Sándor Márai: Sveče so dogorele

Številke so v kratkem romanu madžarskega pisatelja Sándorja Máraia, Sveče so dogorele, zelo pomembne. Številke kot leta življenja, leta čakanja, leta prijateljstva, letnice. Vse se lepo ujema, vse se (počasi) razjasni.

V gradu nekje na Madžarskem petinsedemdesetletni graščak, general, čaka na obisk mladostnega prijatelja. Pred enainštiridesetimi leti sta se zadnjič videla. Štiriindvajset let otroštva in mladosti sta preživela skupaj - najprej kot kadeta, nato kot mlada vojaka na Dunaju - nerazdružljiva prijatelja. 

Dan po njunem zadnjem srečanju je Konrad, ne da bi se poslovil, odšel neznano kam in general o njem ni čul nobenega glasu več. Osem let po prijateljevem odhodu je umrla tudi generalova žena Krisztina, stara le trideset let. Zdaj, ob njunem ponovnem srečanju, se piše leto 1940.

No, pa sploh nimamo občutka, da je dogajanje postavljeno tako globoko v 20. stoletje. Zdi se namreč, da se je čas v generalovi graščini ustavil v letu 1899. Vse je še tako, kot je bilo tedaj, na zadnji večerji generala, Konrada in Krisztine. Zdi se, da smo še vedno v času Avstro-Ogrske monarhije. V enainštiridesetih letih samote je imel general dovolj časa, da je natančno premislil o vseh dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti, predvsem pa o tistem usodnem pripetljaju na lovu daljnega leta 1899. 

Roman je bolj ali manj le generalov monolog. Tudi potem, ko prijatelja sedita pri večerji, ki poteka povsem enako kot pred enainštiridesetimi leti, govori večinoma le general. Konrad posluša in se ne vmešava v generalovo premišljevanje in razlago. A človek tudi s svojim molkom veliko pove. Konrad je s skopimi besedami in molčanjem tako zgovoren, da resnica ob koncu, ko sveče dogorijo in se obisk približuje koncu, pride na dan jasno in brez velikih besed.

General se je namreč vsa leta spraševal, zakaj je Konrad tako nenadno odpotoval, kaj se je zgodilo in kakšna je bila njegova - generalova, krivda pri vsem tem. Razmišlja o maščevanju, nezvestobi, prevari, a na prvem mestu o prijateljstvu. To zdrži tudi desetletja ločitve, izdajo in prevaro. 

A kaj, ko si svoja življenja zapletamo s tem, da za prijatelje (ter življenjske partnerje) ponavadi izbiramo ljudi, ki so drugačni od nas. Nezadržno nas vleče k njim. V resnici pa bi morali izbirati ljudi, ki so nam podobni, kajti samo takšni ljudje nas lahko razumejo in nam v stiski stojijo ob strani.  

Kot lahko le ljudje enake krvne skupine v nevarnosti pomagajo drug drugemu, lahko duša pomaga drugi le, če ni drugačna od nje.

Ljudem, ki jih ljubimo, odpustimo tudi nezvestobo. Kajti: Ali ni zvestoba le grozljiva oblika egoizma? Ali človeka, ki mu zvestoba ne prinaša sreče, sploh resnično ljubimo, ko od njega zahtevamo, da nam je zvest?

Enainštirideset let je general razmišljal o najpomembnejših življenjskih dilemah, sestavljal resničnost in iskal resnico. Iz dejstev, ki jih je poznal, je lahko uganil resničnost (kako so dogodki sledili drug drugemu, kakšen je bil potek dogajanja tistega dne leta 1899), a za odkritje resnice je potreboval prijatelja Konrada. Kajti za dejanji vedno stoji namen in namen je tisto, kar je najpomembnejše. Vse je v namenu in v tem, zakaj je nekdo nekaj storil.

Generala, vsekakor glavnega junaka romana, je težko natančneje označiti. Po eni strani je tipičen moški tistega časa, vojak, konzervativen in seksističen (ob načinu življenja, ki ga je izbral in živel v času od 1899 pa do ženine smrti, mi je od groze zastajal dih), discipliniran in hladen. Na drugi strani pa je tudi izredno občutljiv in dovzeten. Na koncu, ko v celoti dojamemo njegov način razmišljanja in zvemo do kakšnih zaključkov je prišel in kakšne odločitve je sprejel, pa ne moremo, da ga ne bi občudovali. Mogoče je ta mnogoličnost generalove osebnosti, ko ne vemo povsem točno, kdo in kakšen je, zakaj enkrat naredi tako, drugič pa povsem drugače, ena izmed redkih slabosti romana. Ali pa človek po dolgih letih samote in nenehnega razglabljanja o eni in isti stvari, ki se je zgodila nekoč v preteklosti, z leti postane takšen. Tudi o staranju, takšnem ali drugačnem, v knjigi Sveče so dogorele. 

Pripoved, četudi večinoma le monolog, je grajena izredno napeto. Drama o dveh prijateljih in ženski med njima se pred očmi bralca razvija premišljeno in dovršeno. Skrivnosti le počasi, a umerjeno pronicajo na dan; razjasnijo se šele takrat, ko za njih napoči najprimernejši čas. Mojstrsko.

(Knjigo sem brala v nemškem prevodu, z malce nenavadnim naslovom Die Glut; 

knjigo pa imamo tudi v slovenščini)

Sándor Màrai je bil dokaj skrivnosten pisatelj. Rodil se je leta 1900 v madžarskem mestu Kassa. Študiral je v Budimpešti in pozneje v Leipzigu. V svojem poklicnem življenju je pisal članke za različne nemške časopise, prevajal Kafko, Trakla in druge nemške pisatelje v madžarščino in veliko potoval. Čeprav madžarski pisatelj, je bil pravzaprav brez prave domovine. Njegova prava  domovino je umrla z razpadom Avstro-Ogrske monarhije. Avstro-Ogrska monarhija je tudi prostor, v katerem se vedno znova odvijajo pripovedi njegovih romanov. Ti so nastali večinoma v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja in so bili pri bralcih zelo priljubljeni.

Drugo svetovno vojno je Sándor Márai preživel na madžarskem podeželju, bolj ali manj skrito, saj je bila njegova žena židinja. Leta 1948 se je odselil z Madžarske, najprej v Neapelj in nato v Združene države Amerike ter tam živel do konca svojega življenja. Njegovi romani so poniknili v pozabo - večinoma zato, ker njihova vsebina ni bila ravno po željah povojne madžarske oblasti. Na Madžarskem sicer njegovi romani nikoli niso bili  prepovedani, a literarni kritiki so o njih pisali tako negativno, da so jih popolnoma uničili.

Sándor Márai je po drugi svetovni vojni živel samotno življenje. Pisal je samo še dnevnike in z nikomur se ni družil - tudi z madžarskimi literati v tujini ne. Nekako je bil podoben generalu iz svojega romana Sveče so dogorele. 

In spet se bomo vrnili k številkam, ki imajo v romanu pomenljivo vlogo, pomembne pa so bile verjetno tudi za pisatelja samega. Nobeno naključje ni - vsaj po mojem mnenju - da si je Sándor Márai po točno enainštiridesetih letih življenja v tujini, leta 1989, vzel življenje. 

General je po enainštiridesetih letih čakanja izvedel resnico, Sándor Márai pa po enainštiridesetih letih prostovoljnega izgnanstva na žalost ni doživel uspeha, ki so ga le nekaj let pozneje, po usodnih političnih spremembah v Evropi, prinesli njegovi na novo odkriti romani. Navdušenje bralcev - posebno nad romanom Sveče so dogorele, je bilo izjemno in ni bilo omejeno samo na Madžarsko.

Roman Sveče so dogorele je čudovita knjiga o prijateljstvu (ki mi jo je priporočila prijateljica:). Če si želite prebrati natančno in ganljivo študijo prijateljskega razmerja, z vsemi vrhunci in padci, je to knjiga za vas. Tudi zgodba je odlična. Že od samega začetka romana sicer vemo, da so središče dogajanja razmerja v ljubezenskem trikotniku dveh moških, ki sta prijatelja, in ženske, ki je enemu izmed njiju žena, a to še zdaleč ni klasičen ljubezenski trikotnik, o katerih smo že tolikokrat brali. V knjigi gre za precej več - gre za razmišljanje o najpomembnejših življenjskih dilemah, o človeških čustvih, o naših dejanjih, ki naj bi bila takšna, da so vredna človeka, a to na žalost niso vedno. Ne sme vas motiti nekaj bidermajerskega patosa in kiča, nostalgije po Avstro-Ogrski monarhiji, ki sili tudi iz mojega zapisa o knjigi, pa boste ugotovili, da v rokah držite pravo malo umetnino, mogoče celo klasiko.

★★★★★

Sándor Márai
1900-1989
(vir: Wikipedia)