Niklas Natt och Dag: 1793

Številka 1793 z naslova knjige je seveda letnica. V to leto je namreč postavljeno dogajanje kriminalnega romana švedskega pisatelja Niklasa Natta och Daga.

Kaj se je v tem letu dogajalo v Franciji, je več ali manj znano. Minila so že več kot tri leta, odkar je padla Bastilija in francoska revolucija je bila v polnem teku. Giljotina je že utečeno opravljala svoje krvavo delo. Ravno v tem letu so obglavili kraljico Marijo Antoinetto.

Kako pa je bilo v tem času v Stockholmu in na Švedskem, ni tako splošno znano. Če ste brali pred leti tudi v Sloveniji izredno priljubljen zgodovinsko-ljubezenski roman Annemariee Selinko, Désirée, (ali pa ste si ogledali istoimenski film z Marlonom Brandom v vlogi Napoleona), potem veste, kaj se je dogajalo na Švedskem kakšnih 20 let pozneje. Naslovna junakinja - nesojena Napoleonova ljubezen, se je namreč po spletu naključij znašla na Švedskem in se povzpela celo do prestola. 

A v devetdesetih letih 18. stoletja je mladi Napoleon šele začel graditi svojo vojaško in politično kariero; na Švedskem pa je vladal kralj Gustav III. Ta se je podobno kot vsi takratni evropski vladarji bal, da bi se francoska revolucija razširila tudi v njegovo deželo. Pri oceni politične situacije na Švedskem pa se je nekoliko uštel. Menil je, da je - podobno kot v Franciji, preprosto ljudstvo tisto, ki bi mu lahko škodovalo, vendar pa so bili  na Švedskem plemiči tisti, ki so kovali zaroto proti kralju. Gustava III so v marcu 1792 na plesu v maskah v kraljevski operi v Stockholmu ubili predstavniki plemstva. 

Mimogrede, ta dogodek je služil kot navdih Verdiju za njegovo opero Ples v maskah. 

Švedska se je po umoru kralja znašla v veliki politični krizi. V deželi je zavladal kaos. Različne politične frakcije so se borile za moč in prevlado. Gospodarstvo je pešalo. Da denar ljudi ne bi romal v žepe tujih trgovcev, so prepovedali, da bi se ljudje pisano in bogato oblačili. Obleke so morale biti preproste, brez okraskov, sive barve. Zapoved takšnega oblačenja je bila seveda izredno neumna odločitev, ki ni prav nič pomagala k boljšemu gospodarskemu položaju Švedske. Kakor tudi ni imela nobenega pozitivnega učinka prepoved pitja kave. Ta napitek je ravno v tem času postal izredno priljubljen, oblast pa ga je prepovedala, da bi preprečila zbiranje ljudi, posedanje ob kavi in kovanje zarot.

Ta nemirni in nevarni čas v Stockholmu je Niklas Natt och Dag izbral za prizorišče svojega kriminalnega romana 1793.

(vir: https://www.selmastories.se/artikel/ska-vi-ga-en-promenad-genom-stockholm-som-det-sag-ut-1793-du-och-jag/)

V odpadnih vodah manufakture za predelovanje mesa, med razpadajočimi živalskimi ostanki, najdejo truplo mladega moškega. Truplo je brez nog in rok, z iztaknjenimi očmi, polomljenimi zobmi in odrezanim jezikom, uničenimi ušesi. Že pri površnem pregledu trupla je jasno, da so bile amputacije narejene postopno in premišljeno, z dovolj vmesnega časa, da so se rane lahko zacelile in da je bilo trpljenje žrtve ob odstranjevanju udov kar največje. Anestezije takrat še niso poznali.

Primer umora raziskujeta Cecil Winge in Jean Michael Cardell. 

Mickel je birič ali nekakšen policist nižjega ranga (kot bi ga mogoče označili v današnjem času). V vojni, ki jo je zgoraj omenjeni Gustav nekaj let pred tem začel proti Rusiji, je izgubil roko in svoj PTSD utaplja v alkoholu. Še vedno pa je močan mož, silak, ki si dodaten denar služi kot "venmetač" v krčmi. Njegova proteza - lesena roka, je orožje, ki ubija; povzroča pa mu tudi velike težave, saj so fantomske bolečine v udu, ki ga ni več, pogosto neznosne.

Cecil Winge je pravnik, ki s svojo inteligenco in pragmatizmom kazniva dejanja, ki jih raziskuje, vedno spretno razreši. Ob tem se že ubada z mislimi in prepričanji, ki so za forenziko 18. stoletja še nekaj povsem neverjetnega. Meni namreč, da vseh umorov ni metati v isti koš. Winge že loči med naklepnim in nenaklepnim umorom, kar je bilo za pravo 18. stoletja še nekaj neločljivega, takšnega, ki zasluži enotno smrtno kazen z obglavljenjem, z nekaj mučenja pred tem. 

A kakor je Cecil Winge zelo uspešen kriminalist, se njegovi dnevi žal iztekajo. Boleha namreč za tuberkulozo, ki je že v zadnjem stadiju bolezni. Ves bled in suh je, nenehno kašlja in krvavo izkašljuje. Tisto, kar ga še drži pri življenju, je želja, da bi razrešil še ta zadnji primer in priskrbel pravico mlademu moškemu, ki so ga grozovito mučili in umorili. 

Kriminalna zgodba je zanimiva in napeta. Veliko je drobnih presenečenj in lažnih namigovanj, ki pa me niso jezile. Ena izmed stranpoti zgodbe je tako široka, da sem skoraj izgubila pregled nad zgodbo, a sem bila potem, ko se je izkazalo, kako nepomembna je za potek dogajanja, vseeno zelo hvaležna zanjo. 

Vznemirljiva zgodba romana v zgodovinsko zanimivem obdobju že zadostuje za to, da je knjigo vredno prebrati. A knjiga ponuja še nekaj, kar zadnje čase privlači številne bralce kriminalk, da vedno znova posegajo po romanih, ki jih pišejo skandinavski avtorji. Tudi za roman 1793 je namreč značilna tipična severnjaška temačnost. Ker je dogajanje postavljeno v 18. stoletje, je ta lahko še dodatno poudarjena. Med branjem sem bila vesela, da berem knjigo in ne gledam filma, ki bi bil posnet po tej knjigi. Moji možgani so bili namreč na odsekih, kjer sem brala o grozljivih in mučnih stvareh, prikladen filter, ki me je zavaroval pred preveč živimi slikami; moja fantazija je ohromela in mi preprečila preveč nazorne predstave mučenj in drugih grozodejstev, ki jih je v knjigi kar nekaj in so dokaj natančno opisane.

V romanu 1793 ni samo temačno in mrzlo, v Natt och Dagovem Stockholmu  je tudi vse umazano, prekrito z blatom in urinom, povsod nenehno smrdi - po razpadajočih truplih, a tudi po železu zaradi krvavih izločkov tuberkuloznega bolnika. Nekateri od nastopajočih so prisiljeni lizati blato s škornjev, drugi jesti svoje iztrebke, da bi lahko preživeli; nekatere silijo plesati do smrti, da bi ukrotili njihovo odločnost, drugim lug razžira obraz in okončine prav do kosti. Takšne stvari so v romanu 1793 pogoste in mogoče je z njimi pisatelj vseeno nekoliko pretiraval. No, preveč moteče vendarle niso bile.

Vsem grozodejstvom nasproti je pisatelj namreč kljub vsemu postavil tudi precej pozitivnih in celo lepih stvari. Najboljša med njim je vsekakor pripravljenost preiskovalcev umora, da prideta zadevi do dna, čeprav to ne bi bilo ravno nujno potrebno in poskrbita za pravičnost. Imamo pa tudi prostovoljno žrtvovanje življenja za življenje drugega in imamo ljubezen, ki pošast spremeni v človeka - četudi ta preobrazba ne vzdrži preveč dolgo. Lepe pa so tudi večerne in jutranje slike Stockholma, mesta med mostovi.

Švedski pisatelj Niklas Natt och Dag je bil rojen leta 1979. Če bi njegov priimek prevedli v slovenščino, bi se glasil Noč in dan. Je potomec ene najstarejših švedskih plemiških družin. Za Bavarsko RTV je, malo za šalo in malo zares, povedal, da so njegovi predniki, ki so bili vedno vojaki, v 17. stoletju, v času tridesetletne vojne, ropali po Nemčiji in si prikradli veliko denarja. To bogastvo je  potem v naslednjih generacijah izpuhtelo in Niklas Natt och Dag se mora preživljati z lastnim delom (Kako hudo... :) Do nedavnega je bilo to novinarstvo. Glede na uspeh, ki ga je doživel njegov prvenec, 1793, tako na Švedskem kot tudi drugod po Evropi, pa bo lahko od zdaj naprej živel od pisanja knjig. Na knjižnih policah je namreč že drugi primer Wingeja in Cardella, tokrat z naslovom 1794.

Roman Niklasa Natt och Daga, 1793, je prav fina skandinavska zgodovinska noir kriminalka.

★★★★☆

Niklas Natt och Dag
(vir: piper.de)

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Če bi morala knjigo Jonasa Jonassona, Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, označiti le v stavku ali dveh, bi napisala tole: 

Izredno duhovito in zabavno branje. Tudi lahkotno, a vendar ne prazno in neumno. Priporočam vsem, ki se želijo sprostiti, potem ko so prebrali kakšno težko in zahtevno knjigo, kot je na primer roman Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu. 

Evo, pa sem v skopo besedilo uspela vriniti še link na eno svojih knjižnih recenzij;-)
Če mi dovolite, da se malo pobaham, bom pripomnila, da zgornji jedrnati povzetek knjige spominja na zapise v literarnem blogu Neusmiljeno berem. Samo spominja. Saj mu primanjkuje na maksimum zgoščen odsev Torove inteligence. 

Vsekakor bo bolj varno, da nadaljujem "na hermionin način". V tem primeru vam pozornosti ni potrebno preveč ostro našpičiti in hitrosti povezav med posameznimi možganskimi nevroni ne nujno dodatno pospeševati - kar je skoraj neobhodno pri prebiranju Neusmiljenega branja.

Allan Karlsson, glavni junak našega romana, na svoj stoti rojstni dan zapusti dom upokojencev, v katerem prebiva. Izogniti se namreč želi praznovanju, ki mu ga pripravljajo, in se ga bo udeležil tudi občinski svetnik. Allan zleze skozi okno, malo postoji na gredici z mačehami in se nato odpravi na pot. Brez posebnega načrtovanja se znajde na avtobusni postaji. Tam pa je tisti trenutek tudi malce zanemarjen in ne preveč prijazen mladenič s kovčkom. Ta mladenič ima veliko težavo. Rad bi šel na stranišče, a skupaj s kovčkom tega ne more storiti. Toaletni prostor je premajhen.
Mladenič je želel, da bi Allan popazil na kovček, medtem ko bi njegov lastnik zadovoljil svoje potrebe na stranišču. Ali kot se je izrazil:
"Srati moram."
Allan je prijazno odgovoril, da je resda star in betežen, vendar mu oči še dobro služijo in na kovček mladega moža mu bržčas ne bo prenaporno popaziti.
A komaj mladenič izgine na stranišče, pripelje avtobus, s katerim se je Allan namenil odpotovati.
Allan se je ozrl k avtobusu in potem na kovček, pa spet k avtobusu in spet na kovček.
"Saj gre po kolescih," si je dejal. "Pa še jermen ima, da ga vlečeš."
In tako je Allan presenetil samega sebe z odločitvijo, s katero je - tako bi lahko rekli - podal roko življenju.

Kovček, ki si ga je prilastil stoletnik, je potem vzrok za vrsto zabavnih pripetljajev, v katere se vključujejo nove in nove osebe - takšni in drugačni nepridipravi, kriminalistični inšpektor in tožilec, predvsem pa čisto običajni ljudje z eno ali dvema čudaškima lastnostima v značaju ali vedenju. Imamo dve trupli in eno skoraj truplo. Imamo slona in veliko eksplozij - čisto konkretnih, takšnih, ki podirajo mostove in mečejo hiše v zrak.

Roman se odvija po dveh poteh. Na eni zasledujemo dogodivščine povezane z ukradenim kovčkom, pri drugi pa se podamo v preteklost in spremljamo Allanovo življenje od rojstva leta 1905 dalje.

Zgodba iz sedanjosti - tista, povezana s kovčkom, mi je bila bolj všeč kot tista druga. Allanov flegmatični odnos do življenja je enkraten. Je, kot je, in bo, kot pač bo, je Allanov življenjski nauk, ki mu omogoča optimistično in zadovoljno življenje. Poleg dobre hrane in alkohola, ki mu tudi veliko pomenita.

Druga zgodba se sprehodi skozi celotno 20. stoletje. Allan Karlsson se je namreč v svojem življenju - večinoma po igri naključij, srečal s številnimi pomembnimi političnimi osebnostmi. Ob prebiranju tega dela romana imamo priložnost podučiti se o sodobni zgodovini, vendar pa - brez strahu, pisanje še zdaleč ni dolgočasno. Je pa, seveda, dokaj neverjetno. A kdo bi se ob tako zabavnem branju nad tem pritoževal.
Pisatelj se je tudi zelo pametno izognil tistim zgodovinskim temam, ki bi nas nemara lahko dolgočasile, ker so tako zelo splošno znane. Tako Hitler in nacizem v knjigi sploh nista omenjena. Predsednik John F. Kennedy nastopa le v enem stavku, Franklin D. Roosevelt pa mogoče v treh do petih. Pač pa dokaj natančno spoznamo Harryja S. Trumana in Richarda M. Nixona - zadnjega ne zaradi afere Watergate. Pomembni vlogi imata tudi dve Kitajki - prelepa žena Mao Zedonga in ambiciozna soproga njegovega nasprotnika Čankajška. In še in še.

Če se lotite branja knjige, vas bosta sproščen smeh - ali pa vsaj smehljanje, spremljala preko celotne knjige. Prisežem. Na trenutke me je roman spominjal na knjigo Štoparski vodnik po vesolju. Ravno takšne fore (za občutljiva ušesa: dovtipe) najdete, pa še v vesolje vam ni potrebno zaiti; kar v resničnem svetu lahko ostanete.
Poleg tega je pisanje takšno, da nikoli niti za trenutek ne boste podvomili v to, da bo stoletnemu Allanu in njegovi druščini kdaj šlo karkoli narobe - ne glede na to, v kako neverjetno čudaškem zapletu se bodo znašli. Takšni bralski občutki so prijetni in dragoceni, saj jih knjige le redko nudijo. Če pa jih že, so vedno povezani s plehkostjo in klišejsko predvidljivostjo vsebine.

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, je prvenec švedskega pisatelja Jonasa Jonassona. Preden je začel pisati knjige, je bil novinar in televizijski producent. Šele pri 47-ih letih se je počutil dovolj zrelega, da si je drznil napisati svojo prvo knjigo. Stoletnik je postal velika mednarodna uspešnica. Jonasson je priznal, da bi mu uspeh knjige lahko stopil v glavo, a ga je neprijetna življenjska izkušnja povezana z ločitvijo od žene in bojem za skrbništvo sina, ohranjala realističnega, z nogami vedno trdno na tleh.
V slovenščino imamo prevedeno tudi njegovo drugo knjigo z naslovom Analfabetka, ki je obvladala računstvo. Jonas Jonasson pa je v septembru lanskega leta izdal še tretji roman, ki pa je trenutno dostopen le v švedskem in francoskem jeziku.

★★★★☆

Jonas Jonasson
(1961)
(foto: Sara Arnald)

Jonasson, Jonas
Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil
iz švedščine prevedla: Nada Grošelj
naslov izvirnika: Hundraåringen som klev ut genom fönstret och försvann
Mladinska knjiga Založba, 2013 (Zbirka Žepnice)
481 strani
ISBN 978-961-01-2853-3

Henning Mankell: Morilec brez obraza

Konec septembra - v času velike evropske in nemške zadrege povezane z begunci, sem v Frankfurter Allgemeine Zeitung brala intervju s Henningom Mankellom. Švedskega pisatelja detektivskih romanov so zaprosili za mnenje glede begunske krize, ki je zajela Evropo. Podal je nekaj zanimivih misli. 

Med drugim je menil, da je povsem naravno in celo pametno od beguncev, da lažejo. Povsem normalno je namreč, da se v boju za preživetje poslužujejo vseh razpoložljivih sredstev, tudi laži - neumno bi bilo, če se jih ne bi. Zato begunce, ki lažejo, ko odgovarjajo na vprašanja, iz katere države prihajajo, ne smemo obsojati. Jasno je, da bodo za svojo domovino navedli tisto državo, državljanom katere evropska politika najraje podeljuje azil. S tem si povečujejo možnost preživetja.Tudi mi sami bi na njihovem mestu postopali enako. 

V begunski krizi moramo videti predvsem človeško tragedijo - tragedijo vsakega begunca posebej. Vsak ima svojo edinstveno zgodbo, zaradi katere je zapustil svojo domovino. 

V intervjuju je Mankell podal tudi mnenje, da sedanji begunci predstavljajo le začetek velikega migrantskega vala, ki se bo pojavil v bližnji prihodnosti. Opozoril je na t.i. klimatske begunce, ki bodo prišli na sever Evrope, ko bo življenje v južnih predelih zaradi klimatskih sprememb, ki bodo vodile v vročino in sušo, neznosno. Pripomnil je, da sam tega verjetno še ne bo doživel.
Henning Mankell klimatskih migracij res ne bo doživel. Dober teden po objavi tega intervjuja je umrl zaradi pljučnega raka.

Mogoče se bo komu zdelo nenavadno, da so pisca detektivskih romanov prosili za mnenje o begunski krizi, a Henning Mankell je še kako relevantna oseba za odgovore na takšna vprašanja. Vse življenje je imel opraviti z begunci. Kritično je spremljal ravnanje z njimi v domači državi Švedski; s številnimi begunci se je srečal v podsaharski Afriki, kjer je preživel kar precej let svojega življenja. Begunci redno nastopajo v njegovih delih - tudi v detektivskih romanih.

(313 str.)

Morilec brez obraza je Mankellov prvi roman iz serije detektivk z inšpektorjem Kurtom Wallandrom v glavni vlogi. Poznavalci trdijo, da je eden njegovih najboljših.

Prav mogoče je, da nisem tipična bralka detektivskih in kriminalnih romanov. Bolj kot zgodba, kjer na različne, večinoma zelo spretne načine preiskujejo umore, me zanimajo stvari, ki za zgodbo niso najpomembnejše. Večinoma služijo le za ozadje dogajanja. Preko njih ponavadi pisatelji bralce detektivskih romanov opozorijo na kakšno družbeno anomalijo in jih tudi nekoliko poučujejo. V romanu Morilec brez obraza je ta tema - saj ste že uganili - ravnanje z begunci in migranti:)

Na švedskem podeželju se zgodi umor starejšega zakonskega para. Mož je ob prihodu policije že mrtev, žena pa preživi še toliko časa, da pozneje v bolnišnici na vprašanje, kdo-je-to-storil, odgovori: "Tuji, tuji..." V bližini kraja zločina je zavetišče za begunce in migrante. Da ljudje ne bi prehitro sklepali, da je morilec kakšen od tam nastanjenih pribežnikov, podatek o ženinih zadnjih besedah zakrijejo pred javnostjo. Saj se strinjamo, da je to včasih potrebno, kajne? A nevarna novica vseeno pricurlja v javnost in izkaže se, da švedska družba le ni tako tolerantna in razumevajoča do pribežnikov, kot se nam zdi. Goreči križi, požar v nastanitvenih centrih za prosilce azila, grožnje in še marsikaj hujšega. Celo glavni detektiv Wallander ob dvojnem umoru premišljuje takole: 

Dejansko upam, da so zločinci v zbirališču za pribežnike. Potem bo morda konec dobrodušnemu, malomarnemu stanju, da lahko kdorkoli s kakršnimikoli nameni prekorači švedsko mejo.

In pozneje proti koncu knjige še takole - zveni zelo aktualno:

V kratkih trenutkih je lahko v sebi zasledil celo nasprotujočo si naklonjenost za nekatere priseljencem sovražne argumente, ki so se pojavili v razpravah in v časopisih. Ali sta imela vlada in urad za priseljence kakšen nadzor nad tem, kdo so ljudje, ki so se prebili na Švedsko? Kdo je pribežnik in kdo lovec na srečo? Ali je sploh možno oboje razlikovati? Koliko časa bo načelo blagohotne pribežnike politike lahko veljalo, ne da bi izbruhnil kaos? Ali sploh obstaja zgornja meja? Kurt Wallander se je poskušal temeljito poglobiti v nastajajoča vprašanja. Spoznal je, da je v njem zavladal isti nedoločljivi zoprni nemir kot pri nekaterih drugih ljudeh. Nemir pred neznanim, tujim.

Vendar pa Kurt Wallander ni ksenofob, daleč od tega, želel bi si le boljšo pribežniško politiko, da ljudje ne bi čutili potrebe, da včasih stvari vzamejo v svoje roke. A vendar so ti njegovi dvomi in strah, da ne bo pristranski, razlog, da pri preiskavi umora ubira tudi napačna pota.
Roman je bil izdan leta 1991, dogajanje pa je postavljeno v leto pred tem. Težave in skrbi, ki so povezane z begunci in se jih v Sloveniji letos prvič jasno zavedamo, so Švede pestile že v devetdesetih letih. Presenetljivo je to, kako zelo podobne so si - takrat in danes, v Sloveniji in na Švedskem.

A ne se ustrašit! Tole s pribežniki je res samo ozadje romana, ki mu tukaj prav verjetno dajem prevelik poudarek. Glavna je vseeno (in kot se za roman tega žanra spodobi) detektivska zgodba. Ta teče hitro, v kratkih in jasnih, preprostih stavkih. Izmenjujejo se obdobja akcije in obdobja skoraj mučnega zatišja, ko preiskava obtiči in se nikamor ne premakne. Vzdušje je pogosto temačno in hladno - tudi zaradi neprijetne polarne zime, tekom katere se dogaja večji del romana.

Roman je bilo veselje brati tudi zaradi glavnega preiskovalca Kurta Wallanderja - malce melanholičnega in konzervativnega 42 letnika, ki popije več alkohola kot bi ga smel in rad posluša operno glasbo. V službi se znajde precej bolje kot v privatnem življenju, sicer pa je dovolj običajen moški, da je zanimiv. Rad rohni nad politiko in ponoči sanja erotične sanje. Pogreša stare čase, ko še ni bilo toliko zločinov in nima predsodkov pred dvorjenjem poročeni ženski, ki je po vrhu vsega še tožilka in tako njegova tesna sodelavka.
Pri detektivskem delu pogosto sledi svojemu občutku, kar se večinoma izkaže za pravilno. Pri preiskavi umorov mu pomaga cel kup sodelavcev, lahko pa izkoristi tudi razne druge možnosti, ki so mu kot policistu višjega ranga na voljo - lahko, na primer, aktivira helikoptersko služba. Ob tem sem pomislila, kako veliko prednost je Wallander imel pred drugimi fikcijskimi preiskovalci in detektivi, kakršna sta na primer zasebna detektiva Cormoran Strike in Hercule Poirot. Koliko lažje mu je bilo z vso to pomočjo loviti zlikovce kot njima. Mislim pa, da sta imela podobno ugodne možnosti za preiskavo kot Wallander naša detektiva Vrenko in Miloš.
Sicer pa je bilo zanimivo spremljati, kako je potekala detektivska preiskava v času, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Telefonske govorilnice - kaj je že to? - so bile zelo pomembne.

No, pa sem tudi jaz prebrala enega izmed skandinavskih detektivsko-kriminalnih romanov. Ti so v zadnjih letih postali pravi svetovni hit. Henning Mankell je eden izmed začetnikov tega fenomena. Med obilico romanov s severa sem verjetno prav dobro izbrala. Roman mi je bil všeč in mika me, da bi prebrala še kakšnega iz serije. Če se ne motim, je vseh s Kurtom Wallandrom v glavni vlogi deset; poleg teh pa še uvodna knjiga, ki govori o Wallandrovi mladosti, in knjiga, v kateri je glavna protagonistka Wallandrova hči Linda. Veliko romanov je prevedenih tudi v slovenščino.

Toplo priporočam, da knjigo preberete - mogoče ravno sedaj, ko je Slovenijo zajel nov val beguncev. Lepo pa jo je prebrati tudi v pisateljev spomin.

★★★★☆

Henning Mankell
1948-2015
(www.albawaba)

P.S. Nikar ne berite besedila na zadnji strani slovenske izdaje romana! Po mojem mnenju je tam krepko preveč spojlerjev.