Sándor Márai: Sveče so dogorele

Številke so v kratkem romanu madžarskega pisatelja Sándorja Máraia, Sveče so dogorele, zelo pomembne. Številke kot leta življenja, leta čakanja, leta prijateljstva, letnice. Vse se lepo ujema, vse se (počasi) razjasni.

V gradu nekje na Madžarskem petinsedemdesetletni graščak, general, čaka na obisk mladostnega prijatelja. Pred enainštiridesetimi leti sta se zadnjič videla. Štiriindvajset let otroštva in mladosti sta preživela skupaj - najprej kot kadeta, nato kot mlada vojaka na Dunaju - nerazdružljiva prijatelja. 

Dan po njunem zadnjem srečanju je Konrad, ne da bi se poslovil, odšel neznano kam in general o njem ni čul nobenega glasu več. Osem let po prijateljevem odhodu je umrla tudi generalova žena Krisztina, stara le trideset let. Zdaj, ob njunem ponovnem srečanju, se piše leto 1940.

No, pa sploh nimamo občutka, da je dogajanje postavljeno tako globoko v 20. stoletje. Zdi se namreč, da se je čas v generalovi graščini ustavil v letu 1899. Vse je še tako, kot je bilo tedaj, na zadnji večerji generala, Konrada in Krisztine. Zdi se, da smo še vedno v času Avstro-Ogrske monarhije. V enainštiridesetih letih samote je imel general dovolj časa, da je natančno premislil o vseh dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti, predvsem pa o tistem usodnem pripetljaju na lovu daljnega leta 1899. 

Roman je bolj ali manj le generalov monolog. Tudi potem, ko prijatelja sedita pri večerji, ki poteka povsem enako kot pred enainštiridesetimi leti, govori večinoma le general. Konrad posluša in se ne vmešava v generalovo premišljevanje in razlago. A človek tudi s svojim molkom veliko pove. Konrad je s skopimi besedami in molčanjem tako zgovoren, da resnica ob koncu, ko sveče dogorijo in se obisk približuje koncu, pride na dan jasno in brez velikih besed.

General se je namreč vsa leta spraševal, zakaj je Konrad tako nenadno odpotoval, kaj se je zgodilo in kakšna je bila njegova - generalova, krivda pri vsem tem. Razmišlja o maščevanju, nezvestobi, prevari, a na prvem mestu o prijateljstvu. To zdrži tudi desetletja ločitve, izdajo in prevaro. 

A kaj, ko si svoja življenja zapletamo s tem, da za prijatelje (ter življenjske partnerje) ponavadi izbiramo ljudi, ki so drugačni od nas. Nezadržno nas vleče k njim. V resnici pa bi morali izbirati ljudi, ki so nam podobni, kajti samo takšni ljudje nas lahko razumejo in nam v stiski stojijo ob strani.  

Kot lahko le ljudje enake krvne skupine v nevarnosti pomagajo drug drugemu, lahko duša pomaga drugi le, če ni drugačna od nje.

Ljudem, ki jih ljubimo, odpustimo tudi nezvestobo. Kajti: Ali ni zvestoba le grozljiva oblika egoizma? Ali človeka, ki mu zvestoba ne prinaša sreče, sploh resnično ljubimo, ko od njega zahtevamo, da nam je zvest?

Enainštirideset let je general razmišljal o najpomembnejših življenjskih dilemah, sestavljal resničnost in iskal resnico. Iz dejstev, ki jih je poznal, je lahko uganil resničnost (kako so dogodki sledili drug drugemu, kakšen je bil potek dogajanja tistega dne leta 1899), a za odkritje resnice je potreboval prijatelja Konrada. Kajti za dejanji vedno stoji namen in namen je tisto, kar je najpomembnejše. Vse je v namenu in v tem, zakaj je nekdo nekaj storil.

Generala, vsekakor glavnega junaka romana, je težko natančneje označiti. Po eni strani je tipičen moški tistega časa, vojak, konzervativen in seksističen (ob načinu življenja, ki ga je izbral in živel v času od 1899 pa do ženine smrti, mi je od groze zastajal dih), discipliniran in hladen. Na drugi strani pa je tudi izredno občutljiv in dovzeten. Na koncu, ko v celoti dojamemo njegov način razmišljanja in zvemo do kakšnih zaključkov je prišel in kakšne odločitve je sprejel, pa ne moremo, da ga ne bi občudovali. Mogoče je ta mnogoličnost generalove osebnosti, ko ne vemo povsem točno, kdo in kakšen je, zakaj enkrat naredi tako, drugič pa povsem drugače, ena izmed redkih slabosti romana. Ali pa človek po dolgih letih samote in nenehnega razglabljanja o eni in isti stvari, ki se je zgodila nekoč v preteklosti, z leti postane takšen. Tudi o staranju, takšnem ali drugačnem, v knjigi Sveče so dogorele. 

Pripoved, četudi večinoma le monolog, je grajena izredno napeto. Drama o dveh prijateljih in ženski med njima se pred očmi bralca razvija premišljeno in dovršeno. Skrivnosti le počasi, a umerjeno pronicajo na dan; razjasnijo se šele takrat, ko za njih napoči najprimernejši čas. Mojstrsko.

(Knjigo sem brala v nemškem prevodu, z malce nenavadnim naslovom Die Glut; 

knjigo pa imamo tudi v slovenščini)

Sándor Màrai je bil dokaj skrivnosten pisatelj. Rodil se je leta 1900 v madžarskem mestu Kassa. Študiral je v Budimpešti in pozneje v Leipzigu. V svojem poklicnem življenju je pisal članke za različne nemške časopise, prevajal Kafko, Trakla in druge nemške pisatelje v madžarščino in veliko potoval. Čeprav madžarski pisatelj, je bil pravzaprav brez prave domovine. Njegova prava  domovino je umrla z razpadom Avstro-Ogrske monarhije. Avstro-Ogrska monarhija je tudi prostor, v katerem se vedno znova odvijajo pripovedi njegovih romanov. Ti so nastali večinoma v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja in so bili pri bralcih zelo priljubljeni.

Drugo svetovno vojno je Sándor Márai preživel na madžarskem podeželju, bolj ali manj skrito, saj je bila njegova žena židinja. Leta 1948 se je odselil z Madžarske, najprej v Neapelj in nato v Združene države Amerike ter tam živel do konca svojega življenja. Njegovi romani so poniknili v pozabo - večinoma zato, ker njihova vsebina ni bila ravno po željah povojne madžarske oblasti. Na Madžarskem sicer njegovi romani nikoli niso bili  prepovedani, a literarni kritiki so o njih pisali tako negativno, da so jih popolnoma uničili.

Sándor Márai je po drugi svetovni vojni živel samotno življenje. Pisal je samo še dnevnike in z nikomur se ni družil - tudi z madžarskimi literati v tujini ne. Nekako je bil podoben generalu iz svojega romana Sveče so dogorele. 

In spet se bomo vrnili k številkam, ki imajo v romanu pomenljivo vlogo, pomembne pa so bile verjetno tudi za pisatelja samega. Nobeno naključje ni - vsaj po mojem mnenju - da si je Sándor Márai po točno enainštiridesetih letih življenja v tujini, leta 1989, vzel življenje. 

General je po enainštiridesetih letih čakanja izvedel resnico, Sándor Márai pa po enainštiridesetih letih prostovoljnega izgnanstva na žalost ni doživel uspeha, ki so ga le nekaj let pozneje, po usodnih političnih spremembah v Evropi, prinesli njegovi na novo odkriti romani. Navdušenje bralcev - posebno nad romanom Sveče so dogorele, je bilo izjemno in ni bilo omejeno samo na Madžarsko.

Roman Sveče so dogorele je čudovita knjiga o prijateljstvu (ki mi jo je priporočila prijateljica:). Če si želite prebrati natančno in ganljivo študijo prijateljskega razmerja, z vsemi vrhunci in padci, je to knjiga za vas. Tudi zgodba je odlična. Že od samega začetka romana sicer vemo, da so središče dogajanja razmerja v ljubezenskem trikotniku dveh moških, ki sta prijatelja, in ženske, ki je enemu izmed njiju žena, a to še zdaleč ni klasičen ljubezenski trikotnik, o katerih smo že tolikokrat brali. V knjigi gre za precej več - gre za razmišljanje o najpomembnejših življenjskih dilemah, o človeških čustvih, o naših dejanjih, ki naj bi bila takšna, da so vredna človeka, a to na žalost niso vedno. Ne sme vas motiti nekaj bidermajerskega patosa in kiča, nostalgije po Avstro-Ogrski monarhiji, ki sili tudi iz mojega zapisa o knjigi, pa boste ugotovili, da v rokah držite pravo malo umetnino, mogoče celo klasiko.

★★★★★

Sándor Márai
1900-1989
(vir: Wikipedia)

Niklas Natt och Dag: 1793

Številka 1793 z naslova knjige je seveda letnica. V to leto je namreč postavljeno dogajanje kriminalnega romana švedskega pisatelja Niklasa Natta och Daga.

Kaj se je v tem letu dogajalo v Franciji, je več ali manj znano. Minila so že več kot tri leta, odkar je padla Bastilija in francoska revolucija je bila v polnem teku. Giljotina je že utečeno opravljala svoje krvavo delo. Ravno v tem letu so obglavili kraljico Marijo Antoinetto.

Kako pa je bilo v tem času v Stockholmu in na Švedskem, ni tako splošno znano. Če ste brali pred leti tudi v Sloveniji izredno priljubljen zgodovinsko-ljubezenski roman Annemariee Selinko, Désirée, (ali pa ste si ogledali istoimenski film z Marlonom Brandom v vlogi Napoleona), potem veste, kaj se je dogajalo na Švedskem kakšnih 20 let pozneje. Naslovna junakinja - nesojena Napoleonova ljubezen, se je namreč po spletu naključij znašla na Švedskem in se povzpela celo do prestola. 

A v devetdesetih letih 18. stoletja je mladi Napoleon šele začel graditi svojo vojaško in politično kariero; na Švedskem pa je vladal kralj Gustav III. Ta se je podobno kot vsi takratni evropski vladarji bal, da bi se francoska revolucija razširila tudi v njegovo deželo. Pri oceni politične situacije na Švedskem pa se je nekoliko uštel. Menil je, da je - podobno kot v Franciji, preprosto ljudstvo tisto, ki bi mu lahko škodovalo, vendar pa so bili  na Švedskem plemiči tisti, ki so kovali zaroto proti kralju. Gustava III so v marcu 1792 na plesu v maskah v kraljevski operi v Stockholmu ubili predstavniki plemstva. 

Mimogrede, ta dogodek je služil kot navdih Verdiju za njegovo opero Ples v maskah. 

Švedska se je po umoru kralja znašla v veliki politični krizi. V deželi je zavladal kaos. Različne politične frakcije so se borile za moč in prevlado. Gospodarstvo je pešalo. Da denar ljudi ne bi romal v žepe tujih trgovcev, so prepovedali, da bi se ljudje pisano in bogato oblačili. Obleke so morale biti preproste, brez okraskov, sive barve. Zapoved takšnega oblačenja je bila seveda izredno neumna odločitev, ki ni prav nič pomagala k boljšemu gospodarskemu položaju Švedske. Kakor tudi ni imela nobenega pozitivnega učinka prepoved pitja kave. Ta napitek je ravno v tem času postal izredno priljubljen, oblast pa ga je prepovedala, da bi preprečila zbiranje ljudi, posedanje ob kavi in kovanje zarot.

Ta nemirni in nevarni čas v Stockholmu je Niklas Natt och Dag izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana 1793.

(vir: https://www.selmastories.se/artikel/ska-vi-ga-en-promenad-genom-stockholm-som-det-sag-ut-1793-du-och-jag/)

V odpadnih vodah manufakture za predelovanje mesa, med razpadajočimi živalskimi ostanki, najdejo truplo mladega moškega. Truplo je brez nog in rok, z iztaknjenimi očmi, polomljenimi zobmi in odrezanim jezikom, uničenimi ušesi. Že pri površnem pregledu trupla je jasno, da so bile amputacije narejene postopno in premišljeno, z dovolj vmesnega časa, da so se rane lahko zacelile in da je bilo trpljenje žrtve ob odstranjevanju udov kar največje. Anestezije takrat še niso poznali.

Primer umora raziskujeta Cecil Winge in Jean Michael Cardell. 

Mickel je birič ali nekakšen policist nižjega ranga (kot bi ga mogoče označili v današnjem času). V vojni, ki jo je zgoraj omenjeni Gustav nekaj let pred tem začel proti Rusiji, je izgubil roko in svoj PTSD utaplja v alkoholu. Še vedno pa je močan mož, silak, ki si dodaten denar služi kot "venmetač" v krčmi. Njegova proteza - lesena roka, je orožje, ki ubija; povzroča pa mu tudi velike težave, saj so fantomske bolečine v udu, ki ga ni več, pogosto neznosne.

Cecil Winge je pravnik, ki s svojo inteligenco in pragmatizmom kazniva dejanja, ki jih raziskuje, vedno spretno razreši. Ob tem se že ubada z mislimi in prepričanji, ki so za forenziko 18. stoletja še nekaj povsem neverjetnega. Meni namreč, da vseh umorov ni metati v isti koš. Winge že loči med naklepnim in nenaklepnim umorom, kar je bilo za pravo 18. stoletja še nekaj neločljivega, takšnega, ki zasluži enotno smrtno kazen z obglavljenjem, z nekaj mučenja pred tem. 

A kakor je Cecil Winge zelo uspešen kriminalist, se njegovi dnevi žal iztekajo. Boleha namreč za tuberkulozo, ki je že v zadnjem stadiju bolezni. Ves bled in suh je, nenehno kašlja in krvavo izkašljuje. Tisto, kar ga še drži pri življenju, je želja, da bi razrešil še ta zadnji primer in priskrbel pravico mlademu moškemu, ki so ga grozovito mučili in umorili. 

Kriminalna zgodba je zanimiva in napeta. Veliko je drobnih presenečenj in lažnih namigovanj, ki pa me niso jezile. Ena izmed stranpoti zgodbe je tako široka, da sem skoraj izgubila pregled nad zgodbo, a sem bila potem, ko se je izkazalo, kako nepomembna je za potek dogajanja, vseeno zelo hvaležna zanjo. 

Vznemirljiva zgodba romana v zgodovinsko zanimivem obdobju že zadostuje za to, da je knjigo vredno prebrati. A knjiga ponuja še nekaj, kar zadnje čase privlači številne bralce kriminalk, da vedno znova posegajo po romanih, ki jih pišejo skandinavski avtorji. Tudi za roman 1793 je namreč značilna tipična severnjaška temačnost. Ker je dogajanje postavljeno v 18. stoletje, je ta lahko še dodatno poudarjena. Med branjem sem bila vesela, da berem knjigo in ne gledam filma, ki bi bil posnet po tej knjigi. Moji možgani so bili namreč na odsekih, kjer sem brala o grozljivih in mučnih stvareh, prikladen filter, ki me je zavaroval pred preveč živimi slikami; moja fantazija je ohromela in mi preprečila preveč nazorne predstave mučenj in drugih grozodejstev, ki jih je v knjigi kar nekaj in so dokaj natančno opisane.

V romanu 1793 ni samo temačno in mrzlo, v Natt och Dagovem Stockholmu  je tudi vse umazano, prekrito z blatom in urinom, povsod nenehno smrdi - po razpadajočih truplih, a tudi po železu zaradi krvavih izločkov tuberkuloznega bolnika. Nekateri od nastopajočih so prisiljeni lizati blato s škornjev, drugi jesti svoje iztrebke, da bi lahko preživeli; nekatere silijo plesati do smrti, da bi ukrotili njihovo odločnost, drugim lug razžira obraz in okončine prav do kosti. Takšne stvari so v romanu 1793 pogoste in mogoče je z njimi pisatelj vseeno nekoliko pretiraval. No, preveč moteče vendarle niso bile.

Vsem grozodejstvom nasproti je pisatelj namreč kljub vsemu postavil tudi precej pozitivnih in celo lepih stvari. Najboljša med njim je vsekakor pripravljenost preiskovalcev umora, da prideta zadevi do dna, čeprav to ne bi bilo ravno nujno potrebno in poskrbita za pravičnost. Imamo pa tudi prostovoljno žrtvovanje življenja za življenje drugega in imamo ljubezen, ki pošast spremeni v človeka - četudi ta preobrazba ne vzdrži preveč dolgo. Lepe pa so tudi večerne in jutranje slike Stockholma, mesta med mostovi.

Švedski pisatelj Niklas Natt och Dag je bil rojen leta 1979. Če bi njegov priimek prevedli v slovenščino, bi se glasil Noč in dan. Je potomec ene najstarejših švedskih plemiških družin. Za Bavarsko RTV je, malo za šalo in malo zares, povedal, da so njegovi predniki, ki so bili vedno vojaki, v 17. stoletju, v času tridesetletne vojne, ropali po Nemčiji in si prikradli veliko denarja. To bogastvo je  potem v naslednjih generacijah izpuhtelo in Niklas Natt och Dag se mora preživljati z lastnim delom (Kako hudo... :) Do nedavnega je bilo to novinarstvo. Glede na uspeh, ki ga je doživel njegov prvenec, 1793, tako na Švedskem kot tudi drugod po Evropi, pa bo lahko od zdaj naprej živel od pisanja knjig. Na knjižnih policah je namreč že drugi primer Wingeja in Cardella, tokrat z naslovom 1794.

Roman Niklasa Natt och Daga, 1793, je prav fina skandinavska zgodovinska noir kriminalka.

★★★★☆

Niklas Natt och Dag
(vir: piper.de)

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Letošnji prejemnici kresnika mogoče delam krivico... 

A kaj ko nikakor ne morem mimo tega, da ne bi napisala, da sem med branjem romana Ivana pred morjem, Veronike Simoniti, imela občutek, da berem nekaj, kar že poznam, nekaj kar sem nekoč nekje že brala, nekaj, kar mi ne bo prineslo nič novega.

Knjiga me je spominjala na roman Figa, Gorana Vojnovića. Tudi tam imamo hišo, ki je po smrti enega od starih staršev ostala prazna in je povod najrazličnejših spominov ter dobrodošla podlaga za družinsko zgodbo treh generacij.

Knjiga me je spominjala tudi na roman Olga, Bernharda Schlinka. Tudi tam glavna junakinja piše pisma in čaka nanje; le-te potem nekdo naključno odkrije in prebere, kar je potem vzrok za najraznovrstnejša razmišljanja in predvidevanja.

Zaradi fotografije noseče Ivane je nemogoče, da ne bi pomislila na roman Draga Jančarja, In ljubezen tudi. Jančarjeva fotografija je bolj običajna in manj šokantna kot ta od Veronike Simoniti, a zgodba, ki se vije okrog Jančarjeve, je precej bolj globoka in ganljiva ter manj predvidljiva od tiste, ki jo razrešuje prvoosebna pripovedovalka iz romana Ivana pred morjem.

Ja, in ko smo že pri neimenovani prvoosebni pripovedovalki, Ivanini vnukinji ... s svojim zoprnim francoskim možem je takšna, kot bi pobegnila iz katerega od romanov Brine Svit.

V romanu Kameno seme, ki ga je Veronika Simoniti napisala pred približno petimi leti, je bil njen stil pisanja izredno čist in jasen, skoraj sterilen. Vsaka beseda je bila skrbno izbrana in postavljena na natančno premišljeno mesto. Tega v tem zdajšnjem romanu nisem zasledila ali občutila, čeprav je način pisanja še vedno izredno dovršen. Pa ne vem ali je to nekaj dobrega ali nekaj slabega - ne vem, ali mi je bil stil pisanja v Kamenem semenu ljubši od tega v Ivani pred morjem. Vsekakor pa je tokrat dogajanje izredno zgoščeno in koncentracija dogodkov je velika. Prevelika. Vendar pa,... kako bi sicer na manj kot dvesto strani romana stisnili življenjske zgodbe treh žensk iz treh generacij z vsemi burnimi zgodovinskimi okoliščinami, ki so jim bile izpostavljene.

Uf, recenzije knjig, za katere menim, da zaslužijo tri zvezdice, res najtežje napišem. Kajti knjiga Veronike Simoniti, Ivana pred morjem, nikakor ni slaba knjiga. Imamo zgodbo, ki pritegne in imamo protagoniste, ki so verodostojni. Moj najljubši je partizan umetnik:) Tudi stavki pripovedi gladko tečejo, lepo zvenijo in veliko povedo. Fajn.

A romanu vseeno nekaj manjka. Iz knjige kljub vsemu seva nekakšna praznina. Votlost. Mogoče zato, ker je vse tako zelo predvidljivo, dolgočasno in že tolikokrat videno, oziroma prebrano. A konec koncev, tudi zgodbe večine resničnih ljudi so takšne - navadne.

Takšne ostanejo četudi so ovite v bleščeč in vsekakor čudovit ovojni papir slovenskega jezika v njegovi najboljši obliki.

★★★☆☆

Veronika Simoniti
(vir:https://veronikasimoniti.wordpress.com/2018/04/27/uber-die-autorin-in-deutsch/)
(foto:BoBo)

France Prešeren: Slovo od mladosti

Ko sem prejšnji dan spet enkrat brala Prešernovo Slovo od mladosti, se mi je utrnila misel, da sploh ne bi bilo tako zelo nenavadno, da ne rečem nemogoče, če bi se ta pesem znašla v eni izmed nalog pri pisnem delu mature iz materinščine na nemških gimnazijah. Prevedena v nemški jezik, seveda.  Letošnje leto sem se namreč ob spremljanju hčerke, ki je opravljala maturo na eni izmed bavarskih gimnazij, natančno seznanila s potekom le-te in ob tem lahko rečem, da bi bila pesem Slovo od mladosti idealna, da bi jo vključili vanjo. Naj razložim.

Bavarski maturantje imajo pri pisnem izpitu iz nemščine na razpolago 5 nalog. Naloga, ki je po mojem poznavanju še najbolj podobna slovenski maturi iz materinščine, je ta, da na osnovi teksta, ki jim je predstavljen, lahko napišejo esej ali novinarski članek. Ostale štiri naloge so interpretacije literarnih besedil (lirike, drame ali proze) ali pa strokovnega besedila. Na razpolago imajo 315 minut časa. V tem času morajo izbrati nalogo, ki se je bodo lotili, prebrati besedilo, ki jim je podano in napisati esej oz. interpretacijo. Ponavadi maturantje oddajo kot rezultat svojega dela okrog deset strani dolg tekst.

Pri tem je zanimivo to, da se z besedili, o katerih morajo pisati, ponavadi prvič srečajo šele na maturi. Besedila, ki so jim podana na maturi, v pripravljalnih letih na gimnaziji namreč niso analizirali ali se o njih učili. Pričakuje se, da bodo pri interpretaciji maturitetnih besedil znali uporabiti znanje, ki so si ga pridobili pri analizi vzorčnih tekstov iz prejšnjih let - analize kakšne od Schillerjevih dram ali Goethejevih pesmi, ki so jih predelali pri pouku nemščine. Vsako dodatno znanje, npr. iz literarne zgodovine ali drugih prebranih literarnih del pa je seveda zelo dobrodošlo, saj na ta način lahko lažje utemeljijo svoje razmišljanje, napišejo bogatejše besedilo in dobijo boljšo oceno. Ne morejo se torej konkretno pripraviti na maturo (prebrati romanov, o katerih bodo pisali na maturi), lahko pa uporabijo znanje, ki so ga zbirali vsa leta gimnazije.

Bavarski maturantje za Prešerna in njegovo Slovo od mladosti, seveda, še nikoli niso slišali. Iz pesmi, ki bi jo prebrali in z znanjem, ki so ga pridobili v preteklih letih pa bi vseeno lahko tako o Prešernu kot tudi o pesmi veliko sklepali in v svoje izpitne pole tudi veliko napisali. Zlahka bi lahko ugotovili, kakšen verz in kakšno rimo je uporabil pesnik, našli bi personifikacije in druge metafore. Iz letnice nastanka pesmi (ali pa še raje iz same vsebine pesmi) pa bi lahko sklepali na literarno obdobje romantike in se ob tem razpisali še o njim bolj znanih nemških predstavnikih te dobe. Če pa bi vse skupaj zaobjeli še bolj na široko, bi lahko napisali tudi kaj o Goetheju. Za nekaj strani pisanja bi že zadostovalo;)

Težje bi bilo z vsebinsko interpretacijo. A s tem imajo težave tudi slovenski dijaki. Ali pa kar vsi mladi na splošno. Koga od mladih, ki so na življenjskem razpotju, na meji odraslosti, ko so prepričani, da je še vse pred njimi in je še vse mogoče (kar vsekakor drži!) zanimajo modrosti starih, njihovi dvomi in spoznanja, njihova otožnost ob slovesu od mladosti.

Mladi - kakršne opisuje Prešeren v svoji pesmi, so polni idealov in upanja. Kajti mladost...

gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice peržiga

Mladi ne verjamejo, da

...svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.

Neprijetne izkušnje, ki jih doživljajo, hitro pozabijo.

pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,

Stari - katere opisuje Prešeren v svoji pesmi, pa vedo, da dobrih dejanj ljudje ne cenijo, da je zvesto ljubezen težko najti in da znanje, pravičnost in modrost niso pomembni. In to, da so dopustili, da so jim ta spoznanja usekale globoke rane, je njihov problem in ne problem mladih. 

Na takšen način si ponavadi pesem razlagajo srednješolci in zaradi takšne naravnanosti se v pesem ne morejo poglobiti in jo popolnoma razumeti - zaradi tega jih takšne vrste pesmi ne zanimajo in jih ne berejo.

Torej s Prešernovimi in drugimi pesmimi srednješolcev ne bi smeli obremenjevati in jih z njimi mučiti na maturi? Jein. Ja in ne. Postopka, kako analizirati pesem bi se že morali naučiti in biti za to tudi ocenjeni, ampak vsako pesem, ki jo je napisal Prešeren ali pa kakšen drug od (slovenskih) pesnikov pa le ne bi bilo potrebno znati razčleniti in navesti tisto varianto interpretacije, za katero so slišali pri pouku in je profesorju najljubša. Bolje bi bilo, če bi jih potem, ko bi se naučili temeljnih prvin interpretacije lirike, enostavno presenetili s kakšno neznano pesmijo - pesmijo, za katero še niso slišali. Verjetnost, da bi vzbudili njihovo zanimanje, bi bila po mojem mnenju večja, kot je sicer. Mogoče bi kateri od dijakov ob prijetnem presenečenju, ki bi ga povzročila tako predstavljena pesem, segel po še kateri drugi pesmi tega istega pesnika. Mogoče. Tako pa so dijaki ponavadi prenasičeni z določenimi pesniškimi imeni in njihovimi pesmimi in zaradi tega, potem ko jim to ni več potrebno, nikoli več ne posežejo po branju lirike. Pesmi, ki so pravzaprav pisane za druga, bolj zrela bralčeva obdobja, tako težko, ali pa sploh nikoli ne pridejo do publike, ki so ji pravzaprav namenjena. Kar je velika škoda.

Zato sploh ne bi bilo neumno, če bi bavarski dijaki na svojem zrelostnem izpitu pisali o Prešernovem Slovesu od mladosti, kakor tudi ne bi smelo vzbujati zgražanja, če bi slovenski dijaki na maturi razmišljali o kakšni pesmi pesnika izven slovenskega kulturnega območja, za katerega še nikoli niso slišali in ga ni v učnem načrtu gimnazij. Prepričana sem, da bi se ob takem pristopu k slovenskemu jeziku in literaturi njihova kreativnost lahko sprostila do širin, ki se jih le težko predstavljamo. Vsekakor pa ne bi bilo zagrenjenosti in bolečin v trebuhu, ki silijo na bruhanje, ko kdo samo omeni nekaj, kar diši po uradno priznani literarni kakovosti.

Arthur Schnitzler: Pozna slava

Eduard Saxberger, glavni junak Schnitzlerjeve novele Pozna slava, je okrog sedemdeset let star gospod z Dunaja (spet smo tam in spet smo na začetku prejšnjega stoletja), neporočen in brez otrok, ki že več kot petintrideset let dela kot uradnik. Njegovo življenje je mirno. In dolgočasno. A ni bilo vedno tako. V mladosti je tudi pesnil in celo izdal svojo pesniško zbirko z naslovom Popotovanja. Ampak saj veste - umetniki in vsi ostali - kako je s tem. Že samo zaradi naslednjega odlomka je novelo vredno prebrati.

"To je pač stara zgodba. Na začetku nam je dovolj lastno veselje pri ustvarjanju in udeleženost nekaj malega tistih, ki nas razumejo. Toda končno, ko vidiš, kaj vse se uveljavlja poleg tebe, si pribori ime in celo slavo - bi vendarle rad, da slišijo in cenijo tudi tebe. Takrat pa potem pridejo razočaranja! Nevoščljivost nenadarjenih, lahkomiselnost in zlonamernost recenzentov in potem strašna otopelost množice. Postaneš utrujen, utrujen, utrujen. Imel bi še veliko povedati, toda nihče noče poslušati, nazadnje pa celo sam pozabiš, da si bil nekoč eden tistih, ki so hoteli ustvariti nekaj velikega, ki so morda celo ustvarili nekaj velikega."

A vse kaže, da bo ostareli pesnik kljub vsemu doživel nekaj slave, pa čeprav bo to le pozna slava. Neko popoldne se namreč pri njem oglasi mladenič - predstavi se kot pisatelj, in pove, kako navdušen je nad njegovo, pred več kot trideset leti izdano in že popolnoma pozabljeno pesniško zbirko. Saxbergerja tudi prosi, da bi ob priliki enkrat posvetil kakega od svojih prostih popoldnevov (mladenič se zelo izbrano in spoštljivo izraža) umetniškemu krožku mladih ljudi z imenom Navdušenje, ki se vsak večer srečuje v eni od dunajskih kavarn. Eduard Saxberger je ganjen in z veseljem privoli.

Tako se začnejo srečanja med ostarelim pesnikom in druščino mladih in ambicioznih umetnikov, ki imajo občutek, da so zapostavljeni in premalo cenjeni. Srečanja so polna spoštovanja in občudovanja do Eduarda Saxbergerja, ki tako končno vsaj enkrat v življenju postane slaven in pridobi časti, ki mu menda pripadajo.

Vendar pa..., da ne bi preveč pričakovali. Zgodba gre po sledeh, ki jih je pustil zgornji odlomek iz knjige. Slava je opoteča, le redko takšna, kakršno si je slavljenec zamišljal. Ravnodušnost boli - pa naj bo v obliki vljudnostnega aplavza ali novičke v časopisu. Floskule in brezbrižne pripombe zadenejo globoko in naredijo težko popravljivo škodo. Tako otopelost lahko vzbudi celo olajšanje in neke vrste zadovoljstvo. A pri vsem skupaj je najhuje to, da tudi ustvarjalnost in prožnost duha s staranjem pešata in besede se kar ne morejo več povezovati v lepe stavke ter tekoče rime.

Vse to in še mnogo več je Arthur Schnitzler mojstrsko zaobjel v svoji, šele pred kratkim odkriti noveli Pozna slava. Njegova žena jo je do zadnjega varovala pred javnostjo, pravijo da zato, da bi zanjo iztržila kar najvišjo ceno. 

Naj na tem mestu omenim, da je neobjavljena zapuščina tega, vedno visoko cenjenega in slavnega židovskega literata doživela svojevrstno usodo. 

Arthur Schnitzler je umrl leta 1931 in tako ni doživel nacističnega preganjanja židov, so pa to doživele njegove knjige, ki so bile med tistimi, ki so gorele ob Hitlerjevem čiščenju knjižnic in knjigarn. Neobjavljeno zapuščino Arthurja Schnitzlerja, med katero je bila tudi novela Pozna slava, so sorodniki s pomočjo britanskega študenta na Dunaju, Erica Blackalla, in britanske ambasade leta 1938 po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu uspeli rešiti - v kartonskih škatlah, zapečatenih z britanskim žigom, so jo poslali v Cambridge. Pozna slava je bila tako leta 2014 "na novo odkrita" in prvič objavljena. Samo leto pozneje pa smo jo v prevodu Jerneje Jezernik dobili tudi v slovenskem jeziku.

Arthur Schnitzler
(1862-1931)

S tem (zaenkrat) končujem z zapisi o Arthurju Schnitzlerju in njegovih delih. Prebrala sem vse njegove novele, ki so (bile do sedaj) prevedene v slovenski jezik. K branju vabim tudi vas. Meni so polepšale poletni dopust.

Arthur Schnitzler: Poročnik Gustl; Gospodična Else

Zaradi novele Poročnik Gustl je Arthur Schnitzler izgubil vojaške čine in mesto Oberarzta v rezervni sestavi avstro-ogrske vojske. Z novelo naj bi namreč vojaški časti domovine prizadel veliko in nepopravljivo škodo. Kaj takega si danes težko zamislimo, a dunajska družba tistega časa je bila okorna in zlagana, navidezni časti je pripisovala prevelik pomen. To se je zgodilo leta 1900.

Približno dvajset let pozneje je Arthur Schnitzler napisal še eno novelo, tokrat z naslovom Gospodična Else. V slovenskem prevodu sta obe deli izšli v isti knjigi, kar je bila pravzaprav logična odločitev. Noveli sta si namreč podobni - pišeta o na nek način podobnih stvareh, le da ena z moškega, druga pa z ženskega vidika.

                                                                

Tisto, kar obe noveli najtesneje povezuje in je vidno že na prvi pogled, pa je pripovedovanje v obliki monologa. Poročnik Gustl in gospodična Else nam v svojem monologu razkrijete vse svoje misli - tako tiste, ki so preoblikovane na takšen način, da so primerne za zunanji svet, kakor tudi tiste, ki si jih upata priznati le sama sebi. Na takšen način dobimo enkraten vpogled v osebnosti glavnih junakov, obenem pa tudi v širšo družbo okoli njiju. Zelo fajn. Mi je bilo všeč. 

Gustl je aroganten, napihnjen in razuzdan mlad moški, Else pa je spogledljiva, nečimrna, a inteligentna mlada lepotica. 

Tako Gustlu kot Else se tekom pripovedi nenadoma zgodi nekaj, kar izzove njune moralne norme in ju postavi pred velik izziv in vprašanje, kako naprej. Z njunim lahkotnim in brezskrbnim življenjem je v trenutku konec. Pri Gustlu je to nekaj smešnega in z današnjega vidika nepomembnega; pri Elsi pa nastopi dilema, ki jo prav lahko in pogosto srečamo še danes. Zaradi družbe in časa, v katerem živita, sta zaradi tega soočena z nič manj kot smrtjo. Oba sta namreč v takšni stiski, da se zdi edini možni izhod le samomor.

In zdaj sledi najboljši del:) Soočena z bližino smrti, se Gustlu in Else odprejo oči za vse zlaganosti, ki spremljajo njuni življenji in življenja ostalih ljudi. Ob nenehnem premišljevanju in premlevanju dogodkov se približata tako liberalnim stališčem, da bi se z lahkoto vživela v današnji čas. Otreseta se okov zaostale Avstro-Ogrske, ki je izgubila korak s sodobnim svetom. 

Arthur Schnitzler je bil preroški. Dobro je poznal takratno družbo, dobro je poznal ljudi svojega časa in iz tega je pravilno sklepal o tem, kar bi bilo potrebno spremeniti in o tem, v katero smer bo šel svet v naslednjih letih in desetletjih.

A Gustl in Else svojo preobrazbo doživita le v mislih in le ob soočenju s smrtjo. To je že veliko, a ne dovolj, da bi prišlo do kakšnih velikih in usodnih sprememb. Nihče od njiju se bistveno ne spremeni in družba ostaja enaka nazadnjaška, kot je bila prej. Else pa je kot ženska še dodatno prikrajšana in doživi usodo, ki je v romanih 19. in začetka 20. stoletja ponavadi rezervirana za ženske, ki so štrlele iz povprečja. Tukaj Arthur Schnitzler še ni imel poguma, da bi žensko obravnaval enakovredno moškemu - tako v njenih mislih kot tudi dejanjih - nekaj takega si je drznil storiti šele nekaj let pozneje v svoji Sanjski noveli.

Arthur Schnitzler: Sanjska novela

Uf, s kakšno lahkoto me je Arthur Schnitzler (1862-1931) že na prvi strani Sanjske novele prestavil na Dunaj ob začetku prejšnjega stoletja in mi v samo nekaj stavkih orisal idilično družinsko življenje - v vsem njegovem bogastvu ali pa v vsem njegovem, skoraj neznosnem kiču.

"Ura je devet," je rekel oče, "treba bo spat." Ko pa se je sklonila k otroku še Albertina, sta se roki staršev srečali na ljubljenem čelu, in nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku, je pospremil pogled, ki sta si ga izmenjala. Vstopila je gospodična in opomnila malo, naj staršema vošči lahko noč; ubogljivo je vstala, ponudila očetu in materi ustnice, našobljene za poljub, in se mirno prepustila gospodični, ki jo je odpeljala iz sobe. Fridolin in Albertina, ki sta zdaj ostala sama v rdečkastem soju viseče svetilke, pa sta nemudoma zopet povzela že pred večerjo načeti pogovor o včerajšnjem plesu v maskah.

Tisti nežni smehljaj, ki zdaj ni bil več namenjen samo otroku.... in to, da sta povzela že prej načeti pogovor..., lepo povedano. 

A družinska idila je, seveda, samo površinska. Arthur Schnitzler je bil znan po tem, da je v svojih literarnih delih odpiral neprijetne teme, ki so nemalokrat razburkale okorno, neiskreno in zlagano dunajsko visoko družbo. Brez zadržkov je pisal o erotiki in spolnosti, o prostituciji, ki ni vedno samo zgodba o izgubljenih ženskah iz razvpite ulice, o nezvestobi.

Pri Fridolinu in Albertini iz zgornjega odlomka, je bilo tisto, kar je vodilo pod površino njunega zglednega zakonskega odnosa, pogovor o plesu v maskah prejšnji večer. Izkaže se namreč, da imata oba zakonca neizživete erotične fantazije, da sta oba vsaj kdaj sanjarila o moškem ali ženski, ki nista bila njuna mož ali žena. Pri Albertini se to najpogosteje kaže v sanjah (hej, saj smo v času, ko je bil Sigmund Freud zelo popularen); pri Fridolinu pa v njegovih nočnih blodnjah po Dunaju.

Ko se zakonca pogovorita o včerajšnjem plesu v maskah in še o dogodkih z lanskoletnega letovanja na Danskem, ki niso ravno takšni, da bi se z njimi zgledni zakonci lahko hvalili, se Fridolin, malo razburjen in razočaran, odpravi k umirajočemu dvornemu svetniku, kjer ga preseneti - vsaj sam sebi to zatrjuje, ravnanje svetnikove hčerke, ki mu izpove ljubezen; nato zaide v razvpito ulico k ženski, ki je v bistvu najbolj prijetno, celo najnedolžnejše bitje od vseh; nakar sledi še tisto najbolj čudno. Znajde se v hiši, kjer se zbira skrivnostna druščina moških in žensk, oblečenih v nune in menihe, ki tekom večera odvržejo vsa svoja oblačila razen mask in plešejo in počnejo, kar že počnejo. Tam ga sramote in ponižanja reši neznana gola, a z masko zakrita ženska.

V tej sanjski noči in še v naslednjem dnevu ima Fridolin dovolj časa, da občuti in se sooči z globljimi plastmi in temnejšimi odtenki družbe. Ob tem pa se mu tudi njegovo lastno življenje pokaže v povsem drugačni luči. Zlagano in neiskreno je. Vendar pa - kakor pravi njegova žena Albertina ob koncu novele: "... resničnost neke noči, in celo resničnost vsega človeškega življenja, ne pomeni hkrati tudi njegove najgloblje resnice."

Novela poleg psihološke analize nekega zakonskega odnosa, omogoča tudi enkraten vpogled v dunajsko meščansko življenje tistega časa. 

Posebno zanimiv se mi je zdel opis Fridolinovega delovnega dne. To je bil delavnik zdravnika, ki je bil zaposlen v bolnišnici, poleg tega pa je imel še svojo zasebno prakso - v Sloveniji bi ga zmerjali z "dvoživko". Delati je začel zgodaj zjutraj, končal pa je ponavadi šele pozno zvečer, a še takrat ne povsem, saj je vedno ostala "pripravljenost", zaradi katere so ga lahko kadarkoli poklicali na dom h kakšnemu od bolnikov, če se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Užival je spoštovanje in vedno je imel čas za umirjen zajtrk z družino in dovolj dolg odmor za kosilo. Iz novele je jasno razvidna organizacijska shema zdravstva in sicer do takšnih podrobnosti, da sem izvedela celo to, kolikokrat na dan in kako je v bolnišnici potekala vizita in koliko bolnikov je dr. Fridolin pogledal v dveh urah svoje popoldanske zasebne prakse. Osem:) 

Sanjska novela Arthurja Schnitzlerja je čudovita psihološka študija najintimnejših medčloveških odnosov, ki so večni in vedno aktualni, obenem pa tudi krasna upodobitev vsakodnevnega življenja (višjega) srednjega razreda na Dunaju pred nekaj več kot stotimi leti.

Zelo zanimivo branje, ki mi je odkrilo še enega pisatelja, ki ga do sedaj nisem poznala, a ga bom kmalu prav gotovo spet brala.

Po noveli je slavni Stanley Kubrick (2001: Odiseja v vesolje) posnel svoj zadnji film, Eyes Wide Shut, s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman v glavnih vlogah. Dogajanje je namesto na Dunaj ob prelomu v 20. stoletje postavljeno v sodobni New York.