki so mi jih prinesle knjige in ogled mesta, se odpravljam v svoj domišljijski Leipzig, kjer čas ne postavlja mej med posameznimi življenjskimi zgodbami. Tam ju vidim, kako skupaj vadita, Claro za klavirjem, ob njej pa Anno Magdaleno, ki poje. Pripravljata se na skupni nastop v znameniti leipziški koncertni dvorani Gawandehaus, kjer se bosta predstavili s svojimi lastnimi skladbami in pesmimi. Simfonični orkester bo vodil Felix Mendelssohn; kot spremljevalni zbor bodo pa nastopili dečki Thomanerchor-a. 

Nedaleč stran, v Auebachovi kleti, pa za masivno leseno mizo, na kateri stojita steklenici tokaja in renskega rizlinga, sedi študentska družba z Goethejem in Robertom Schumannom na čelu. Bach se pogovarja s Faustom, Mefisto pa pogleduje od enega do drugega in se preračunljivo smehlja. Ravnokar je opazil, da je v pivnico vstopila tudi nadobudna študentka fizike, Angela Merkel:)

Kaže da so vsi zadovoljni, ker lahko študirajo, ustvarjajo ali pa preprosto samo živijo v lepem mestu Leipzig.

Clara Schumann,
kot je bila upodobljena na bankovcu
za sto nemških mark

Leipzig - brez knjižnega sejma (uvod)

Covid-19 je kriv za marsikaj - tudi za to, da je bil moj najljubši knjižni sejem že drugo leto zapored odpovedan. Organizatorji so ga najprej sicer optimistično premaknili s konca marca na konec maja - češ v tem času bomo imeli pandemijo vendarle že pod kontrolo, a so ga morali pozneje vendarle dokončno odpovedati. Še več, zaradi virusa se že misel, da bomo nekoč mogoče spet imeli nekaj takega kot je Leipziški knjižni sejem, zdi skoraj kot znanstvena fantastika. V tem trenutku si pač ne predstavljam, da se bom še kdaj svobodno, brez maske in 1,5 metrske razdalje, v gneči, kjer pogosto ne veš ali bi stal na eni nogi ali pa bi nekoga odrinil stran, da bi si pridobil nekaj prostora, prerivala med knjižnimi policami in si brezskrbno, ne da bi se bala okužbe, ogledovala razstavljene knjige. V teh korona časih se zdi že to, da imamo odprte knjigarne, velik privilegij.

Organizatorji sejma se sicer po svojih najboljših močeh trudijo, da bi vsaj nekoliko zapolnili praznino, ki veje iz odpovedi sejma. Tako so v okviru sejma kljub vsemu organizirane določene predstavitve knjig, javna branja, blogerski zapisi in eseji.

Ena izmed tem Leipziških knjižnih sejmov 2020-2022 je "Common Ground - Literatur aus Südosteuropa" z letošnjim naslovom "Archipel Jugoslawien. Von 1991 bis heute" - Arhipel Jugoslavija. Od 1991 do danes. Ker so prireditve na to temo skupaj s sejmom samim odpadle, so predstavniki skupine Traduki, ki vodijo razpravo na to temo, povabili 15 avtoric in avtorjev, starih od 36 do 79 let, ki so bili rojeni na območju bivše Jugoslavije, da napišejo eseje, ki bi poskušali razjasniti odgovore na vprašanje Was hält uns noch zusammen? Kaj nas še povezuje? in jih objavili na svoji spletni strani, da ta zanimiva tema zaradi pandemije vendarle ne bi izzvenela v prazno. Šest esejev je bilo objavljenih tudi na internetni strani Frankfurter Allgemeinezeitung. 

Izbira avtorjev je bila pametna in uravnotežena ter tako ohranja zaupanje v strokovne skupine in medije. Slovenska pisatelja sta različnih političnih in ideoloških prepričanj - eden je levo, drugi desno od sredine. In kateri od njiju je večji jugonostalgik? 

Drago Jančar je tisti, ki najbolj pogreša prijatelje in mesta s področja bivše Jugoslavije - četudi v isti sapi zagotovi, da se ta nostalgija nanaša le na kulturo, kajti, kakorkoli že gledamo na našo bivšo skupno državo, je bila to vendarle diktatura.

Goran Vojnović pa je žalosten - žalosten nad izginevanjem - izginevanjem imen in besed,  jezika, ki se je raztreščil v štiri nove jezike, izginevanjem domovine.

Pandemiji navkljub pa vendarle velja ostati optimističen, kajti Covid-19 je prinesel tudi dobre stvari. Zaradi virusa zdaj vemo, da se veliko stvari lahko uredi on-line. Prepričana sem, da strokovna srečanja, kongresi in simpoziji tudi po pandemiji ne bodo več potekali tako, kot so do sedaj. Poleg neposredne osebne udeležbe bo vedno mogoča tudi digitalna internetna udeležba preko videokonferenc. Da je kaj takega ne samo mogoče, ampak med udeleženci celo zelo zaželeno, je med pandemijo postalo več kot jasno. Sama sem se v času, od kar se spopadamo z virusom, udeležila precej več strokovnih srečanj (in si pridobila kreditne točke, ki so potrebni za podaljševanje licence), kot bi se jih sicer in to za precej manjše stroške.

Ena majhna, zelo osebna ugodnost, ki mi jo je prinesel Covid-19 pa je tudi ta, da sem zaradi pandemije končno našla čas, da obiščem mesto Leipzig. Do sedaj sem bila v Leipzigu le v času knjižnega sejma, takrat pa je bil čas vedno zelo dragocen - nikoli ga ni bilo toliko, da bi ga lahko porabila tudi za ogled mesta; že za pohajkovanje med knjižnimi policami sejma ga je bilo premalo.

Letos sem tako - malo iz nostalgije, malo pa iz velike želje po vsaj nečem, kar bi bilo podobno potovanju - približno v času, v katerem ponavadi poteka knjižni sejem, obiskala mesto Leipzig.

Vreme je bilo zimsko hladno in aprilsko spreminjajoče se z blagim soncem iznad oblakov, sneženjem in vetrom v razmaku nekaj deset minut. Muzeji in galerije so bili zaprti - dovoljenje, da jih je z negativnim hitrim testom na Covid-19, opravljenim isti dan, mogoče obiskati, še ni veljalo. Starbucks kavo sem lahko popila šele v tistih predelih mesta, kjer na prostem ni bilo potrebno nositi maske. Če bi hotela kaj pojesti, bi morala hrano pred tem naročiti preko telefona ali interneta. In tako dalje. Zoprno, a sprejemljivo. Ni pa bilo gneče in vrst - razen, če si si zaželel royal donuts. Lahko sem obiskala cerkve in pokopališča, pa tudi od zunaj se je dalo videti marsikaj zanimivega.

Enodnevni izlet je uspel. Potekal je v spremstvu treh knjig. Kakšna je vsebina knjig, namigujejo spodnje slike. 

O tem pa naslednjič.

Stara mestna hiša
z Mefistom, ki beži iz
Auerbachove kleti

Posvetilo Anni Magdaleni Bach
bivši dvorni pevki in nato
CEO firme Bach,

Cerkev Sv. Nikolaja, 
kjer je bila 6.10.1819 krščena
Clara Schumann